Oškodovanec kot tožilec je svoje pojasnilo v predmetni zadevi naslovil kot pritožbo zoper izpodbijani sklep ter navedel, da izpodbijano odločbo z zadovoljstvom sprejema, ker sloni na krivi ovadbi Policijske postaje X, ki je zlorabila zapisnik njegove ustne ovadbe in ponaredila vsebino. Zato je pritožbeno sodišče njegovo pojasnilo sicer obravnavalo kot pritožbo, vendar pa iz podatkov spisa izhaja, da oškodovanec kot tožilec ovadbe zoper obdolženca J. P. ni vložil, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna.
Po stališču pritožbenega sodišča ni pravne podlage zato, da bi sodišče tožnici na podlagi ponovne odmere priznalo pokojnino v višjem znesku dalje od 1. 12. 2005 pa do 30. 4. 2011. Za odločitev je namreč bistveno, da se je postopek v zvezi s presojo upokojitvene odločbe pravnomočno končal. Tožnica zoper odločbo ni uveljavljala sodnega varstva. Nov postopek se je začel šele 19. 4. 2011, ko je tožnica podala nov predlog za novo odmero pokojnine, ki je bil predmet sodne presoje in tudi odločanja na Ustavnem sodišču RS. Skladno z osnovno odločitvijo Ustavnega sodišča RS U-I-239/2014, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 v takih primerih, kot je tožničin, se ponovna odmera opravi od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. V sporni zadevi gre torej tožnici višji znesek ponovno odmerjene pokojnine od 1. 5. 2011 dalje.
vračilo stroškov izobraževanja - denarna kazen - tujec - delovno dovoljenje - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razvezni pogoj - neupravičena obogatitev
Pravdni stranki sta 15. 10. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas veljavnosti delovnega dovoljenja. Pogodba je bila sklenjena za delovno mesto zdravnika oftalmologa za določen čas s polnim delovnim časom, skladno z veljavnim delovnim dovoljenjem. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 15. 10. 2009 sklenjena z razveznim pogojem, ki se izpolni v primeru, če tožena stranka ne izpolni vseh pogodbenih obveznosti oziroma ne pridobi delovnega dovoljenja za zaposlitev po tej pogodbi v roku sedmih mesecev od dneva podpisa pogodbe, torej do 15. 5. 2010. Pogodba je bila veljavna in pod razveznim pogojem sklenjena glede obveznosti pridobitve dovoljenja tožene stranke za opravljanje dela v Republiki Sloveniji, del pogodbe o zaposlitvi pa je bil sklenjen z odložnim pogojem, to je z nastopom dela tožene stranke. Zato je po poteku sedem mesečnega roka nastal pravni položaj, ko je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo stroškov, ki jih je imela v zvezi z izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi.
Denarna kazen je bila sklenjena oziroma dogovorjena za primer, da bi tožena stranka pridobila zdravniško licenco za delo v Republiki Sloveniji, pa potem ne bi hotela opravljati dela zdravnika specialista oftalmologa oziroma, v primeru, če ne bi pričela opravljati dela, v roku, kot ga določa pogodba. Do tega pravnega položaja v času sedmih mesecev, za kolikor je bila sklenjena pogodba, ni prišlo, zato ni nastala obveznost tožene stranke, da bi pričela z delom. Pogodba o zaposlitvi tudi ni več veljala v času, ko je tožena stranka pridobila licenco, zato v nobenem primeru, niti za čas do 15. 5. 2010 niti po 18. 10. 2012, ni podlage za plačilo denarne kazni.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00004402
ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131.. ZVZD člen 23, 23/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - krivdna odgovornost
Ttožnik se je kot pogodbeni pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske prvič usposabljal za vožnjo z vojaškimi tovornimi vozili in spornega dne prvič katerikoli tovornjak zapeljal na kanal za pranje v pralnici. Po navodilu je vozilo na kanal (rampo) zapeljal tako, da je bilo vozilo s sprednjimi kolesi na ravnini rampe, z zadnjimi pa na tleh, da bi se opralo tudi podvozje vozila. Celotno vozilo je bilo nagnjeno nekoliko nazaj, posledično pa je bila tudi stopnica za sestop iz vozila v poševni legi in tudi mokra. Tožnik je izstopal zadenjsko in se držal za držalo pri vratih in ob strani kabine, spodrsnilo mu je že na prvi stopnici, držalo na vratih se je odtrgalo in tožnik je padel z višine cca 1,4 metra in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo dejstvo, da je imel tožnik v času nezgode vozniško dovoljenje za vožnjo tovornih vozil, in sicer za C in E kategorijo, da bi moral biti glede na to, da ni prvič sestopal s tovornjaka, bolj pozoren, saj je bil tovornjak nagnjen nazaj, ker je stal na rampi, in zato je pravilno ugotovilo, da je tožnik k škodi, ki mu je nastala, soprispeval v višini 20 %.
