Izpovedi strank in prič niso primeren dokaz za ugotavljanje pristnosti podpisa, temveč je sodišče to nalogo pravilno prepustilo izvedencu za preiskavo rokopisov in podpisov.
Zmotno je stališče, da je lahko dokaz z izvedencem upošteven le, če slednji ugotovi neko dejstvo s stopnjo gotovosti.
Nevarna žival, ki povzroči škodo, je lahko tudi domača žival, vendar le če so njene lastnosti takšne, da je očitno, da običajno nadzorstvo ne zadostuje za zagotovitev ustrezne varnosti ljudi in premoženja.
Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati druge pripornike, ki naj bi bili prisotni ob inkriminiranem dogajanju, je odvečen. Zagovornik namreč nekritično zanemari dejstvo, da obramba izvedbe takšnega dokaza v okviru postopka dokazanja pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti zgolj zato, ker bi ti lahko bili za obdolženca morebiti ugodni. Takšna dolžnost obstaja le v primeru, ko izvedeni dokazi ne omogočajo zanesljive razjasnitve odločilnih dejstev oziroma se pojavi dvom, ki ga je treba odpraviti z dodatnim dokazovanjem. Vendar se s takšno procesno situacijo sodišče prve stopnje v okviru obravnave predmetne kazenske zadeve ni soočalo.
Pri ustanovitvi nujne poti gre za prisilen poseg v lastninsko pravico, zato morajo biti izpolnjeni v zakonu določeni pogoji, in sicer mora na eni strani obstajati ekonomski interes upravičenca (nemožnost uporabe nepremičnine zaradi pomanjkanja potne zveze ali če je uporaba povezana z nesorazmernimi stroški), na drugi strani pa zakon ščiti tudi interese lastnika služeče stvari. Z ustanovitvijo nujne poti namreč ne sme biti onemogočeno ali znatno ovirano izkoriščanje in uporaba njegovega zemljišča.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil pogodbeni pogoj vezanosti potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank nepošteni pogodbeni pogoj v obeh pogodbah, ker toženka kot banka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja, med strankami pa je bilo tudi podano znatno neravnotežje glede prevzemanja valutnega tveganja.
Sodišče prve stopnje potrebo po zaslišanju predlaganih prič (tj. oseb, ki so v okviru svojih zakonskih pristojnosti vodile postopke, zbirale informacije in opravljale strokovne razgovore) ocenjevalo predvsem z vidika vnaprejšnjega ocenjevanja, če bodo priče lahko povedale kaj relevantnega. Takšno vnaprejšnje ocenjevanje in izražanje pričakovanj v določeni smeri v obravnavani zadevi ni dopustno, zato je z zavrnitvijo dokaznih predlogov dejansko stanje, vsaj kolikor se tiče presoje potrebnosti teh dokaznih predlogov, bilo nepopolno ugotovljeno.
Razmerje med uporabnikom in distribucijskim operaterjem je javnopravno razmerje med izvajalcem javne službe in uporabnikom storitve. Ker tožba na plačilo zneska 73.727,16 EUR temelji na zatrjevanjih o neupravičenem odjemu električne energije, gre torej za institut javnega prava po posebnih določbah SONDSEE.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala prikrajšanja, saj ni (niti) navedla, da zaradi ravnanj toženke in njenih najemnikov ni imela prostora za parkiranje ali da parkirišč ni mogla oddati komu drugemu. Ker niso bile zatrjevane posebne okoliščine, ki bi povzročile izvotljenost lastnine, se tožničino prikrajšanje v zvezi z zatrjevano brezplačno uporabo njene nepremičnine s strani osebe brez pravnega naslova domneva, zato ga tožnica ni bila dolžna posebej zatrjevati in utemeljevati.
Celoten dokazni sklop je tisti, ki tudi pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je sobivanje pravdnih strank v istem stanovanju nemogoče in nevzdržno ter da je ob tehtanju kolidirajočih pravic treba dati prednost tožnikovima pravicama do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.
