Ker ima država v primeru, ko se v postopku ugotovi ogroženost otrokove koristi, ne le pravice poseči v starševsko skrb, temveč tudi obveznost zagotavljati pomoč staršem, da izboljšajo starševske kapacitete, ki jo izvaja preko pristojnega CSD, je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo.
Ker je predlagateljica skoraj v celoti uspela s predlogom po ZPND za zavarovanje pred nasiljem nasprotnega udeleženca, je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, povsem neprimerna in ne zadosti standardu prostega preudarka iz 22.a člena ZPND, prav tako pa je tudi v nasprotju s temeljnim načelom in namenom ZPND, ki je v zavarovanju žrtev družinskega nasilja.
Postavitev kolizijskega skrbnika otroku je izjema, ki jo je treba razlagati ozko, saj se s tem posega v primarno pravico staršev, da odločajo o varstvu in vzgoji svojih otrok. Kolizijskega skrbnika se postavi le takrat, ko je med staršem in otrokom konflikt interesov, ki mora biti ustrezno izkazan.
Pri zahtevku za vračanje daril med zakoncema je odločilnega pomena, kakšna je bila kavza sklenjenega pravnega posla med zakoncema.
Sodišče prve stopnje je dvakrat odločilo o isti stvari - zavrnitvi presežka predlagateljičinega predloga. Situacija je podobna prekoračitvi zahtevka, zato je pritožbeno sodišče drugo zavrnitev razveljavilo.
Predlagateljica je predlogu za prepustitev stanovanja po ZPND priložila izvršljiv notarski zapis, s katerim je prostovoljno sprejela obveznost, da se bo do 31. 12. 2026 izselila iz spornega stanovanja. Sklep sodišča v postopku po ZPND, s katerim bi predlagateljica pridobila pravico, da v spornem stanovanju biva dlje od navedenega datuma, bi bil v izrecnem nasprotju z izvršljivim notarskim zapisom, torej bi tak ukrep povzročil pravno nedopustno nasprotje med dvema izvršilnima naslovoma, česar sodišče zaradi varovanja načel pravnomočnosti ter zaupanja v pravo ne sme dopustiti.
Položaj CSD se po ustaljeni sodni praksi približuje položaju, ki ga ima v postopku sodni izvedenec, mnenje CSD pa ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja. Ker je bilo na ta način ugotovljeno, da deklica ni ogrožena, pri čemer gre za vprašanje materialnega prava in ne za dejansko stanje, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo upnikov in dolžnika, ne pomeni procesne kršitve.
Vprašanju otrokovega preživljanja (tudi nujnega) je primarno namenjen postopek, v katerem bo sodišče prve stopnje uredilo razmerja med udeležencema v zvezi z njim.
Za preprečevanje zatrjevanega ekonomskega nasilja (neplačevanje preživnine za otroka) ukrep prepovedi približevanja in navezovanja stikov ni primeren.
Pri izdaji začasne odredbe, posebej v primerih vsakršnega suma spolne zlorabe, je treba postopati hitro, zato se včasih ne izvajajo zamudni, predvsem personalni dokazi. Prav tako je res, da je mnenje CSD v družinskih postopkih pomembno in da se po svoji tehtnosti ter dokazni moči približuje izvedenskemu mnenju. Vendar pa to ne pomeni, da je lahko standard obrazloženosti odločbe nižji - nižji je zgolj dokazni standard - prav tako ne pomeni, da sodišče sme ali celo mora nekritično slediti mnenju oziroma predlogu CSD.
V primeru nasilja se domneva obrne, tako da velja, da stiki s staršem, ki izvaja nasilje in zato očitno ni primerno opremljen s starševskimi veščinami, niso v korist otroka. Stališče izhaja iz prvenstvene potrebe po varnosti pred nasilnimi dejanji in posledicami doživetega nasilja. Stiki niso v otrokovo korist niti tedaj, kadar je otrok npr. "le" priča nasilja nad materjo, še toliko manj pa v primeru, da je sam neposredna žrtev nasilnega ravnanja. Sodoživljanje družinskega nasilja ogroža otrokovo korist in predstavlja posebno obliko duševne zlorabe (t.j. posebno obliko ustrahovanja) otroka.
