Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZUP, ki se v skladu z 2. členom ZDavP-2 uporablja tudi v davčnem postopku, organ na ta posamični akt vezan. To pa za konkreten primer obenem pomeni, da se v postopku obnove o teh vprašanjih več ne odloča in da ima tožena stranka prav, ko navaja, da tožnica v tem postopku ne more uspeti z navedbami, ki se nanašajo na vrsto prejemka, tj. da ne gre za drug dohodek, ampak za darilo oziroma, podrejeno, da gre za volilo. Iz istega razloga tožnica tudi ne more uspeti s tozadevnimi navedbami in dokaznimi predlogi, ki jih vsebuje tožba, in ki jih zato sodišče zavrača kot neupoštevne.
ZDoh-2 člen 76, 77, 105, 105/3, 105/3-11, 125, 125/1, 126.
dohodnina - davek od drugih dohodkov - dokazno breme - zastaranje davčnih obveznosti - glavna obravnava - zavrnitev tožbe
Tožniku so bila v kontroliranem obdobju na bančni račun nakazana denarna sredstva, ki jih davčnemu organu ni napovedal. Sporna v upravnem sporu ostaja pravna narava prejemkov, za katere tožnik trdi, da niso njegova sredstva, temveč so sredstva vlagateljev, oziroma sklep davčnega organa, da tožnik s predloženimi dokazi zatrjevanih vlaganj ni dokazal.
Sodišče se strinja s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v davčnem postopku in s sklepom o dejanskem stanju, ki na podlagi vseh dejstev in okoliščin, ki so bile ugotovljene v davčnem postopku, izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi.
Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da prvostopni davčni organ s tem, ko se ni opredelil do preostalih dveh dokaznih predlogov tožnika (to je do predloga zaslišanja izvajalca investicije in do predloga vpogleda v evidence, s katerimi razpolaga davčni organ), ni storil takšne kršitve postopka, da bi kršitev vplivala na pravilnost izpodbijane odločbe. Dokazna predloga je tožnik podal pravočasno, in sicer v pripombah na obvestilo davčnega organa o ugotovitvi davčne osnove, št. DT 42152-8036/2018-1 z dne 2.2. 2019, dokazna predloga sta bila dovolj substancirana in v načelu primerna za ugotavljanje materialnopravno relevantnega dejstva plačnika investicij. Tožnik je na ta način sledil svojemu dokaznemu bremeni iz tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2.
dohodnina - davčni inšpekcijski nadzor - dokazovanje v davčnem postopku - zavrnitev tožbe - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga
V davčnem postopku je procesno dokazno breme porazdeljeno tako, da mora zavezanec za davek predlagati dokaze za svoje trditve in če je mogoče te dokaze tudi predložiti. Ta zahteva ne velja le za dejstva, na katera zavezanec opira svoj zahtevek, temveč tudi za dejstva na katera v postopku opira svoje ugovore proti ugotovitvam davčnega organa.
Glede na dokazno breme v davčnem postopku bi moral tožnik za svoje navedbe podati konkretne trditve in v zvezi s tem predložiti tudi dokazila.
ZDDPO-2 člen 55, 55/1. ZRPPR1015 člen 6. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (2012) člen 8.
davek od dohodka pravnih oseb - davčna olajšava - olajšava za investiranje - vlaganje v raziskave in razvoj - neopredmeteno osnovno sredstvo - mnenje organa
Na podlagi 55. člena ZDDPO-2 lahko zavezanec po tem zakonu uveljavlja davčno olajšavo za vlaganja v RR v višini 100 % zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj pa podrobneje navaja vrsto in vsebino vlaganj, ki štejejo za vlaganja v RR, vrsto stroškov, ki se lahko vključijo v znesek vlaganj v RR ter dodatne opredelitve kriterijev in meril pa presojo vlaganj v RR. Osnovno merilo za opredelitev, da gre za RR je, da mora biti pri RR prisoten pomemben element novosti in razreševanje znanstvene oz. tehnološke nejasnosti. Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa ne izhaja, da bi tožnik predhodno naveden pogoj tudi izkazal.
