URS člen 14. ZSZ člen 62, 62/1. GZ-1 člen 3, 3-1š. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 14, 15
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - razlaga zakona
V Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode uporabljen kriterij lege, po katerem so bila določena posamezna, različno vrednotena območja, ustreza različnosti dejanskih stanj in razlikovanje ni arbitrarno. Osnovna komunalna opremljenost (vodovodno omrežje elektroenergetsko omrežje, ceste in kanalizacija pod pogojem, da niso dovoljene čistilne naprave), je pogoj za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče ne glede na lego oziroma območje. Komunalna opremljenost je po Zakonu o stavbnih zemljiščih in Dogovoru o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega (Uradni list SRS, št. 19/86) upoštevana kot posebno merilo, pri čemer sodišče sodi, da je lahko ta kriterij, glede na Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode, ki se pri nezazidanih stavbnih zemljiščih komunalne opreme ne točkuje posebej, upoštevan pri legi nepremičnine v smislu dodatne komunalne opremljenosti.
Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.
ZDavP-2 člen 88. ZDoh-2 člen 105. ZDDD člen 2, 2/1, 2/3. URS člen 14
dohodnina - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - davek na dediščine in darila - očitna kršitev materialnega prava - načelo enakosti
Tožbena trditev o neenotni praksi davčnih organov drži, vendar to ne dosega praga očitnosti kršitve materialnega predpisa, ki bi narekovala uporabo izrednega pravnega sredstva. Kot je Vrhovno sodišče razsodilo v nedavni sodbi X Ips 41/2024 z dne 21. 5. 2025, kršitev materialnega prava, ki temelji na tisti razlagi iz prakse Upravnega sodišča, ki je za tožnico ugodnejša, ne dosega praga resnosti kršitve, ki bi utemeljeval poseg v pravnomočno odmerno odločbo. Zahtevani pogoj očitnosti v takšnem primeru ni izpolnjen, ampak bi bil izpolnjen med drugim v primeru, če bi se o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah. Vrhovno sodišče je namreč tisto, ki v revizijskem postopku dokončno presodi, kako je treba razlagati zakon in katera od različnih razlag materialnega prava, ki jih je sprejelo Upravno sodišče (in/ali davčni organ) in vzpostavljajo neenotno sodno prakso, je pravilna.
Odgovora instančnega sodišča (ne Vrhovnega ne Ustavnega) na vprašanje, ali se izplačilo denarnega zneska iz premoženja zasebne ustanove oziroma družinske fundacije obdavči na podlagi ZDoh-2 (in se torej izplačilo šteje za dohodek po ZDoh-2) ali na podlagi ZDDD še ni, sodna praksa Upravnega sodišča glede navedenega vprašanja pa ni enotna, tako kot tudi ne praksa davčnih organov.
Glede zatrjevane kršitve načela enakosti pa sodišče pojasnjuje, da vsakršno neenotno odločanje upravnih organov še ne pomeni posega v pravico iz 14. člena Ustave. Ustavno relevanten bi bil arbitraren odstop od ustaljene sodne prakse (predvsem najvišjih sodišč v državi), kar Ustava varuje v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kot že pojasnjeno, gre v obravnavani zadevi za drugačno situacijo (predvsem drugačno procesno situacijo, saj je zavezanka v zadevi I U 1729/2019 vložila pritožbo in nato tožbo v upravnem sporu, tožnica pa ne, posledično so končne odločitve glede obdavčitve lahko različne), zato zatrjevana kršitev Ustave ni podana.
ZDoh-2 člen 44, 45. ZUP člen 214. Uredba o spremembi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2017) člen 3
dohodnina - odmera dohodnine - zaposlitev pri tujem delodajalcu - stroški prevoza na delo in z dela - exceptio illegalis - delo v tujini - znižanje davčne osnove - dokazna ocena - neobrazložena odločba - pravica do izjave
Iz predhodno navedene obrazložitve prvostopenjskega organa ni razvidno katero običajno prebivališče tožnika v tujini je davčni organ upošteval v predmetni odmerni odločbi, s tem v zvezi pa tudi ni razvidna dokazna ocena prvostopenjskega organa, kot to pravilno ugovarja tožnik v tožbi. Izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, kot to določa 214. člen ZUP.
Glede na navedeno iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa ni nedvoumno razviden razlog za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga.
