Davčni organ je postopal pravilno, ko je upošteval drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot velja od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje, kar pomeni, da odpust obveznosti ni učinkoval na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale (kadarkoli) pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnice.
Po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi na različna sredstva izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, vse do poplačila celotnega dolga.
davek od dohodkov pravnih oseb - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - davčni inšpekcijski nadzor - udeležba v postopku - zastopanje
Toženka se po prepričanju sodišča pravilno sklicuje na četrti odstavek 55. člena ZUP, ki določa, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja v postopku, izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila član njene družine ali gospodinjstva, oseba, ki je pri njej zaposlena ali pa kdo drug, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Če zahteva takšna oseba uvedbo postopka ali če da med postopkom izjavo, ki je v nasprotju s prejšnjo izjavo stranke, zahteva uradna oseba od nje, naj predloži v določenem roku naknadno pooblastilo. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da ZUP glede zastopanja brez pooblastila dopušča možnost, da v upravnem postopku sodelujejo nekatere osebe kot pooblaščenci, čeprav niso predložili pooblastila v predpisani obliki. Uradna oseba ima vselej možnost od teh oseb zahtevati predložitev običajnega (predhodnega) pooblastila in šele na tej podlagi dopustiti opravljanje procesnih dejanj. Odločitev o dopustitvi zastopanja brez pooblastila je v celoti v diskreciji uradne osebe.
davek od dohodkov iz dejavnosti - prihodki - zastopanje stranke - fiduciarni račun - porabljena denarna sredstva - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik izračunu prihodkov niti ne ugovarja, temveč trdi, da so bili odlivi s fiduciarnega računa, ki se vsi upoštevajo kot zasebna poraba in s tem kot prihodki tožnika, med drugim namenjeni poplačilu računov. V tem pogledu pa odgovora ni, čeprav je po presoji sodišča ugovor relevantne narave, saj se tožnik v tej zvezi sklicuje na izdana računa in na tam zapisano klavzulo, po kateri se plačilo računov opravi iz nakazane odškodnine.
Davčni organ je o predlaganem odlogu plačila davčnega dolga oziroma o tem, ali bo v posameznem primeru glede na okoliščine zadeve odlog plačila pogojeval s predložitvijo ustreznega instrumenta zavarovanja, upravičen odločiti po prostem preudarku, kar pomeni, da je upravičen izmed več možnih izbrati tisto odločitev, ki jo v okoliščinah konkretnega primera šteje za najprimernejšo glede na javno korist, ki jo pri odločanju zasleduje.
Za izdajo sklepa, s katerim se pred odločitvijo o predlaganem odlogu zavaruje kasnejše plačilo davčne obveznosti, namreč po sodni praksi zadostuje obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo pričakovanje organa, da bo plačilo davčne obveznosti precej oteženo ali celo onemogočeno.
Ugovori, s katerimi tožnik po vsebini nasprotuje zahtevi po predložitvi ustreznega instrumenta zavarovanja ne morejo biti predmet odločanja v tem upravnem sporu, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za odlog plačila davčnega dolga.
dohodnina - akontacija dohodnine - dohodek iz delovnega razmerja v tujini - božičnica - del plače iz uspešnosti poslovanja - regres za letni dopust - pokojnina
Letni dodatek, ki ga prejemajo uživalci slovenskih pokojnin ter temu dodatku primerljiv regres za letni dopust, ki ga prejema tožnik kot letni dodatek k svoji pokojnini iz Republike Avstrije, ne predstavljata pravic delavca iz sklenjenega delovnega razmerja v smislu 13. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, zato je davčni organ ravnal pravilno, ko je pri odmeri akontacije dohodnine upošteval celotno višino regresa.
Pri odmeri akontacije dohodnine je bila pravilno upoštevana tudi višina božičnice tožnika, ki predstavlja po svoji pravni naravi dodatek k tuji pokojnini (drugi odstavek 40. člena ZDoh-2), in je zato že po naravi stvari ni mogoče enačiti s prejemkom (v Republiki Sloveniji ali v tujini) zaposlenih delavcev v smislu 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Tudi božičnica namreč ne predstavlja dela plače tožnika oziroma pravice iz naslova sklenjenega delovnega razmerja, pač pa prejemek iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma dohodek iz tožnikovega preteklega dela v tujini.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11. ZDDPO-2 člen 74, 74-7.
