CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0078988
OZ člen 1019, 1019/3, 1022. ZPP člen 7, 8, 212, 214, 214/2, 318.
sklepčnost tožbe - substanciranje navedb - sklicevanje na priloge - poroštvena izjava - obličnost poroštvene izjave - solidarni porok - neporavnane obveznosti glavnega dolžnika - ugovor neveljavnosti poroštvenih izjav - ugovor delne izpolnitve
Tožeča stranka se je sklicevala na priloge kot na dokaz že podanih navedb in deloma na njihovo natančnejše substanciranje, kar je omogočilo preizkus že podanih navedb (glede zapadlosti vsakokratnega že prej opisanega in zneskovno opredeljenega mesečnega zneska najemnine). Taka tožba je sklepčna. Omogoča preizkus in odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Poroka zavezuje le pisna poroštvena izjava, v kateri je obveznost glavnega dolžnika, na katero se nanaša poroštvo, vsebinsko identificirana. Razkrivati mora vse elemente, ki so potrebni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze. Strožja obličnost je namenjena varstvu poroka pred nepremišljenostjo, prenaglimi odločitvami in pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. V obravnavanem primeru je bilo strogim obličnostnim zahtevam za poroštveno izjavo zadoščeno.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0082305
OZ člen 171, 179, 186, 186/1. ZOdvT člen 14, 14/1.
nedopustno ravnanje - pretep - vzrok padca in zdrsa - več povzročiteljev - solidarna odgovornost - soprispevek oškodovanca - dolžnost povrnitve pravdnih stroškov - uspeh strank - sprememba tožbenega zahtevka - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča
Tožnik je bil poškodovan v posledici pretepa s tožencema. In ker je bilo več potencialnih povzročiteljev iste škode, oškodovancu ni bilo treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem vsakega posameznega povzročitelja in nastalo škodo, ampak zgolj obstoj položaja, ki je bil podlaga za uporabo pravila o solidarni odgovornosti
Pritožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče (pri oceni izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe) izolirano upoštevati samo njene navedbe. Predlagana začasna odredba namreč „ne visi v zraku“, ampak se mora navezovati na to, kar se je v pravdi prej dogajalo. Upnica mora svojo terjatev, če želi doseči izpolnitev prvega zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, izkazati s stopnjo verjetnosti. Če tega ne stori, je treba to oceniti kot neobstoj zatrjevanega zakonskega pogoja, četudi pri tej oceni pomagajo ugovorne navedbe dolžnika.
obseg zapuščine - predmet dedovanja - denarna sredstva na bančnem računu - negativno stanje - pasivno premoženje - aktivno premoženje - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika - ločitev zapuščine - ločeno premoženje
Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. V skladu z 2. členom ZD so lahko predmet dedovanja stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, kar pomeni, da zapuščino lahko predstavlja le aktivno premoženje, torej premoženje, ki ima določeno premoženjsko vrednost, pasiva zapuščine pa se ugotavlja zgolj zaradi ugotovitve vrednosti zapuščine. Zapustnikovi dolgovi torej ne bremenijo zapuščine, ampak dediče osebno.
Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ločena zapuščina ni predmet dedovanja, ampak se uporablja izključno za poplačilo terjatev tistih upnikov, ki so izposlovali ločitev, ter da se zapuščinski postopek lahko izpelje samo glede tistega dela zapuščine, ki bo morebiti ostala po poplačilu upnikov.
Z ločitvijo nastane položaj, kot da separirana zapuščina sploh ne bi postala zapuščina, ampak bi bila še vedno zapustnikova. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta v konkretnem primeru zapuščina pokojnika ter sama dediščina dve ločeni premoženjski masi in je dediščina tisti del zapuščine, ki je dejansko prešel na dediča, medtem ko je zapuščina celotno premoženje zapustnika.
Ob ugotovljeni jasno izraženi želji obeh otrok, da ne želita k tožnici, do katere imata odkrit odpor, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se otroka začasno zaupala v vzgojo in varstvo tožnici.
predlog za oprostitev plačila sodne takse za revizijo – nepopoln predlog – zavrženje predloga – opomin za plačilo sodne takse – ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse – pravni interes – sodna taksa za izredno pravno sredstvo – odločba Ustavnega sodišča
Ker je sodišče prve stopnje predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrglo kot nepopoln, ker na poziv tožnik ni predložil dokazila, to še ne pomeni, da nima pravnega interesa, da ponovno vloži predlog potem, ko je dobil opomin za plačilo sodne takse. Pomembno je, da je dal predlog pred iztekom roka za plačilo sodne takse in da je sedaj predlog popoln.
Sodišče prve stopnje odločitve o predlogu za zmanjšanje nujnega deleža pravilno ni oprlo le na ugotovljeno gospodarsko zmožnost kmetije, ampak v skladu z 2. odstavkom 14. člena ZDKG upoštevalo vse okoliščine primera, poleg gospodarske zmožnosti kmetije tudi premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je bil neupravičeno odsoten z dela. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL0023183
EKČP člen 6, 6/3, 6/3-c. URS člen 29, 29-2. ZKP člen 12, 12/1, 68, 68/1.
pravica do poštenega sojenja - pravna jamstva v kazenskem postopku - zagovornik - pravica do proste izbire zagovornika - soobdolženec kot zagovornik - kolizija interesov
Pravica obdolženca do zagovornika po lastni izbiri ni absolutna.