VSRS je poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.
Banka je upravičena zadržati le takšen znesek, kot ga je dala potrošniku na podlagi sklenjene kreditne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora toženka tožniku vrniti preplačilo glavnice v znesku 23.100,93 EUR (točka V. izreka). Ker toženka ni upravičena zadržati tega zneska, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki III. izreka ugotovilo, da v pobot uveljavljanja terjatev toženke v višini 23.100,93 EUR ne obstoji, saj glede na obrazloženo ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je položaj toženke bistveno slabši. Takšna odločitev je namreč skladna z načeli učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti, kot ciljem, ki jim sledi Direktiva 93/13.
Kot je zavzelo stališče VSRS v sodbi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.
Zahtevo za izločitev je zagovornik podal takoj po sodničini izjavi, kar pomeni, da mu v tej zvezi ni mogoče pripisati namena zavlačevanja postopka.
Predhodna zagovornikova ravnanja dotlej niso kazala na kakršnokoli zavlačevanje postopka, zato razpravljajoča sodnica ni imela podlage za postopanje po petem odstavku 42. člena ZKP.
Prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja je smotrna zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj izvajanje dokazov ne bo podvojeno, pa tudi z vidika preprečevanja morebitnih nasprotujočih odločitev sodišča o istem vprašanju, s čimer se varuje pravna varnost. Še bolje bo tem načelom zadoščeno, če bo sodišče prve stopnje postopka združilo.
Sodnica, ki je v preiskavi opravila zaslišanje prič v isti zadevi ni sprejemala nobenih odločitev, to dejstvo pa ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, iz katere je razvidno, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču, z uporabo argumenta a fortiori utemeljuje zaključek o neutemeljenosti pritožbenih navedb. Sama seznanitev z dokazi je neločljiv del oprave procesnega dejanja zaslišanja prič, razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnika utemeljen že zgolj s tem, pa bi presegalo vsebinski domet 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in razloge za izločitev nedopustno širilo.
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da četudi gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravičenost do nagrade izvršitelja oporoke presoja po kanadskem pravu, to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe.
Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. člena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. člena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, to načelo pa zapoveduje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne dopušča dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (kar bi lahko vodilo k drugačnim ugotovitvam dejanskega stanja). Pri iskanju skupnega namena pogodbenikov po drugem odstavku 82. člena OZ pa gre za dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Če bi dejstva, pomembna za namensko razlago sodne poravnave po 82. členu OZ (ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov) ugotavljali v izvršilnem postopku z dodatnimi dokazi (npr. z zaslišanjem strank in prič), bi lahko posegli v vsebino same terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. Takšno postopanje pa je v nasprotju z načelom formalne legalitete in v izvršbi ni dopustno.
Res je, da se citirani sklep Vrhovnega sodišča nanaša na izvršilno zadevo, v obravnavanem primeru pa gre za pravdno zadevo. Vendar sta položaja v bistvenem primerljiva, in sicer ne le zaradi tega, ker se oba nanašata na vprašanje, kako sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v enem sodnem postopku, razlagati v drugem sodnem postopku, temveč ker imata tudi skupni vrednotni temelj (tertium comparationis). V takih primerih iz načela enakosti izhaja zahteva, da v bistvenem enake zadeve enako obravnavamo, kar v predmetni zadevi pomeni, da je treba po analogiji uporabiti stališča, sprejeta v sklepu VSRS II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022.
Ta skupni vrednotni temelj je vezanost sodišča in strank na pravnomočno sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, kar zagotavlja pravno varnost, stabilnost pravnih razmerij in prinaša pravni mir.1 Vezanost na pravnomočno sodno odločbo ali sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) je namreč skupna značilnost tako načela formalne legalitete, na katero se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021, kakor tudi načela pravnomočnosti, ki pride v poštev v obravnavani zadevi. Kajti po ustaljenem stališču v slovenski pravni teoriji in sodni praksi ne le sodna odločba, temveč tudi sodna poravnava postane pravnomočna, ker je učinek sodne poravnave (res transacta) izenačen z učinkom pravnomočne sodbe (res iudicata).
