ZUP člen 235, 235/1, 235/2. ZDavP-2 člen 157, 157/2.
davčna izvršba - pritožba - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe
V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zoper sklepe o davčni izvršbi zagotovljena v skladu s 157. členom ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega 8 dnevnega roka za vložitev pritožbe, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi. Zakonska ureditev, ki določa prekluzivni rok za vložitev pravnega sredstva, sama po sebi ni nedopustna oziroma neskladna z Ustavo ali EKČP. Tožnik nasprotnega v obravnavanem primeru s svojimi povsem splošnimi navedbami in pavšalnimi ugovori ni uspel utemeljiti. Zakaj bi bil zakonsko predpisani 8-dnevni rok za pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi nerazumen, argumentirano ni pojasnil. Njegovo zatrjevanje, da je 8-dnevni ali 15-dnevni rok za pritožbo zoper takšen sklep prekratek, je namreč ostalo povsem posplošeno, na ravni pavšalnega zatrjevanja.
ZDavP-2 člen 74, 74/2. ZDoh-2 člen 93, 94. ZDPN člen 16, 16/1, 16/2.
davek od dobička iz kapitala - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - darilna pogodba - preklic darila - razveza darilne pogodbe - naknadno odpadla pravna podlaga - vračilo preveč plačanega davka - pravna praznina - analogija - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do izjave v postopku
Situacija vračila že odmerjenega davka zaradi razveljavitve pogodbe in situacija neodmere davka zaradi razveljavitve z učinkom ex tunc (ali ugotovitve neobstoja pogodbe) sta si po nastanku obdavčljivega dogodka, a še pred odmero davka, v bistvenih okoliščinah tako podobni, da ni utemeljenega razloga za njuno drugačno davčno obravnavo. V obeh primerih gre za presojo okoliščin odprave davčnih posledic prvotnega pravnega posla. V obeh primerih gre tudi za odmero davka od dobička iz kapitala, ki se odmeri darovalcu, pri čemer se ta davek odmeri po v bistvenem enakih pravilih. Zaradi teh, v bistvenem enakih okoliščin, je primerno tudi vprašanje neodmere davka iz razlogov, ki nastanejo po nastanku obdavčljivega dogodka, obravnavati po istih pravilih.
V primeru obdavčitve dobička iz kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti naknadnih pravnih poslov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko stanje zavezanca ni spremenilo. Če se v zvezi s sklenjeno pogodbo zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da odsvojitve ni bilo (razveljavitev ex tunc), podlage za odmero davka ni. Katera pravna dejanja so potrebna za to, da se vzpostavi takšno stanje, je odvisno od pravnih značilnostih sklenjenega pravnega posla in razlogov, zaradi katerih se ta ni uresničil. V okoliščinah dokazane razveljavitve z ex tunc učinkom pa je o vprašanju vračila davka (enako pa velja tudi za neodmero davka) zaradi odprave učinkov obdavčljivega dogodka potrebno odločati na podlagi analogije z uporabo določb prvega in drugega odstavka 16. člena ZDPN-2. Razveza pogodbe z ex tunc učinkom, kot jo določa 16. člen ZDPN-2, pa je okoliščina konkretnega primera, ki jo je potrebno v postopku ugotavljati, pri čemer je trditveno in dokazno breme na davčnem zavezancu.
ZUP člen 68, 68/1, 68/2, 229, 229/1, 240, 240/2. ZDavP-2 člen 157, 157/2.
davčna izvršba - pritožba - rok za vložitev pritožbe - prepozno vložena pritožba - zavrženje pritožbe
V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zagotovljena v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe in jo je zato toženka utemeljeno zavrgla. Trditev tožnika, da je 8-dnevni rok prekratek, torej ni utemeljen, saj gre za zakonsko določen pritožbeni rok, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi, odločitev toženke, ki je tožnikovo pritožbo, vloženo po izteku pritožbenega roka, zavrgla, pa pravilna in utemeljena na zakonu, konkretno na določbi 157. člena ZDavP-2 in na določbi 240. člena ZUP.
Namen davčne izvršbe je izterjava (neplačane) davčne obveznosti. Pogoj za slednje je veljaven izvršilni naslov, obveznosti iz izvršilnih naslovov pa neprerekano niso bile poravnane.
Po presoji sodišča sta prvostopenjski in pritožbeni organ storila bistveno kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ, ker se do dokaznega predloga zaslišanja prič ni opredelil, pritožbeni organ pa, ker ga je napačno presodil, da tožnik z njimi ni izkazal s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje in s tem tožniku ni omogočil pravice do izjave.
Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse.
dohodnina - davek od dohodkov iz premoženja - dohodek iz oddajanja premoženja v najem - vlaganje v najeto nepremičnino
In ravno za to gre v obravnavanem primeru: tožnik se je pogodbeno zavezal in je tudi izvršil vlaganja v najeto nepremičnino, vsled tega pa se je se, ker je šlo za investicije v sestavine najete nepremičnine (v smislu 8. člena Stvarnopravnega zakonika), povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine, kar predstavlja dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2.
Ta dohodek pa je bil po presoji sodišča s strani najemodajalca tudi prejet, in sicer z vgraditvijo, tako kot to izhaja tudi iz sodbe revizijskega sodišča. Tedaj se je namreč povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine in je to odločilni trenutek z vidika obdavčitve. Ne pa šele trenutek, če oz. ko bo tožnik najemodajalcu najeto nepremičnino vrnil zaradi prenehanja najemnega razmerja.
ZDO člen 158. Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (1981) člen 2.
davek od premoženja - odmera davka od premoženja - davčna osnova - stanovanjska stavba - poslovni objekt - preizkus izpodbijane odločbe
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih nepremičnin ugotovljena na opisani način, kot pravilno navaja tožnik. Tožnikov ugovor, da je davčni organ odmeril davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.
Sodišče se sicer strinja s toženko, da lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnik ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato se izpodbijane odločbe v ključnem delu ne da preizkusiti, kar je tudi očitek tožbe, in gre za bistveno kršitev določb postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1, v povezavi z 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).
Po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 uporablja ob odsotnosti drugačnih določil, organ ob predhodnem preizkusu zahtevo stranke za odločitev v upravnem postopku zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po drugem odstavku istega člena lahko organ iz tega razloga zahtevo zavrže tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe. Pri tem gre sicer za določbe, ki urejajo postopek na prvi stopnji, vendar pa so z njimi opredeljene procesne predpostavke za začetek in tek upravnega postopka, ki morajo biti izpolnjene ves čas; tudi pritožba je namenjena varovanju pravne koristi stranke, zato je po presoji sodišča treba navedeno določbo ZUP razumeti tako, da mora stranka izkazovati pravni interes tudi za začetek in tek postopka s pritožbo.
Glede na vse navedeno, je bila tudi po presoji sodišča tožnikova pritožba zoper začasni sklep utemeljeno zavržena, posledično pa tudi že pojmovno ni mogoče reči, da je bila tožnikova pravica do pritožbe izvotljena - tožnik je pravico do pritožbe skladno z zakonom imel in jo je tudi izkoristil, niso pa bile na njegovi strani podane procesne predpostavke, da bi mogel doseči njeno vsebinsko presojo. Ne gre torej za neustavnost ZUP niti za neutemeljenost izpodbijanega sklepa, temveč za odsotnost pogojev za vsebinsko presojo začasnega sklepa.
davčni dolg - odpis davčnega dolga - vsebinska obravnava vloge - zavrženje vloge
Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločal o odpisu več različnih tožničinih obveznosti, tj. različnih vrst prispevkov in akontacije dohodnine ter prekrškovnih obveznosti, pri čemer je navajal različne pravne podlage, ki utemeljujejo, zakaj ni mogoč odpis posamezne vrste obveznosti, v zvezi z nekaterimi pa pravne podlage niti ni navedel (tj. v zvezi s prispevki za starševsko varstvo in za zaposlovanje). O morebitnem zastaranju oz. prenehanju obveznosti zaradi stečaja se je sicer izjasnil drugostopenjski davčni organ, pri čemer glede na kompleksnost tozadevnih vprašanj prav tako ni moč govoriti o očitni materialnopravni neutemeljenosti tožničine zahteve. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru potrebna vsebinska presoja tožničine zahteve, ki se ne more končati s sklepom o zavrženju na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 45, 45/1. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3, 3/2.
