ZST-1 člen 18, 18/5, 19, 19/1, 19/2, 22. ZPP člen 39, 39/1, 44, 44/1, 44/2, 45, 195.
sodna taksa za pritožbo - odmera sodne takse za pritožbo - opredelitev vrednosti izpodbijanega dela odločitve - denarni zahtevek - nedenarni tožbeni zahtevek
Sodna taksa za pravno sredstvo je odvisna od vrednosti tistega dela odločbe, ki se s pravnim sredstvom izpodbija (peti odstavek 18. člena ZST-1).
Sodne takse se plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu (prvi odstavek 19. člena ZST-1), za njeno ugotavljanje pa se, če ni v tem zakonu določeno drugače, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (drugi odstavek 19. člena ZST-1). ZST-1 za v tožbi postavljene zahtevke, z izjemo zahtevka za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ne vsebuje specialnih določb. V konkretnem primeru se zato pri denarnem zahtevku kot vrednost spornega predmeta upošteva vrednost glavnega denarnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena v zvezi z drugim odstavkom 44. člena in 45. člena ZPP), torej zneska 26.255,18 EUR in 8.523,29 EUR. Pri nedenarnih zahtevkih pa se za zahtevek za izpraznitev in izročitev upošteva vrednost enoletnega nadomestila (22. člen ZST-1), za ostale nedenarne zahtevke pa vrednost navedena v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP).
Dejstvo, da so toženci navadni materialni sosporniki, ima vpliv na odmero in plačilo takse za (skupaj) vloženo pritožbo.
odločitev o stroških postopka - vrednotenje uspeha v pravdi - končni uspeh strank - delni uspeh v pravdi - sodna praksa - vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini - izvedba dokaza z izvedencem
Okoliščine primera so tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma načina vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi, ki je sicer lahko ločen glede na „temelj“ in „višino“, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa.
ZPP člen 191, 191/1, 191/1-1, 481, 481/1, 484.. ZDSS-1 člen 5.
stvarna pristojnost - gospodarski spor
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ali v zvezi z delovnim razmerjem, za katerega bi bilo skladno z določbami ZDSS-1 kot specializirano pristojno delovno sodišče, ampak za spor med dvema družbama, za katerega se uporablja pravo gospodarskih družb. Prvo tožeča stranka je gospodarska družba, drugi tožnik je njen zakoniti zastopnik, tožena stranka pa je prav tako gospodarska družba. Predmet spora je ugotovitev neobstoječe, podredno nične oziroma podpodredno nezakonite pogodbe o prenosu delavcev in dejavnosti sklenjene med prvo tožečo in toženo stranko. Glede na določbo 1. odstavka 481. člena ZPP ima ta spor naravo gospodarskega spora. Ker po 484. členu ZPP pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi, kadar so v sporu poleg oseb iz 1. odstavka 484. člena ZPP kot sosporniki iz 1. točke 1. odstavka 191. člena ZPP udeležene še druge osebe, kot v tem sporu zakoniti zastopnik prvo tožene stranke, je to gospodarski spor.
izvedensko mnenje - pravilna ugotovitev dejanskega stanja
Izvedenec cestnoprometne stroke je izračunal hitrost tožničinega vozila glede na poškodbe slednjega in ugotovil, da tožnica pred trčenjem ni vozila več kot 45 km/h. Izračun hitrosti tožničinega vozila pred trčenjem je bila naloga izvedenca cestnoprometne stroke in ta je to hitrost tudi izračunal.
URS člen 23.. ZPIZ-2 člen 199, 199/1, 201, 201/1, 201/1-3, 413, 413/1.. ZDR-1 člen 142, 142/2.. Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (1975) člen 1.