dohodnina - odmera dohodnine - dvig gotovine - drugi dohodek - prikrito izplačilo dobička - dohodek iz kapitala - zmotna uporaba materialnega prava
Gotovinska izplačila družbe tožniku, ki jih je tožnik zadržal zase, predstavljajo obdavčljiv dohodek, ki pa se lahko obdavči kot "drug dohodek" le, če ne gre za dohodek iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, kar se presoja po njihovi dejanski (ekonomski) vsebini. Ker v konkretnem primeru gre za tak dohodek in sicer za prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2 v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena in 80. členom ZDoh-2, opredelitev teh izplačil iz bančnega računa družbe tožniku kot drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ni možna. Glede na navedeno, je bilo v obravnavani zadevi materialno pravno zmotno uporabljeno
dohodnina - odmera dohodnine - dohodek iz preteklih let - izplačilo na podlagi sodne odločbe - povprečenje
Ni sporno, da je tožnici bila prisojena meseča renta zaradi izgubljenega dohodka za večletno obdobje, kot nadomestilo zaradi izgube na dohodku. Zato očitek tožbe, da tožnica ni dolžna plačati dohodnine od tako prejetega dohodka, nima podlage v ZDoh-2. Prejeti dohodek pa tudi ni mogoče upoštevati pri letnih odmerah dohodnine, kot zmotno meni tožnica, ko navaja, da bi bilo to zanjo bolj ugodno in da do davčnega bremena iz naslova rent v tem primeru sploh ne bi prišlo. Kot izhaja iz 15. člena ZDoh-2 se dohodek obdavči v davčnem obdobju, v katerem je bil dejansko prejet, kar pa je bilo v primeru tožnice v letu 2018. Zato je davčni organi v letu 2018 izplačani znesek rent zaradi izgube dohodka po sodni odločbi pravilno upošteval pri odmeri dohodnine za leto 2018. Za primere, ko je dohodek zavezancem iz delovnega razmerja v davčnem letu izplačan na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, 120. člen ZDoh-2 narekuje uporabo instituta povprečenja.
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 63/1-a, 82. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 168, 178, 226, 226-6.
davek na dodano vrednost (DDV) - odmera DDV - odbitek vstopnega DDV - nepriznanje odbitka ddv
Brez računa pravice do odbitka DDV ni mogoče uveljavljati, saj je ustrezen račun zakonski pogoj za uveljavljanje navedene pravice in ne zgolj dokazno sredstvo, ki bi dokazovalo nastanek pravice do odbitka. To pomeni, da je uveljavljanje pravice do odbitka DDV neločljivo povezano s pridobitvijo ustreznega računa. Odbitek brez računa torej ni dopusten, saj se ta formalni pogoj povezuje z zagotavljanjem učinkovitosti sistema DDV, ki preko te značilnosti vzpostavlja interes davčnih zavezancev, da sami skrbijo za učinkovitost tega sistema s tem, da ob opravljeni transakciji terjajo izdajo (pravilnih) računov. Ker torej tožnik davčnemu organu ni predložil ustreznih računov, davčni organ ni mogel ugotoviti obstoja in obsega domnevno opravljenih storitev oziroma dobav blaga in s tem pogojev za priznanje odbitka DDV.
Davčni zavezanec, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, mora dokazati, da izpolnjuje pogoje za upravičenost do odbitka. Predložiti mora objektivne dokaze, da so mu davčni zavezanci dejansko dobavili blago oziroma da so zanj dejansko opravili storitve, ki ga je oziroma jih je uporabil pri svojih transakcijah, obdavčenih z DDV. Ti dokazi lahko poleg računa, na primer vključujejo tudi listine, ki jih imajo dobavitelji ali ponudniki storitev, pri katerih je davčni zavezanec kupil blago ali storitve, za katere je plačal DDV.
davek od dohodkov pravnih oseb - izogibanje davčnim obveznostim - izogibanje plačilu davka
Ker davčni organ po navedenem ni uspel izkazati obstoja nedovoljenega davčnega izogibanja na način, kot se to zahteva po stališčih sodne prakse, je napačna odločitev o odmeri davčnega odtegljaja od obresti, izplačanih do datuma pripojitve, prav tako pa glede neupoštevanja prenesene davčne izgube v naslednjih davčnih obdobjih po pripojitvi družbe.
