Sodišče šteje kot nesporno dejstvo, da tožnik od 7. 1. 2026 dalje ni vključen v noben vzgojno-izobraževalni program pri izvajalcih javno veljavnih programov v Republiki Sloveniji. Upoštevaje to okoliščino tožnikov pravni interes za tožbo za odpravo izpodbijanih aktov ni več izkazan.
V sistemu ponovnega sprejema (postopek po b. točki prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III) velja načelo ugotavljanja dejansko odgovorne države. Pri tem je bistveno, da je tožnikov postopek za mednarodno zaščito v Francoski republiki še vedno odprt (tožnik temu v tožbi v ničemer ne nasprotuje). Ko je azilni postopek enkrat odprt, je odgovorna tista država, kjer postopek že oz. še teče (b. točka prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III v povezavi s petim odstavkom 20. člena te uredbe).
Temeljna nacionalna predpisa, ki v slovenskem pravnem redu urejata izdajo dovoljenja za odvzem iz narave zavarovanih živalskih vrst, tako tudi medveda, sta Zakon o ohranjanju narave in Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Pogoji za izdajo izpodbijanega dovoljenja, določeni v teh predpisih, so bili izpolnjeni. Odvzem medveda iz narave pa se izvede na način, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo lov, torej upoštevaje ZDLov-1. Strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, ki jo je sprejela Vlada 24. 1. 2002, predstavlja obsoleten dokument, neskladen s pozitivno pravnimi predpisi, neskladen z novimi spoznanji stroke, poleg tega je strateški dokument, ki tudi ni neposreden pravni vir, ob sklicevanju na katerega bi bilo mogoče uveljavljati varstvo pravic oziroma pravnih interesov.
Razloga za izdajo dovoljenja za odvzem medveda iz narave po prvem odstavku 7. člena Uredbe, pomembna za obravnavano zadevo, preprečitev resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi, sta v Uredbi opredeljena kot nedoločna pravna pojma. Dejstva, pomembna za presojo obstoja teh razlogov, pa je po ustaljenem mogoče ugotoviti z znanstvenimi/strokovnimi ugotovitvami o gostoti medveda, lokalni gostoti in območjih razširjenosti ter tipih in intenziteti konfliktov ter vplivu gostote na konflikte, ki se odražajo v prognozi grozeče premoženjske škode ter škode za zdravje in varnost ljudi. Tako je ministrstvo izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja tudi obrazložilo, in se pri tem med drugim sklicevalo na Strokovno mnenje ZGS in stališče ZVN ter ekspertize, na katerih sta navedena dokumenta utemeljena.
Tožnik ni prerekal, da je imel zgolj v obdobju od marca do omejitve gibanja 26. 5. 2026 zabeleženih več kršitev Hišnega reda. Prav tako tudi ni zanikal, da je bil po vsaki kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval, zato tožnikova dejanja terjajo najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na na prostore Centra za tujce. To je nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu.
Tožnik je bil v času obravnavanih dogodkov med januarjem 2026 in aprilom 2026 povsem sposoben zavestnega in voljnega ravnanja ter razumevanja pomena in posledic svojih dejanj. Slednja niso posledica resnih psihiatričnih težav, temveč njegovih opisanih osebnostnih značilnosti. Zato toženka tožnika ni bila dolžna obravnavati kot posebej ranljive osebe in tudi ni bila dolžna predhodno preverjati ali je za tožnika najboljša rešitev ta, da se mu omeji gibanje v CT, ki ni zdravstvena ustanova.
Ugotovljene kršitve Hišnega reda so eden od elementov v okviru ugotavljanja razlogov za odvzem prostosti, ki celostno gledano predstavljajo po svoji intenzivnosti resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, da je ogrožen javni red.
Čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, je lahko ugotovljen le individualno, glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost. Tega ni mogoče vnaprej točno predvideti, zato tovrstni sklepi kaj bolj določenega niti ne morejo vsebovati.
Priznane kršitve Hišnega reda, po svoji naravi in teži ne dosegajo praga resnične, sedanje in dovolj resne grožnje za slovenski javni red. Tožnik je namreč opisane kršitve izvajal skozi daljše časovno obdobje, ni upošteval navodil in odredb varnostne službe in socialnih delavcev, s svojim vedenjem je ogrožal druge, zato toženka ni imela druge izbire, kot da je izdala izpodbijani sklep.