Tožena stranka je na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2 dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih šoferja mestnega prometa pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, ni bila pristojna strokovna komisija ZPIZ, ki je o tem dejansko odločila s sklepom z dne 10. 4. 2013. Za tako odločitev je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 201. člena ZPIZ-2 od uveljavitve tega zakona pristojna komisija, ki jo imenuje minister pristojen za delo, ta komisija pa še ni bila imenovana. Prav tako vlada v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Tudi akt o prenehanju dela komisije zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) ni bil izdan, zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje, upoštevati stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da vozniki avtobusov in tovornjakov niso ves delovni čas izpostavljeni škodljivim vplivom in ves čas ne opravljajo zdravju škodljivega dela, zaradi tega jim ne pripada dodatno zavarovanje, temveč le takrat, ko dejansko izvajajo vožnjo. Vrhovno sodišče RS je sodbi in sklepu VIII Ips 30/2019 obrazložilo, da je izraz "80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu" treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1. Efektivni delovni čas je v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZDR-1 vsak čas, v katerem delavec dela (v konkretnem primeru to pomeni čas, ko delavec dela kot voznik avtobusa v mestnem prometu), kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa v mestnem prometu v smislu določbe sklepa o določitvi delovnih mest, se tako šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, kar pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforji ali na parkirišču in čaka zaradi uskladitve vožnje z voznim redom pa tudi čas priprave in pospravljanja vozila.
postopek osebnega stečaja - stečajna masa - obseg stečajne mase - osebno vozilo - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je predhodno s pravnomočnim sklepom odločilo, da predmetno vozilo ne spada v stečajno maso. Že zato je vsakršno odločanje stečajnega sodišča v zvezi s podaljšanjem prometnega dovoljenja za dolžničino vozilo nedopustno. Glede na vsebino pritožbe in priloženega izpiska iz eRZPP je vprašanje prepovedi registracije stvar izvršilnega postopka.
Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji utemeljeno upoštevalo pretekle dogodke, torej tiste pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tudi ti lahko vplivajo na odločitev glede vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki (tako je odločilo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 325/2017 z dne 20. 2. 2018). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so se skrhani medsebojni odnosi odražali praktično skozi celoten sodni postopek in kljub dejstvu, da tožena stranka zaposluje 114 delavcev, je gotovo najbolj relevantno mnenje vodstva in tistih zaposlenih, s katerimi je tožnica neposredno sodelovala pri opravljanju dela.
Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pogodbo o zaposlitvi s tožnico razvezalo z dnem 15. 3. 2021 in tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja do tega datuma, v presežku pa zahtevek tožnice zavrnilo, je pravilna.
obstoj odškodninske odgovornosti - zimske razmere - vzdrževanje javnih površin - dvorišče - osnovna šola
Zavarovanka toženke je namreč opustila dolžnost skrbnega ravnanja za varnost otrok pri izvedbi rekreativnega odmora s tem, da ni ustrezno vzdrževala igralnih površin na šolskem dvorišču v zimskih razmerah (posip zaledenelih površin s protizdrsnim posipom) oziroma le teh ni pregledala pred samo izvedbo rekreativnega odmora ter tega izvedla v telovadnici ali drugem notranjem prostoru.
začasna odredba - poseg v skupne dele - uporaba sile - bodoča grozeča sila - nova dejstva nastala po sklepu o izdaji začasne odredbe - pravni interes za pritožbo
Nedopustni in enostranski posegi toženke v skupne dele predstavljajo uporabo sile.
Četudi so bili zadnji posegi v skupne dele decembra 2019 in da se od namere za izgradnjo parkirišč z dne 16.1.2020 ni zgodil noben poseg, še vedno obstaja upravičena bojazen tožnikov glede nadaljnjega vznemirjanja njihove lastninske pravice, ki izvira iz preteklega nekritičnega odnosa toženke in njenega nespoštovanja temeljnih pravil medsosedskega sožitja v stavbi.
