Tožnikoma je bila v spornem obdobju izplačana družinska pokojnina v polnem obsegu, čeprav bi lahko bila le v polovičnem znesku. Zato je z izpodbijanima prvostopenjskima upravnima aktoma pravilno in zakonito ugotovljeno, da je v obeh primerih prišlo do preplačila in da sta tožnika sporni znesek v določenem roku dolžna vrniti na račun zavoda. Gre za dejanski stan iz prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1, po katerem mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (190. člen OZ).
odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena - krivdna odgovornost - padec na poledenelem parkirišču - skrbnost dobrega strokovnjaka
Za čiščenje in vzdrževanje parkirišča, kot javne površine je odgovoren lastnik parkirišča, ki je sklenil tudi pogodbo o rednem vzdrževanju le-tega s podizvajalcem.
odpravnina - odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR in instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu po 90.a členu ZDR ni možno enačiti. V konkretnem primeru je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. V takšnem primeru delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu ZDR le v primeru, če delavec takšno ponudbo sprejme in če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. V primeru, ko delavec sklenitev take pogodbe odkloni, je kljub temu upravičen do odpravnine. Zato se tožena stranka s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ni razbremenila obveznosti plačila odpravnine tožniku, čeprav tožnik ponudbe ni sprejel.
starostna pokojnina - sorazmerni del - začetek izplačevanja
V 157. členu ZPIZ-1 je določeno, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ 6 mesecev za nazaj. Glede na datum vložitve zahtevka in glede na to, da je bil tožnik zavarovan do 15. 2. 2009, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do pokojnine šele s 1. 8. 2011, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za pokojnino in še 6 mesecev za nazaj.
Ker se je predlagatelj skliceval na neizpodbojno domnevo insolventnosti, bi pritožnica s pritožbo lahko uspela zgolj pod predpostavko, da bi uspela ovreči domnevno bazo, na katero zakon veže učinek neizpodbojne domneve, torej bi morala z ustreznimi dokazi ovreči trditve predlagatelja, da več kot dva meseca zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače.
V primeru spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Vendar navedena zakonska določba pride v poštev le pri spornih pogodbenih določbah. Kot take je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. V kolikor je torej besedilo člena jasno, ne more biti več sporno in ne more biti več predmet razlage (in claris non fit interpretatio).
ZPP člen 243. ZDoh-2 člen 35, 35/3, 35/3-2, 41, 41/4, 124, 124/1, 125, 125/1. ZdavP-2 člen 289.
nagrada za izvedensko delo – materialni stroški – uvrstitev stroškov v davčno osnovo – odmera akontacije dohodnine – dohodek iz zaposlitve – plačilo dohodnine – uveljavljanje dejanskih stroškov
V skladu z določbo 4. odstavka 41. člena ZDoh-2 je davčna osnova od izvedenčeve nagrade in stroškov dohodek, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost in za normirane stroške v višini 10 % dohodka. Poleg normiranih stroškov je mogoče ob izračunu akontacije dohodnine uveljavljati le še dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, drugih materialnih stroškov pa ne.
zavrženje tožbe - prenehanje delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo - zastaranje
Tožnik je bil na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti maloprodaje in pogodbe o prenosu delavcev prenesen od tožene stranke k stranskemu intervenientu. Ta mu je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je s tožbo pred sodiščem prve stopnje zahteval ugotovitev nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v tem sporu postavljenim zahtevkom v celoti ugodilo. V vmesnem času je prišlo do ponovne spremembe delodajalca, tožnik je bil skupaj z drugimi delavci prenesen nazaj k toženi stranki. V predmetnem sporu je tožnik vložil tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, od tožene stranke zahteva, da ga pozove nazaj na delo, mu za čas, ko mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri stranskem intervenientu, prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v zavarovanja, mu obračuna nadomestilo plače, od njega odvede davke in prispevke ter mu izplača ustrezne neto zneske. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, pomeni po vsebini zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, čeprav ni izrecno tako oblikovan. Uveljavljanje zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pa je vezano na določila prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR. Neposredno sodno varstvo v tem primeru ni dopustno.
Vložitev zahteve za odpravo kršitve je vezana na splošni 5-letni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Tožnik ima od tožene stranke v tem roku kadarkoli možnost zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Vendar mora v primeru, da tožena stranka njegovi zahtevi ne sledi, v nadaljnjem roku 30 dni zahtevati sodno varstvo, kot to določa drugi odstavek 204. člena ZDR. Tožnik tožbe ni vložil v 30-dnevnem roku od prejema negativnega odgovora tožene stranke, zato je potrebno njegovo tožbo kot prepozno zavreči.