Ker je v obravnavanem primeru tožnik ugotovljenim dejstvom ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo zaslišanja predlaganih prič, bi moral pritožbeni organ opraviti ustno obravnavo in predlagane priče tudi zaslišati ali pa dokazni predlog zavrniti z jasno navedbo ustavno dopustnega razloga, česar pa ni storil. S tem je kršil tožnikovo pravico do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1, kar je vplivalo ali moglo vplivati na ugotovitev v konkretni zadevi, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita.
Utemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo napačno uporabljeno in sicer določbe 44. člena in 45. člena ZDoh-2 in 3. člena Uredbe.
Glede na zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS je potrebno tožbi ugoditi. Dejansko stanje v obravnavanem primeru je sporno in v bistvenem primerljivo: tožnik je zaposlen v tujini pri tujem delodajalcu, v napovedi za odmero dohodnine je uveljavljal tudi stroške prevoza na delo in z dela v tujino. Sporen pa je kraj iz katerega se je tožnik v letu 2018 vozil na delo v tujino. Tožnik zatrjuje, da se je na delo vozil iz Slovenije, davčna organa pa navajata, da se je na delo v Avstrijo vozil iz običajnega prebivališča v Avstriji, pri čemer pa dejansko stanje v zadevi ni razčiščeno. Davčna organa sta se pri utemeljitvi izpodbijane odmere dohodnine sklicevala na 45. člen ZDoh-2, pritožbeni organ pa tudi na 3. člen Uredbe. Slednjo pa je v spornem delu Vrhovno sodišče RS opredelilo za nezakonito, zaradi česar je ni dopustno uporabiti. Glede predmetnega zakonskega določila je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da imamo v Sloveniji sistem, ko se stroški pri odmeri dohodnine upoštevajo, njihovo upoštevanje se sicer lahko omeji, vendar je to pridržano zakonodajalcu. V okvir 45. člena ZDoh-2, ki posebej ureja upoštevanje stroškov prevoza na delo in z dela za zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, kamor nesporno sodijo stroški, ki nastanejo pri prevozu na delo in z dela od prebivališča v tujini, pa sodijo tudi stroški prevoza od mesta opravljanja dela v tujini do zavezančevega prebivališča v Sloveniji.
ZDoh-2 člen 69, 69/1, 69/2, 69/13, 70. ZUP člen 214
dohodnina - davek od dohodka iz kmetijstva - dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti - kmečko gospodinjstvo - stalno prebivališče - kmetijska dejavnost - gozdarska dejavnost
Ključna pogoja sta isto stalno prebivališče na dan 30. junija in da se vsaj za enega člana šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, iz katere dosega dohodek najmanj 200 EUR.
Za odločitev o obstoju kmečkega gospodinjstva niso relevantna dejstva, kot so bivanje na podlagi najemne pogodbe, kakor tudi ne plačevanje stroškov za del stavbe ter skupno zadovoljevanje življenjskih potreb.
Tožničini tožbeni ugovori o dveh ločenih stanovanjskih enotah niso relevantni. Iz uradnih evidenc je razvidno, da se na naslovu ... nahaja stavba št. 21, ki je enostanovanjska stavba. Fizična oseba spada v kmečko gospodinjstvo po določbah ZDoh-2, četudi živi v ločenem gospodinjstvu na prijavljenem istem naslovu.
Tožnica ne prereka dejstva, da je v letu 2020 prejela obdavčljive subvencije, tj. druge dohodke v zvezi z opravljanje osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 4.774,02 EUR. Prav tako ne prereka, da je lastnica kmetijskih in gozdnih zemljišč s pripisanim katastrskim dohodkom v višini 449,89 EUR. Tako ne drži, kot se uvodoma očita s tožbo, da ni pojasnjeno, za katere kmetijske in gozdarske dejavnosti se gre ter kdo jih opravlja. Teh ugotovitev pa ne spreminja sinov obračun v zvezi z dohodkov iz dejavnosti, saj se ta nanaša na dohodke iz druge dejavnosti, to je, po navedbah tožnice v tožbi, dejavnost posredništva, prodaje in drugih storitev.
Davčni organ je pravilno ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 69. člena ZDoh-2 in tudi, da v konkretnem primeru vsaj en člen kmečkega gospodarska opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, kot jo opredeljuje trinajsti odstavek 69. člena ZDoh-2.
prisilna izterjava davčnega dolga - povezana oseba - poroštvo - prenos dejavnosti - pogoji - obresti
V obravnavani zadevi je prišlo do prenosa dejavnosti v smislu določbe 148. člena ZDavP-2. Ugotavlja se prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), pod praktično istim imenom, z uporabo iste telefonske številke, elektronskega naslova in domene, z istim zakonitim zastopnikom in osebami pooblaščenimi za razpolaganje z denarnimi sredstvi. V tem smislu gre za prenos potenciala za pridobivanje dohodkov z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja iste gospodarske dejavnosti, medtem ko davčni dolžnik te dejavnosti ne opravlja več in ne posluje več, ampak gre za pravno osebo na "listu" papirja.
V obravnavani zadevi je sodišče s sodbo I U 224/2022-21 z dne 4. 11. 2024 zadevo v delu, v katerem je tožbi ugodilo, vrnilo v ponovni postopek in je ni le odpravilo, kar pomeni, da v začetem postopku o odmeri davka še ni bilo dokončno odločeno, zato zaključek tožnika, da njegove odgovornosti kot poroka ni in je ne more biti, ni pravilen oz. je preuranjen.
ZDoh-2 člen 45, 45/2. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - znižanje davčne osnove - stroški prevoza na delo in z dela - exceptio illegalis
V okvir 45. člena ZDoh-2, ki posebej ureja upoštevanje stroškov prevoza na delo in z dela za zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, kamor nesporno sodijo stroški, ki nastanejo pri prevozu na delo in z dela od prebivališča v tujini, pa sodijo tudi stroški prevoza od mesta opravljanja dela v tujini do zavezančevega prebivališča v Sloveniji. Pri tem omejitve, ki je določena v 3 .členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja ni dopustno uporabiti, saj presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom (exceptio illegalis).
davek od dohodkov pravnih oseb - molk organa - molk drugostopenjskega upravnega organa - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - javni interes
Po presoji sodišča je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da mu neposredno grozi nelikvidnost ter plačilna nesposobnost ter posledično kapitalska neustreznost zaradi blokade denarnih sredstev in posledično postopek zaradi insolventnosti. Da je to verjetno, tožnik izkazuje z navedbami, ki imajo podlago v bilanci stanja za leto 2024, med drugim s konkretnimi podatki in številkami in zaključki, ki jim sledijo, iz katerih izhaja, da plačila davčne obveznosti ne more izvesti v breme obstoječih takoj likvidnih sredstev in da je potrebno unovčevanje drugih kratkoročnih in dolgoročnih sredstev ali zadolževanje. Ker hkrati ne bo imel denarnih sredstev, tožnik ne bo zmožen pravočasno plačevati obveznosti daljše obdobje, kar lahko povzroči kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposobnost in trajno nelikvidnost in posledično postopek zaradi insolventnosti.
ZDavP-2 člen 95, 127, 127/2, 130, 132, 140, 140/1, 140/2. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1
davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - pogoji za priznanje odbitka DDV - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - dokazno breme - dokazna ocena - zamudne obresti
Že ob jezikovni razlagi navedene zakonske določbe je razvidno, da ne velja za vse postopke nadzora (glej drugi odstavek 127. člena ZDavP-2, po katerem davčni nadzor obsega davčni nadzor davčnih obračunov, davčni nadzor posameznega področja poslovanja in DIN), ampak zgolj za postopke DIN.
Za postopke nadzora po 130. členu ZDavP-2 pa zakon ne določa nobenega posebnega pravila glede trenutka nastopa prekluzije, zato ima tožnica prav, da je treba upoštevati splošno pravilo iz drugega odstavka 146. člena ZUP, po katerem lahko stranka vse do izdaje odločbe dopolnjuje in pojasnjuje svoje trditve.
V izpodbijani odločbi je nadalje pojasnjeno, da je davčni organ zaradi (pre)splošnega opisa zaračunanih storitev na računih, splošnosti dodatnih pisnih pojasnil, povezanosti družb, načina plačila računov in zgoraj povzetega vzorca poslovanja družb v lasti B. B. utemeljeno podvomil v opravo storitev. Ker negativnega dejstva (tj. da storitve niso bile opravljene) davčni organ ne more dokazati, je dokazno breme o nasprotnem, torej da so bile storitve (transakcije) v resnici opravljene, v okoliščinah konkretnega primera, ko je izkazan utemeljen dvom v opravo storitev, prešlo nazaj na tožnico. Procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja namreč prehaja med strankama, konkretno od davčnega zavezanca k davčnemu organu in nazaj, po presoji sodišča pa okoliščine, ki jih je ugotovil davčni organ, zadoščajo za prevalitev dokaznega bremena nazaj na tožnico. Slednja glede na obrazloženo svojega dokaznega bremena ni zmogla, zato je pravilen zaključek davčnega organa, da se poslovni dogodki, ki so na računih navedeni, v resnici niso zgodili. Posledično je davčni organ odločil pravilno, ko tožnici ni priznal pravice do odbitka DDV na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDDV-1.