Zato niti v izvršilnem postopku niti v novi pravdi ni dopustno ponovno presojati, ali je bilo v pravnomočno razsojeni zadevi pravilno razsojeno, t.j. ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (ne bis in idem), sodišče (tako izvršilno kakor tudi pravdno) pa je na vsebino pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave vezano. Načelo stroge formalne legalitete, na katerega se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021 in načelo pravnomočnosti (res iudicata), ki pride v poštev v obravnavani zadevi, sta torej dve plati iste medalje in sta neločljivo povezani, saj je načelo stroge formalne legalitete v izvršbi zgolj neposredna posledica upoštevanja načela pravnomočnosti.
Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačne materialnopravne zaključke glede obstoja nedopustnega nagiba in posledične ničnosti darilne pogodbe med tožencem in toženko z dne 9. 3. 2022. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil nagib toženca ob sklenitvi te darilne pogodbe nedopusten v smislu drugega in tretjega odstavka 40. člena OZ, saj jo je s toženko sklenil po dejanskem razpadu zakonske zveze z namenom, da škoduje tožnici, jo premoženjsko prikrajša in ji onemogoči uveljavitev njenih pravic na nepremičnini, ki predstavlja njeno posebno premoženje.
Gre torej za nov tožbeni predlog in tudi historični dogodek, zato je ta tožba dopustna. Pritožnica ima zato prav, da to, da oba spora delno temeljita na istem dejanskem, pa tudi pravnem stanju, ne tvori istovetnosti zahtevkov.
Za nek pravdni postopek relevantno predhodno vprašanje je lahko predmet samostojnega obravnavanja v nekem drugem postopku.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je ugovor predlagatelja, da mu nasprotna udeleženka ne bo sposobna izplačati vrednosti njegovega večjega deleža, neutemeljen. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 47/2023, iz katerega jasno izhaja, da pri odločanju o dodelitvi stvari, v obravnavanem primeru osebnega avtomobila, ni mogoče od nasprotne udeleženke, ki je predlagala, da osebni avtomobil pripade njej, zahtevati, da že ob predlogu izkaže, da razpolaga s sredstvi za poplačilo.
Pri odločitvi mora sodišče upoštevati finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje stranke. Oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse je izjema od splošne obveznosti, zato je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Ta mora ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti.
Za presojo pravne narave dokumenta so tako pravno relevantne izključno in samo okoliščine, ali je postopek nadzora končan ali ne ter v kateri fazi postopanja in odločanja se dokument nahaja; če je postopek nadzora zaključen in opravljena vsa procesna dejanja, sprejet končen zaključek in priporočila nadzornega odbora, gre po naravi za končen dokument, četudi bi ta imel kakršnekoli (vsebinske ali formalne) pomanjkljivosti. V posledici obrazloženega so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.
Sodišče je odločitev o postavitvi nasprotnega udeleženca pod delno skrbništvo sprejelo na podlagi konsistentne, jasne in razumsko utemeljene dokazne ocene ter skladnih ugotovitev izvedenca psihiatra in kliničnega psihologa, ki sta z uporabo različnih strokovnih metod ugotovila, da nasprotni udeleženec zaradi paranoidne osebnostne motnje ni sposoben razsojanja in samostojnega varovanja svojih pravic in koristi v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih. Ker so njegove pravice in koristi v teh postopkih zaradi navedene nezmožnosti resno ogrožene, njegova nezmožnost pa je trajna, popolna in vseobsegajoča ter drugi milejši ukrepi ne zadoščajo, je utemeljena odločitev sodišča prve stopnje o postavitvi pod delno skrbništvo za zastopanje v teh postopkih.