ZDR-1 člen 34, 45, 45/1, 83, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 154, 154/1.. ZOUTI člen 16, 21, 21/1, 21/1-19.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu livar - specialist. Med strankama ni bilo sporno, da je spornega dne na svojem delovnem mestu pri stroju v delovni hali kadil, pri tem pa ga je zalotil nadrejeni delavec. Kajenje v delovnih halah oziroma zaprtih prostorih pri toženi stranki je bilo prepovedano tako na podlagi Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI), kot tudi na podlagi 2. in 3. člena v času storjene kršitve pri toženi stranki veljavnih Navodil za zagotavljanje in spoštovanje prepovedi kajenja. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da tudi sankcija, izrečena v disciplinskem postopku, lahko pomeni predhodno pisno opozorilo v smislu prvega odstavka 85. člena ZDR-1, če iz nje to izrecno izhaja.
Delodajalec kajenje svojih delavcev med delovnim časom lahko dopušča (seveda v za to namenjenih prostorih), vendar to ni njegova zakonska dolžnost. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZDR-1 je namreč dolžan delavcem, ki delajo polni delovni čas, zagotavljati pravico (le) do (enega) odmora, ki traja 30 minut. Pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožniku kot strastnemu kadilcu na dve do tri ure zagotavljati (krajše) odmore za kajenje, so zato neutemeljene.
Odgovornost fizične osebe je sicer res neomejena in solidarna, vendar le subsidiarna. To pomeni, da fizična oseba odgovarja solidarno (poleg družbe) in neomejeno (z vsem premoženjem) šele, če obveznosti ne izpolni družba, kot primarni dolžnik. Tožnik bi torej moral za vzpostavitev solidarne in neomejene odgovornosti fizične osebe pozvati toženo stranko k izpolnitvi obveznosti. Če družba obveznosti ne bi izpolnila, bi zanje solidarno odgovarjala fizična oseba z vsem svojim premoženjem.
Kljub temu, da je tožniku opravljanje kmetijske dejavnosti v spornem obdobju predstavljalo edini ali glavni poklic, zaradi ne lastništva, solastništva oz. zakupa kmetijskih obdelovalnih površin, niti ni mogel biti zavarovanec starostnega zavarovanja kmetov. Zato ni izpolnjen dejanski stan, da bi se mu lahko v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba vštelo vtoževano obdobje dela na kmetiji, ki je bila v lasti staršev. Ker ni izpolnjen nobeden od pogojev iz 164. člena ZPIZ-83 v zvezi s 17. členom SZK, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževani čas iz naslova starostnega zavarovanja kmetov.
ZDSS-1 v prvem odstavku 73. člena določa, v primeru, če je tožba vložena zoper upravni akt, mora obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. Tožbi je treba priložiti tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Ker vložnica ni ravnala skladno z zahtevo sodišča po dopolnitvi vloge, saj sodišču ni posredovala izpodbijane dokončne odločbe, je sodišče prve stopnje njeno vlogo na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP utemeljeno kot nepopolno zavrglo.
V prehodnem obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2019 pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine ob dopolnjenih 20 letih pokojninske dobe pod pogojem starosti, določenim v tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2. V letu 2014 je tako pridobil to pravico zavarovanec, ki je dopolnil 20 let pokojninske dobe in 64 let starosti. Pogoj starosti in pokojninske dobe sta določena kumulativno, kar pomeni, da mora zavarovanec za priznanje pravice izpolnjevati oba pogoja hkrati. Tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti. Do dneva vložitve zahtevka je dopolnil 58 let starosti ne pa potrebnih 64 let starosti v letu 2014, ki se zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
nadurno delo - voznik tovornjaka - mobilni delavci
Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je treba kljub temu, da voznik tovornega vozila od delodajalca ni bil deležen izrecnih navodil glede delovnega časa, šteti, da mu je bilo nadurno delo odrejeno, če mu je odrejena destinacija poti in časovni okvir, v katerem mora pot opraviti. V tem primeru namreč delodajalec (lahko) ve (in s tem dejansko zahteva), da mora delavec, zato da opravi odrejeno nalogo, opravljati delo prek polnega delovnega časa.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožena stranka kot delodajalec za vsakega delavca dolžna voditi evidenco delovnega časa (16. do 19. člen ZEPDSV), ki bi morala vsebovati tudi podatke o opravljenih urah v času nadurnega dela in podatke o bruto izplačilu za delo preko polnega delovnega časa.Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba dejstvo, da tožena stranka takšne evidence ni vodila, v skladu s pravilom o dokaznem bremenu šteti v škodo tožene stranke in ne tožnika. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila za delo ob nedeljah in praznikih v celotnem vtoževanem znesku, je zato pravilna.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 116.. ZPIZ-1 člen 101, 102.. ZZRZI člen 40, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - III. kategorija invalidnosti
Tožena stranka je ukinila delovno mesto, na katerem je bila razporejena tožnica, zaradi česar je podan organizacijski razlog, zaradi katerega je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Tožena stranka je spoštovala določbe ZPIZ-1 oz. ZPIZ-2 in ZZRZI, saj tožnici glede na omejitve iz odločbe ZPIZ utemeljeno ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Pridobila je tudi mnenje komisije po 103. členu ZPIZ-1, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Ob obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane pogodbe o zaposlitvi, to je, da je ta podana v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003984
ZGD-1 člen 31, 31/2.. ZPP člen 76, 76/1, 76/2.. ZDR-1 člen 5, 5/2, 177, 182, 182/1.
