negatorna tožba - prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - opustitev vznemirjanja in posegov - aktivna legitimacija domnevnega lastnika - domnevni lastnik nepremičnine - predlog za prekinitev postopka - pravnomočno rešeno predhodno vprašanje - ponovna prekinitev postopka - prekinitev postopka do odločitve ustavnega sodišča
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialnopravne določbe SPZ (99. in 11. člen). Tožnik je vknjižen kot lastnik sporne parc. št. 1, k.o. X, v zemljiški knjigi. Zakonsko domnevo iz prvega odstavka 11. člena SPZ, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, je tožena stranka v postopku uspela izpodbiti, ker je s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 3160/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 300/2016 ugotovljeno, da je lastnica navedene parcele družba J., d.o.o. Ker navedena pravnomočna odločitev v sporu zaradi ugotovitve lastninske pravice dokazuje, da tožnik ni lastnik sporne nepremičnine in tudi ni podal trditev, da bi bil dobroverni lastniški posestnik (domnevni lastnik), ni upravičen zahtevati od tožencev zaščite pred posegi v lastninsko pravico.
Ker je bilo o predhodnem vprašanju na matičnem področju že pravnomočno odločeno, ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, ker je tožnik proti pravnomočni odločbi o predhodnem vprašanju vložil ustavno pritožbo.
ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 143, 143/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov - elementi kaznivega dejanja - odpravnina
Tožniku je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi upravičena oseba. Direktorica je bila pooblaščena za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi poslovnika tožene stranke in svoje pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 135, 137.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - ogrožanje varnosti
Glede prve tožniku očitane kršitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njegovo ravnanje dne 2. 3. 2016, ko je s D.D. govoril s povišanim tonom in ji vrgel ključe, vendar ne šop ključev, sicer nedopustno in ni opravičljivo, vendar je tudi ravnanje D.D., ki je na tribuni pred občinstvom nanj kričala, enako nedopustno in neopravičljivo. Pravilno je štelo, da je tožnik v odnosu do delodajalca šibkejša stranka in da ga je D.D. s svojim kričanjem izzivala in ponižala pred ostalimi navzočimi na tribuni, kar izhaja iz izjave priče B.B., ki je bil na tribuni navzoč, in mu je bilo nerodno, ker je bil poleg, ko je D.D. kričala in tulila na tožnika. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik počutil osebno ogroženega in ponižanega, saj mu je D.D. dejala, da sta zaključila in da naj vrne ključe, kar je lahko pomenilo le prenehanja njegovega dela pri toženi stranki.
denarna socialna pomoč - vračilo neupravičeno prejetih sredstev
Ker je v konkretnem primeru tožnik prejel denarno socialno pomoč na podlagi odločbe Centra za socialno delo z dne 7. 10. 2015, ki je bila na podlagi zakona, ki ureja to pravico, razveljavljena, je v višini razlike med prejeto višino denarne in socialne pomoči in višino denarne socialne pomoči, do katere je tožnik upravičen na podlagi odločbe z dne 14. 1. 2016, izdane v postopku razveljavitve, neupravičeno prejeta javna sredstva dolžan vrniti. Gre za razliko med zneskom 346,65 EUR (odločba z dne 7. 10. 2015) in zneskom 30,36 EUR (odločba z dne 14. 1. 2016), tako da znaša razlika 316,29 EUR, kolikor je dolžan tožnik vrniti, kot je pravilno odločeno z izpodbijanima upravnima odločbama.
odpravnina - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odškodnina za čas odpovednega roka
Tožnica je zatrjevala, da ji je tožena stranka očitala, da ne dela dobro in dovolj oziroma, da ne zna delati, da ji je odvzela ključe ordinacije, da je kričala nanjo pred pacienti, da jo je na delovnem mestu fotografirala, da ji ni odobrila dopusta in v času od januarja do maja 2012 izvajala druga podobna ravnanja, ki jih je sama doživljala kot mobing. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, in ob uporabi načela obrnjenega dokaznega bremena, utemeljeno ugotovilo, da je tožena stranka nad tožnico od januarja 2012 dalje izvajala mobing. S svojimi ponavljajočimi ravnanji v daljšem časovnem obdobju, ki so bila graje vredna in usmerjena proti tožnici na delovnem mestu oziroma v zvezi z delom, je tožnico trpinčila, zato ji je ta skladno s 7. alinejo 112. člena ZDR utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Da bi bilo mogoče sodbo vsebinsko preizkusiti, mora med drugim imeti razloge o odločilnih dejstvih. Pogoj je, da so ta dejstva, čeprav samo v delu posameznega dokaza prepoznana, in da so s preostalimi dejstvi, posredovanih po tem ali drugih dokazih, vsaj konfrontirana.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sodna razveza
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pomembno, da je delavec seznanjen z delodajalčevimi zahtevami glede pričakovanih rezultatov dela. Nadrejeni je tožničino delo zavračal brez vsebinskih usmeritev in ustrezne obrazložitve, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ne more biti odgovorna za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela.
