ZUTD člen 65, 65/1, 65/1-9. Uredba o nadomestilu plače in povračilih stroškov med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči člen 2, 2/1, 2/2, 2/3. OZ člen 82, 82/1, 82/2.
brezposelnost - denarno nadomestilo- opustitev obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo ter prejetih dodatnih dohodkih za opravljeno delo - pripadniki civilne zaščite
Po 2. členu Uredbe o nadomestilu plače in povračilih stroškov med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči pripadnikom civilne zaščite, ki prejemajo nadomestilo za primer brezposelnost, ta denarna dajatev pripada tudi med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči. V konkretnem primeru ne gre za poklicno opravljanje teh nalog, in prejemek po delovršni pogodbi med tožnikom in občino ne predstavlja dohodka iz naslova dela, temveč gre v skladu z namenom obeh pogodbenih strank izključno za povračilo stroškov prevoza. Zato v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti določbe devete alineje prvega odstavka 65. člena ZUDT (po kateri pravica do denarne nadomestila za brezposelnost uživalcu preneha s prvim dnem v mesecu, v katerem je opustil obveznost sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo). Tožnik nosilca zavarovanja o prejetem znesku iz naslova povračila potnih stroškov ni bil dolžan obvestiti. Zato sta izpodbijana posamična upravna akta o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost nezakonita.
Ob skladnosti izvidov z izvedeniškimi mnenji invalidske komisije prve in druge stopnje glede obstoja telesne okvare, in ob sočasni skladnosti obeh mnenj invalidnih komisij med seboj, ni bilo razloga, da bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi ugotavljal, ali je glede na Seznam telesnih okvar pri tožniku podana telesna okvara.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni kvalificirano, da bi samo ugotavljalo, ali je pri tožniku podana telesna okvara. Zdravstveno stanje tožnika izhaja iz izvidov in opravljenih preiskav. Sodišče glede na izvide in podana mnenja v izvidih, o tem, kakšno je stanje, to stanje primerja s stanjem, kakor je za posamezno telesno okvaro določeno v Seznamu telesnih okvar. Gre zgolj za opravljeno pravno kvalifikacijo, ali iz ugotovljenega dejanskega stanja (izvida) izhaja takšno stanje, kakor jo določa pravna norma.
ZPP člen 243. ZDoh-2 člen 35, 35/3, 35/3-2, 41, 41/4, 124, 124/1, 125, 125/1. ZdavP-2 člen 289.
nagrada za izvedensko delo – materialni stroški – uvrstitev stroškov v davčno osnovo – odmera akontacije dohodnine – dohodek iz zaposlitve – plačilo dohodnine – uveljavljanje dejanskih stroškov
V skladu z določbo 4. odstavka 41. člena ZDoh-2 je davčna osnova od izvedenčeve nagrade in stroškov dohodek, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost in za normirane stroške v višini 10 % dohodka. Poleg normiranih stroškov je mogoče ob izračunu akontacije dohodnine uveljavljati le še dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, drugih materialnih stroškov pa ne.
Bistvo izjave o premoženjskem stanju ni le posredovanje podatkov, temveč tudi izjava o resničnosti in popolnosti podatkov ter prevzem materialne in kazenske odgovornosti. Pooblastilo za tako izjavo pa ni in ne more biti vsebovano v splošnem pooblastilu za pravdni postopek iz 95. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
Sodišče prve stopnje bi za potne stroške, ki so tožniku nastali za potovanje od stalnega prebivališča do kraja, kjer je bil opravljen osebni pregled s strani sodnega izvedenca, lahko priznalo največ 2 x 115 km kot najkrajšo pot, ugotovljeno iz podatkov, objavljenih na spletni strani, to je v obe smeri 230 km po ceni 0,118 EUR za vsak kilometer, kar znaša 8 % od cene 95 oktanskega bencina.
nadomestilo za invalidnost - samostojni podjetnik - invalid III. kategorije - datum priznane pravice do nadomestila za invalidnost
Tudi samozaposlenemu zavarovancu (invalidu) po analogni uporabi 92. in 94. člena ZPIZ-1, ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev, pripada pravica do nadomestila za invalidnost.
ZPIZ-1 v 2. odst. 262. čl. izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo (kot v obravnavani zadevi), je pravico do dela na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.
Glede na skladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo in tožničino pavšalno nasprotovanje mnenju invalidskih komisij, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka. Z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke tožnici ni bila odvzeta možnost dokazovanja.
Pri tožnici v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njej ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejena, zato pri tožnici delovna zmožnost ni zmanjšana. Zato njen tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
Dodatek za pomoč in postrežbo se prizna, kadar zavarovanec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb, to je, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnik se lahko samostojno giba v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hrani, oblači in slači, se obuva in sezuva ter skrbi za osebno higieno, tudi pri opravljanju drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja, ne potrebuje pomoči. Zato tožnik ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
ZDSS-1 v 1. odstavku 72. člena določa, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Tožnik je tožbo vložil po izteku zakonsko določenega roka. Sodišče prve stopnje jo je zato pravilno na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP zavrglo.