Tožnica pa, kot že pojasnjeno zgoraj, obstoja pogodbenega razmerja zgolj s predložitvijo računa in pojasnilom (obrazložitvijo računa) o tem, kaj naj bi svetovanje obsegalo, ni uspela dokazati.
Za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV namreč ne zadošča zgolj ugotovitev, da so bile zaračunane storitve objektivno izvedene, ampak jih mora opraviti drug zavezanec za DDV. Tega pa predložene listine (predlog pogodbe o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi in obvestilo o čakanju na delo) ne dokazujejo.
O tožbenem očitku prekomernosti obrestne mere iz 95. člena ZDavP-2 se je že izreklo Ustavno sodišče v odločbi U-I-85/21 z dne 24. 10. 2024.
Zakonodajalec je v ZMedPri oblikoval osnovni zakonski okvir za določanje pristojbin, s tem ko je določil vrste postopkov, za katere se pristojbina plača, in zavezance za plačilo (tj. predlagatelj postopka). Ne ureja pa zakon podrobneje načina zaračunavanja pristojbine, ampak to prepušča podzakonskemu predpisu, na kar odkazuje tretji odstavek 62. člena ZMedPri, ki določa: "Višino pristojbin iz prvega in drugega odstavka tega člena določi minister." ZMedPri po navedenem daje podlago za določitev pristojbine za vpis oz. spremembo vpisa medicinskega pripomočka v register, medtem ko sta način obremenitve in višina javne dajatve določena z podzakonskim aktom.
Povezava odmere pristojbin z načinom vodenja registra ni nerazumna, ampak je sistemsko povezana z registracijo in identifikacijo medicinskih pripomočkov na ravni modela.
Pravilnik, ki na podlagi zakonskega pooblastila natančneje določa oziroma razdela kriterije za odmero pristojbin za vpis medicinskih pripomočkov v register tako, da pristojbino veže na vsak posamezen model medicinskega pripomočka, ni v neskladju z zakonom in posledično kršitev 153. oziroma 2. člena Ustave ni podana. Iz istih razlogov tudi ni bilo kršeno načelo legalitete.
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka glede na zgoraj povzete podatke o tožničinem poslovanju in višini pristojbin na letni ravni, višina pristojbine za vpis v register medicinskih pripomočkov ni pretirana oziroma nesorazmerna glede na pridobljeno korist in posledično načelo ekvivalence ni bilo kršeno.
Tožnica se v razlogih tožbe sklicuje na ničnostne razloge iz 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, vendar jih ne konkretizira, ampak po vsebini dejansko zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Na te ugovore je sodišče predhodno že odgovorilo. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, zato bi se taka kršitev lahko uporabila kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon (npr. ZMedPri). Sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), izpodbijani sklep ni ničen, saj je bil izdan v okviru toženkinih pristojnosti, je izvršljiv, ni bil izdan kot posledica priseljevanja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, kot že pojasnjeno, pa tudi ZMedPri ne določa posebnega razloga za izrek ničnosti odločb, izdanih na njegovi podlagi.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo - odmera dohodnine - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku
Po presoji sodišča tako v konkretnem primeru ni šlo za formalno nepopolno vlogo, ki bi terjala dopolnitev, temveč za vprašanje pristnosti potrditve vsebine seznama dejanske prisotnosti na delu s strani delodajalca. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred sprejemom odločitve nedvoumno razčistiti, če je davčni organ štel, da zgolj izpolnjen obrazec in predložena celoletna plačilna lista ter plačilni listi za mesec junij in november 2019 ne zadostujejo.