Toženka je pravilno obrazložila in utemeljila tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. Tožnik namreč ne prereka, da je imel zgolj v treh mesecih zabeleženih več kršitev Hišnega reda. Prav tako tudi ne, da je bil po vsaki kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval. Tudi če se upoštevajo le tiste kršitve Hišnega reda, ki jih je tožnik potrdil, ta tožnikova dejanja tudi po prepričanju sodišča terjajo najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na Center za tujce. To je nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu.
Namen omejitve gibanja iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti in/ali premoženjske varnosti oz. javnega reda, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost in/ali premoženje oz. javni red, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe.
Upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj izvedenca in je zanj "postopek končan", je šele odločitev, s katerim ga organ kaznuje, saj tedaj zanj nastane obveznost plačati denarno kazen. Zoper to odločitev pa je zagotovljeno sodno varstvo. Poleg tega sodišče sodi, da bi bila tožba zoper sklep z dne 20. 6. 2025, s katerim je organ zavrgel pritožbo zoper sklep, da se predlog za razrešitev zavrne, četudi bi šlo za upravni akt, prepozna.
Izvedenec se zoper sklep, s katerim je odločeno o njegovi izločitvi, ne more pritožiti. Tožnica zatrjuje, da ji je bilo poseženo v njene pravice s tem, ko je organ njeno pritožbo kot nedovoljeno zavrgel in je toženka to odločitev potrdila. Vendar ta akt oziroma ravnanje organa ni nezakonito, ampak skladno z zakonom. Varstvo po 4. členu ZUS-1 pa je zagotovljeno le zoper akte in dejanja javne oblasti, ki bi tožnika, nezakonito, ovirala ali omejevala v izvrševanju njegove človekove pravice.
Tožnik je zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne za izdajo prvega dovoljenja, in sicer iz razloga združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2. Tožena stranka je napačno tolmačila določbo četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2, da zoper odločitev o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje ni pritožbe. Določba četrtega odstavka 87. člena se namreč nanaša le na izdajo prvih dovoljenj za prebivanje, in pa tudi na podaljšanje teh dovoljenj. To pomeni, da je zoper odločitev o podaljšanju obstoječega dovoljenja dopustna pritožba.
Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi opozorilo, da je zaradi v ZUreP-3 predpisanih učinkov izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaradi česar mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da niso. Omenjeni sklep mora vsebovati obrazložitev glede ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na pogoje za uvedbo postopka zoper zavezanca, ter glede dokazov, na katere je svoje ugotovitve o dejstvih oprlo; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev - konkretno uvedbo postopka omejitve lastninske pravice po ZUreP-3. Ob tem morajo navedene ugotovitve toženke vsebovati tudi njeno opredelitev do ugovorov zavezanca zoper obstoj zakonskih pogojev za uvedbo postopka in tudi v zvezi s posledicami, ki jih uvedba postopka prinese za njegova lastninskopravna upravičenja (omejitev razpolaganja).
V izpodbijani odločbi se upravni organ ni v ničemer opredelil do ugovorov, ki jih je tožnik podal v svoji opredelitvi z dne 30. 7. 2025, ampak le navaja, da je tožnik v zadevi podal odgovor na zahtevo. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da je v svoji opredelitvi jasno ugovarjal in utemeljil zakaj bi se po njegovem mnenju postopek moral voditi na podlagi določb ZUreP-2. Prav tako je sklicujoč se na učinek ugotovljene neustavnosti Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Ur. l. RS, št. 43/18 in 59/19) na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-441/18-23 ugovarjal neveljavnost strokovnih podlag za prostorske akte, ki temeljijo na omenjeni Uredbi o merjenju vrednosti kazalcev hrupa v okolju - to brez dvoma velja tudi za pravne podlage za predmetni avtocestni odsek, vezano na katerega se vodi razlastitveni postopek. Nadalje se upravni organ sploh ni opredelil, da je tožnik še 7. 7. 2025 od pooblaščenca razlastitvene upravičenke prejel ponudbo, pri čemer je bila zahteva za razlastitev vložena že 23. 5. 2025 in torej preden je bila konkretna ponudba sploh poslana tožniku - s čemer je tožnik jasno ugovarjal neizpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 209. člena ZUreP-3.
