KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021192
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 168, 168/2. ZKP člen 341, 341/3, 371, 371/1, 371/1-6, 393, 429.
kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - kaznivo dejanje razžalitve - Facebook - stvarna pristojnost sodišča - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožba v korist obdolženca
Okoliščina, da sodbo izda sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari (6. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, na katero pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ker pa specialna določba 393. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže obtožnico, če ugotovi, da okrajno sodišče ni bilo pristojno za sojenje, razen če je bila pritožba podana samo v korist obdolženca, je bilo potrebno o pritožbi vsebinsko odločiti. Višje sodišče torej ravna po 393. členu ZKP samo, če je sodbo izdalo okrajno sodišče namesto okrožnega sodišča in pod nadaljnjim pogojem, da pritožba ni bila vložena samo v korist obdolženca. Če pa je bila pritožba vložena samo v korist obdolženca (tako kot v konkretnem primeru), se obtožni predlog zaradi stvarne nepristojnosti okrajnega sodišča ne more zavreči, temveč se mora o pritožbi meritorno odločiti. Obdolžencu v škodo bi namreč bila odločitev višjega sodišča, da naj mu v ponovnem sojenju (namesto okrajnega) sodi okrožno sodišče.
Predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik) lahko v skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP odredi, da se glavna obravnava snema z ustreznimi tehničnimi sredstvi za zvočno ali zvočno-slikovno snemanje. Kdaj se bo torej glavna obravnava oziroma posamezno procesno dejanje snemalo, odloča sodišče brez izdaje formalne odločbe. Stranke postopka sicer lahko dajo pobudo za snemanje, ki pa sodišča k takšnemu ravnanju ne zavezuje.
Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da gre v konkretnem primeru za neodplačen pravni posel, kar v posledici pomeni, da je zamudila materialni prekluzivni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (257. člen OZ). Tako ni več bistveno, da je bilo pravno dejanje nedvomno storjeno v škodo upnika, da je dolžnik to vedel, tožencu pa je bilo to prav tako znano ali pa bi mu moralo biti znano. Gre za materialni prekluzivni rok in po poteku takšnega roka tožba (po materialnem pravu) ni več dopustna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti in ne tožbe zavreči, kar pa ne gre v škodo tožeče stranke.
OZ člen 169, 179, 182, 299, 378. ZPP člen 337, 337/1, 354, 354/2.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - pritožbena novota - prevozni stroški - zakonske zamudne obresti
Obisk psihiatra res ni pogoj za prisojo odškodnine za sekundarni strah, vendar pa v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožničin strah presegel meje običajne zaskrbljenosti. Strah za izid zdravljenja pri tožnici ni dosegel takšne intenzivnosti, ki bi utemeljevala prisojo (dodatne) odškodnine.
Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je tožnico strah voženj z motorjem, saj tega med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, kaj takšnega pa ne izhaja niti iz njene izpovedi. Izjava, dana ob pregledu pri izvedencu, trditev ne nadomešča.
Tožnica je v skladu z določilom 169. člena OZ upravičena do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi strošek zaradi obrabe vozila. V novejši (večinski) sodni praksi višjih sodišč se v takih primerih priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR.
ZKP člen 371, 371/2, 436, 436/1, 443, 443/1, 443/5.
stvarna pristojnost - zavrženje obtožnega predloga - začetek glavne obravnave
Sodišče prve stopnje je o stvarni (ne)pristojnosti odločalo še pred začetkom glavne obravnave, zato bi moralo namesto določbe petega odstavka 443. člena ZKP uporabiti prvi odstavek 436. člena ZKP, po katerem bi (glede na zavzeto stališče, da je za odločanje stvarno pristojno okrožno sodišče) zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilcu v nadaljnji postopek.
skupno premoženje zakoncev - vlaganja v nepremičnino - povečanje vrednosti nepremičnine - kolektivna terjatev - delitev skupnega premoženja v pravdi - domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - uporaba prostega preudarka
Z vložitvijo skupnega premoženja v premoženje drugega je nastala skupna terjatev zakoncev do lastnikov tega premoženja. Zahtevek ima podlago v prvem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika.