Tožnica z ugovori listispendence, res iudicata in ne bis in idem ne more biti uspešna. V postopku davčne izvršbe namreč ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se namreč nanašajo na vsebinsko - materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. V predmetni zadevi ne gre za tovrstne situacije in postopke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v postopku davčne izvršbe, ki teče vse dokler ni dolg v celoti poplačan, ali nastopi katera od drugih okoliščin iz 155. člena ZDavP-2, ko sodišče postopek s sklepom ustavi.
Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen.
COVID-19 - minimalni mesečni dohodek - opravljanje dejavnosti - prenos dejavnosti - pogoji za priznanje pravice - prenos pravice
Drži sicer, da je namen 88. člena ZZUOOP v omilitvi ekonomskih posledic osebam, ki zaradi posledic Covid-19 niso mogle opravljati dejavnosti, vendar pa zakon hkrati določa pogoje za upravičenost do mesečnega temeljnega dohodka, ki pa jih tožnica ne izpolnjuje. Nesporno dejstvo je, da tožnica na dan 1. 9. 2020 ni bila registrirana za opravljanje podjetniške dejavnosti. Pri tem pa je treba upoštevati, da je priglasitev začetka opravljanja podjetniške dejavnosti konstitutivnega pomena, kar pomeni, da podjetnik šele tedaj pridobi pravico opravljati podjetniško dejavnost. Tožnica kot podjetnica in s tem ena od oseb, ki bi po 88. členu ZZUOOP teoretično lahko bila upravičena do mesečnega temeljnega dohodka, torej najmanj od 1. 9. 2020 še ni bila registrirana.
Mesečni temeljni dohodek že pojmovno ne more biti del podjetja, ki bi se lahko prenašal s prenosnika na prevzemnika. Mesečni temeljni dohodek je namreč (vsaj delno) nadomestilo za subjekte, ki zaradi epidemije niso mogli dosegati zadostnih prihodkov, med drugim tudi v okviru svojih podjetij. Takšno nadomestilo za izpadle prihodke pa seveda po naravi stvari ne more biti del podjetja, ki ga sestavljajo ravno sredstva za doseganje prihodkov; ravno obratno, tožničin mož je mesečni temeljni dohodek prejel prav zato, ker ni mogel zadostno poslovati v okviru svojega podjetja. Mesečni temeljni dohodek je tudi vezan na posamezno osebo, četudi v svojstvu samostojnega podjetnika, zato ob odsotnosti konkretnih zakonskih določb, ni mogoče izhajati iz obče prenosljivosti takšne pravice. Skladno z zakonom je bil do mesečnega temeljnega dohodka upravičen le specifičen in točno določen krog oseb, pri čemer tožnica sama po sebi mednje ne sodi, da bi nasledila to konkretno pravico svojega moža, pa ni niti konkretizirano navedla niti dokazala.
dohodnina - drugi dohodek - davek od drugih dohodkov - nakazilo banke - obresti
Določilo 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 zagotavlja, da so v polje obdavčljivosti vključeni vsi dohodki, ki ustrezajo splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2, vendar jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali v katerega od povsem specifičnih tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke - gre za krovno določbo. Dohodek je pri tem treba razumeti v pomenu, kot ga ima ta beseda v splošnem jeziku. Prav tako pa dohodek povečuje premoženje davčnega zavezanca.
ZGO-1 člen 218b, 218b/1, 218b/1-2. URS člen 14, 14/2.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - nezazidano stavbno zemljišče - dejanska možnost priklopa na komunalno infrastrukturo - načelo enakosti
Odmera NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče je upravičena že, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, četudi priklop na navedena omrežja še ni izveden.
Težnja občine, da se nezazidana stavbna zemljišča pozidajo, je razumen razlog za višjo odmero NUSZ, saj je razlog za plačevanje dajatve od nezazidanih stavbnih zemljišč v tem, da dajatev sili lastnike teh zemljišč, da čim prej zagotovijo njihovo pozidavo in tako zemljišču omogočijo izvrševanje funkcije, ki je zanj predvidena.