Odmera akontacije dohodnine od pokojnine, ki jo je tožnik prejemal od tujega izplačevalca, ni skladna s temeljnimi načeli davčnega postopka (to je načelom davčne pravičnosti, načelom materialne resnice ter načelom sorazmernosti), ki jih je pri odmeri davkov dolžan upoštevati davčni organ. Za odločitev v obravnavani zadevi je namreč bistveno, da je organ ob izdaji izpodbijane odločbe razpolagal z vsemi podatki, ki so ključni za ugotovitev tožnikove pričakovane dohodninske obveznosti na letni ravni. Te podatke (o predvidenih skupnih dohodkih zavezanca, prejetih od posameznih izplačevalcev) mora davčni organ upoštevati že pri odmeri akontacije dohodnine med letom. V času izdaje izpodbijane odločbe je namreč davčni organ lahko vnaprej z zadostno stopnjo verjetnosti predvidel, da tožnik tudi v letu 2020 (tako kot v preteklih letih) glede na svoje redne in pričakovane dohodke dohodnine na letni ravni ne bo dolžan plačati.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - sestavine sklepa o izvršbi - ugovor zastaranja - knjigovodska evidenca - zavrnitev tožbe
Sestavine sklepa o davčni izvršbi določa zakon, ki ne določa, da bi moral sklep vsebovati tudi analitične izračune za vsak znesek, ki se po seznamu izvršilnih naslovov terja od davčnega dolžnika. Takemu prikazu terjatev in obvenosti je namreč namenjena knjigovodska evidenca, ki jo davčni orgn vodi in ki jo ima možnost, zaradi navedbe konkretnih ugovorov, pregledati tudi tožnik.
Pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi se presoja glede na stanje v času njegove izdaje.
ZUP člen 281, 281/1. ZDavP-2 člen 125, 125/3, 126, 126/2.
davčna izvršba na denarne prejemke dolžnika - zastaranje davčnih obveznosti - relativno zastaranje - pretrganje zastaranja - odprava izpodbijanega upravnega akta - pravne posledice odprave - pravne posledice odprave odločbe
Četudi je naslovno sodišče s sodbo sklep odpravilo, je za pretrganje zastaranja odločilno, da je davčni organ opravil uradno dejanje z namenom davčne izvršbe, torej da je bil aktiven v postopku, in da je bil tožnik o tem dejanju obveščen. Poleg tega pa v obravnavanem primeru sklep o davčni izvršbi ni bil zgolj odpravljen, temveč je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje istemu organu, ki je z izdajo izpodbijanega sklepa nadomestil odpravljeni sklep. Po presoji sodišča tako odprava izpodbijanega sklepa v smislu določbe 281. člena ZUP ne pomeni, da v predmetni zadevi ni prišlo do pretrganja zastaranja.
Tožbeni argument, da določba petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP za "terjatve FURS, pravnomočne pred 26. 4. 2016", ne velja, po presoji sodišča ni pravilna. To določilo je bilo uveljavljeno z novelo ZFPPIPP-G, prehodna določba 32. člena novele pa je v tretjem odstavku izrecno predpisala aplikabilnost tega novega določila za postopke, uvedene po uveljavitvi ZFPPIPP-G. ZFPPIPP-G je začel veljati 26. 4. 2016, med strankama pa ni spora o tem, da je bil postopek PPP nad tožnikom uveden v letu 2018, kar je torej po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G.
davek iz dobička od kapitala - napoved za odmero dohodnine - odsvojitev vrednostnih papirjev - vrednost kapitala ob pridobitvi - vrednost kapitala ob odsvojitvi - čas odsvojitve kapitala - stečajni postopek - začetek stečajnega postopka - davčna izguba
Iz določbe 102. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da je trenutek odsvojitve kapitala opredeljen različno za različne pravne situacije. Prenehanje gospodarske družbe ali zmanjšanje osnovnega kapitala v družbi z vidika odsvojitve kapitala je vezano na datum sklepa organa o prenehanju oz. sklepa organa o zmanjšanju osnovnega kapitala in ne na datum pravnomočnosti sklepa sodišča. V primeru stečajnega postopka z vidika določbe 102. člena ZDoh-2 velja kot trenutek odsvojitve kapitala datum pravnomočnosti sodne odločbe, na podlagi katere se stečajni postopek zaključi. Šele po izvedenem stečajnem postopku bo ugotovljeno, kakšna je dejanska vrednost družbe oziroma vrednost poslovnega deleža družbenika v družbi in ali bo sploh prišlo do izplačila družbenikov iz ugotovljene stečajne mase. Tudi določba 94. člena ZDoh-2 odsvojitev kapitala opredeljuje z vidika izplačila lastniškega deleža, ali bo do izplačila družbeniku iz naslova imetništva poslovnega deleža sploh tudi dejansko prišlo in višina izplačila, je v primeru stečaja družbe ugotovljena šele po koncu stečajnega postopka in ne ob uvedbi stečajnega postopka.
