ZDDPO-2 člen 33, 33/4. ZDDV-1 člen 33, 62, 63. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13.
zavarovalna pogodba - požarno zavarovanje - odškodnina - odškodninsko pravo - amortizacija - pravica do odbitka DDV
Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno ali je storitev opravljena. Pravilno je pojasnilo, da v danem primeru, ko mora tožena stranka plačati tožeči stranki zavarovalnino oziroma odškodnino, o dobavi blaga oziroma opravljanju storitev ne moremo govoriti ter da zato tožeča stranka iz tega naslova pravice do odbitka DDV nima. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka imela oziroma bo imela pravico do odbitka DDV, ki ga je oziroma ga bo plačala, ko so bila oziroma bodo opravljena popravila oziroma dobavljen material v zvezi z vtoževano škodo. Od odškodnin pa se v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost DDV ne obračunava in ne plačuje.
stroški pravdnega postopka - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe - umik tožbe - umik tožbe zaradi izpolnitve - ustavitev postopka zaradi umika tožbe - izpolnitev zahtevka
Pri ugotavljanju, ali je tožnik takoj po izpolnitvi zahtevka umaknil tožbo, je upoštevano, da tožbe do razveljavitve zamudne sodbe ni mogel umakniti. Z izdajo zamudne sodbe je bil postopek pred sodiščem prve stopnje končan. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je spet začel, ko je pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Od dne, ko se je tožnik s tem sklepom seznanil, mu je bilo omogočeno, da tožbo umakne.
Ker je tožnik tožbo umaknil zaradi izpolnitve zahtevka, in sicer takoj, ko je to lahko storil, je stroške postopka dolžan kriti toženec.
Pogodba z dne 29. 12. 2005 v delu, ki se nanaša na 20 parkirnih mest, glede na njeno vsebino in izražen namen pogodbenih strank, dejansko ni predstavljala predpogodbe iz 33. člena OZ, saj so bile v njej že določene obveznosti strank iz glavne pogodbe; obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi (izroči) 20 parkirnih mest na parc. št. 0/1 k.o. ..., kupnina za ta parkirna mesta pa je bila tudi že v celoti plačana.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.. ZJU člen 156, 158.. ZSPJS člen 22i, 22k.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe
Ob ugotovljenem povečanju sredstev iz ekonomskega programa in tržne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega ekonomskega oziroma javnofinančnega razloga, ki bi imel za posledico prenehanje potrebe po delu tožnice.
Tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika, zato je potrebno tovrstne odškodninske zahtevke presojati z uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti. Povsem pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica prejela tako ustna kot tudi pisna pojasnila o samem posegu, kot tudi o možnih zapletih oziroma komplikacijah pri tovrstnem posegu, da sta oba zdravnika tožnico seznanila z najpogostejšimi pooperativnimi zapleti, med katerimi je tudi motnja okusa. Da tožnica ni bila seznanjena tudi z možnostjo trajne izgube okusa, ter da je ta komplikacija/zaplet redka komplikacija, ki se pojavi v 5%. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci zavarovanke tožene stranke ravnali v danem primeru tako, kot je treba, da so (pravilno) izpolnili svojo pojasnilno dolžnost, da je bila tožnici pred operacijo ušesa dana ustrezna pojasnilna dolžnost glede izvedbe te operacije, saj je bila tožnica seznanjena tudi z rednimi riziki posega, torej tistimi, ki so najpogostejši in tipični za ta poseg, med njimi tudi z možnostjo pooperativnega zapleta v obliki motnje okusa, zaradi redkega pojavljanja komplikacije v obliki trajne izgube okusa, pa ni bilo potrebno, da bi bila tožnica o tej komplikaciji še posebej obveščena.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - najemnik stanovanja
Druga dolžnica je zgolj najemnica in položaj najemnikov v izvršbi ureja 175. člen ZIZ.
Je le udeleženka v izvršilnem postopku na nepremičnino in ni dolžnica v pravem pomenu besede, da bi se lahko sklicevala na pravico do odloga izvršbe. Kako bo z nepremičnino in uporabniki ravnal morebitni kupec ni stvar izvršilnega postopka.
DEDNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00021264
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 17, 17/2.
izrek nepristojnosti po uradni dolžnosti - čezmejno dedovanje - mednarodna pristojnost - običajno prebivališče zapustnika - premoženje v tujini
Pritožnica ugovarja zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo običajno prebivališče zapustnice pred smrtjo na Hrvaškem. A ker je bil na Hrvaškem zapuščinski postopek že izveden in izdan sklep o dedovanju, ta okoliščina za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v zapuščinski zadevi po pok. V. C., ni več bistvena.
ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/3. OZ člen 179. URS člen 34, 35.
postopek v sporu majhne vrednosti - tožba in nasprotna tožba - vrednost spora - napačen pravni pouk - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - pravica do osebnega dostojanstva - razžalitev dobrega imena in časti - pravni standard - objektivna žaljivost
Niti denarni zahtevek iz tožbe niti denarni zahtevek iz nasprotne tožbe ne presega z zakonom določenega limita za uporabo pravil v sporih majhne vrednosti. Z združitvijo pravd sta zahtevka ohranila svojo samostojnost, zato kumulacija dveh zahtevkov v enem postopku ni razlog za uporabo druge vrste postopka.
Toženčevo ravnanje, ki objektivno gledano je žaljivo, v danih okoliščinah ni bilo takšno, da bi tožnik zaradi njega duševno trpel in bi bil upravičen do denarne odškodnine.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023208
OZ člen 179, 179/1, 239, 243, 243/1.. ZZ člen 38.. ZDR člen 44, 184, 184/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - nezakonita razrešitev - kršitev osebnostnih pravic - poseg v čast in dobro ime - poslovodna funkcija - direktor - duševne bolečine
Tožena stranka je z nezakonito razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja posegla tudi v njegovo duševno celovitost oziroma osebnost, ki jo je svet zavoda kot organ delodajalca dolžan varovati in spoštovati na podlagi 44. člena ZDR. S to določbo so varovane nepremoženjske dobrine delavca v delovnem razmerju. Ker se po določbi drugega odstavka 184. člena ZDR odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem (osebnostnih) pravic iz delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je tožnik upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo.
sklep o dedovanju - pritožba zoper sklep o dedovanju - nov sklep o dedovanju - nov sklep na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju - omejitev dedovanja - dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - prejeta denarna socialna pomoč - vrednost prejete pomoči - povrnitev izdatkov - obligacijski zahtevek - soglasje dedičev - pridobitev lastninske pravice
Sodišče prve stopnje, ki je izdalo sklep o dedovanju, lahko samo odloči o pritožbi in z novim sklepom spremeni svoj prejšnji sklep, ali ga prekliče le, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep.
Z izdajo novega sklepa o dedovanju brez omejitve dedovanja po 128. členu ZD je poseženo v pravice občine.
ZD v 128. členu dajalcu pomoči ne priznava zgolj obligacijskopravnega zahtevka za povrnitev vrednosti dane pomoči, ampak pridobitev lastninske pravice na ustreznem delu zapustnikovega premoženja. Izpodbijani sklep posega v (solastninsko) pravico občine na delu zapustničinega premoženja, ki je bila ugotovljena v prejšnjem sklepu o dedovanju. Zato na podlagi pritožbe oporočnega dediča ni bilo zakonskih pogojev iz prvega odstavka 173. člena ZD, da bi sodišče prve stopnje razveljavilo in spremenilo prejšnji sklep o dedovanju.
Premoženje zapustnika, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja in ne sodi v zapuščino. V trenutku zapustnikove smrti postane last občine, razen, če so se dediči zavezali povrniti vrednost dane pomoči. V tem primeru gre dajalcu pomoči proti dedičem obligacijski zahtevek, ki se zavaruje z zakonito zastavno pravico. O tem, ali bodo dedovali celotno zapustnikovo premoženje ali ne, odločajo dediči sami, soglasje dajalca pomoči ni potrebno. Ker v obravnavanem primeru oporočni dedič obveznosti povračila vrednosti dane pomoči občini ni prevzel, ampak jo je izrecno zavračal, pogojev za odločitev o morebitni njegovi obvezi glede povračila pomoči in o ugotovitvi obstoja zakonite zastavne pravice ni bilo.
Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se za postopek z zavarovalnico ne uporablja določba 239. člena OZ.
Obveznosti zavarovalnice so zakonsko določene v 943. členu OZ. Če zavarovalnica glede izplačila zavarovalnine pride v zamudo, jo bremenijo zamudne sankcije po splošnih pravilih obligacijskega prava in v poštev pride predvsem plačilo zamudnih obresti, pa tudi odškodnine.
Kot jo je pravilno opozorila tožena stranka že v svojih trditvenih (ugovornih) navedbah, je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme v zvezi z ugotavljanjem višine izgubljenega dobička ne le glede prihodkov, ampak tudi glede odhodkov, ampak tožeča stranka svojih trditve v to smer ni podala.
Trditveno in dokazno breme je vprašanje materialnega prava in pomanjkanje trditev, ki jih mora podati stranka, v konkretnem primeru tožeča stranka, ki vtožuje izgubljeni dobiček, ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški
Četudi je bistvo tožnikovih navedb v sporni pripravljalni vlogi res v tem, da toženo stranko poziva k pojasnilu in predložitvi dokazila o tem, ali je bila realizirana odredba pristojne ministrice o plačilu terjatve, pa to še ne pomeni, da gre za nepotreben strošek postopka, sploh ker je navedena vloga očitno privedla do ustreznega pojasnila tožene stranke in posledično do umika tožbe oziroma zaključka zadeve.
