ZDru-1 člen 30, 40, 40/3. ZIZ člen 270, 271. ZFPPIPP člen 230, 231.
začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - zavarovalna začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - vrste začasnih odredb - vsebina začasne odredbe - prepoved uvedbe stečajnega postopka - upravičeni predlagatelj začetka stečajnega postopka - društvo, ki deluje v javnem interesu - odločanje o začetku stečajnega postopka - oškodovanje upnikov
Upravičeni predlagatelj stečajnega postopka je tudi dolžnik (231. člen ZFPPIPP). To je njegova pravica in obveznost. Prav zato mu ni mogoče prepovedati predlaganja oziroma uvedbe stečaja. V primeru njegove insolventnosti (in več upnikov) bi namreč neuvedba stečaja pomenila oškodovanje drugih upnikov. Glede na navedeno je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki ni mogoče s sodno odločbo prepovedati postopanja, ki mu ga ob nastopu določenih pravnorelevantnih okoliščin (likvidnosti) nalaga zakon.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001154
ZFPPIPP člen 300, 300/2. OZ člen 83, 1013.
poroštvo - obličnost poroštvene izjave - stečajni dolžnik - predmet pogodbe - solidarno poroštvo - vsebina pogodbe - obveznost glavnega dolžnika in poroka
Pogoj pisnosti pri poroštvu ni namenjen sam sebi, ampak se zahteva predvsem zato, da je obveznost, na katero se poroštvo nanaša, opredeljena. Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava ne učinkuje.
mobing - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu
Kar zadeva pritožbene navedbe o tem, da ni enotne definicije mobinga in na njih temelječa pritožbena izvajanja, ki psihično nasilje enačijo z mobingom, je potrebno opozoriti, da je kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu (po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1) mogoče storiti z enim ali več izvršitvenih načinov, torej s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem. Ni torej pritrditi pritožbi, ki mobing enači s psihičnim nasiljem, ker mobing predstavlja izvršitveno ravnanje trpinčenja, ki se obdolženki niti ne očita (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 7226/2009 z dne 15.9.2011).
Pritrditi pa je pritožbi v delu, ko navaja, da v opisu inkriminiranih ravnanj obdolženke ni konkretiziran zakonski znak neenakopravne obravnave oškodovanke.
Kaj takega pa ne izhaja niti iz razlogov napadene sodbe, kjer sicer sodišče prve stopnje navaja, da je bila oškodovanka neenako obravnavana na večernih sestankih v P. in v dejstvu, da je morala v P. kljub komaj trimesečni zaposlitvi v zavodu, edina skrbeti za kar tri varovanke (sodba str. 86), vendar vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča ne dosega praga kaznivosti v smislu prepovedane diskriminacije iz 6. člena ZDR-1.
Tožnica je s tožbo od toženke zahtevala plačilo terjatve, ki je bila plačana že pred vložitvijo tožbe. V takem primeru je v prvem odstavku 158. člena ZPP določeno, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške.
Tožnica je bila oproščena plačila sodnih taks. V takem primeru je na podlagi 15. člena ZST-1 ter tretjega odstavka 168. člena ZPP takso dolžna plačati toženka, seveda v sorazmerju z uspehom tožnice v pravdi.
Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo tudi na podlagi listin, ki jih je pridobilo od odreditvenega organa. S tem, ko sodišče prve stopnje zahtevane osebe A. V. ni seznanilo z navedenimi listinami, te pa so očitno vplivale na odločitev sodišča prve stopnje, da se ga preda Republiki Avstriji, mu je bilo onemogočeno aktivno sodelovanje v postopku, saj se ni mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev. S tem je bila zahtevani osebi kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave R Slovenije.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - uporaba novelirane določbe zakona
Ker je bil predlog za oprostitev plačila taks vložen po začetku uporabe tega zakona, saj je bil vložen 18. 1. 2017, je potrebno za postopek odločanja uporabljati novelirane določbe zakona.
V tožnikovem primeru delovna leta od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka I. kategorije invalidnosti, to je 1. 4. 2015, znašajo 45 let. Minimalna pokojninska doba pokriva 1/3 omenjenega obdobja. Tožnik bi tako za priznanje invalidske pokojnine moral dopolniti 15 let pokojninske dobe. Tožnikova skupna slovenska zavarovalna doba je znašala 4 leta 6 mesecev in 6 dni. Skupaj z nemško zavarovalno dobo je tožnik dopolnil 9 let 3 mesece in 6 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, kar ne zadostuje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 v 197. členu ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. ZPIZ-2 ne ureja zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je zavod celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Pravno praznino ZPIZ-2 je potrebno zapolniti z analogijo legis, in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.