davek na motorna vozila - vračilo davka na motorna vozila - stroški postopka - stroški pritožbe - ponovljeni postopek - rok za priglasitev stroškov
Ni sporno, da tožnik stroškov postopka v postopku, v katerem so nastali, ni zahteval do izdaje odločbe niti na prvi niti na drugi stopnji. Zato je tudi po presoji sodišča glede na določbo 116. člena ZUP izgubil pravico do povrnitve teh stroškov. Stroške lahko stranka uveljavlja le v tistem postopku, v katerem so nastali. Tudi po presoji sodišča ob takem stanju stvari, ko tožnik stroškov ni pravočasno zahteval v postopku, v katerem so nastali in je po zakonu izgubil pravico do povrnitve teh stroškov, jih tožnik po izdaji odločbe ne more več uveljavljati. Glede na zakonsko dikcijo 116. člena ZUP tudi z odpravo odločbe v upravnem sporu v obravnavanem primeru tožnik ni pridobil pravice do povrnitve stroškov postopka, ki jih ni pravočasno zahteval v tistem postopku, v katerem so nastali, torej konkretno do izdaje pritožbene odločbe, saj je to pravico po samem zakonu izgubil.
katastrski dohodek - upravni spor - tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
Sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kateri upravni akt tožnik izpodbija in ga je zato s pozivom pozvalo k popravi tožbe tako, da bo to iz nje jasno razvidno (obenem pa tudi, da pojasni, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost), vendar tožnik tožbe ni popravil. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi bil izpodbijani upravni akt ničen, je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
Zastaranje je bilo zadržano za čas teka postopka osebnega stečaja, zato upoštevajoč datum izdaje sklepa o izvršbi, ki je povzročil pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, zastaranje terjanega dolga ne relativno ne absolutno do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi ni nastopilo.
davčni inšpekcijski nadzor - odmera davka v posebnih primerih - popis in cenitev premoženja - izvor premoženja - zavrnitev dokaznega predloga - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Z zavrnitvijo dokaznega predloga je davčni organ tožniku onemogočil dokazovanje pravno odločilnega dejstva, da tožnik na svoj bančni račun na Hrvaškem ni polagal svoje gotovine, marveč gotovino last tretje osebe. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je davčni organ bistveno kršil pravila postopka in posledično zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje.
Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oz. z začasno ureditvijo stanja. Odločanje o začasni odredbi po 32. členu ZUS-1 terja restriktivni pristop. Izdajanje začasnih odredb namreč ni namenjeno splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa zakon, temveč (ob izpolnitvi vseh v 32. členu ZUS-1 določenih pogojev) posegu v izvrševanje oziroma učinkovanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v svojem predlogu konkretno navesti vse za to pomembne okoliščine, konkretno mora navesti dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, utemeljiti, da je ta škoda zanj težko popravljiva, in vse to s stopnjo verjetnosti tudi izkazati, kot to pravilno navaja toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Trditveno in dokazno breme, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, določeni v 32. členu ZUS-1, je primarno na tožniku, ki zahteva začasno pravno varstvo.
Na davčnem področju je težko popravljivost škode mogoče utemeljiti s posledicami, ki tožnika prizadanejo med drugim tudi zato, ker je bilo poseženo v sredstva, ki jih tožnik potrebuje za uresničevanje bistvenih vidikov tožnikovega dela in življenja. Škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe mora biti zatrjevana konkretizirano, tako po temelju, kot tudi po višini.
Rezidentski status za namen odmere dohodnine v Republiki Sloveniji se glede na citirano določbo presoja na podlagi 6. člena ZDoh-2. V drugem odstavku 7. člena pa je navedena izjema, ko se zavezanec, ki bi se na podlagi 6. člena ZDoh-2 v nekem časovnem obdobju sicer štel za rezidenta Slovenije, v tem času obravnava kot nerezident. Pogoj za nastop te fikcije je, da gre za osebo, ki se v relevantnem času po mednarodni pogodbi, sklenjeni med Slovenijo in drugo državo, šteje samo za rezidenta te druge države pogodbenice. S tem je za zavezance na zakonodajni ravni določen le en, čeprav fiktiven, nerezidentski status, katerega bistvena posledica je, da se za zavezanca uporabljajo določbe ZDoh-2, ki veljajo za nerezidente.
Zato ima tožnica prav, ko trdi, da po uveljavitvi novele ZDoh-2R status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO. To po presoji sodišča velja tudi na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO. Tako ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2, kot je to veljalo pred spremembo zakona.