Odsotnost obrazložitve izpodbijanega akta je bistvena, saj upoštevaje tožnikove tožbene navedbe, iz katerih izhaja njegovo nasprotovanje odločitvi organa v zvezi s tem, da za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice niso podani vsebinski razlogi, ter o tem onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa.
Tožnik ima državljanstvo Republike Slovenije in BIH in je specialni povratnik, saj je bil že pravnomočno obsojen za dve istovrstni kaznivi dejanji. Za odločitev v predmetni zadevi tako ni bistvena dodatna ugotovitev, da zoper tožnika teče še en kazenski postopek, ki ni pravnomočno končan. Toženka namreč svoje odločitve ni utemeljila (zgolj) na tej okoliščini, je pa pomemben indic za zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije, s čimer so izpolnjeni pogoji za odvzem državljanstva po 3. točki prvega odstavka 26. člena ZDRS.
To, kar zahteva tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe, tj., da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočnosti odločitve o vloženi tožbi, torej izhaja že iz samega zakona. Tožnik si tako z obravnavanim predlogom ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice nima, zato je sodišče iz razloga pomanjkanja postulacijske sposobnosti ni smelo obravnavati kot dovoljene in jo je kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
V obravnavani zadevi gre za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin brez javnega razpisa. Ta možnost je dostopna le omejenemu krogu oseb, ki jih s pridobivalnim prostorom povezuje katera od okoliščin, naštetih v drugem odstavku 34. člena ZRud-1. Hkrati gre za postopek, ki je uveden na podlagi vloge osebe (35. člen ZRud-1 ), ki želi na koncu izposlovati izdajo odločbe o podelitvi rudarske pravice (43. člen ZRud-1) ter skleniti koncesijsko pogodbo (44. člen ZRud-1).
Uredba konkretno določa, kdo je lahko nosilec rudarske pravice in, katere obveznosti mora izpolniti pri njenem izvajanju. Navedeno pomeni, da Uredba (v izpodbijanem delu) predstavlja akt po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, čemur je v sklepu I Up 103/2026 z dne 11. 5. 2026 pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Poudarilo je tudi, da je tožniku treba priznati pravni interes za vložitev tožbe.
Tožniku z Uredbo ni bila naložena obveznost, ki bi lahko bila predmet upravne izvršbe. Določeni so zgolj pogoji, ki jih mora izpolniti, če želi skleniti koncesijsko pogodbo, pri čemer Uredba pravne učinke ustvarja že s samo objavo v Uradnem listu. Slednje pomeni, da učinkovanja obveznosti iz citiranih določb Uredbe ni mogoče zadržati z odlogom izvrševanja izpodbijane Uredbe, saj te obveznosti že učinkujejo oziroma veljajo od objave. Predlog za izdajo začasne odredbe po predlaganem drugem odstavku 32. člena ZUS-1 zato ni utemeljen.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Tožnica trdi, da ni jasno, kateri zakon je bil uporabljen glede na v uvodu odločbe navedena ZUreP-2, kot ZUreP-3, torej smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Drži, da je v uvodu odločbe (po navedbi Zakona o urejanju prostora) v oklepaju najprej navedena številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-2, v nadaljevanju pa številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-3, vendar je bilo v zadevi nedvomno odločeno po ZUreP-3. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi povzel tudi določbe ZUreP-2, vendar je v zvezi s tem le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pudaril, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. To po presoji sodišča velja tudi v primeru, ko utemeljuje nekaj, kar dotlej ni bilo sporno. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To velja tudi v primeru, ko se nova dejstva in okoliščine obravnavajo v postopku na drugi stopnji. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, pa je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-15 in sodna praksa.6 Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Aktivno legitimiran je samo tisti, ki je bil stranka ali stranski udeleženec, ne pa tudi oseba, ki bi tak položaj sicer lahko imela, pa ga ni imela.
V obravnavanem primeru tako pride v poštev (le) obnova postopka zaradi opustitve udeležbe, predlog za obnovo postopka iz tega razloga pa je tožnica tudi (kot sama navaja) že vložila.