Tožnik bi bil do plačnega razreda za dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca skladiščnika upravičen v primeru, če bi bil razporejen na to dolžnost, ali na podlagi dejanskega opravljanja dela te dolžnosti. Tožnik je dejansko opravljal delo civilne osebe na dolžnosti skladiščnik V in tudi pravilno prejemal plačo, skladno s pravnomočnima aktom o razporeditvi, zato njegov tožbeni zahtevek za razliko v plači za dolžnost nižji vojaški uslužbenec V iz naslova dejanskega dela ni utemeljen.
Tožnikoma je bila v spornem obdobju izplačana družinska pokojnina v polnem obsegu, čeprav bi lahko bila le v polovičnem znesku. Zato je z izpodbijanima prvostopenjskima upravnima aktoma pravilno in zakonito ugotovljeno, da je v obeh primerih prišlo do preplačila in da sta tožnika sporni znesek v določenem roku dolžna vrniti na račun zavoda. Gre za dejanski stan iz prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1, po katerem mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (190. člen OZ).
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 194, 194/2.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - tujec - seštevanje dob - tretja država
Tožniku je bila invalidska pokojnina pri nosilcu zavarovanja v BiH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 1998. Toženka je o takšni prevedbi že odločila in tožnikovo zahtevo za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnila. Zato je na podlagi 2. odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum) še naprej ostala obveznost nosilca zavarovanja v BiH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano in odmerjeno na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Tožnik na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri njegove invalidske pokojnine, pri toženki tudi na podlagi 2. odstavka 194. člena ZPIZ-1 ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev, saj 37. člen Sporazuma izključuje uveljavljanje druge vrste pokojnine.
ZZVZZ člen 87, 87/1. ZVZD člen 5, 5/1, 9, 9/2, 25. ZPP člen 165, 165/2, 358, 358-5.
poškodba pri delu – odgovornost delodajalca – regresni zahtevek – varstvo pri delu – dolžnost nadzora – sprememba prvostopenjske odločbe – pravdni stroški
Zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Končno ni le delodajalec dolžan skrbeti za varnost pri delu, temveč mora tudi delavec opravljati delo s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Dolžnosti nadzora tudi ni mogoče razumeti na način, da mora biti ta nadzor vseobsežen in zato na gradbišču ves čas prisoten delodajalčev zastopnik. Obseg nadzora je pač odvisen od samega dela in njegove nevarnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu obdelovalec kovin na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi zmanjšanja naročil kupcev iz tujine se je prodaja izdelkov pri toženi stranki bistveno znižala, zmanjšal se je tudi plan proizvodnje. Tožena stranka je prerazporejala delavce zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnica (Zoisova štipendistka) je imela sklenjeno nastanitveno pogodbo že z začetkom študijskega leta, torej na dan 1. 10. 2012 na začasnem naslovu, zato je izpolnjevala pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Tožnica je sicer res šele 9. 10. 2012 prijavila začasno prebivališče, vendar ZŠtip Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij in Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz javnega poziva za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013.
Po tožbenih trditvah je tožena stranka šele s svojim protipravnim ravnanjem vzpostavila položaj, na katerem tožeča stranka utemeljuje zahtevek iz naslova izgubljenega dobička. Odločilno vprašanje v predmetni zadevi je zato, ali je tožeča stranka upravičena do tistega premoženja, ki bi ga imela, če tožena stranka ne bi sprejela Obvezne razlage (če ne bi bilo protipravnega dejanja, torej do povrnitve stroškov, ki jih je imela, in tudi morebitnega izgubljenega dobička, če bi izkazala, da bi svoja sredstva in delo usmerila v nek drug posel) ali pa tudi do tistega premoženja, ki bi ga imela, če bi Obvezna razlaga veljala in bi na njeni podlagi lahko tožeča stranka dokončala svoj projekt (če torej protipravno ravnanje tožene stranke ne bi bilo protipravno). Ker je ravnanje tožene stranke bilo protipravno (brez protipravnosti pa tožeča stranka ne glede na vse ostalo sploh ne bi imela odškodninskega zahtevka), po mnenju pritožbenega sodišča izgubljeni dobiček, kakršnega zahteva tožeča stranka, ni pravno priznana škoda. Nenazadnje je namen odškodninske odgovornosti vzpostavitev takega premoženjskega stanja, kakršno bilo bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke, tožeča stranka pa zahteva vzpostavitev premoženjskega stanja, kakšno bi imela ob protipravnem ravnanju tožene stranke.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo - zagovor
V skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oz. če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Ta določba ne pomeni, da bi morala biti kumulativno izpolnjena pogoj obstoja nekih drugih okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor in pogoj neuspešno opravljenega poskusnega dela. Zakon najprej določa splošen pogoj obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, nato pa podaja štiri konkretne primere, ko se že po zakonu šteje, da so take okoliščine podane.
Delavci tožene stranke pred in po prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki niso dosegali minimalnega obsega dela, ki naj bi ga tožena stranka pričakovala. Takšno, očitno nerealno pričakovanje tožene stranke, ne more biti osnova za utemeljeno in zakonito oceno o neuspešnosti dela tožnice v času poskusnega dela. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita.
Ker se je predlagatelj skliceval na neizpodbojno domnevo insolventnosti, bi pritožnica s pritožbo lahko uspela zgolj pod predpostavko, da bi uspela ovreči domnevno bazo, na katero zakon veže učinek neizpodbojne domneve, torej bi morala z ustreznimi dokazi ovreči trditve predlagatelja, da več kot dva meseca zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače.