spor o pristojnosti - korporacijskopravni zahtevek - premoženjskopravni zahtevek - stvarna in krajevna pristojnost sodišča
Spor med strankam postopka se ni nikoli vodil kot gospodarski spor, ker glede na vrsto tožbenega zahtevka za to ni bilo procesne podlage. Takšne procesne podlage ni niti sedaj glede na predmet tožbenega zahtevka, pri katerem gre za obligacijsko pravni zahtevek in ne korporacijsko pravni zahtevek, za presojo katerega se bi uporabljalo pravo gospodarskih družb.
Ker spora ni mogoče umestiti niti med druge spore, ki štejejo za gospodarske spore, gre lahko le za spor o premoženjskopravnem zahtevku, o katerem je glede na vrednost spornega predmeta (do 20.000,00 EUR) pristojno za sojenje okrajno sodišče. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZPP je, če ni z zakonom določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko. Po določbi prvega odstavka 47. člena ZPP je za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče.
Tudi Navodila za razvrščanje objektov v skladu s klasifikacijo vrst objektov, na katere napotuje Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena jasno določajo, da dvojček z enim stanovanjem, kjer ima vsako stanovanje svojo streho in lasten vhod iz pritličja, ni dvostanovanjska stavba. Tako Odlok kot Navodila zato po oceni višjega sodišča ločujeta med dvostanovanjsko stavbo in dvojčkom, v katerem ima vsako stanovanje svoj vhod in svojo streho.
Odločilno je, da idejne zasnove, ki jih je pripravila tožena stranka, niso bile pripravljene skladno z veljavno zakonodajo in zato gradnja na njihovi podlagi ni bila dopustna oziroma mogoča. Glede na to niti ni odločilno, ali bi gradnja bila dopustna, če bi tožena stranka en objekt preimenovala iz dvojčka v dvostanovanjski objekt, kot je to trdila v pritožbi, saj bi morala kot strokovnjak to vedeti oziroma poznati relevantno veljavno zakonodajo in le-tej pravočasno prilagoditi izdelano projektno dokumentacijo, česar pa ni storila oziroma ni niti trdila, da je storila. Ker tožena stranka svoje obveznosti kot projektant ni izpolnila in je tožeča stranka posledično upravičeno odstopila od pogodbe, ji je tožena straprojektannka predujem, ki ga je prejela za izpolnitev pogodbenih obveznosti, dolžna vrniti.
Tožena stranka je upravičenost do vračila koristi v pritožbi temeljila na dejstvu, da je izvedenka ugotovila, da bi bil del izročenega gradiva uporaben pri snovanju drugačne gradnje oziroma pri izdelavi novega projekta. Slednje pa za ugoditev reparacijskemu zahtevku verzijske narave iz četrtega odstavka 111. člena OZ ne zadošča, saj je treba trditi in dokazati, da je tožeča stranka sporno dokumentacijo ne le prejela, temveč jo nato tudi uporabila, katero in v kakšen obsegu.
Res je, da natančna odmera stroškov iz same odločbe ni razvidna, vendar sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških dopušča, da je v odločbi navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, saj je na stroškovniku označilo, katere stroške je toženi stranki priznalo. Zato je imela tožena stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju določenih stroškov, česar ni storila.
izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika - odplačno razpolaganje - neodplačano razpolaganje - načelo enakovrednosti dajatev - zmanjšanje dolžnikovega premoženja - neplačevitost dolžnika - stroški odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča
Odločilno za obravnavni primer je (pravilno) naziranje sodišča prve stopnje, da je tarča izpodbijanja tisto dolžnikovo pravno dejanje, zaradi katerega se je poslabšala dolžnikova neplačevitost in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti. Na tožnici je breme, da dokaže, da plačilo ni ustrezalo pravi vrednosti terjatev in da je zaradi tega prišlo do zmanjšanja dolžnikovega premoženja. Tožnica bi morala izkazati, da je bila oškodovana prav zaradi dolžnikovega ravnanja, ki ga izpodbija (vzročno zvezo). Slednjega pa tožnica ni uspela izkazati.