podružnica tujega podjetja - pravdna stranka - stvarna legitimacija - odškodninska odgovornost delavca - zavarovalni zastopnik
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da glede na to, da ZDR-1 podružnico tujega podjetja opredeljuje kot delodajalca, je s tem podana stvarna legitimacija podružnice tujega podjetja. Pravilo je, da gre v individualnem delovnem sporu za spor med delavcem in delodajalcem. Delodajalec je naproti delavcu pravi upnik oziroma pravi dolžnik. Ker je podružnica tujega podjetja stvarno legitimirana, je avtomatično tudi procesno legitimirana. Iz tega sledi, da je v 5. členu ZDR določena ena od izjem, ki jih predvideva drugi odstavek 76. člena ZPP"
Toženec (zavarovalni zastopnik) je tožnici odškodninsko odgovoren za plačilo zneskov premij, ki jih je od zavarovancev prejel v gotovini, pa te ni takoj odvedel tožnici.
ZDR je v 1. odst. 182. čl. določal, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. To pomeni, da morajo biti podani elementi odškodninske obveznosti, kot jih določa OZ. Glede na vsebino navodila z dne 18. 7. 2012 (v tem navodilu je zavarovalnim zastopnikom dana dodatna možnost, da zavarovancem plačilo prvega obroka premije ponudijo s položnico oz. UPN obrazcem) v primeru neplačila premije s strani zavarovanca pri tožencu ni podan element protipravnega ravnanja, zato ne more biti tožnici odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje se o vprašanju obstoja elementov odškodninske odgovornosti ni opredelilo in je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo plačilo le na podlagi navodila tožnice z dne 18. 7. 2012. Ker tudi tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje elementov odškodninske odgovornosti ni dokazala, je njen zahtevek za terjatve iz naslova neplačanih premij s položnico (UPN obrazcem) neutemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00000018
ZPP člen 11, 185, 185/1, 187, 187/1, 187/2, 191, 211, 211/2, 205, 206. OZ člen 336, 346, 352, 352/2. ZGD-1 člen 503, 503/1, 503/2, 503/3, 503/4.
sprememba tožbe na naroku za glavno obravnavo - subjektivna sprememba tožbe na pasivni strani - smotrnost spremembe tožbe - naknadno sosporništvo - zloraba procesnih pravic - prekinitev postopka - družbeniška tožba - zastaranje
Ne prvotna tožena stranka ne nova tožena stranka privolitve nista podali. Teh zakonsko zahtevanih soglasij sodišče prve stopnje ne more nadomestiti s svojo odobritvijo tako kot pri objektivni spremembi tožbe (prim. prvi odstavek 185. člena ZPP). Prav tako za subjektivno spremembo tožbe ne pride v poštev določba o privilegirani spremembi tožbe (186. člen ZPP). Tudi pri naknadnem sosporništvu je zahtevano soglasje novega toženca, katerega sodišče s svojim sklepom ne more nadomestiti.
Prekinitev postopka je mogoča le v zakonsko predvidenih primerih (prim. 205. in 206. člen ZPP) in ni v dispoziciji strank.