Sodišče je dolžno omogočiti pravico do proste izbire zagovornika v razumnih mejah; v vsakem konkretnem primeru mora presoditi, ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obsojenčevo pravico do obrambe in ali je v sorazmerju z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka.
Situacija, ko je obdolženec v istem kazenskem postopku hkrati zagovornik soobdolženca, predstavlja kolizijo interesov, zaradi katere ni mogoče zagotoviti poštenega in učinkovitega izvajanja kazenskega postopka.
Tožena stranka ni imela pravne podlage, da sama, na podlagi enostranske pobotne izjave, brez soglasja delavca, pobota svoje (zatrjevane) terjatve do delavca s svojo obveznostjo plačila. Če drži, da je imel tožnik na poti manjše stroške, kot je bil znesek prejetega avansa, ki mu ga je tožena stranka izročila za odrejene službene poti, in presežka avansa tožnik toženi stranki ni vrnil, potem bi tožena stranka lahko zahtevala od tožnika, da te zneske (razliko med prejetim avansom in dejanskimi stroški) vrne (prostovoljno oziroma po sodni poti). Tožena stranka ni imela pravne podlage za to, da je sporne zneske razlike brez soglasja tožnika pobotala z svojo obveznostjo plačila neto plače in zneska dnevnic.
Ker tožena stranka tožniku ni izplačala niti neto plač, dogovorjenih v pogodbi o zaposlitvi, niti dnevnic, ki so bile dogovorjene v pavšalnem znesku, mu je te zneske dolžna izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti (prvi dan po zamudi, to je od 19. v mesecu za pretekli mesec) do plačila.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo tretji osebi – sodna pristojnost – sklepčnost tožbe
Izdaja nove odločbe o varstvu in vzgoji ter o stikih ni možna, če v ta postopek nista vključena oba starša, ki sta bila stranki pravdnega postopka, v katerem je bilo odločeno, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo enemu od staršev.
ZZZDR člen 4, 5a, 116, 116/1. EKČP člen 8. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah člen 3, 18.
odvzem roditeljske pravice - neozdravljiva bolezen - duševna bolezen - duševna motnja - varstvo otrokovih koristi - starševske dolžnosti - skrb za otroka - varstvo in vzgoja otroka - ogroženost otroka - zapustitev otroka - odvzem otroka - rejništvo
Odvzem roditeljske pravice je najtežji ukrep zoper starše, podrejen pa je varstvu koristi otroka. Določba 116. člena ZZZDR, interpretirana upoštevaje prioritetni kriterij največje koristi otroka, po mnenju pritožbenega sodišča ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje roditeljsko pravico nasprotni udeleženki odvzelo zgolj zaradi duševne bolezni. V tej zvezi je prišlo do zanesljive ugotovitve glede prognoze bolezni in nezmožnosti nasprotne udeleženke, da bi (čeprav vsled rednega izvajanja terapije zazdravljena oziroma v remisiji, ko v okviru svojih sposobnosti sicer lahko funkcionira v vsakdanjem življenju) lahko prevzela skrb in vzgojo za hčerko, česar pritožba s svojim v pritožbi izraženim nestrinjanjem ne more omajati, pri čemer je okoliščine pravilno presojalo izhajajoč iz načela največje koristi otroka (5.a člen ZZZDR in 3. in 18. člen KZNOP). Temu osnovnemu vodilu se je potrebno podrediti tudi pri tehtanju varstva roditeljske pravice in drugih ustavnih in konvencijskih pravic staršev, v konkretnem primeru matere. Pri tehtanju koristi in pravic otroka s tehtanjem pravic matere ni mogoče dati prednosti interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je dejansko glede na vse ugotovljene okoliščine, tudi tiste glede izvajanja stikov (glede na njihovo kvalitativno raven) brez prave vsebine, izvotljena.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, ko izpostavlja, da bi bile ob načelu najblažjega posega koristi mladoletne E. z rejništvom dovolj zavarovane ter da je po drugi strani kršena pritožničina pravica do družinskega življenja. Načelo najblažjega posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj zavarovane. V tem primeru, ko se je izkazalo, da mladoletna E., ki z materjo ne živi že od svojega četrtega tedna in se k njej ne bo mogla več vrniti (očetu je bila s pravnomočno odločbo roditeljska pravica odvzeta že v prejšnjem sojenju) in ko je stikovanje vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, ni mogoče zagovarjati stališča, da sedanji ukrep povsem zadostno ščiti koristi mladoletne E.