Toženka je s tem, ko ni izvedla zaslišanja tožnika, kljub njegovi izrecni zahtevi, bistveno kršila pravila postopka, saj je tožniku kot zavezancu kršila pravico do izjave v postopku neposredno pred organom odločanja. Drži, da je tožnik šele v pritožbi predložil potrjene obrazce, vendar je navedel tudi razlog za takšno postopanje, katerega bi organ bil dolžan preveriti. Prav tako pa je predložil tudi vse plačilne liste, ki sicer niso sestavni del obrazca, so pa potrjevale letno izplačilo plač tožnika v spornem obdobju.
ZDO člen 156, 158. Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (1981) člen 2
davek od premoženja - ugotavljanje davčne osnove - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev materialnega prava - preizkus izpodbijane odločbe
Kljub temu, da se davčni organ v izpodbijani odločbi izrecno sklicuje na Pravilnik, iz obrazložitve ne izhaja, ali je bila vrednost stavb ugotovljena na podlagi navedenih meril oziroma ali je način ugotovitve vrednosti stavb skladen z merili Pravilnika. Iz obrazložitve ne izhaja, katera merila je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ - kljub temu da (sam) navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, davčni organ navedenih meril ne aplicira na tožnikove stavbe.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera NUSZ - stavbna zemljišča - oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - verska skupnost - cerkve in druge verske skupnosti - odločba Ustavnega sodišča
Po presoji sodišča se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2022 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, in sicer vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.
Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je davčni organ tožnici za leto 2022 pravilno odmeril NUSZ, izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje njeno uporabo.
dohodnina - stroški prehrane med delom - stroški prevoza na delo in z dela - dohodek iz delovnega razmerja v tujini - zaslišanje stranke
V zvezi z uveljavljanjem stroškov po 45. členu ZDoh-2 je FURS pripravil obrazec, v katerega davčni zavezanci vnesejo podatke o dejanski dnevni prisotnosti na delu za potrebe obračunavanja stroškov prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela, z že pripravljenima tabelama po posameznih mesecih, davčni zavezanec pa s podpisom vloge tudi izjavi, da so podatki resnični in pravilni. Zakon izrecno ne predpisuje, v kakšni obliki bi naj bil seznam dejanske prisotnosti na delu, temveč je ključno, da davčni zavezanec izkaže dejansko prisotnost na delu, prav tako pa zgolj sklicevanje tožene stranke na Navodila za izpolnjevanje obrazca ne zadostijo materialno pravno podlagi, ki mora biti za takšno zahtevo v odločbi organa odločanja navedena, in je v predmetnem primeru izostala.
Zaslišanje stranke je eno izmed dokaznih sredstev, naloga organa pa je, da opravi presojo verodostojnosti izjave zavezanca, ki jo poda neposredno pred organom, v luči vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Navedeno je potrebo zaradi zadostitve načelu poštene izvedbe postopka v luči dobre uprave.
ZDoh-2 člen 80, 80/1, 80/1-3, 92, 93, 97, 99, 99/1. URS člen 14.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - dobiček iz kapitala - odsvojitev kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - odsvojitev poslovnega deleža - tržna vrednost poslovnega deleža - načelo enakosti
Kolikor se prodajalka odloči, da bo kupnina nižja od dejanskega prirasta vrednosti, navedeno ne more vplivati na obdavčitev, saj na podlagi zakonskih določb ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev odsvojitve kapitala (92. člen, 97. člen, 98. člen, 99. člen, 101. člen, 102. člen in 104. člen ZDoh-2) ni mogoče sklepati, da je višina prejete kupnine ali način izplačila kupnine lahko dejavnik, ki vpliva na višino davčne osnove. Odločitev za odsvojitev poslovnega deleža in s tem tudi prirasta vrednosti po bistveno nižji vrednosti kot je tržna vrednost in za nesorazmerno kupnino, sodi v sfero gospodarske svobode pogodbenih strank, torej tudi davčnega zavezanca in njegovega razpolaganja s premoženjem. Vendar pa lahko davčni organ poseže v pogodbeno avtonomijo davčnih zavezancev za odmero davka in ugotavlja dejansko stanje za obdavčitev po ekonomski vsebini, kar pomeni, da ni vezan na višino kupnine, kot so jo kapitalu (odsvojenemu poslovnemu deležu) določile pogodbene stranke, mora pa ugotovljeno vrednost ustrezno utemeljiti v obrazložitvi upravne odločbe.