Argumentirano je sodišče prve stopnje presodilo, da je pri spornih cesijskih pogodbah spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitev. S cesijskima pogodbama se je zgolj spremenila oblika dolžnikovega premoženja. Namesto dveh, po temelju in višini spornih terjatev, ki sta bili in sta še vedno predmet sodnih postopkov (torej nelikvidnih) je dolžnica prejela takojšnja denarna sredstva. Ne upošteva se samo razlika v nominalnem znesku, kar posebej izpostavlja pritožnica, ampak tudi oblika terjatve, ki se je iz nelikvidne spremenila v likvidno.
pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - opravičeni razlogi za izostanek z naroka - opravičen vzrok za zamudo - zakrivljena zamuda - krivda stranke - očitno neutemeljen predlog
Predlagatelj priznava lastno krivdo za zamudo naroka. Ne gre za razloge, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod pravni standard "opravičenih razlogov" iz prvega odstavka 116. člena ZPP. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo mogoče ugoditi.
priposestvovanje stvarne služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - način in obseg dejanskega izvrševanja služnosti - nova dejstva ali novi dokazi - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - dolžna skrbnost stranke - dovoljene novote - dovoljene pritožbene novote - smrt pravdne stranke - nadaljevanje postopka z dediči stranke
Tožena stranka navaja, da je po koncu glavne obravnave, ko je uspela priti v hišo, ko je mati bila v domu starejših občanov, preiskala hišo in našla dokaz, ki bi bil lahko relevanten. Ker je tožena stranka predložila zdravstveno dokumentacijo in pogodbo o odhodu mame v dom starejših občanov v relevantnem času, to je po koncu glavne obravnave, je normalno, da je lahko tožena stranka hišo preiskala šele, ko je bila hiša prazna oziroma mati ni več bivala v hiši. Pritožbeno sodišče ne sledi navedbam tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, ki trdi, da bi pritožnik z normalno skrbnostjo lahko preiskal hišo tudi v času, ko je bila mati še v hiši. Ob predloženih listinah in glede na navedbe iz odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izjemoma novota dovoljena.
Če se je pot uporabljala tudi z modernejšimi prevoznimi sredstvi, a za potrebe in ugotovljeni namen za gospodujoče zemljišče, je pridobljena služnost za vse vrste hoje in voženj z vsemi prevoznimi sredstvi, ki je sledilo normalnemu razvoju "voženj z vprežnim vozilom za potrebe gospodujočega zemljišča."
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela je odvisna od presoje, ali je v odpovedi pisno obrazložen dejanski razlog za odpoved in od presoje utemeljenosti ocene neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved s tega vidika dovolj in ustrezno obrazložena in ne dopušča dvoma o tem, da je bila odpoved poslana zaradi ocene delodajalca, da je tožnikovo poskusno delo bilo neuspešno. Tožena stranka je v odpovedi obrazložila, da tožnik v času poskusnega dela ni dosegal pričakovanj glede vodenja in izvajanja procesa zunanje trgovine in nabave. S strani tožene stranke je bilo pričakovano večje prizadevanje tožnika pri pridobivanju novih kupcev in vodenja prodaje z obstoječimi kupci, pri čemer je izpostavila tudi, da niso bili pripravljeni marketinški plani za sporno leto, da se pogodbe s kupci za to leto niso sklenile, da se ni dokončno uredil arhiv kupoprodajnih pogodb, in da celoten oddelek, katerega vodja je bil tožnik, ni zaživel kot enoten tim, ker tožnik ni deloval dovolj povezovalno.
Pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ je izpolnjen, če upnik izkaže za verjetno nevarnost aktivnega delovanja (torej konkretnih ravnanj) s strani dolžnika, ki bi lahko pripeljalo do tega, da bi bila uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica navedla konkretna ravnanja tožene stranke, s katerimi ta zmanjšuje premoženje, ga skriva ali z njim kako drugače razpolaga. Z izjemo pavšalnih trditev tudi ni podala navedb o konkretnih preusmeritvah poslovanja oziroma, neupravičenem plačevanju s strani tožene stranke, z namenom, da bi tožena stranka zmanjševala svoje premoženje, zaradi česar naj bi bila uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica zato v predlogu za izdajo začasne odredbe ni uspela verjetno izkazati pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga opredeljuje drugi odstavek 270. člena ZIZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00004546
SPZ člen 92, 92/2.. ZFPPIPP-UPB8 člen 267.. ZPP člen 306, 314.. ZZK-1 člen 5, 6, 7, 243, 243/1.