odpravnina - stečajni postopek - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sprememba delodajalca - prenosnik - prevzemnik
Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za (solidarno) plačilo denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o. v razmerju do tožene stranke, ki je po trditvah tožnika prevzela dejavnost družbe A. d. o. o. Pritožba zmotno meni, da ZDR-1 ne izključuje solidarne odgovornosti delodajalca prevzemnika za terjatve vseh delavcev do delodajalca prenosnika (tudi tistih, ki niso prešli k delodajalcu prevzemniku). Iz določbe 75. člena ZDR-1 jasno izhaja, da se nanaša izključno na delavce, ki preidejo k novemu delodajalcu, tako to velja tudi za četrti odstavek tega člena. Delodajalec prevzemnik ni v pravnem razmerju z delavci delodajalca prenosnika, ki niso prešli k njemu po tej zakonski določbi in ali nadaljujejo delo pri delodajalcu prenosniku ali pa jim je pri delodajalcu prenosniku prenehalo delovno razmerje iz razlogov, ki s samim prenosom dejavnosti nimajo povezave. Zato ni podlage, da bi kot prevzemnik dela dejavnosti druge družbe solidarno odgovarjal za obveznosti prenosnika do prenosnikovih (nekdanjih) delavcev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sodna razveza
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pomembno, da je delavec seznanjen z delodajalčevimi zahtevami glede pričakovanih rezultatov dela. Nadrejeni je tožničino delo zavračal brez vsebinskih usmeritev in ustrezne obrazložitve, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ne more biti odgovorna za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela.
V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Utemeljeno tožnica navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje glede na uspeh v tem sporu poleg priznanih stroškov priznati še stroške izvedenine in stroške pričnine. Ni pa upravičena do priglašenih potnih stroškov pooblaščenca, ker ima odvetnik sedež izven območja sodišča, pred katerim je tekel postopek, in izven kraja bivanja tožnice.
OZ člen 299, 378.. ZPIZ-2 člen 182, 182/1, 197.. ZPIZ-1 člen 276, 276/2.. ZUJF člen 143.. ZUP člen 224, 224/2.
nadomestilo za invalidnost - zakonske zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo - pravna praznina - III. kategorija invalidnosti
V 197. členu ZPIZ-2 je urejen le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo ustrezno, torej v dejanskem, materialnem in procesnem smislu pravilno ter zakonito odločbo. V določbi 197. člena niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 pa ni urejen primer, ko je zavod denarno dajatev (ali dajatev v višjem znesku) dolžan izplačati za nazaj na podlagi upravne odločbe o priznanju pravice ali po odločbi sodišča.
Po uveljavitvi ZPIZ-2 je nastalo pravno praznino potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite, torej tudi pravočasne upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko je dajatev s prepozno prvostopenjsko upravno odločbo priznana za nazaj, tako da od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne oziroma pravočasne odločbe zapadle pred potekom 60-dnevnega roka, zakonske zamudne obresti tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne odločbe zapadle po poteku tega roka, pa od zapadlosti vsakomesečne dajatve v plačilo do plačila. Bistveno je torej, kdaj bi morala biti izdana ustrezna oziroma pravočasna odločba, oziroma kdaj bi morala postati izvršljiva, in kdaj bi v tem primeru zapadli mesečni zneski priznanih dajatev.
zavrženje revizije - obstoj delovnega razmerja - individualni delovni spor
Tožnica je v sporu uveljavljala tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena med pravdnima strankama za vodstveno mesto predstojnik oddelka klinike, nezakonito prenehala veljati. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede tega tožbenega zahtevka revizija dovoljena na podlagi ZDSS-1, ki v 31. členu določa, da je revizija vedno dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja.
vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupni del stavbe v etažni lastnini - parcela kot skupni del večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb in garaž - lastninskopravna razmerja na skupnih delih - materialna pravnomočnost sklepa izdanega v nepravdnem postopku
Glede pripadajočega zemljišča k stavbi je prvostopenjsko sodišče zgolj ugotovilo, da je parcela št. *2, k.o. X, kot pripadajoče zemljiške k stavbi že določena in v zemljiški knjigi vpisana kot splošni skupni del stavbe z ID X-17. Ta ugotovitev je skladna z zemljiškoknjižnimi podatki in zato pravilna. Odločitev o določitvi solastniških idealnih deležev na splošnih skupnih delih stavbe je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi neprerekanih navedb predlagateljev ter podatkov elaborata za katastrski vpis stavbe (3. točka 9. člena ZVEtL). Glede te, za pritožnico sporne odločitve, pa pritožbeno sodišče meni, da na njen pravni položaj glede zatrjevane lastnine na garaži v ničemer ne vpliva. Odločitev o obsegu pripadajočega zemljišča, sprejeta v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, upoštevaje drugi odstavek 7. člena in prvi odstavek 25. člena ZVEtL, ne postane materialno pravnomočna. Udeleženci in druge osebe lahko svoje zahtevke glede skupnih in posameznih delov uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih.
