TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornice obdolžene J.D.V. se delo ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v krivdnem izreku, tako da se v drugem odstavku za besedo nasiljem izpusti besedilo "in neenakopravnim obravnavanjem".

II. V ostalem se pritožba zagovornice obdolžene zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Kar zadeva pritožbene navedbe o tem, da ni enotne definicije mobinga in na njih temelječa pritožbena izvajanja, ki psihično nasilje enačijo z mobingom, je potrebno opozoriti, da je kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu (po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1) mogoče storiti z enim ali več izvršitvenih načinov, torej s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem. Ni torej pritrditi pritožbi, ki mobing enači s psihičnim nasiljem, ker mobing predstavlja izvršitveno ravnanje trpinčenja, ki se obdolženki niti ne očita (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 7226/2009 z dne 15.9.2011).

Pritrditi pa je pritožbi v delu, ko navaja, da v opisu inkriminiranih ravnanj obdolženke ni konkretiziran zakonski znak neenakopravne obravnave oškodovanke.

Kaj takega pa ne izhaja niti iz razlogov napadene sodbe, kjer sicer sodišče prve stopnje navaja, da je bila oškodovanka neenako obravnavana na večernih sestankih v P. in v dejstvu, da je morala v P. kljub komaj trimesečni zaposlitvi v zavodu, edina skrbeti za kar tri varovanke (sodba str. 86), vendar vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča ne dosega praga kaznivosti v smislu prepovedane diskriminacije iz 6. člena ZDR-1.