Za presojo, ali se prejeti dohodki obravnavajo po prvem odstavku 19. člena Konvencije BATIDO, je bistveno, da se ta določba sicer nanaša na delo v državnih službah oziroma na državne uslužbence, vendar pa nikakor ne velja samo za plačila države, temveč tudi za plačila njenih upravnih enot oziroma lokalnih oblasti (tudi zveznih držav, regij,...) ter tudi ni nujno, da velja le za nadomestila za storitve pri opravljanju državnih funkcij. Navedena določba velja za vsa plačila za delo in podobna nadomestila, ki jih država pogodbenica ali javnopravna teritorialna skupnost plača fizični osebi za storitve (javna služba), ki jih ta zanjo opravi.
Tožena stranka nima prav, da tožnik v vloženi napovedi za odmero dohodnine oprostitve iz citirane določbe Konvencije BATIDO ni uveljavljal in zato ni upravičen do oprostitve v Republiki Sloveniji. Navedenega mu ni treba uveljavljati, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora davčni organ uporabiti po uradni dolžnosti. Takšno postopanje davčnega organa narekuje tako načelo zakonitosti v davčnih zadevah iz 4. člena ZDavP-2.
ZDavP-2 člen 129, 129/1, 129/1-2. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1.
davčni inšpekcijski nadzor - dohodnina - akontacija dohodnine - dohodek iz dejavnosti - samostojni podjetnik - normirani odhodki - davčna osnova - starševski dopust - skrajšani delovni čas
Tožnik ni obvezno zavarovan pri zavezancu v skladu z ZPIZ-2 (14. člen ali 15. člen ZPIZ-1) za poln delovni čas nepretrgoma najmanj pet mesecev. Iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik zavarovan na navedeni podlagi le za 20 ur dela in skrajšani delovni čas v skladu s 50. členom in 51. členom ZDSP-1. Zakonskega pogoja ne izpolnjuje oseba, ki je upravičena do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost ali do sorazmernega dela plačila za izgubljen dohodek zaradi dela s skrajšanim delovnim časom po ZDSP-1.
ZDavP-2 člen 77. ZDoh-2 člen 38, 41, 44, 44/1, 44/1-3. ZUP člen 237, 237/2.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja - ribiška družina - koncesija - prodaja ribolovnih dovolilnic - kršitev pravil postopka - zaslišanje - nepravilna uporaba materialnega zakona - nepopolno dejansko stanje - nepravilna ugotovitev dejanskega stanja
Sklicevanje tožeče stranke na določbe 44. člena ZDoh-2 ne vzdrži pravne presoje. V konkretnem primeru namreč razmerje, sklenjeno med tožečo stranko in čuvajem B. B. in C. C. za opravljanje omenjene službe nedvomno ni bilo delovno in zato zanj ne velja izvzem povračila stroškov v zvezi z delom iz davčne osnove (dohodka iz delovnega razmerja), ki je določen v 3. točki prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 in kot se uveljavlja v tožbi. Pač pa po presoji sodišča ni v zadostni meri ugotovljeno, za kakšno oziroma za katero razmerje po določbah ZDoh-2 gre in kakšna je v posledici obdavčitev. Tako tožena stranka ugotavlja, da organ prve stopnje pri odločanju ni pravilno uporabil določb (38. in 108. člena) ZDoh-2 ter da je napačno tudi njegovo stališče, da je delo čuvajev pridobitne narave in da mora biti kot takšno obdavčeno.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11. ZDavP-2 člen 89.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova postopka odmere dohodnine - nova dejstva - drugi dohodek - posojilna pogodba - pravica do izjave
Tožnik je bil že v postopku DIN davka od drugih dohodkov pri tožniku seznanjen z razlogi za obnovo in nato še ob uvedbi obnove, v obnovljenem postopku pa hkrati z izdajo sklepa o obnovi postopka izrecno pozvan, da se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, izjavi. Kar je tudi storil in kar pomeni, da za udeležbo v postopku ni bil prikrajšan in da iz tega razloga ni prišlo do kršitve pravil postopka. Izpodbijana odločitev tudi ni preuranjena, saj uvedba postopka obnove ni pogojena s pravnomočnostjo odločbe, izdane v postopku DIN.