Toženka je tožniku v spornem obdobju brez pravne podlage obračunavala nižjo osnovno mesečno plačo od plače, dogovorjene in določene v pogodbi o zaposlitvi, saj toženka ni dokazala obstoja dogovora o nižji plači. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo terjatev iz naslova razlike v plači.
Tožena stranka je sporno infrastrukturo zgradila leta 1987, takrat pa se je vrednost nepremičnine zmanjšala. Ker tega leta tožeča stranka še ni bila lastnica sporne nepremičnine, tožeča stranka ni oškodovanec v smislu prvega odstavka 131. člena OZ. Njej se namreč premoženje ni v ničemer zmanjšalo, kot navadno škodo opredeljuje 132. člen OZ. Premoženje se je zmanjšalo kvečjemu tedanjemu lastniku te nepremičnine ob izgradnji kanalizacije, ne pa tožeči stranki, ki je nepremičnino v takšnem stanju pridobila šele leta 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožba tožeče stranke v obravnavanem delu neodpravljivo nesklepčna.
Oškodovanec ima pravico do izbire med dvema možnima načinoma povrnitve škode - vzpostavitvijo prejšnjega stanja ali plačilom denarne odškodnine. Tožeča stranka je poškodovano kanalizacijo sama sanirala, v predmetnem sporu pa od tožene stranke zahteva povrnitev stroškov sanacije. S tem je izbrala svoj zahtevek v smislu četrtega odstavka 164. člena OZ. Zato so materialnopravno zmotna pritožbena izvajanja, da bi tožeča stranka morala toženi stranki dopustiti oziroma ji dati možnost, da sama sanira poškodovano kanalizacijo.
Sodišče ni dolžno iz nasprotujočih si trditev pravdne stranke po uradni dolžnosti iskati tistega sklopa navedb, ki bi bil za to pravdno stranko najugodnejši. V takem primeru je za manj ugoden razplet postopka odgovorna stranka sama, ki je takšne trditve podala.
Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik spornega dne opravljal krmljenja živali in s tem kršil navodila osebne zdravnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dvignil vedro vode, v katerega je nalil približno 2 litra vode in ga z desno roko odložil na tla, s tem pa ni kršil navodil osebne zdravnice, saj ni imel prepovedi obremenjevanja in delanja z desno roko. Tožena stranka tako ni dokazala, da naj bi tožnik na dan kontrole bolniškega staleža obremenjeval in delal z levo roko, glede na navodila tožnikove osebne zdravnice, pa je desno roko tožnik lahko obremenjeval. Tožnik je v času bolniškega staleža ravnal v skladu z navodili osebne zdravnice in jih ni kršil, zato mu ni mogoče očitati hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa ni kršil 37. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00004244
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 168, 168/2, 179, 965.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - izvedensko mnenje - soprispevek - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost
Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči spornega dne, ko je kot zaposleni pri prvotoženi stranki opravljal delo gozdarja sekača. V postopku je zatrjeval, da se je pri prepenjanju lesa za panj ujeti bor sprostil in tožnika, ki je stal na nasprotni strani, da bi zamenjal smer zbiranja hlodov s prevezom, udaril v nogo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na naravo dela, ki ga je tožnik opravljal za toženo stranko, skladno s 150. členom OZ podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke, in da je k nastanku škodnega dogodka zaradi kršitev pravil varnega dela prispeval tudi tožnik. Njegov soprispevek je pravilno ocenilo na 20 %, ker je s svojo pozicijo pri prepenjanju lesa kršil pravila varnega dela. Ugotovitve izvedenca, da so nesreče v gozdu pogoste, da že majhna nepozornost lahko povzroči nesrečo in da tudi izkušeni delavci kaj spregledajo, kažejo na to, da je delo, ki ga je opravljal tožnik za toženo stranko, res nevarno, zato je ugotovljeni soprispevek v višini 20 % primeren.
Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da se je sodna praksa izrekla, da je za primer ekipnih športov, pri katerih je veliko neposrednih stikov med igralci, prestrogo stališče, da je vsako ravnanje igralca, ki z gotovostjo ve, da bo s svojo potezo zadel nasprotnega igralca, protipravno. V cono kriminalnosti stopi poškodba, prizadejana v okviru športa takrat, ko so bila hudo kršena strokovno tehnična, disciplinska in etična pravila športa in če je storilec športno dejavnost samo izkoristil za izvršitev kaznivega dejanja. Pritrditi je zato potrebno zaključkom prvostopnega sodišča, da obstaja dvom, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.