Tožnik je kot družinskega člana navedel svojo ženo, pri čemer v izjavi o premoženjskem stanju ni navedel podatkov o njenem dohodkovnem in premoženjskem stanju. Poleg tega ni navedel višine bančnih prihrankov. Ob tem, da tožnik ne trdi, da bi razen sebe preživljal še koga drugega, ter da ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena o obstoju okoliščin iz 3. odstavka 11. člena ZST-1, ni bilo razlogov, da bi prvo sodišče lahko ugodilo njegovemu predlogu.
V primeru, ko se na priposestvovanje sklicuje oseba, ki v upravnem postopku ni imela možnosti sodelovanja, rezultat tega postopka taki osebi ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti niti s tem, da bi se sodišče v morebitnem kasnejšem postopku, v katerem bi ta oseba uveljavljala določene pravice, sklicevalo na dejanske ugotovitve iz prejšnjega postopka. Upoštevaje navedeno stališče in ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila odločba o nacionalizaciji v letu 1974 izdana A.H. na podlagi 7.a člena Zakona o nacinalizaciji, da se A.H. dejansko nikoli ni štel za lastnika sporne parcele in da A.H. ni bil tožnikov pravni prednik, tožnika torej upravna odločba o nacionalizaciji ne veže, zaradi česar iz tega razloga tudi ni ovir za tožnikov uspeh s tožbenim zahtevkom zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine na ugotovitev originalne pridobitve lastninske pravice (s priposestvovanjem).
EZ člen 59, 59/5. EZ-1 člen 473, 473/5. ZNP člen 37, 168, 168/1, 177. ZUreP člen 93, 93/3.
višina sodnega depozita - ocenjena odškodnina za nepremičnino - varščina - nujni postopki - nujni postopek za omejitev lastninske pravice in za razlastitev - javna korist
Sodni depozit je po določbi petega odstavka 473. člena EZ-1 predpogoj v primeru, ko teče postopek za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po EZ-1 in se ta postopek šteje za nujen, če je javna korist izkazana v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1, in če razlastitveni upravičenec (v našem primeru predlagatelj) pri sodišču da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini 1/2 ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi ter se s tem šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini.
Tožeča stranka neutemeljeno trdi, da jo je predpogodba prenehala zavezovati, ker je do spremenjenih okoliščin prišlo sicer po izteku roka, ki je bil v predpogodbi določen za sklenitev glavne pogodbe, a znotraj šestmesečnega roka, šteto od navedenega datuma dalje. Prezre, da sta pravdni stranki zavarovali izpolnitev predpogodbe (izpolnitev se je nanašala na sklenitev glavne pogodbe) z izročitvijo are, zato je sodišče v zadevi moralo uporabiti določbo 65. člena OZ o posledicah neizpolnitve pogodbe v primerih, ko je dana ara.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – LOKALNA SAMOUPRAVA
VSL0070716
ZGJS člen 3, 7, 26, 68, 68/1, 68/1-1. ZPP člen 458. ZLS člen 21.
pokopališka in pogrebna dejavnost – urejanje in vzdrževanje pokopališč – oddajanje grobov v najem – merila za določanje cene letne najemnine – obveznost plačevanja najemnine – višina najemnine
Razlogov za različno višino najemnin grobov na mestnih in primestnih pokopališčih ni. Dejstvo, da so bile cene na primestnih pokopališčih, dokler upravljalec ni bila tožeča stranka, nižje, ne utemeljuje nadaljnjega neenakega obravnavanja najemnikov grobov na mestnih in primestnih pokopališčih. Tožeča stranka namreč nudi enake storitve tako na mestnih kot primestnih pokopališčih. Cena se oblikuje za vse enako glede na velikost grobnega prostora. Cene so bile oblikovane skladno s predpisi in v predpisanem postopku, zato so obvezujoče za vse imetnike grobov na pokopališčih, kjer opravlja gospodarsko javno službo tožeča stranka.
ZMZPP člen 3, 18, 18/1, 18/6, 38, 38/1. ZPP člen 7, 7/1, 55. ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1, 59/2.
uporaba tujega prava - uporaba BGB - spor z mednarodnim elementom - stalno prebivališče - skupno premoženje zakoncev - vlaganja v nepremičnino - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - posebno premoženje - novo izvedensko mnenje
Če sta obe pravdni stranki slovenska državljana, je uporaba slovenskega materialnega prava za njuno zakonsko premoženjsko razmerje pravilna (prvi odstavek 38. člena ZMZPP). V kolikor nimata istega državljanstva, je ob dejstvu, da nimata niti stalnega prebivališča v isti državi, po tretjem odstavku 38. člena ZMZPP treba uporabiti pravo države, v kateri sta imela zadnje skupno prebivališče. To je Nemški civilni zakonik (BGB).
objava popravka - naslov popravka - podpis popravka - pravica do objave popravka - nesorazmerno dolgo besedilo - odklonitveni razlog - popravek v širšem smislu - dostop do medija
Odsotnost naslova popravka, ki naj se objavi, je hiba, ki jo po 1. odstavku 28. člena ZMed sme in mora popraviti urednik, če so sicer drugi zakonski pogoji za objavo izpolnjeni.