davčna izvršba - statusno preoblikovanje - prenos obveznosti - neporavnane davčne obveznosti - potrdilo davčnega organa - glavna obravnava - zavrnitev tožbe
V primeru statusnega preoblikovanja pride do prenosa podjetja na novo (prevzemno) kapitalsko družbo, ki prevzame vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Če družba teh obveznosti ne izpolni, pa je zaradi pravne narave statusne oblike podjetnika posameznika in s tem povezane odgovornosti določena subsidiarna odgovornost fizične osebe z vsem njenim premoženjem. Prav tako pravica zahtevati plačilo dolgovanega zneska v obravnavanem primeru izhaja iz določbe 48. člena ZDavP-2.
ZDavP-2 člen 74, 74/3, 74/4. ZDoh-2 člen 105. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
davek od drugih dohodkov - posojilna pogodba - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel) - zloraba predpisov - obrazloženost odločbe - pravica do izjave v postopku - kršitev pravil postopka
Posel ne more biti hkrati navidezen in obenem predstavljati tudi zlorabe oz. zaobida. Zato mora biti artikulacija tozadevnega očitka s strani davčnega organa jasna, če naj se tožniku resnično omogoči možnost izjave v tej zvezi. Očitki na drugi stopnji, češ da niso izkazani ekonomski razlogi za nobeno od sklenjenih posojilnih pogodb ter da posli niso sledili samostojnemu gospodarskemu cilju, temveč le pridobitvi davčne ugodnosti, pa to zamegljujejo, na kar tožnik utemeljeno opozarja. Pojasnilo toženke v odgovoru na tožbo, da se je drugostopenjski organ res skliceval na okoliščine, ki se ugotavljajo pri poslih iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, a se je tako le na širši način potrjevalo, da je šlo za fiktivne posle, posledično ni logičen. Tega toženka tega tudi ne more sanirati v odgovoru na tožbo, v katerem šele prvič konkretizira očitek, da je šlo za relativno navidezne posle. Vendar pa hkrati ni opredeljeno, kateri je potemtakem prikrit pravni posel, ki bi naj bil relevanten za obdavčenje, obenem pa je treba tudi upoštevati, da pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe (oz. razlogov, podanih na drugi stopnji) ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo oziroma pojasnili v odgovoru na tožbo, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je tudi predmet presoje v upravnem sporu.
ZDDPO-2 člen 9, 55a. ZASP člen 146. Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (2007) člen 2.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčno priznani odhodki - olajšava za investiranje - zmanjšanje davčne osnove - nepridobitna dejavnost - pridobitna dejavnost - avtorski honorar - kolektivna organizacija - kolektivno upravljanje avtorske pravice - namenska poraba sredstev - pomanjkljiva obrazložitev
Kolikor bi želel davčni organ pravilno zaključiti, da tožnik s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic izvaja pridobitno dejavnost, bi moral ugotoviti, da zbiranje avtorskih honorarjev na podlagi izdanih računov tožnika uporabnikom glasbenih del ni skladno z namenom ustanovitve in delovanjem tožnika po področni zakonodaji (ZSAP in ZKUASP) in da izpolnjuje kriterije pridobitnosti iz 2. člena Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti. Pri tej presoji je potrebno upoštevati na eni strani posebno naravo dejavnosti tožnika kot obveznega kolektivnega upravljalca avtorskih pravic, na drugi strani pa tudi zakonske omejitve glede razpolaganja s sredstvi ter zagotavljanja namenske porabe sredstev. Temu ustrezno je potrebno presoditi ali je tožnik v obravnavanem obdobju dejavnost dejansko opravljal skladno z zakonsko ureditvijo oziroma podzakonsko ureditvijo in ali je zagotavljal zakonsko predpisano namensko porabo sredstev.