Najpomembnejša zahteva za uporabo družbeniške tožbe je njena subsidiarnost. Ta je izražena preko dolžnosti izčrpati možnosti, ki jih ima na voljo družbenik za razčiščevanje nastalih spornih situacij znotraj družbe in so predpisane v drugem odstavku 503. člena ZGD-1. Družbeniško tožbo je treba uveljavljati za račun družbe, v katerem ima tožeča stranka položaj družbenika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00000175
ZPP člen 411, 411/1. ZZZDR člen 106. ZIZ člen 272, 272/2.
začasne odredbe v družinskih sporih - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - izdaja regulacijske začasne odredbe - sprememba ureditve stikov - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - ogroženost otroka - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - uveljavitev terjatve v tujini
Okoliščine, da je nasprotna udeleženka ruska državljanka, da je tam sedaj poročena in bo (oziroma je) rodila otroka, da ima v Rusiji starše in stanovanje, mladoletnemu A. ne predstavljajo nobene nevarnosti. Tudi sama okoliščina, da je v letu 2012 nasprotna udeleženka dečka brez predlagateljevega soglasja zadržala v Rusiji, na nevarnost pet let kasneje ne kaže, skupaj z drugimi relevantnimi okoliščinami pa je bila že v pravnomočno zaključenem postopku zaradi zaupanja A. v varstvo in vzgojo, določitve preživnine in stikov skrbno pretresena.
padec na javni površini - manjkajoči asfalt - poškodba gležnja - soprispevek oškodovanca
Ne glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil kraj škodnega dogodka slabše osvetljen, pa bi tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča ob ustrezni pozornosti poškodovano pohodno površino lahko opazil. Pohodna površina, po kateri je hodil tožnik, je bila sicer brez ovir ter, razen v obsegu obravnavane poškodbe, nepoškodovana. Očitek sodišča prve stopnje tožniku o njegovi neustrezni pozornosti na to, kod hodi, je zato bistven in tudi po oceni pritožbenega sodišča tisto odločilno dejstvo, ki utemeljuje zaključek o tožnikovi 50 % soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka.
preživnina za mladoletnega otroka - porazdelitev preživninskega bremena - preživninske zmožnosti staršev - potrebe otroka - dejanski stroški - največja otrokova korist - stroški izvajanja stikov z otrokom - odločanje v mejah postavljenega tožbenega zahtevka
Preživnina ne more predstavljati zgolj matematične preslikave dejansko porabljenih stroškov iz naslova otrokovih potreb. Oceno stroškov za zadovoljitev preživninskih potreb otroka pogojuje ocena preživninske zmožnosti njegovih staršev. Prav zato ni odločilno, ali bi bilo mogoče potrebe mladoletne hčerke pravdnih strank zadovoljiti z nižjimi stroški. To seveda velja v primeru, ko so razpoložljiva sredstva staršev za preživljanje njihovih otrok zadostna. Če niso zadostna, mora sodišče na lestvici otrokovih potreb črtati tiste, ki niso nujne za otrokovo preživljanje.
Pritožnik nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje o načinu izvršitve denarne kazni po določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1 odločilo preuranjeno, ker izvršilni postopek, v katerem je priglasilo terjatev zaradi prisilne izterjave denarne kazni, še ni pravnomočno zaključen in da izpodbijana sodba prejudicira njegov konec na osnovi nedokazanih predvidevanj.
ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-1.. KZ-1 člen 209, 209/1, 211, 211/1.. ZSVarPre člen 4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - goljufija
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu vodja - koordinator zavetišča za brezdomce. Tožena stranka je tožniku očitala, da je na blagajni tožene stranke naklepno dvigoval denar denarnih socialnih pomoči v letih 2012, 2013 in 2014, in sicer za že umrle upravičence do socialne pomoči. Dejanja tožnika predstavljajo poneverbo in neupravičeno uporabo tujega premoženja, pri čemer dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupan v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Tožnik je denarna sredstva dvignil potem, ko so bili upravičenci že mrtvi, torej jim ga ni mogel izročiti, tožnik pa si je navedena sredstva prilastil in jih neupravičeno uporabil v nasprotju s 4. členom ZSVarPre. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo
Kljub temu, da je odločba toženca z dne 30. 4. 2015 postala pravnomočna, in da je z njo pravnomočno odločeno, da tožniku preneha (s pravnomočno odločbo z dne 24. 8. 2004) priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo z dnem 6. 12. 2014, do preplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v obdobju od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015 ni prišlo, ker je bilo s citirano odločbo odločeno, da se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo ustavi z dnem 30. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da odločba z dne 30. 4. 2015 ne predstavlja podlage za izdajo izpodbijanih odločb toženca z dne 27. 10. 2015 in z dne 20. 8. 2015 o ugotovitvi preplačila za obdobja od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015 in jih kot nepravilni in nezakoniti pravilno odpravilo.
ponovno sojenje o isti stvari - prepoved sojenja o isti stvari
Časovno obdobje tokrat obravnavanega kaznivega dejanja je zajeto v že citirani pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti. V obeh kazenskih zadevah je šlo za isto časovno obdobje, istega obdolženca in enak način storitve kaznivega dejanja.