prodaja (nepremičnine) - ničnost kupoprodajne pogodbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - nedopusten nagib - pravica stečajnega dolžnika odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - vrnitveni zahtevek - izbrisna tožba - pasivna legitimacija - temeljna načela zemljiške knjige - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo - publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo - vpis plombe v zemljiški knjigi - zaznamba izbrisne tožbe - učinkovanje sodne odločbe med strankami - zmotna uporaba materialnega prava
V zvezi z razlago navedene določbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrebno pri presoji vprašanja pasivne legitimacije pri izbrisni tožbi, po prepričanju sodišča druge stopnje, predvsem izhajati iz temeljnih načel zemljiške knjige. Temeljno načelo začetka učinkovanja vpisov (5. člen ZZK-1), ki ureja trenutek učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo, namreč določa, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. Ker torej oblikovalni učinki vpisov nastopijo že z vložitvijo predloga (7. člen ZZK-1), je (lahko) izbrisni zahtevek utemeljen tudi v primeru, ko neveljavna vknjižba še ni realizirana.
Že na podlagi vpisane plombe začnejo učinkovati publicitetni učinki vpisa (6. člen ZZK-1) in s tem načelo zaupanja. Zato bi bil tožnik, ki uveljavlja materialnopravno neveljavno vknjižbo, brez pravnega varstva, če ne bi mogel že fazi, ko vknjižba lastninske pravice še ni bila realizirana, uveljaviti izbrisnega zahtevka in predlagati zaznambe izbrisne tožbe, ki varuje tožnika pred neugodnimi učinki načela zaupanja.
Ugotovitve, da toženka iz poslovnih razlogov v razumnem času ne more izplačati tožnikovega zahtevka, nikakor ni mogoče interpretirati v smeri tožnikove odpovedi zahtevku. To razlogovanje pritožbe je nejasno in nekonkretizirano, saj iz dogovora tožnikova odpoved zahtevku ne izhaja. Celo nasprotno, zadnji odstavek dogovora, s katerim se je toženka zavezala, da tožnikovi izvršbi ne bo oporekala, kaže na njeno jasno zavedanje, da je dolžna obveznost izpolniti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sprememba pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - denarno povračilo
S sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi je prenehala veljati prejšnja pogodba o zaposlitvi. Iz drugega odstavka 22. člena nove pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja volja strank, da z dnem začetka veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi (torej z dnem 1. 5. 2016) preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2006 z vsemi njenimi spremembami in dopolnitvami. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima drugi odstavek 22. člena nove pogodbe o zaposlitvi naravo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2006, ki ga opredeljuje 81. člen ZDR-1.
Tožena stranka bi lahko tožniku na podlagi tretjega odstavka 21. člena Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in vodij skupin ter povračilo potnih stroškov za premoženjska zavarovanja začela postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če bi ugotovila, da tožnik trikrat v zadnjih šestih mesecih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. Ker je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, tudi ob upoštevanju obdobja po prejšnji pogodbi o zaposlitvi (z deloma drugačnim opisom del in nalog), opazovano obdobje v času veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi pa je bilo le obdobje enega meseca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita.
čast in dobro ime - protipravno dejanje - svoboda govora - dejansko stanje - dopusten poseg v čast in dobro ime - kodeks odvetniške etike
Sodišče prve stopnje je ob obširni predstavitvi pravne teorije in stališč sodne prakse glede dveh ustavnih pravic, tožničine pravice do časti in dobrega imena ter toženkine pravice do svobode govora, pravilno vrednostno tehtalo in presojalo, ali je toženka s svojim pisanjem, upoštevajoč vse okoliščine primera, protipravno posegla v pravico tožnice. Meja med dovoljenim in nedovoljenim je odvisna od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik in vrednostnih sodb. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadane, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Ostre in žaljive izjave same po sebi še ne dajejo podlage za poseg v pravico do svobode pisanja, če je bilo za to nekaj podlage v dejstvih.
sprememba tožbe - služnostna pravica - obseg in vsebina služnosti - dejansko izvrševanje služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti
Po stališču pravne teorije načelo spremembe tožbe zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončno rešitev spora, saj bo moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka. Po drugi strani pa je treba v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze.
