delna invalidska pokojnina - preplačilo - vrnitev preveč izplačanih zneskov - delovni invalid III. kategorije
Pravnomočno končan sodni postopek o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine je podlaga za odločitev v predmetnem socialnem sporu o upravičenosti vračila preplačila delne invalidske pokojnine. Iz pravnomočno končanega socialnega spora izhaja, da je bila tožnici v spornem obdobju neupravičeno izplačana delna invalidska pokojnina, zato mora neupravičeno izplačan znesek vrniti.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza
Tožnici ni mogoče očitati, da je bila neupravičeno odsotna z dela od določenega dne dalje. Tožnica si je prizadevala, da bi po zaključenem bolniškem staležu pričela z delom pri tožencu, vendar ji tega ni omogočil, zato ni bil podan utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (po katerem lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 35, 37, 19, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZZDej člen 62, 62/1. ZPacP člen 43.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je sporne dni v bolnišnici izvedel operativne posege, pri katerih je bil prisoten njegov mladoletni sin (star 13 let). Sin je pri posegih sodeloval in tožniku pomagal. Tožnik je bil dolžan v delovnem času natančno upoštevati organizacijo dela pri toženi stranki, standarde in zahteve ter navodila tožene stranke, tega pa s tem, ko je sinu dovolil prisotnost in sodelovanje pri operacijah, ni spoštoval. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Spremembe v zdravstvenem stanju tožnice je z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije možno odpraviti, saj zdravljenje še ni končano, zato pri tožnici ni podana invalidnost.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 91, 91/2, 106, 106/2.
invalidnost - invalid III. kategorije - kontrolni pregled - nadomestilo
Zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do ustreznega nadomestila pod pogojem, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. Gre za zakonsko določbo, s katero je pridobitev ustreznega nadomestila pogojena s prijavo pri Zavodu za zaposlovanje. To pa ne pomeni avtomatično, da se je tudi tožnik, ki je sedaj ponovno zaposlen, dolžan prijaviti pri zavodu. To velja samo v primeru, če tožnik še vedno ni obvezno zavarovan. V primeru, da je tožnik, tako kot zatrjuje, ponovno zaposlen, mu je skladno z določbo 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pravico do premestitve dolžan zagotoviti delodajalec. Gre za obveznost, določeno v zakonu in posebna odločitev, da mu je delodajalec dolžan zagotoviti drugo delo v skladu z omejitvami, za kar se zavzema pritožba, ni potrebna.
KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 10, 372, 372-3.
kršitev kazenskega zakona – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine – grožnja - prekršek
Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja sicer izhaja očitek, da je obdolženka ravnala tako kot je opisano zato, da bi drugega vznemirila, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to ni lastno le kaznivemu dejanju grožnje po prvem v zvezi z drugim odstavkom 135. člena KZ, ampak je to lastno tudi prekršku iz 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (nasilno in drzno vedenje), saj je povzročitev občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, element tudi prej navedenega prekrška (1. odstavek 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru - ZJRM-1), na kar pravilno opozarja pritožnik v pritožbi. V obravnavani zadevi se obdolženki ne očita večja intenzivnost delovanja od tistega za katero je bila že spoznana za odgovorno za prekršek, saj je obdolženka tudi s storjenim prekrškom posegla v telesno in duševno celovitost oškodovanke. Res je, kar navaja izpodbijana sodba, da je oškodovanka pri tem utrpela še posledice – izpuljenje las, vendar navedeno ne more biti odločilno glede na dejstvo, da je v obravnavani zadevi prišlo do pretepa, pri katerem je oškodovanka aktivno sodelovala, pretep pa je, glede na določilo 2. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, medsebojno izmenjavanje udarcev, brc ali podobna uporaba fizične sile med dvema ali več osebami, na kar tudi pravilno opozarja pritožnik.