Ker so navedena dejstva nastopila po izdaji začasne odredbe, jih pri presoji pravilnosti izdaje začasne odredbe ni mogoče upoštevati. Če toženka namena gradnje parkirišča na parceli št. 000/3 dejansko nima, kot to sedaj navaja, pa to lahko pomeni le, da nima več pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep, saj ji ta nalaga le, da opusti vsakršno poseganje v skupne dele stavbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Toženka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, konkretno zaradi ekonomskega in organizacijskega razloga, skladno s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo v pritožbi izpostavljen ekonomski razlog, in sicer zmanjšan promet toženke v letu 2020, ki je posledica epidemije in s tem zaprtja gostinskih lokalov, ki jih je oskrbovala toženka. Posledično pa je prenehala potreba po delu nekaterih voznikov. Sodišče prve stopnje do zaključka, da je dokazan v izpodbijani odpovedi zatrjevan ekonomski razlog, ni prišlo zgolj na podlagi izpisanih indeksov prometa, ki jih je predložila toženka, kot to zmotno navaja pritožba. Sodišče se je o tem odpovednem razlogu prepričalo tudi na podlagi skladnih izpovedb zakonitega zastopnika toženke in priče D.D. - vodje toženkine finančno računovodske službe.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od 64 v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev delovnih obveznosti, storila najmanj 20 hujših kršitev delovne obveznosti. Tožničine kršitve predstavljajo nedopustne posege v osebnost in dostojanstvo zaposlenih pri toženi stranki, del njenih kršitev pa je finančne narave. Zato je obstajal odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
predkupna pravica - izbris vknjižbe predkupne pravice - vknjižba prenehanja pravice - vknjižba prenehanja časovno omejenih pravic - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - prenehanje predkupne pravice
Pri predkupni pravici, vpisani v korist nasprotnega udeleženca, ni vpisan podatek o dnevu prenehanja pravice, zato ni mogoče uporabiti določb 42. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ko pogojev za vknjižbo prenehanja pravice ni potrebno dokazovati s posebno listino. Ne gre za časovno omejenost pravice v smislu 21. člena ZZK-1.
nasilje v družini - preprečevanje nasilja v družini - ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj - napotitev v programe - nevladna organizacija - Društvo za nenasilno komunikacijo - diskrecija sodišča - zagrožena denarna kazen
Napotitev iz 19.a člena ZPND ne predstavlja ukrepa, saj ta ni primeroma navedena v 19. členu ZPND, ki govori o ukrepih, ampak je določena v posebnem členu in se lahko izreče ob izdaji ukrepa. Sankcioniranje, ki je določeno v 22.č členu ZPND pa je omejeno le na točno določne primere, ki so v njem taksativno navedeni in zato ne more veljati tudi za napotitev iz 19.a člena ZPND.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-8, 56, 170, 171, 200, 200/3.. ZPP člen 181.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 42, 62.
nezakonito prenehanje delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Pritožbena navedba, da bi tožnik zahtevek za plačilo pogodbene kazni lahko postavil že v tem sporu, ne drži. Nasprotno. Takšna tožba bi bila zavržena kot preuranjena, saj je dopustna šele pod pogojem, da delavec predhodno doseže pravnomočno odločitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.
Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vsebino spora oziroma na vprašanje, ali je toženka s tožnikom v nasprotju z zakonom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (pri čemer glede tega v tovrstnih sporih ni relevantna le zadnja, ampak katerakoli v nizu sklenjenih pogodb).
prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - zavrnitev predloga
Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče zaključilo, da fizično in psihično nasilje, ki ga je v okviru navedb zatrjevala predlagateljica ter ga dokazovala s svojim zaslišanjem in listinskimi dokazi, ne utemeljuje ukrepanja po določbah ZPND.
ZFPPIPP člen 389a, 389a/5, 389b, 389b/6, 389b/6-1, 389b/6-2.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - nadaljevanje poslovanja - pogoji za nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika - verjetnost, da stečajni dolžnik ne bo posloval z izgubo
ZFPPIPP določa pravila, ki poštenemu podjetniku ali zasebniku, nad katerim je začet postopek osebnega stečaja, omogočajo nov zagon (poslovanje). Sodišče lahko dovoli nadaljevanje poslovanja samo, če je bil v postopku osebnega stečaja začet postopek odpusta obveznosti (kar je v konkretnem primeru izpolnjeno) in če je s stopnjo verjetnosti, ki presega 50 odstotkov, mogoče (med drugim) oceniti, da dolžnik ne bo posloval z izgubo.
Dolžnik ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da ne bo posloval z izgubo, zaradi česar njegovemu predlogu ni mogoče ugoditi.
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00050442
ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. ZBan-2 člen 85, 155.
švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ugovor zastaranja - zastaralni rok - dodatno zaslišanje - dopolnitev dokaznega postopka - pojasnilna dolžnost banke
Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo edine predlagane priče, ki je sklenila kreditno pogodbo pri isti referentki kot tožnica, je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obravnavalo zavrnitve dokaznega predloga na način, kot je bila ta priča predlagana. Sodišče tudi ni obravnavalo pravilno ugovora zastaranja in ni ugotavljalo, kdaj naj bi tožnica izvedela tako za nepoštenost pogodbe oziroma ničnost, ampak se je osredotočilo le na to, kdaj je bilo drugo najvišje zvišanje kreditnega obroka.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je tožnica storila v izpodbijanem sklepu očitano disciplinsko kršitev. Na podlagi skladnih izpovedb tožnice ter prič B.B. in C.C., ki sta bila v času obravnavanega dogodka v pisarni, ki je blizu pisarne komandirja, je ugotovilo, da tožnica ni kričala na komandirja ali se do njega kako drugače nedostojno ali neprimerno vedla.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za povrnitev vrednosti orodja obravnavalo po odškodninski podlagi in ga zavrnilo. Presodilo je, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti toženca. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja, da ni podal trditev za presojo tožbenega zahtevka za plačilo vrednosti osnovnih sredstev po odškodninski podlagi. Zahteval je izpolnitev obveznosti, ker se je toženec s podpisom zavezal, da bo po prenehanju pogodbe o zaposlitvi orodje vrnil v celoti oziroma povrnil stroške po ceniku. Navedene trditve tožnika je zato mogoče obravnavati na podlagi pravila iz prvega odstavka 239. člena OZ, po katerem bi toženec moral izpolniti obveznost pošteno v vsem, kot se glasi.
S tem, ko je tožnik na običajen način prevzel vozilo, v katerem se je nahajal toženčev kovček z orodjem, je slednjega prejel v svojo posest. Navedeno pomeni, da je toženec izpolnil svojo obveznost.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052123
ZVPot člen 23, 24. ZBan-1 člen 155. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. OZ člen 86.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - devizni tečaj - kreditne obveznosti - pogodbena obveznost - podlaga pogodbe - tveganje kot del pogodbene podlage - valutno tveganje - pogodbeno dogovorjeni pogoji - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - nepošteni splošni pogoji - glavni predmet pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - poštenost in dobrovernost pogodbene stranke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - sodba Sodišča EU C-186/16
Pri presoji, ali je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, se je sodišče prve stopnje naslonilo na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU, v svojih odločbah pa povzelo tudi Vrhovno sodišče RS. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Tožnikom res ni bil računsko prikazan vpliv visoke apreciacije CHF v razmerju do EUR (npr. 10, 20 ali 30 %) na anuitete in končno obveznost poplačila kredita, a je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zaradi tega ni mogoče trditi, da tožniki tveganja niso mogli zaznati in ga oceniti. Zahteva po takšnih simulacijah je pretirana. Kot izhaja iz sodbe II Ips 195/2018 Vrhovnega sodišča RS, taka zahteva ne izhaja iz domače zakonodaje, veljavne v času sklenitve sporne pogodbe, niti iz omenjene sodbe SEU C-186/16 ali iz priporočila CERS/2011/1, na katerega se SEU sklicuje. Bistvo navedene sodbe je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju formalnih zahtev (natančnega načina in oblike) informiranja.
Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Da je tako, izhaja iz okoliščin obravnavanega primera, v katerem je neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe, zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja.
Tožena stranka je v trenutku sklepanja kreditne pogodbe vedela, da se tečajno razmerje CHF/EUR lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini. Ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako ni mogla vedeti, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnikov. Posledično ji zato ni mogoče očitati, da je informacije tožnikom zlonamerno prikrivala. Ker finančne krize ni mogoče napovedati, tudi vedenje tožene stranke, da je CHF valuta varnega zatočišča, ne potrjuje pritožbene argumentacije, da je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe v slabi veri.
Pri presoji znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank je sodišče prve stopnje tehtalo tveganja, ki so jih pogodbene stranke prevzele ob sklenitvi Kreditne pogodbe.