Tožnik kolektivno upravlja avtorske pravice kot edino zakonsko predpisano dejavnost, nadomestila za avtorska dela pa tožnik pridobiva na račun avtorjev. Izplačevanje avtorskega honorarja avtorjem pa po presoji sodišča ne predstavlja izplačevanje ustvarjenega dobička avtorjem. Če pa viške sredstev tožnik razporeja v promocijski sklad za namene spodbujanja kulturno umetniške dejavnosti, pa ne gre za svobodno oziroma prosto uporabo dobička (ne gre za avtonomno razpolaganje z dobičkom), marveč za predpisano namensko porabo sredstev. Za nepridobitne dejavnosti pa je značilno, da njihov namen ni pridobivanje dobička, marveč gre za druge namene, pri čemer pa se takšna dejavnost lahko tudi izvaja na trgu.
Tožnik je z družbenikom B. B. sklenil pogodbo o prodaji dela poslovnega deleža tožniku. Tožnik je kupnino delno poravnal, za razliko pa je z družbenikom B. B. sklenil posojilno pogodbo, posojilo pa je tožnik postopoma poravnal. Glede pogodbe o prodaji poslovnega deleža tožniku davčni organ navaja, da je sklenjena zgolj z namenom plačila nižjega davka odsvojitelja B. B., saj je davek od dobička iz kapitala nižji od davka od dividend. Pogodba o prodaji dela poslovnega deleža tožniku po mnenju davčnega organa nima ekonomske vsebine. Njen edini namen je zloraba predpisov. Po presoji sodišča gre zgolj za pavšalne navedbe, ki jih davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne utemelji. V tem delu je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeni organ sicer navaja, da je obstoj objektivnega in subjektivnega elementa za zlorabo predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 davčni organ pojasnil v zapisniku DIN, kar pa ni pravilno, saj morajo ugotovitve dejanskega stanja oz. izkazanost verjetnega obstaja davčne obveznosti in njena višina izhajati iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.
COVID-19 - minimalni mesečni dohodek - opravljanje dejavnosti - prenehanje dejavnosti - pogoji za priznanje pravice - rok - formalni pogoj
Tožnik na dan 1. 9. 2020 ni imel registrirane dejavnosti. Res je sicer, da je imel tožnik pred tem datumom že registrirano dejavnost, vendar je z opravljanjem dejavnosti prenehal dne 24. 8. 2020. V nadaljevanju je tožnik ponovno registriral dejavnost in se zavaroval iz naslova opravljanja dejavnosti, vendar šele 30. 9. 2020, rok, do katerega bi moral registrirati dejavnost, v kolikor bi želel biti upravičen do mesečnega temeljnega dohodka za mesece oktober, november in december, pa je bil 1. 9. 2020.
V 1. a) 19. členu Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje je govora o izplačilih države pogodbenice, politične enote ali njenih organov lokalne uprave. Gre torej za opisno definicijo, ob uporabi zadevnega člena pa je treba za vsak posamezen primer preveriti, ali dotični izplačevalec sodi med naštete entitete. Pri tem je treba upoštevati avstrijsko nacionalno zakonodajo. Tožnik je v tej zvezi že pred izdajo izpodbijane odločbe v podporo svojemu naziranju predložil informacijo, ki jo je pridobil s strani Finančnega urada Graz – mesto z dne 8. 9. 2017, iz katerega izhaja, da je bil njegov avstrijski delodajalec avstrijska lokalna oblast (nem. österreichische Gebietskörperscaft) oz. javnopravna teritorialna skupnost (kot izhaja iz prevoda, ki ga je predložil tožnik). Na čem temelji nasprotno naziranje prvostopenjskega davčnega organa, ko zapiše, da je preveril status izplačevalca tožnikovega dohodka, iz izpodbijane odločbe ne izhaja in zato ni preverljivo.
Meritorno odločbo o stvari, ki je predmet obnove, je izdal davčni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki jih je davčni organ zbral v obnovljenem postopku. Okoliščina, da odločba DIN v času izdaje izpodbijane odločbe še ni bila pravnomočna, na drugačno odločitev glede odmere dohodnine v obnovljenem postopku ne vpliva. V obravnavanem primeru gre za samostojen postopek, v katerem se presojajo vsa relevantna dejstva in okoliščine, ki vplivajo na odmero dohodnine tožniku za leto 2013, kar sta davčni organ in toženka tudi argumentirano pojasnila in česar tožnik v postopku obnove odmere dohodnine s svojimi navedbami in predloženimi listinami ni uspel ovreči.