Pri tožniku je bila že ugotovljena 50 % telesna okvara, na podlagi katere mu je bila priznana pravica do invalidnine. Zato je bila za razsojo v sporni zadevi odločilna ugotovitev, ali je pri tožniku v zvezi s to okvaro prišlo do dodatnega poslabšanja. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja in tožnik ne zatrjuje, da se mu je stanje v zvezi z ugotovljeno okvaro še dodatno poslabšalo. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna višji odstotek za telesno okvaro in s tem višja invalidnina, ni utemeljen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006083
KZ-1 člen 68, 68/1, 220. ZKP člen 144, 144-6, 355, 355/2, 371, 371/1-5, 371/1-7, 371/1-11, 372, 372-1, 372-5.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – predlog upravičenega oškodovanca – nepopolna rešitev predmeta obtožbe – nerazumljiv izrek – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – poškodovanje tuje stvari – zakonski znaki kaznivega dejanja – način poškodovanja – posledica poškodovanja – odločba o kazenski sankciji – sodni opomin - pogojna obsodba – posebni pogoj – premoženjskopravni zahtevek – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pritožnik nima prav. Oškodovanec je tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena (6. alineja 144. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavanem obdobju D.D., s.p. imel sklenjeno najemno pogodbo za gostinski objekt H.F., stoječ na parc. št. 105/1, do katere je imel za potrebe dostopa in dovoza do hotela pravico uporabe nepremičnin št. 106/1 in 106/2 k.o. P. ter da je bil tudi posestnik nepremičnine na kateri je bila postavljena obravnavana zapornica, ki jo je slednji, ko je bila zaradi obravnavanega dejanja poškodovana, tudi popravil. Glede na določbo 8. člena SPZ štejejo za sestavine nepremičnine le tisti objekti, ki so z nepremičnino po svojem namenu trajno povezani. Na takšen trajni namen glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče sklepati v primeru postavitve zapornice (rampe) na zemljišču, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila obravnavana zapornica v razmerju do obdolženca tuja stvar in dejstvo, ki zadeva lastništvo zemljišča za takšno presojo ni odločilno (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 204/2008 z dne 26.6.2008).
Pritožnik pa ima prav, ko uveljavlja kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, ki se kaže v tem, ko je sodišče prve stopnje v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolžencu naložilo izpolnitev nadaljnjega pogoja, da oškodovancu povrne škodo v višini 1.000,00 EUR, čeprav oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni vložil. Pritožnik ima prav, da je določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi vezana na prisojeni premoženjskopravni zahtevek, tega pa oškodovanec v obravnavani kazenski zadevi ni podal. Sodišče o neobstoječem premoženjskopravnem zahtevku ne more odločati in posledično v pogojni obsodbi ne more izreči dodatnega pogoja povrnitve škode oškodovancu. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v odločbo o kazenski sankciji poseglo tako, da se dodatni pogoj povrnitve škode, ki ga je sodišče prve stopnje v okviru pogojne obsodbe naložilo obdolžencu, ne določi.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - pravnomočna odločba - pritožba - sodno varstvo - zavrženje tožbe
Prepozno uveljavljanje rednega pravnega sredstva zoper prvostopenjski posamični upravni akt ima za posledico, da ta v upravnem postopku postane dokončen in pravnomočen. Pravnomočna je odločba imenovanega zdravnika, po kateri je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od določenega dne dalje pa zmožen za delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo po odločbi ZPIZ-a. Zoper pravnomočne posamične upravne akte sodno varstvo ni dopustno. Zato bi tožnikovo tožbo v delu zahtevka na odpravo te pravnomočne odločbe moralo zavreči že sodišče prve stopnje. Po 75. členu ZDSS-1 je namreč potrebno tožbo zavreči tudi tedaj, ko je izpodbojna tožba vložena proti posamičnemu upravnemu aktu, zoper katerega ni bilo izčrpano redno pravno sredstvo, ker je bilo vloženo prepozno.
Ker pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da naj sodišče k plačilu predujma za stroške cenilca pozove vodilnega upnika, s temi navedbami v pritožbenem postopku ne more uspeti.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - invalidnost I. kategorije - gostota pokojninske dobe
Pravico do vtoževanega sorazmernega dela invalidske pokojnine bi bilo tožniku mogoče priznati le, če bi bili izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. To pomeni, da mora biti poleg I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni izpolnjen tudi pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe. Glede na 2. alineo 68. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec v primeru invalidnosti, ki je posledica bolezni, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da ob nastanku invalidnosti dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Gre za t.i. gostoto pokojninske dobe, ki mora biti izpolnjena do dneva nastanka invalidnosti. Ta pogoj v tožnikovem primeru ni podan, zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni utemeljen.