Ker tožnica ni dokazala, da je bivša tašča njej nakazala svoj denar, toženec pa je dokazal, da je denar, ki ga je dvignil iz tožničinega računa, njegov, ne gre za obogatitev na strani toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00022149
ZIZ člen 21, 38, 38/5, 38/6, 38/8, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 7, 7/1, 110, 110/2, 163, 163/6, 212, 226, 226/2. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 3/1, 3/1-b, 6, 10, 19, 20, 20/1, 20/2, 23, 23-a, 23-c.
evropski nalog za izvršbo - izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - določljivost terjatev - odlog izvršbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - zahteva za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo - prekinitev izvršbe - omejitev izvršbe - zaščitni ukrepi - sodni rok - podaljšanje sodnega roka - primernost roka - odločitev o glavni stvari - odločitev o izvršilnih stroških - potrebnost stroškov - neutemeljeno povzročeni stroški - pravočasnost priglasitve stroškov
Uredba kot izvršilni naslov predvideva skupno sodbo in potrdilo o potrditvi te sodbe kot evropski nalog za izvršbo, zato je tudi vsebino terjatve treba ugotavljati iz obeh listin.
Sodba o nespornem zahtevku se lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo pod pogoji iz člena 6 Uredbe (izvršljivost sodbe, sodna pristojnost, ...) in če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval minimalne standarde za postopke o nespornih zahtevkih. Sodišče, ki izda potrdilo o evropskem plačilnem nalogu, torej ne preverja vsebine sodbe, temveč le te pogoje, zato tudi ni podlage za sklepanje, da je sodišče ob potrditvi sodbe, ki upniku daje pravico do obresti vse do plačila terjatve, s pojasnilom o višini obrestne mere za določena obdobja tek obresti omejilo.
Postopek izvršbe za sodbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo, se izvede po zakonodaji države članice izvršbe.
Ne v potrdilu o evropskem nalogu za izvršbo ne v samem plačilnem nalogu zahtevani zneski stroškov po višini niso konkretizirani oziroma opredeljeni, ravno tako pa niso navedeni nobeni podatki, ki bi omogočali izračun in preveritev višine teh stroškov, zato skladnosti izvršilnega naslova in predloga za izvršbo v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Taka opredelitev v izvršilnem naslovu ne zadošča za določljivost terjatve iz naslova stroškov, zato izvršilni naslov v tem obsegu ni primeren za izvršbo.
V zvezi s pritožbenimi navedbami o neprimernosti kratkega 3 dnevnega roka za odgovor je pojasniti, da narava zahteve za prekinitev ali omejitev izvršbe terja takojšnje odločanje sodišča, saj bi se v nasprotnem primeru lahko zgodilo, da bi časovno kasneje izrečeni ukrep izgubil vsak praktičen pomen za dolžnika.
Zatrjevani vpliv na dolžnikovo poslovanje predstavlja škodo, ki je logična posledica izvršbe in zato ni pravno varovana. Poleg tega so dolžnikove navedbe, da mu bo z izvršbo poslovanje onemogočeno, zelo pavšalne, saj jih dolžnik ni preciziral s konkretnimi trditvami o vrsti, obsegu in načinu svojega poslovanja in tudi ni pojasnil, kako bo njegovo poslovanje ogroženo zaradi rubeža in prenosa denarnih sredstev do višine, ki se izterjuje v tem postopku, oziroma zaradi nemožnosti razpolaganja z nepremičninami in premičninami.
Kadar dolžnik vloži pravno sredstvo zoper sodbo, potrjeno kot evropski nalog za izvršbo, ali zahteva popravek ali umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, lahko pristojno sodišče ali organ v državi članici izvršbe na zahtevo dolžnika: (a) omeji postopek izvršbe na zaščitne ukrepe; ali (b) pogojuje izvršbo s predložitvijo varščine, kot jo določi; ali (c) pod izjemnimi pogoji prekine postopek izvršbe. Ti ukrepi so dopustni le izjemoma, kadar interesi dolžnika za začasno omejitev ali prekinitev izvršbe pretehtajo nad interesi upnika po čim hitrejšem poplačilu svoje terjatve, pri tej presoji oziroma tehtanju pa je treba upoštevati tako možnosti za uspeh pravnega sredstva v državi izvora kakor tudi verjetnost, da bi lahko takojšnja izvršba povzročila dolžniku nenadomestljivo škodo.