O delitvi skupnega premoženja se praviloma odloča v nepravdnem postopku, v pravdi pa le, če so za to podani utemeljeni razlogi. Glede na to, da bistveni del skupnega premoženja predstavlja denarna terjatev in da ni izkazano, da bi se z odločitvijo o toženkini obveznosti plačila njen položaj v postopku za razdružitev premičnin bistveno poslabšal, je odločitev o obveznosti plačila pravilna.
Glede na to, da za ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni pomembno, kdo je odplačeval kredit in da sta bila prispevka tožnikovih staršev in toženkinega očeta h gradnji približno enaka, je ob ostalih ugotovitvah v izpodbijani sodbi utemeljen sklep, da tožnik ni dokazal višjega deleža na skupnem premoženju od zakonsko domnevanega.
Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje z njene strani predlaganega dokaza z zaslišanjem strank ni izvedlo in razloga za to ni navedlo ter da je toženka oporekala zapadlosti terjatve.
Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
ZPP člen 7, 212, 254. ZVZD-1 člen 19, 38. OZ člen 171. ZZVZZ člen 86, 87.
razglasitev sodbe - pisna izdelava sodbe - varstvo pri delu - odškodninski zahtevek zavoda za zdravstveno zavarovanje - dokazni predlog - določnost
Pravdna stranka mora za svoje trditve predlagati tudi dokaze (7. člen ZPP in 212. člen ZPP) in predlagati dokaze pomeni, da so upoštevni samo tisti dokazi, za katere stranka nepogojno predlaga, naj se izvedejo, čemur dikcija ″po potrebi″ ne ustreza.
Pritožba ni uspela izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela, da se tekoči trak večkrat ustavi zaradi ovir na traku in da jih delavci sami odstranjujejo na nepravilen način, zato ne more biti uspešna niti v tem, da bi izpodbila zaključke sodišča prve stopnje, da ni izvajala nadzora nad delom na način, da bi pravočasno ukrepala in preprečila kršitve pri varnem načinu dela.
Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka kot delodajalec poškodovanega delavca skladno z določbo 87. člena ZZVZZ dolžna tožeči stranki povrniti nastalo škodo, vendar v višini 90% vtoževane terjatve ob upoštevanju soprispevka poškodovanega delavca.
ZD člen 142a, 142a/1, 142a/4, 142b, 142b/1, 219. ZFPPIPP člen 417d, 417d-1.
predlog za začetek stečajnega postopka - stečaj zapuščine brez dedičev - prehod zapuščine na republiko slovenijo - ni stečajne mase - zavrnitev predloga za začetek stečajnega postopka
V prvem odstavku 142b. člena ZD navedeni šestmesečni rok je (materialni) prekluzivni rok. Če upnik do poteka tega roka ne opravi obeh v 142b. členu ZD zahtevanih dejanj, velja (neizpodbojna) domneva, da je zapuščina brez dedičev prešla na Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS). Zato mora v takem primeru zapuščinsko sodišče izdati sklep o prenosu zapuščine na RS po splošnem pravilu, določenem v 219. členu ZD. To bo v nadaljevanju moralo storiti zapuščinsko sodišče tudi v tem primeru. Ker RS ne odgovarja za zapustnikove dolgove (prvi odstavek 142.a člena ZD), po prenosu zapuščine na RS ni več mogoče predlagati stečaja zapuščine nad tem premoženjem.
poenostavljena prisilna poravnava - prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom - razlog za prekinitev postopka - nadaljevanje postopka
Ker je prenehal razlog, ki je bil razlog prekinitve postopka, je izpodbijani sklep pravilen.
V okviru konkretnega dejanskega stanu je bilo ugotovljeno, da je bilo tudi po zadnjem očitanem motilnem dejanju vzpostavljeno prejšnje stanje, zato je potrebno zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja zavrniti.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 48, 48/1, 48/1-1, 51, 51/2, 51/2-4.
pritožba zoper sklep o odmeri nagrade - sodni cenilec - stroški in nagrada sodnega cenilca - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Presoja pritožbenih navedb o neupoštevanju lastnoročno napisanih in podpisanih oporok ter o dednem izplačilu tožničinih sester že pred smrtjo matere, ni predmet sklepa odmerjene nagrade sodnemu cenilcu.