Tožnica je kapital odsvojila na podlagi odplačne prodajne pogodbe za dogovorjeni znesek kupnine, ki pa je bil nesporno nižji od tržne vrednosti kapitala. Korekcija vrednosti kapitala ob odsvojitvi na njegovo tržno vrednost, kadar je pogodbeno določena vrednost nižja, je ureditev, ki sledi ureditvi, da se z davkom od dobička od odsvojitve kapitala obdavčuje celo neodplačna odsvojitev kapitala (darilo), pri kateri po naravi stvari ne pride do realnega povečanja premoženja darovalca. V skladu z veljavno zakonsko ureditvijo obdavčitve dobička iz kapitala v ZDoh-2 se obdavči ustvarjena razlika med vrednostjo kapitala ob pridobitvi in vrednostjo kapitala ob odsvojitvi, to je dobiček, v trenutku odsvojitve kapitala, pri čemer se obdavči prirast vrednosti kapitala v smislu povečanja ekonomskega premoženja v trenutku odsvojitve kapitala kot razlike med vrednostjo kapitala ob pridobitvi in vrednostjo kapitala ob odsvojitvi. Po povedanem ne gre za dohodek ob odsvojitvi kapitala v smislu prirasta vrednosti premoženja (prejete kupnine za odsvojen poslovni delež) na strani davčnega zavezanca.
ZDavP-2 člen 87, 87/1, 143, 145, 145/2, 151, 155, 155/1, 155/1-5, 157, 157/7. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 66. ZUS-1 člen 32, 32/1.
davčna izvršba - davčni dolg - davčni inšpekcijski postopek - izvršilni naslov - sklep o davčni izvršbi - dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe - odločba o odmeri davka - dohodnina - akontacija dohodnine - nesuspenzivnost pritožbe
Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi se presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje, zato za odločitev ni relevantna okoliščina, da so bili izvršilni naslovi kasneje (torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, ne dejstvo, da je bila pri Ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti 11. točke 105. člena ZDoh-2, prav tako pa tudi ne tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter na postopke njihove izdaje. Kasneje nastale okoliščine so namreč lahko relevantne le v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), ko se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice).
dohodnina - davek iz dobička od kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - sprememba premoženjskega stanja - razveljavitev pogodbe - naknadno odpadla pravna podlaga - zahteva za vračilo plačane dohodnine
Ni podlage za odmero davka od dobička iz kapitala, če se zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža vzpostavi stanje, kot da prodaje (odsvojitve) ni bilo. V primeru (delne) realizacije takšne pogodbe, je treba pri njeni razveljavitvi vzpostaviti stanje, kot je obstajalo, preden je bila pogodba sklenjena in izpolnjena, tj. za prodajalca mora razveza za nazaj vzpostaviti ne le obveznost vračila morebiti prejete kupnine, ampak tudi njegov položaj lastnika oziroma imetnika predmeta odsvojitve. Ne sodijo pa v ta okvir ponovne prodaje istih stvari ali premoženjskih pravic med istima pogodbenima strankama, saj pravni posel učinkuje od sklenitve dalje (ex nunc), zaradi takšnih učinkov pa je nepomembno, ali ga stranka v dejanskem pogledu dojema kot vzpostavitev nekdanje premoženjske situacije.
Ker je Upravno sodišče RS s sodbo odpravilo zgolj sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožeči stranki v izpodbijani odločbi vrnila zgolj sredstva zbrana ob izvršitvi tega sklepa in samo ta sklep je predmet tega upravnega spora.
Tožeča stranka navaja, da gre za isti dolg, isto dejansko in pravno stanje, vendar je vsak sklep samostojna celota in se o vsakem vodi poseben postopek.
davčna izvršba - davčna izvršba na premičnine - sklep o davčni izvršbi - zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga - izvršljivost odločbe - rok za izpolnitev obveznosti - potek roka
Zastaranje pravice do izterjave obveznosti po ZDavP-2 ne prične teči s trenutkom nastanka davčne obveznosti, pač pa šele po izvršljivosti odmerne odločbe (to je po poteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti).
Od obresti, odmerjenih v postopku inšpekcijskega nadzora na podlagi določbe 95. člena ZDavP-2, se po izrecni določbi tretjega odstavka 96. člena ZDavP-2 davčnemu zavezancu obračunajo tudi zamudne obresti od zapadlosti dolga naprej.
Sestavine sklepa o davčni izvršbi določa zakon, ki pa ne določa, da bi moral sklep vsebovati tudi analitične izračune za vsak znesek zamudnih obresti posebej, ki se terjajo od davčnega dolžnika.