TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (V. točka izreka) spremeni tako, da se pravilno glasi: “Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.“

II. V preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ugovori, ki jih je pritožnica postavila v zvezi z višino odškodnine, prisojeno za posamezne oblike nepremoženjske škode, so premalo konkretni in že zato neupoštevni. Popolnoma enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na posamezne judikate. Pritožnica namreč ne uspe pojasniti, v čem so njihove stične točke z obravnavanim primerom oziroma v katerih pravno-relevantnih okoliščinah naj bi podobnost (primerljivost) obstajala.

Znesek 5,69 EUR predstavlja ustrezno višino urne postavke za tujo pomoč. Pritožbeno navajanje, da storitev v primeru, ko jo izvajajo družinski člani, ni obremenjena z davščinami in pokrivanjem stroškov organiziranja socialno varstvenih storitev s strani tretjih oseb, seveda drži. Vendar tožena stranka konkretno ne pojasni, v kakšni meri naj bi bil zato omenjeni znesek neustrezen (skratka ne obrazloži, katere davščine oziroma stroški in v kakšni višini naj bi bili vanj vključeni, ampak to (bolj ali manj) „domneva“). Bolj pomembno je, da omenjeni znesek ne odstopa bistveno od zneskov, ki jih sodna praksa priznava kot urno postavko za tujo pomoč.