TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožbena trditev o neenotni praksi davčnih organov drži, vendar to ne dosega praga očitnosti kršitve materialnega predpisa, ki bi narekovala uporabo izrednega pravnega sredstva. Kot je Vrhovno sodišče razsodilo v nedavni sodbi X Ips 41/2024 z dne 21. 5. 2025, kršitev materialnega prava, ki temelji na tisti razlagi iz prakse Upravnega sodišča, ki je za tožnico ugodnejša, ne dosega praga resnosti kršitve, ki bi utemeljeval poseg v pravnomočno odmerno odločbo. Zahtevani pogoj očitnosti v takšnem primeru ni izpolnjen, ampak bi bil izpolnjen med drugim v primeru, če bi se o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah. Vrhovno sodišče je namreč tisto, ki v revizijskem postopku dokončno presodi, kako je treba razlagati zakon in katera od različnih razlag materialnega prava, ki jih je sprejelo Upravno sodišče (in/ali davčni organ) in vzpostavljajo neenotno sodno prakso, je pravilna.

Odgovora instančnega sodišča (ne Vrhovnega ne Ustavnega) na vprašanje, ali se izplačilo denarnega zneska iz premoženja zasebne ustanove oziroma družinske fundacije obdavči na podlagi ZDoh-2 (in se torej izplačilo šteje za dohodek po ZDoh-2) ali na podlagi ZDDD še ni, sodna praksa Upravnega sodišča glede navedenega vprašanja pa ni enotna, tako kot tudi ne praksa davčnih organov.

Glede zatrjevane kršitve načela enakosti pa sodišče pojasnjuje, da vsakršno neenotno odločanje upravnih organov še ne pomeni posega v pravico iz 14. člena Ustave. Ustavno relevanten bi bil arbitraren odstop od ustaljene sodne prakse (predvsem najvišjih sodišč v državi), kar Ustava varuje v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kot že pojasnjeno, gre v obravnavani zadevi za drugačno situacijo (predvsem drugačno procesno situacijo, saj je zavezanka v zadevi I U 1729/2019 vložila pritožbo in nato tožbo v upravnem sporu, tožnica pa ne, posledično so končne odločitve glede obdavčitve lahko različne), zato zatrjevana kršitev Ustave ni podana.