akontacija dohodnine - delo v tujini - znižanje davčne osnove - stroški prevoza na delo - običajno bivališče
Ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 je delojemalec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, ki je davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer tožnik prebiva, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma "običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je namreč v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
davek od dohodkov pravnih oseb - transferne cene - obresti - davčni inšpekcijski nadzor
Z izpodbijano odločbo so bile tožniku od davčnih obveznosti, ugotovljenih v ponovnem postopku davčnega nadzora, ki so že bile plačane pred izdajo odločbe v ponovnem postopku, obračunane obresti po noveliranem 95. členu ZDavP-2, tj. po 7 % letni obrestni meri, ki so bile višje od obresti, ki so bile od istih davčnih obveznosti tožniku obračunane za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila davka po pravilih, ki so veljala v navedenem obrestovalnem obdobju, tj. po 12-mesečnem EURIBORju po predhodno veljavnem 95. členu ZDavP-2. Tako je bilo pri odmeri po izpodbijani odločbi materialno pravo napačno uporabljeno. Pri tem pa ni relevantno, kar izpostavlja toženka, da USRS v cit. odločbi ni sprejelo stališča glede namena 7 % obrestne mere, saj v konkretnem primeru, ne glede na njen namen, le-ta sploh ne bi smela biti uporabljena. V ponovnem postopku bi tožniku lahko bile obresti obračunane po višji obrestni meri po noveliranem 95. členu ZDavP-2 le, če davčna obveznost, ki se obrestuje, še ne bi bila plačana in če še ne bi bila plačana ob izdaji odločbe v ponovnem postopku v nasprotnem primeru pa ni dopustno obračunati več obresti, ko bi jih bilo mogoče obračunati po dotedanji obrestni meri; v ponovnem postopku tudi obresti ne morejo biti obračunane za obdobje od plačila davka do izdaje odločbe.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-9. ZPIZ-2 člen 352, 353.
dohodnina - odmera dohodnine - odkupna vrednost - pokojninska renta - izplačilo sredstev - poklicno zavarovanje - drugi dohodek
Zakon iz obveznosti plačila dohodnine izrecno izključuje le izplačilo odkupne vrednosti v primeru rednega prenehanja prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja zaradi pridobitve pravice do pokojnine, pod pogojem, da sredstva niso izplačana zavarovancu, temveč se v skladu s 352. in 353. členom ZPIZ-2 v enkratnem znesku prenesejo izplačevalcu pokojnine v imenu in za račun zavarovanca, ki sklene zavarovanje, po katerem zavarovanec pridobi pravico do doživljenjske mesečne pokojninske rente (5. točka 107. člena ZDoh-2).
sklep o davčni izvršbi - izvršilni naslov - skrajšani ugotovitveni postopek
Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti). Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave.
sklep o davčni izvršbi - izvršilni naslov - skrajšani ugotovitveni postopek
Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova. Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave.
Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov.
davek od premoženja - poslovni prostor - stanovanje - ugotavljanje davčne osnove - napačna uporaba materialnega prava - pomanjkljiva obrazložitev
Način ugotavljanja vrednosti stavbe lahko določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnica ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno.
davčna izvršba - prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - spremenjene okoliščine
S pritožbo in posledično tožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Tako je tudi stališče sodne prakse (prim. sodbe Upravnega sodišča I U 973/2021-11 z dne 25. 4. 2023, II U 412/2020-8 z dne 23. 3. 2023, I U 309/2021 z dne 28. 11. 2023, III U 109/2021-20 z dne 24. 4. 2024, in druge). Tožničini tožbeni ugovori, da se ji z odločbo o odmeri dohodnine (ki je izvršilni naslov) nalagajo obveznosti, ki temeljijo na zmotnih ugotovitvah, zato ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu (pač pa so lahko predmet drugih postopkov, konkretno postopka III U 70/2020, v katerem se je presojala pravilnost in zakonitost odločbe o odmeri dohodnine), niti ne morejo vplivati na zakonitost izdanega sklepa o davčni izvršbi.
dobiček iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - datum pridobitve nepremičnine - prodaja nepremičnin - stroški vzdrževanja - investicija - pohištvo
Sporni stroški se nanašajo na nakup stanovanjske opreme in pohištva. V davčnem postopku oprema predstavlja premično premoženje, ki se v skladu s 1. točko sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne upošteva kot strošek investicij, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine. Sodišče se strinja zato z razlogi davčnega organa in toženke, da ne gre za stroške investicij in vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost stanovanja. V konkretnem primeru davčni organ spornih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine.
Tožnik pravilno opozarja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi česa je davčni organ prišel do zaključka, da naj bi tožnik tudi po odsvojitvi družbe A., d. o. o. z dne 15. 10. 2016 ostal edini pooblaščenec za upravljanje s transakcijskim računom te družbe in na podlagi česa je sklepal, da je ravno tožnik tisti, ki je iz transakcijskega računa te družbe v obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 brez pravne podlage dvigoval denarna sredstva.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - davčna goljufija
Sodišče sodi, da tožnik pri obravnavanih poslih ni bil dobroveren in je vedel pri kakšnih poslih sodeluje, zato davčni organ pravilno ni priznal pravice do odbitka DDV v zvezi s temi posli. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, da utajo davka prepreči.