Ob skladnosti izvidov z izvedeniškimi mnenji invalidske komisije prve in druge stopnje glede obstoja telesne okvare, in ob sočasni skladnosti obeh mnenj invalidnih komisij med seboj, ni bilo razloga, da bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi ugotavljal, ali je glede na Seznam telesnih okvar pri tožniku podana telesna okvara.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni kvalificirano, da bi samo ugotavljalo, ali je pri tožniku podana telesna okvara. Zdravstveno stanje tožnika izhaja iz izvidov in opravljenih preiskav. Sodišče glede na izvide in podana mnenja v izvidih, o tem, kakšno je stanje, to stanje primerja s stanjem, kakor je za posamezno telesno okvaro določeno v Seznamu telesnih okvar. Gre zgolj za opravljeno pravno kvalifikacijo, ali iz ugotovljenega dejanskega stanja (izvida) izhaja takšno stanje, kakor jo določa pravna norma.
ZPIZ-1 v 178. členu določa, da se uživalcu pokojnine, ki ponovno začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan in pridobi lastnost zavarovanca, pokojnina v tem času ne izplačuje. Z odločbo je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ima tožnik iz naslova družbeništva zasebne družbe d.o.o., v kateri je bil poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 3. 2005 dalje lastnost zavarovanca, čeprav je bil uživalec invalidske pokojnine že od leta 1992 dalje. Zato se tožniku za čas sočasne vključenosti v zavarovanje invalidska pokojnina ne izplačuje.
nadomestilo za invalidnost - samostojni podjetnik - invalid III. kategorije - datum priznane pravice do nadomestila za invalidnost
Tudi samozaposlenemu zavarovancu (invalidu) po analogni uporabi 92. in 94. člena ZPIZ-1, ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev, pripada pravica do nadomestila za invalidnost.
ZPIZ-1 v 2. odst. 262. čl. izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo (kot v obravnavani zadevi), je pravico do dela na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.
Sodišče prve stopnje bi za potne stroške, ki so tožniku nastali za potovanje od stalnega prebivališča do kraja, kjer je bil opravljen osebni pregled s strani sodnega izvedenca, lahko priznalo največ 2 x 115 km kot najkrajšo pot, ugotovljeno iz podatkov, objavljenih na spletni strani, to je v obe smeri 230 km po ceni 0,118 EUR za vsak kilometer, kar znaša 8 % od cene 95 oktanskega bencina.
avtorsko delo – varovana dela – oblikovanje IEEB in CD plošče – dela uporabne umetnosti – predstavitev v obliki brošure – materialne avtorske pravice – kršitev avtorske pravice – prepoved kršenja in bodoče kršitve
Pri delih uporabne umetnosti je treba upoštevati tudi dejstvo, da je zaradi njihovega funkcionalnega poslanstva, ustvarjalni manevrski prostor zožen. Zato je treba pri presoji, ali delo s področja uporabne umetnosti, kar nedvomno IEEB in CD je, upoštevati, da je individualnost in izvirnost lahko zelo malo različna od obstoječih, že varovanih avtorskih del, pa dosega merilo avtorsko pravne zaščite.
neizkoriščen letni dopust - odškodnina - izraba letnega dopusta - začasna nezmožnost za delo
Tožnik je bil v letu 2010 do 30. 6. začasno nezmožen za delo, zaradi česar ni mogel izrabiti preostanka letnega dopusta za leto 2010 v trajanju šestih dni. Zato je na toženo stranko naslovil prošnjo za prenos teh dni dopusta v obdobje po 30. 6. 2010, oziroma za plačilo neizrabljenih dni letnega dopusta. Tožena stranka je tožnikov predlog zavrnila. Tožnik ni izpodbijal sklepa tožene stranke, s katerima je bila njegova zahteva za varstvo pravic zavrnjena, zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje lahko zahtevku tožnika za koriščenje šestih dni letnega dopusta za leto 2010 ugodilo.