OZ člen 299, 378.. ZPIZ-2 člen 182, 182/1, 197.. ZPIZ-1 člen 276, 276/2.. ZUJF člen 143.. ZUP člen 224, 224/2.
nadomestilo za invalidnost - zakonske zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo - pravna praznina - III. kategorija invalidnosti
V 197. členu ZPIZ-2 je urejen le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo ustrezno, torej v dejanskem, materialnem in procesnem smislu pravilno ter zakonito odločbo. V določbi 197. člena niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 pa ni urejen primer, ko je zavod denarno dajatev (ali dajatev v višjem znesku) dolžan izplačati za nazaj na podlagi upravne odločbe o priznanju pravice ali po odločbi sodišča.
Po uveljavitvi ZPIZ-2 je nastalo pravno praznino potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite, torej tudi pravočasne upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko je dajatev s prepozno prvostopenjsko upravno odločbo priznana za nazaj, tako da od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne oziroma pravočasne odločbe zapadle pred potekom 60-dnevnega roka, zakonske zamudne obresti tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne odločbe zapadle po poteku tega roka, pa od zapadlosti vsakomesečne dajatve v plačilo do plačila. Bistveno je torej, kdaj bi morala biti izdana ustrezna oziroma pravočasna odločba, oziroma kdaj bi morala postati izvršljiva, in kdaj bi v tem primeru zapadli mesečni zneski priznanih dajatev.
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je očitek sodišča prve stopnje, da tožnica hoji in tlem na območju, ki ga je poznala in je vedela, da tam obstoja udarna jama, ni posvečala dovolj pozornosti, udarno jamo pa bi vsekakor lahko opazila, saj ni bila pokrita z novo zapadlim snegom, na razpolago pa je imela tudi dovolj široko pohodno površino, da bi se udarni jami lahko izognila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001820
ZDR-1 člen 42, 182.. ZDR-1 člen 44, 177, 177/1.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - prevoz na delo in z dela
Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, opisanega v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je očitala, da najmanj v obdobju zadnjih šestih mesecev ni prihajala na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožeče stranke ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti. Pri tem je svojo prisotnost z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko delavke B.B. lažno prikazovala, s čimer je tožečo stranko spravila v zmoto in jo zapeljala, da ji je ta v škodo svojega premoženja obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo ter prehrano med delom, čeprav do tega ni bila upravičena. Toženka je svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila, zato je v skladu z 42. členom ZDR in 44. členom ZDR-1 upravičena do plačila za opravljeno delo. Ker ni bilo ugotovljeno, da se je na različne lokacije (fakultete oziroma dom predpostavljene) vozila zaradi zasebnih interesov, ampak zaradi izpolnjevanja nalog po pogodbi o zaposlitvi, je izpodbit tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek, da ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Vtoževanih izplačil in povrnitev stroškov tako ni prejela neutemeljeno. Ker škoda kot ena izmed predpostavk, ki mora biti kumulativno podana za obstoj civilnega delikta, tožeči stranki ni nastala, v tem sporu ni podana odškodninska odgovornost toženke.
Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo tudi na podlagi listin, ki jih je pridobilo od odreditvenega organa. S tem, ko sodišče prve stopnje zahtevane osebe A. V. ni seznanilo z navedenimi listinami, te pa so očitno vplivale na odločitev sodišča prve stopnje, da se ga preda Republiki Avstriji, mu je bilo onemogočeno aktivno sodelovanje v postopku, saj se ni mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev. S tem je bila zahtevani osebi kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave R Slovenije.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - uporaba novelirane določbe zakona
Ker je bil predlog za oprostitev plačila taks vložen po začetku uporabe tega zakona, saj je bil vložen 18. 1. 2017, je potrebno za postopek odločanja uporabljati novelirane določbe zakona.