V skladu s 196. členom DZ se preživnina določi v mesečnem znesku za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe oziroma predloga za njeno določitev. Navedeno materialnopravno določbo je sodišče pravilno uporabilo, ko je preživnino določilo od vložitve predloga dalje in jo glede na spremenjene okoliščine odmerilo po posameznih časovnih obdobjih, ob upoštevanju obsega stikov otrok z vsakim od staršev.
Kreditne obveznosti praviloma ne zmanjšujejo preživninskih zmožnosti, saj ima preživninska obveznost prednost pred drugimi obligacijskimi obveznostmi. Le izjemoma je mogoče upoštevati kredit, če gre za obveznost, ki je nujno povezana z zagotavljanjem osnovnih življenjskih potreb zavezanca in zato vpliva na njegovo dejansko preživninsko sposobnost. Načeloma je lahko le stanovanjski kredit, kolikor predstavlja nujen življenjski strošek in ne zgolj povečanja premoženja zavezanca, eden izmed elementov pri presoji materialnih zmožnosti.
Za vprašanje pristojnosti je odločilno stanje ob vložitvi predloga (drugi odstavek 17. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) in dejstva, ki so sodišču znana. Kasnejše spremembe se ne upoštevajo.
Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da so stiki otrok s staršem, s katerim ne živita, za njiju koristni, a se morajo izvajati konsistentno. V obravnavanem primeru se ne, in sicer zaradi ravnanj nasprotnega udeleženca, ki je otroka nekajkrat samovoljno predčasno pripeljal s stika, večkrat otroka sploh ni prišel iskat, ko pa se je stik izvajal, se otrokoma ni posvetil in prihajalo je do konfliktov z A. A., ki jih nasprotni udeleženec niti skušal ni razrešiti. Reagiral je z odpovedjo stikom, kar ni v korist otrok, saj jima daje sporočilo, da sta pri očetu nezaželena in nesprejeta.
Zmotno je sodišče prve stopnje kot dohodek predlagateljice upoštevalo tudi 50 EUR iz projekta Botrstvo. To ni zaslužek predlagateljice, pač pa donacija A. A.
Mehanizem nastanka določene poškodbe ni odločilno dejstvo za presojo o obstoju fizičnega nasilja nad žrtvijo.
Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da sta bili deklici zaradi nezmožnosti udeležencev, da dosežeta soglasje o njunem vpisu v osnovno šolo, ogroženi. Deklicama je grozilo, da zaradi nesoglasja staršev v predvidenem terminu ne bosta mogli začeti obiskovati osnovne šole, izključenost iz šolskega okolja in družbe vrstnikov ter prikrajšanost za obvezno osnovnošolsko izobraževanje pa bi nedvomno predstavljali resno grožnjo njunemu zdravemu razvoju.
Začetek obiskovanja osnovne šole za otroka praviloma pomeni korenito spremembo socialne mreže. Prilagoditvene sposobnosti povprečnega otroka so v tem starostnem obdobju dovolj razvite, da takšno spremembo prenese brez večjih težav.
Številni otroci iz različnih razlogov obiskujejo vzgojno-izobraževalne ustanove zunaj kraja svojega bivanja in se do njih vsakodnevno vozijo na daljše razdalje. Čeprav takšno stanje praviloma ni ogrožajoče, pa v posameznem primeru lahko obstajajo posebne okoliščine, zaradi katerih se izrazito negativno odrazi na otrokovem telesnem in čustvenem stanju.
Upoštevaje ugotovitev, da je ohranitev vezi z materjo za otroka in njun zdrav razvoj pomembna, je pričakovati, da bosta sodišče in CSD še naprej spremljala družino in brez odlašanja ukrenila, kar je treba, da bosta otroka deležna podpore, potrebne za okrepitev tega odnosa. Primarna odgovornost za nudenje te podpore pa je še vedno pri vsakem od staršev: pri materi, da v pridobivanju uvida v svoja pretekla ravnanja upošteva usmeritve, dane s strani CSD in sodišča, pri očetu pa, da podpre otroka, da se bosta lahko ponovno zbližala z materjo, in če bo treba, poišče zanju strokovno pomoč.
Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, namreč ni skupno premoženje, čeprav ga je eden od partnerjev pridobil med trajanjem zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ampak gre za njegovo posebno premoženje. To velja tudi v primeru, da je bilo premoženje podarjeno obema partnerjema, saj z daritvijo ne postane skupno premoženje, ampak gre za posebno premoženje obeh.
Pri presoji pogojev za omejitev starševske skrbi je odločilna otrokova ogroženost zaradi okoliščin, ki vplivajo na njegovo sposobnost vzpostavitve in ohranjanja odnosa z drugim staršem. Čeprav ima pri nastanku takšnega položaja določeno vlogo tudi drugi starš, je lahko ukrep omejitve starševske skrbi utemeljen le zoper tistega starša, pri katerem so ugotovljene okoliščine, ki ogroženost otroka povzročajo.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je začasna odredba objektivno neizvršljiva zato, ker naj bi otroci dejansko prebivali v Banjaluki. Zgolj prijava začasnega prebivališča v Bosni in Hercegovini še ne dokazuje njihovega dejanskega oziroma običajnega prebivanja tam. Iz podatkov, na katere opozarja predlagatelj v odgovoru na pritožbo, izhaja, da je pristojni CSD v Banjaluki v letu 2025 dvakrat obiskal naslov, na katerem naj bi družina prebivala, vendar je tam ni našel, starša pa se kljub pozivu ob prihodu v Banjaluko tamkajšnjemu CSD nista javila. Nasprotna udeleženca tako z zatrjevanjem bivanja otrok v tujini, ne da bi obenem izkazala njihovo dejansko vključitev v tamkajšnji izobraževalni sistem, ne moreta izpodbiti ugotovitve o njihovi ogroženosti niti doseči izključitve ukrepov za varstvo njihovih koristi. Poleg navedenega je A. A. po materi kot zakoniti zastopnici sprožila postopek zaradi zavrnitve vpisa v srednješolski program v Sloveniji in pri zahtevi za vpis vztraja. To je težko uskladljivo s pritožbeno tezo, da družina z vidika izobraževanja otrok dejansko ni več vezana na Republiko Slovenijo.
Trditveno in dokazno breme glede obstoja preživninskega upravičenja po polnoletnosti je na upniku, ki mora redno šolanje zatrjevati in dokazati.
Upnik je z v odgovoru na ugovor podanimi trdivami in predloženimi dokazili ovrgel uveljavljani ugovorni razlog, da se ne šola redno, saj je dokazno podprto zatrjeval, da je neposredno po uspešno zaključenem dodiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti Unevrze v A. nadaljeval z magistrskim študijem na poslovni šoli B. v Franciji. Trditveno in dokazno breme za uveljavljani ugovorni razlog, da kljub temu ni izpolnjen pogoj rednega šolanja, se je zato ponovno prevalilo na dolžnika. Dolžnik pa v pritožbi kot bistveno le pavšalno navaja, da študij na poslovni šoli B. v Franciji, ne ustreza pojmu magistrskega študijskega programa skladno z Zakonom o visokem šolstvu, oziroma da upnik tega ni z ničemer izkazal, čemur pa v ugovoru, kljub temu da je že takrat razpolagal s temi potrdili, ni oporekal. Sodišče prve stopnje, ki mu dolžnik očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni ovrednotilo izobraževalnega programa, v katerega je vpisan upnik v Franciji, oziroma je napravilo nepravilno dokazno oceno, da je upnik izkazal, da gre za študij druge bolonjske stopnje, pa glede na ugovorne navedbe, tega ni bilo dolžno ovrednotiti po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedbam predlagateljic in ne izpovedbi nasprotnega udeleženca - dokazna ocena temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v sklepu prepričljivo pojasnilo, katera zatrjevana odločilna dejstva šteje za bolj verjetna.