Širša služnost vsebuje tudi izvrševanje, ki je manj obremenjujoče za služečo nepremičnino, služnost vožnje s traktorjem s prikolico torej nedvomno vključuje tudi služnost vožnje z avtomobilom in hojo po poti, če gre za kmetijsko rabo.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nesreča - nesreča pri delu - varnost in zdravje pri delu - poškodba roke - zaščitno sredstvo - soprispevek oškodovanca - neskrbno ravnanje oškodovanca - nepazljivost oškodovanca - odškodnina za skaženost
Delodajalec tožniku ni zagotovil takšnih zaščitnih sredstev, kot jih je bil dolžan glede na predpise s področja varnosti in zdravja pri delu. Z ozirom na vrsto noža, ki ga je tožnik uporabljal pri delu, bi mu moral delodajalec zagotoviti ustrezno protiurezno varovalno opremo, in sicer protiurezne rokavice in narokavnik vse do komolca. Te obveznosti ni izpolnil; če bi jo, do tožnikove poškodbe, kljub zdrsu noža, ne bi prišlo. Za ugotovitev izključne odgovornosti delodajalca je odločilno to, da je tožnik moral opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti delodajalec. Delodajalec je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ (primerjaj II Ips 584/2000).
ZDR člen 42, 126, 127, 154, 154/1.. ZP-1 člen 28, 28/1.. ZDCOPMD člen 3.
plačilo razlike plače - nadurno delo - mobilni delavci - delovni čas - prekršek
Pri delu mobilnih delavcev po ZDCOPMD gre za poseben način opravljanja dela, pri katerem delavec ni deležen izrecnih navodil delodajalca glede delovnega časa, vendar pa se kljub temu šteje, da mu je nadurno delo odrejeno, če mu je odrejena destinacija poti in časovni okvir, v katerem mora pot opraviti. V tem primeru namreč delodajalec (lahko) ve (in s tem dejansko zahteva), da mora delavec, zato da opravi odrejeno nalogo, opravljati delo prek polnega delovnega časa (nadurno delo). Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik, iz razloga, ker ni bil pod neposrednim nadzorom tožene stranke, sam odgovoren za prekoračitev omejitve delovnega časa, četudi ga je k takšnemu ravnanju silila tožena stranka.
Pravna narava oziroma namen rubeža terjatve in njenega prenosa v izterjavo ni v tem, da bi upnik v razmerju do dolžnikovega dolžnika pridobil izvršilni naslov, saj to niti ni potrebno. Gre za zakonito cesijo, in s tem za prenos procesne legitimacije na upnika, ki tako dobi pravico, da terjatev od dolžnikovega dolžnika prisilno izterja, v kolikor je le-ta noče prostovoljno poravnati. Tako je v obravnavani zadevi upnik vložil predlog za izvršbo in svojo terjatev izterjal od dolžnikovega dolžnika, pri čemer je zgolj vstopil v to procesno razmerje namesto svojega dolžnika. Glede na zgoraj obrazloženi prenos procesne legitimacije na novega upnika ni nobenega razloga, da bi moral 67. člen ZIZ v primeru razveljavitve izvršilnega naslova izrecno dovoljevati nasprotno izvršbo tudi dolžnikovemu dolžniku.
odmera in plačilo nagrade upravitelja - nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila - stečajni postopek - umik predloga za začetek stečajnega postopka
Upravitelj v skladu z določbo drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP sicer res pridobi pravico zahtevati plačilo nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila šele, ko sodišču predloži otvoritveno poročilo v skladu z 294. členom ZFPPIPP. Vendar pa je v konkretni situaciji potrebno upoštevati, da je bil stečajni postopek ustavljen zaradi umika upnikovega predloga pred izdelavo otvoritvenega poročila ter da je upravitelj večino aktivnosti v zvezi z izdelavo otvoritvenega poročila, kot to trdi, že opravil. Ker nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila vključuje tudi nadomestilo za prevzem prostorov, premoženja in poslov stečajnega dolžnika, po oceni pritožbenega sodišča upravitelju pripada opravljenemu delu sorazmerni del nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila.
sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - poziv k odpravi pomanjkljivosti - načelo enakopravnega obravnavanja strank - dokazni predlog za zaslišanje strank - zaslišanje zakonitega zastopnika pravne osebe - sprememba zakonitega zastopnika - pravočasno predlagani dokazi - načelo neposrednosti - podjemna pogodba - novacija - prenovitev (novacija) pogodbe
Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje s pozivanjem tožnice, da svoje trditve ustrezno specificira (natančneje opredeli), slednji nudilo prekomerno pomoč in s tem kršilo načelo enakopravnosti obravnavanja strank (oziroma 22. in 23. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je v obeh primerih opravilo zgolj svojo zakonsko (procesno) nalogo (dolžnost) oziroma to, kar mu v 285. členu nalaga ZPP, ki v tem oziru ne ločuje med strankami, ki so zastopane po odvetnikih, in tistimi, ki to niso.
Tožnica je že v tožbi kot dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje strank. V primeru družbe z omejeno odgovornostjo (kar je tožnica) to dejansko pomeni zaslišanje njenega (vsakokratnega) zakonitega zastopnika oziroma direktorja. Ker je v tem oziru pomembno zgolj, kdo ima takšen položaj v času izvajanja takšnega zaslišanja in ker je bil A. A. tožničin direktor tako v času svojega prvega zaslišanja na naroku dne 13. 5. 2013 kot ob (dodatnem) zaslišanju na naroku dne 10. 10. 2016, je pritožbeno izpostavljanje, da slednji to ni bil v času spornega pogodbenega razmerja oziroma vložitve tožbe, nebistveno.
Zmotno je sklicevanje pritožnice na načelo neposrednosti. Ta zadeva način obravnavanja (zaznavanja) dokazov s strani sodišča in nima nič skupnega z okoliščino, ali je priča določeno dejstvo zaznala neposredno (oziroma sama), ali je za njegov obstoj izvedela od koga drugega. Takšna "posrednost" (sama za sebe) njeni izpovedbi ne jemlje dokazne vrednosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00004191
ZKP-UPB4 člen 25, 25/1-1.a, 39-, 39-6, 285.f, 285.f/1, 285.f/2, 354, 354/1, 371, 371/2.. KZ-1 člen 22, 22/3.
sestava sodišča - nepristranskost - pravice obrambe - dokazni predlogi - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - prekoračen silobran
Pritožnica je v obtožnici očitala obtožencu, da je dejanje storil v prekoračenem silobranu in močni prestrašenosti, ker ga je oškodovanec istočasno davil, zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, ki gredo v smeri trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje, že po uradni dolžnosti, ugotavljati dejstva, ki niso predmet obtožbenih očitkov in so v škodo obtožencu oziroma dejstva, ki bi morda lahko šele bila podlaga tožilcu, da na obtoženca naslovi drugačen (spremenjen) očitek.
Pritožba pravilno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje dejstvo, da stanovanjske stroške krije toženka kot samostojna podjetnica, zaradi česar je davek, ki ga je ob koncu leta dolžna plačati manjši, upoštevati pri njenih dohodkih in ne pri višini ugotovljenih potreb mladoletnih otrok, vendar gre za manjšo razliko (13,00 EUR), ki bistveno na odločitev o višini določene preživnine ne vpliva.
Prvo sodišče ni prezrlo toženkine navedbe o tožnikovih visokih stroških najema stanovanja po razpadu skupnosti, saj bi si lahko za bivanje našel cenejše stanovanje, prav tako je tudi upoštevalo, da bi tožnik lahko našel kakšno občasno delo in s tem tudi nekaj zaslužil, zaradi česar mu je, kljub dejstvu, da slabo razume slovenski jezik in da je brezposeln, naložilo, da je dolžan nositi del stroškov življenja svojih otrok.