neupravičena pridobitev - kondikcijski zahtevek - zmota - privolitev v prikrajšanje - volenti non fit iniuria - asignacija - obseg vrnitve - zakonske zamudne obresti
Za uspešno uveljavljanje kondikcijskega zahtevka se zahteva zmota glede obstoja obveznosti. Stranka misli, da obveznost, ki jo izpolnjuje, obstaja, čeprav temu ni tako, pri čemer teorija poudarja, da tu ne gre za zmoto, kakor jo obravnavamo v zvezi z izpodbojnimi pravnimi posli, pri kateri se zahteva njena bistvenost in opravičljivost. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je lahko krivdna. Stranka je v zmoti glede obstoja obveznosti zato, ker ni bila dovolj skrbna. Če stranka ve, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezana, pa izpolnitve ne more zahtevati nazaj.
Zavezanec je zakonske zamudne obresti dolžan vrniti od trenutka, ko ni več dobroveren, kar se zgodi najkasneje ob vložitvi zahtevka. Dobra vera se do tega trenutka domneva in nedobrovernost je dolžna dokazati nasprotna stranka.
zavrženje revizije - obstoj delovnega razmerja - individualni delovni spor
Tožnica je v sporu uveljavljala tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena med pravdnima strankama za vodstveno mesto predstojnik oddelka klinike, nezakonito prenehala veljati. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede tega tožbenega zahtevka revizija dovoljena na podlagi ZDSS-1, ki v 31. členu določa, da je revizija vedno dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja.
ZDru-1 člen 30, 40, 40/3. ZIZ člen 270, 271. ZFPPIPP člen 230, 231.
začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - zavarovalna začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - vrste začasnih odredb - vsebina začasne odredbe - prepoved uvedbe stečajnega postopka - upravičeni predlagatelj začetka stečajnega postopka - društvo, ki deluje v javnem interesu - odločanje o začetku stečajnega postopka - oškodovanje upnikov
Upravičeni predlagatelj stečajnega postopka je tudi dolžnik (231. člen ZFPPIPP). To je njegova pravica in obveznost. Prav zato mu ni mogoče prepovedati predlaganja oziroma uvedbe stečaja. V primeru njegove insolventnosti (in več upnikov) bi namreč neuvedba stečaja pomenila oškodovanje drugih upnikov. Glede na navedeno je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki ni mogoče s sodno odločbo prepovedati postopanja, ki mu ga ob nastopu določenih pravnorelevantnih okoliščin (likvidnosti) nalaga zakon.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001154
ZFPPIPP člen 300, 300/2. OZ člen 83, 1013.
poroštvo - obličnost poroštvene izjave - stečajni dolžnik - predmet pogodbe - solidarno poroštvo - vsebina pogodbe - obveznost glavnega dolžnika in poroka
Pogoj pisnosti pri poroštvu ni namenjen sam sebi, ampak se zahteva predvsem zato, da je obveznost, na katero se poroštvo nanaša, opredeljena. Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava ne učinkuje.
ZPIZ-2 v 197. členu ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. ZPIZ-2 ne ureja zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je zavod celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Pravno praznino ZPIZ-2 je potrebno zapolniti z analogijo legis, in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.
mobing - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu
Kar zadeva pritožbene navedbe o tem, da ni enotne definicije mobinga in na njih temelječa pritožbena izvajanja, ki psihično nasilje enačijo z mobingom, je potrebno opozoriti, da je kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu (po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1) mogoče storiti z enim ali več izvršitvenih načinov, torej s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem. Ni torej pritrditi pritožbi, ki mobing enači s psihičnim nasiljem, ker mobing predstavlja izvršitveno ravnanje trpinčenja, ki se obdolženki niti ne očita (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 7226/2009 z dne 15.9.2011).
Pritrditi pa je pritožbi v delu, ko navaja, da v opisu inkriminiranih ravnanj obdolženke ni konkretiziran zakonski znak neenakopravne obravnave oškodovanke.
Kaj takega pa ne izhaja niti iz razlogov napadene sodbe, kjer sicer sodišče prve stopnje navaja, da je bila oškodovanka neenako obravnavana na večernih sestankih v P. in v dejstvu, da je morala v P. kljub komaj trimesečni zaposlitvi v zavodu, edina skrbeti za kar tri varovanke (sodba str. 86), vendar vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča ne dosega praga kaznivosti v smislu prepovedane diskriminacije iz 6. člena ZDR-1.