Ker ZGD-1 ne določa kaj drugega, kot je določeno v prvem odstavku 19. člena OZ, velja, da je soglasje skupščine k pogodbi, s katero se delniška družba zaveže prenesti najmanj 25 % premoženja družbe, lahko dano kot dovoljenje (pred sklenitvijo pogodbe) ali kot odobritev (po sklenitvi pogodbe). V prvem primeru začne pogodba učinkovati, ko stranki izjavita soglasje za sklenitev pogodbe in ko se izpolnijo druge (splošne) predpostavke za njeno veljavno sklenitev, v drugem primeru pa takrat, ko je soglasje dano.
V primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka oziroma ostaja taka, kot je bila obveznost družbe. Spremenjen je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznost družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena.
Določba 4. alineje prvega odstavka 6. člena ZGD, ki prestavlja temelj za spregled pravne osebnosti in ne temelj za obveznosti družbe – torej tudi ne za odškodninsko odgovornost družbenika le v okvirih povzročene škode, - je povsem jasna; zaradi v tem členu naštetih fraudoloznih ravnanj družbenik odgovarja namesto družbe za celotno terjatev upnika. Tako ni pomembno, v kakšnem obsegu je sam storil oziroma povzročil škodo.
Ni pomembno, da morebiti tožnik v stečajnem postopku zoper gospodarsko družbo ne bi mogel izterjati višjega zneska. Kljub prenehanju gospodarske družbe ostaja „njen“ dolg do, v zvezi s spregledom pravne osebnosti oškodovanih upnikov, enak, nepodvržen posledicam stečajnega postopka. Izidi stečajnih postopkov kot tudi njihova morebitna nadaljevanja torej ne morejo predstavljati oporne pravne točke za omejitev obsega zneska, ki predstavlja vsebino terjatve upnika zoper pravni subjekt, ki mora nositi opisane zakonsko določene posledice spregleda pravne osebnosti.