Stališče sodišča prve stopnje, da pogoji za priznanje odškodnine za neizrabljen letni dopust niso izpolnjeni, ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo, je materialnopravno zmotno. Prvenstveno mora delavec dopust izrabiti, saj ima plačan letni dopust pozitivni učinek na zdravje delavcev. Kadar pa dopusta brez svoje krivde ne more izrabiti v referenčnem obdobju, pa mu delodajalec izrabe ne omogoči niti po izteku referenčnega obdobja, je delavec, ki mu delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo, ob stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, diskriminiran v primerjavi z delavcem, ki mu je delovno razmerje prenehalo.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivda - trditveno in dokazno breme - opustitev varnostnih ukrepov - varstvo pri delu - vzročna zveza - krivdna odgovornost delodajalca
Za razsojo vprašanja, ali je podana pravno relevantna vzročna zveza, je potrebno ugotoviti, ali so bili prekršeni (konkretni) predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta norma preprečiti.
87. člena ZZVZZ določa krivdno odgovornost delodajalca za nastalo škodo in ne objektivne odgovornosti.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 194, 194/2.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - tujec - seštevanje dob - tretja država
Tožniku je bila invalidska pokojnina pri nosilcu zavarovanja v BiH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 1998. Toženka je o takšni prevedbi že odločila in tožnikovo zahtevo za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnila. Zato je na podlagi 2. odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum) še naprej ostala obveznost nosilca zavarovanja v BiH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano in odmerjeno na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Tožnik na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri njegove invalidske pokojnine, pri toženki tudi na podlagi 2. odstavka 194. člena ZPIZ-1 ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev, saj 37. člen Sporazuma izključuje uveljavljanje druge vrste pokojnine.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnica (Zoisova štipendistka) je imela sklenjeno nastanitveno pogodbo že z začetkom študijskega leta, torej na dan 1. 10. 2012 na začasnem naslovu, zato je izpolnjevala pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Tožnica je sicer res šele 9. 10. 2012 prijavila začasno prebivališče, vendar ZŠtip Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij in Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz javnega poziva za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013.
Po tožbenih trditvah je tožena stranka šele s svojim protipravnim ravnanjem vzpostavila položaj, na katerem tožeča stranka utemeljuje zahtevek iz naslova izgubljenega dobička. Odločilno vprašanje v predmetni zadevi je zato, ali je tožeča stranka upravičena do tistega premoženja, ki bi ga imela, če tožena stranka ne bi sprejela Obvezne razlage (če ne bi bilo protipravnega dejanja, torej do povrnitve stroškov, ki jih je imela, in tudi morebitnega izgubljenega dobička, če bi izkazala, da bi svoja sredstva in delo usmerila v nek drug posel) ali pa tudi do tistega premoženja, ki bi ga imela, če bi Obvezna razlaga veljala in bi na njeni podlagi lahko tožeča stranka dokončala svoj projekt (če torej protipravno ravnanje tožene stranke ne bi bilo protipravno). Ker je ravnanje tožene stranke bilo protipravno (brez protipravnosti pa tožeča stranka ne glede na vse ostalo sploh ne bi imela odškodninskega zahtevka), po mnenju pritožbenega sodišča izgubljeni dobiček, kakršnega zahteva tožeča stranka, ni pravno priznana škoda. Nenazadnje je namen odškodninske odgovornosti vzpostavitev takega premoženjskega stanja, kakršno bilo bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke, tožeča stranka pa zahteva vzpostavitev premoženjskega stanja, kakšno bi imela ob protipravnem ravnanju tožene stranke.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo - zagovor
V skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oz. če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Ta določba ne pomeni, da bi morala biti kumulativno izpolnjena pogoj obstoja nekih drugih okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor in pogoj neuspešno opravljenega poskusnega dela. Zakon najprej določa splošen pogoj obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, nato pa podaja štiri konkretne primere, ko se že po zakonu šteje, da so take okoliščine podane.
Delavci tožene stranke pred in po prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki niso dosegali minimalnega obsega dela, ki naj bi ga tožena stranka pričakovala. Takšno, očitno nerealno pričakovanje tožene stranke, ne more biti osnova za utemeljeno in zakonito oceno o neuspešnosti dela tožnice v času poskusnega dela. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Predmet konkretnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku iz poslovnega razloga. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot pomočnik direktorja sektorja gospodarskih družb. To delovno mesto je bilo na podlagi sprejetega pravilnika o novi sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest ukinjeno, vsebina dela pa deloma ukinjena, deloma pa prenesena na druga delovna mesta. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Obstoj akta o spremenjeni organizaciji oz. sistemizaciji pri delodajalcu ne predstavlja pogoja za zakonitost podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.