ZZZDR člen 78, 106, 106/1. ZPP člen 421, 421/2, 411, 411/1.
stiki med otrokom in staršema - bolezen otroka - nadomeščanje stikov v primeru bolezni - več izvedenskih mnenj - stiki očeta z otrokom - stiki v korist otroka - zaslišanje ene pravdne stranke - začasna odredba iz razmerij med starši in otroci
Materialnopravna podlaga za določitev stikov otrok s starši je podana v določbi prvega odstavka 106. člena ZZZDr. Stiki med otrokom in staršem se na podlagi citirane določbe določajo zato, da otrok, pa tudi starš s katerim otrok ne živi, preko stikov ohrani občutek medsebojne čustvene povezanosti in pripadnosti, zraven tega pa lahko starš v času stikov neposredno sodeluje tudi pri vzgoji otroka.
dedovanje naknadno najdenega premoženja - dedovanje premoženjske pravice - polica o življenjskem zavarovanju - predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju - ugotavljanje obsega dodatne zapuščine - odpoved dedovanju
Na podlagi ugotovljenih dejstev sodišče druge stopnje zaključuje, da iz zavarovalne police, ki jo dedinja uveljavlja kot dodatno dediščino po pokojnem možu, izhaja pravica zahtevati določeno zavarovalnino, kar nedvomno je premoženjska pravica, ki je v trenutku smrti zapustnika prešla na njegove dediče.
nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - izgubljen dobiček
Izgubljeni dobiček je škoda, ki se kaže v preprečitvi povečanja premoženja (prvi odstavek 132. člena Obligacijskega zakonika – OZ), pri čemer se pri oceni te škode upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali pa glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.
ustavitev pravdnega postopka - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - doplačilo sodne takse za pravdni postopek - neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - slabo finančno stanje
Ker tožeča stranka v sodno postavljenem 15-dnevnem roku sodne takse ni (do) plačala, je sodišče ravnalo pravilno, ko je postopek ustavilo (tretji odstavek 188. člena ZPP), saj je štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Ker oškodovanec kot tožilec svoje nepopolne vloge ni dopolnil v skladu z navodili sodišča za dopolnitev vloge, je sodišče prve stopnje pri njeni obravnavi pravilno ocenilo, da je nerazumljiva in nepopolna, ker ne vsebuje zahtevanih vsebin, ki jih mora po zakonu vsebovati (tretji odstavek 168. člena ZKP v zvezi s členom 429 ZKP in prvi odstavek 434. člena ZKP).
Pogoji za poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala so določeni tako, da veljajo tako v primeru, če se poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala izvede zaradi kritja prenesene izgube ali čiste izgube poslovnega leta, kot tudi v primeru, če se izvede zaradi prenosa zneskov v kapitalske rezerve.
Da za imenovanje v. d. direktorja soglasje ustanovitelja ni potrebno, izhaja že iz strukture 34. člena ZLD-1 oziroma njegove besedne razlage.
Na podlagi metode logičnega sklepanja po nasprotnem razlogovanju (t.i. argumentum a contrario) jasno izhaja, da se soglasje ustanovitelja za imenovanje v.d. direktorja ne zahteva, sicer bi bilo to izrecno (kot pri imenovanju direktorja) navedeno.
Glede na navedeno pritožnica nepravilno sklepa, da pri imenovanju v. d. direktorja ni predviden javni razpis, je pa predvideno soglasje ustanovitelja. Iz besedne razlage 34. člena ZLD-1 to ne izhaja, saj za imenovanje vršilca dolžnosti ni predviden ne javni razpis ne soglasje ustanovitelja.
Dikcija petega odstavka 34. člena ZLD-1 (...za vršilca dolžnosti veljajo pogoji, ki se zahtevajo za direktorja...) pa se, kot je že bilo omenjeno, nanaša na pogoje, ki se zahtevajo za direktorja in so določeni v tretjem odstavku 33. člena ZLD-1 in ne na soglasje ustanovitelja, kot zakonskega pooblastila ustanovitelju, da soodloča pri imenovanju direktorja. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da tudi interni akti Javnega zavoda P., na katere se sklicuje pritožnica, določajo soglasje ustanovitelja (le) za postopek imenovanja direktorja.