V skladu s predhodnim preizkusom tožbe izda sodišče sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno (75. člen ZDSS-1). Takšno dejansko stanje je podano v predmetni zadevi. Tožnica zoper izdana sklepa tožene stranke, zoper katera je bila mogoča pritožba, pritožbe ni vložila. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji člen 20, 21, 22. ZZdrS člen 10a, 10a/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti - javni zavod - zdravstvena dejavnost - zagovor
Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji v 20., 21. in 22. členu ureja postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti zdravnika ter postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela. Kolektivno pogodbo je potrebno upoštevati v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, vendar ne v vseh primerih. Upoštevati je potrebno smisel teh določb, ki je v tem, da se v časovnem obdobju 60 dni ugotovi, ali je razlog nesposobnosti v resnici podan. Zato teh določb kolektivne pogodbe ni mogoče uporabiti v primerih, kakršen je konkretni, ko gre za ugotavljanje, ali delavec izpolnjuje objektivne pogoje za opravljanje dela, ki so določeni z zakonom oz. drugim predpisom. V poštev pride predvsem v primeru, ko delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov.
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu zdravnik brez specializacije z določeno licenco. Spornega dne mu je potekla licenca za samostojno delo na področju splošne medicine, zato ne izpolnjuje pogojev za samostojno opravljanje zdravniške službe po pogojih, ki jih predpisuje ZZdrS. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Ureditvi iz ZDavP-2 in ZST-1, ki urejata zastaranje pravice do odmere in izvršitve davka oziroma takse (javnopravno razmerje), ob hkratnem upoštevanju splošnih načel pravne varnosti in zaupanja v pravo, narekujeta razlago, da velja tudi v kazenskem postopku za izvršitev pravnomočne oziroma izvršljive odločbe o stroških kazenskega postopka petletni relativni zastaralni rok, ki začne teči po poteku dneva, ki bi bilo potrebno stroške plačati. Izvršitev plačila stroškov pa zastara v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje začelo teči (absolutni zastaralni rok).
odstop terjatve iz delovnega razmerja - cesija - plača - regres za letni dopust
Zapadla terjatev za plačilo plač ali regresa za letni dopust (v neto znesku), čeprav izvira iz delovnega razmerja, ne predstavlja neprenosljive terjatve. V konkretnem primeru je odločilno, da gre za zapadle terjatve za plačilo plač in regresa za letni dopust v neto zneskih. S spremembo prvotnega upnika opisana terjatev ne izgubi svojega pomena in funkcije, prav tako se položaj dolžnika v ničemer ne poslabša. Zato ta terjatev ne sodi med neprenosljive terjatve v smislu 417. člena OZ.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - regres za letni dopust
Tožena stranka ni dokazala obstoja dogovora s tožnikom, da bi lahko zneske regresa poračunala na račun vsakoletnega inventurnega manka. Zato je tožnik na podlagi 131. člena ZDR upravičen do regresa za letni dopust, saj je imel pravico do izrabe celotnega letnega dopusta.
izterjava preživnine - polnoletnost preživljanca - obstoj izvršilnega naslova
Dolžnik je domnevo o obstoju terjatve - izvršilnega naslova po polnoletnosti upnice, obrazloženo izpodbil z navedbami, da se upnica ne šola redno in da upnica na CSD kljub pozivu ni predložila potrdila o vpisu. Šolanje terja trditveno in seveda dokazno podlago, ki jo mora v primeru ugovora navesti in izpolniti preživninski upravičenec (tretji odstavek 58. člena ZIZ).
Tožnik na dan 31. 12. 2012 ni izpolnjeval pogoja 40 let pokojninske dobe iz 1. točke 36. člena ZPIZ-1. Po tej določbi ZPIZ-1 so zavarovanci ne glede na dopolnjeno starost pravico do starostne pokojnine lahko pridobili le, če so dopolnili 40 let pokojninske dobe. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.