Dikcija „pod izjemnimi pogoji“ nakazuje na „ultima ratio“ značaj ukrepa, kar pomeni, da se ga lahko izreče le, ko istega cilja ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi. Pojem izjemnih pogojev predstavlja pravni standard, ki mu je evropski zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga uporablja. Sodišče prve stopnje se je pri presoji obstoja oziroma izkaza izjemnih pogojev pravilno oprlo na analogno uporabo kriterijev, ki jih je (nacionalna) sodna praksa oblikovala za presojo obstoja pogojev za odlog izvršbe.
Omejitev izvršbe na zaščitne ukrepe je milejši ukrep, ki ga je njegovi teži ustrezno treba obravnavati kot utemeljen že takrat, ko so ob tehtanju interesov dolžnika in upnika podani posebno upravičeni razlogi, ki ne predstavljajo nujno nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Ti razlogi so v konkretnem primeru podani. Upnik je namreč predlog za izvršbo vložil za precej visok znesek, dolžnik pa je vložil zahtevo za umik potrdila o evropskem izvršilnem nalogu, v obliki katerega je potrjena sodba, s katero mu je naloženo plačilo prej navedenega zneska. Če bo dolžnik z zahtevo uspel, bo z omejitvijo izvršbe na zaščitne ukrepe zaščiten pred nastankom škode, povezane s povratnim izterjevanjem v izvršbi odtegnjenih sredstev, hkrati pa bo upnik zaščiten pred tem, da bi dolžnik v vmesnem času skril svoje premoženje. Upnik nasprotno ne v odgovoru na dolžnikov predlog ne sedaj v pritožbi ni ne zatrjeval ne izkazal, da bi mu z izrekom zaščitnih ukrepov in s tem, ko bo moral počakati z izvršbo do pravnomočne odločitve o zahtevi za umik potrdila, nastala kakršnakoli škoda.
V izvršilnem postopku ni mogoče govoriti o odločitvi o glavni stvari v istem smislu kot v pravdnem postopku, ko končno odločitev predstavlja sodba. V postopku izvršbe so namreč predvidena številčnejša pravna sredstva in procesna dejanja, ki vsako zase posebej predstavljajo samostojno odločitev o glavni stvari. Posledično je tudi o stroških v zvezi s temi pravnimi sredstvi in procesnimi dejanji treba odločati sproti, hkrati z odločitvijo o vsakem izmed njih, ob upoštevanju določb 38. člena ZIZ v zvezi s smiselno oziroma podredno uporabo določb ZPP o uspehu v postopku.
OZ člen 149-153, 154, 154/4, 174, 174/1, 179, 186. ZPrCP člen 45, 45/1, 83, 83/7, 84, 84/2.
prometna nesreča - dva škodna dogodka - odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - pešec - višina škode - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - deljiva obveznost
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v tem konkretnem primeru ne gre samo za en škodni dogodek, temveč dejansko za dva škodna dogodka, za dve prometni nesreči, med katerima je dejansko minilo tudi nekaj časa in zato ni mogoče govoriti o hkratnem delovanju dveh motornih vozil, pri tem pa je v prvi prometni nesreči šlo za trk vozila, zavarovanega pri prvotoženi stranki, s tožnikom kot pešcem, v drugi pa za povoženje tožnika, ležečega na cestišču, z vozilom, zavarovanim pri drugotoženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da iz tega razloga, ker ne gre za (eno) prometno nesrečo, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili, v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. odstavka 154. člena OZ kot podlage za njuno solidarno odgovornost za vso nastalo škodo v škodnem dogodku. Škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke, izvira iz delovanja njenega vozila, škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke, pa izvira iz delovanja njenega vozila, zato je odškodninsko odgovornost vsake od toženih strank sodišče prve stopnje ob pravilnem materialno pravnem zaključku, da je motorno vozilo nevarna stvar, pravilno presojalo po splošnih pravilih, ki veljajo za objektivno odškodninsko odgovornost, urejena pa so v določili OZ od 149. do 153. člena. Škodo, ki je tožniku nastala v posledici delovanja vsakega od vozil, je bilo, kot je to pokazal dokazni postopek, mogoče tudi v celoti razmejiti, zato v tem konkretnem primeru tudi ni bilo pogojev za uporabo določil 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo.
Tožnik v spornem obdobju ni mogel delati za toženo stranko, katere edini lastnik je, zato ni odločilno, da bi morala družba izkazati, da bi moral tožnik ravno takrat, ko je pričal na sodišču, opravljati delo.
spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - dopolnitev tožbe - pravilna vročitev
V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti.
stroški pravdnega postopka pri umiku tožbe - stroški odvetniškega zastopanja
Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo potrebne pravdne stroške toženke, do katerih je upravičena zaradi umika tožbe. Med temi stroški so pravilno tudi stroški za opravljena dejanja njenega pooblaščenega odvetnika, ki je vložil pravočasen ugovor zoper sklep o izvršbi, čeprav je tak ugovor vložila tudi toženka sama.