Za obravnavani primer je bistveno, da je dolžnik premičnine, na katere je sodišče s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo, v notarskem zapisu zastavil za zavarovanje vračila vseh obveznosti po kreditni pogodbi. Prodaja le teh bi sicer res lahko zmanjšala proizvodnjo ter s tem sposobnost dolžnika ustvarjati prihodke in denarne tokove, v najslabšem primeru stečaj drugega dolžnika, vendar je na to drugi dolžnik, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, s soglasjem za neposredno izvršljivost notarskega zapisa prostovoljno pristal in ob tem mogel računati, da se bo zapadla in neplačana terjatev poplačala iz tega (zastavljenega) premoženja.
Način izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist je ugodnost, privilegij, ki se omogoči obdolžencu, obsojenemu na kazen zapora, ter se mu dodeli po njegovem predlogu za opravo dela in presoji in zaupanju sodišča, da je sposoben za delo in da ne bo zlorabil takega načina izvršitve kazni zapora s ponavljanjem kaznivih dejanj. Po ugoditvi predlogu za delo v splošno korist je zato obsojeni dolžan izvršiti delo v splošno korist (in se vzdržati ponavljanja kaznivih dejanj), v kolikor pa obstajajo na njegovi strani kakšne objektivne okoliščine, ki so nastopile po odločitvi za tovrstni način izvršitve kazni zapora, pa mora izkazati njihov obstoj in vpliv na izpolnitev svoje obveznosti. Dokazno breme o obstoju objektivnih, opravičljivih razlogov, da delo v splošno korist ni mogel opraviti, je na strani obsojenca.
Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožeča stranka zasleduje s posamezno tožbo. Kadar gre za tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je treba upoštevati obseg pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Tožničino poplačilo v stečajnem postopku nad toženko je odvisno od višine razpoložljivih sredstev razdelitvene mase in sorazmernega poplačila terjatev drugih upnikov. Zato vrednost ugotovljene terjatve (nujno) ne pomeni realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je namreč v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora (tako tudi v odločbi VSL I Cpg 122/2024 z dne 23. 5. 2024).
Ker ima država v primeru, ko se v postopku ugotovi ogroženost otrokove koristi, ne le pravice poseči v starševsko skrb, temveč tudi obveznost zagotavljati pomoč staršem, da izboljšajo starševske kapacitete, ki jo izvaja preko pristojnega CSD, je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo.
Silobran - Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je bil obdolženi tisti, ki je kritičnega večera prvi začel fizični napad, in sicer na naključnega mimoidočega fanta, oškodovanka pa je posegla v dogajanje z namenom, da ga pred obdolženčevim napadom zaščiti. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah ni mogoče govoriti o istočasnem protipravnem napadu oškodovanke na obdolženca, ki bi upravičeval njegovo obrambno ravnanje. Oškodovankinega posega namreč ni mogoče obravnavati kot samostojnega napada nanj, temveč kot odziv na njegovo predhodno nasilno ravnanje zoper tretjo osebo.
Neplačilo doplačila sodne takse v določenem roku ima enake pravne posledice kot neplačilo celotne sodne takse, tj. fikcijo umika pravnega sredstva. Če je sodna taksa plačana le delno, procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča ni izpolnjena.
Ni prezreti, da se dolžnikove ugovorne navedbe o neobstoju pravnega razmerja do upnika (in s tem neobstoju podlage za izvršbo) in hkratnem zatrjevanju plačila dolga do upnika, pri čemer je dolg nastal slabo leto po domnevni prekinitvi poslovnega razmerja, medsebojno izključujejo, zato jim ni moč slediti. Bistveno za oceno obrazloženosti ugovora pa je, da bi dolžnik, glede na to, da je zatrjeval poplačilo terjatev, kot te izhajajo iz predloga izvršbe, moral svoje navedbe podkrepiti z dokazi (kot to narekuje drugi odstavek 61. člena ZIZ).
Sodišče prve stopnje ni dolžno opraviti podrobne primerjalne analize drugih sodnih odločb, saj je treba kazensko sankcijo odmeriti glede na konkretne okoliščine kaznivega dejanja in storilca, sodna praksa pa je pri tem le orientacijsko merilo.
Predmet pogodbe je bilo zemljišče, ne posamezne stavbe, ki jih ob sklenitvi pogodbe še ni bilo. Ko je pridobitelj na podlagi pravnega naslova prevzel zemljišče v posest, poznejša gradnja na tem zemljišču ne pomeni nove pridobitve posesti, ki bi potrebovala nov pravni naslov, temveč izvrševanje iste posesti.
Pravna pravila ODZ so za priposestvovanje poleg poštene (dobroverne) in pristne posesti, zahtevala še pravično posest, to je posest, ki temelji na pravnem naslovu, primernem za pridobitev lastninske pravice. Ker je posest tožnikovih pravnih prednikov temeljila na kupni pogodbi z dne 2. 2. 1966, so bili ti pogoji izpolnjeni.
Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je pritrdil mnenju preiskovalne sodnice in v razlogih izpodbijanega sklepa navedel prepričljive razloge za odločitev, da prošnja za izročitev zahtevane osebe ni utemeljena. S tem soglaša tudi sodišče druge stopnje, saj je senat v sklepu ustrezno presojal pogoje za izročitev po 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP, ki kot pogoj za izročitev predvideva, da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo.
Obdolženi je bil osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, zato je bila policija v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP pristojna ukreniti vse potrebno, da se pridobijo dokazi, ki utegnejo biti pomembni za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Vprašanje povezave pridobljene zdravstvene dokumentacije z očitanim kaznivim dejanjem je lahko predmet dokazne ocene v nadaljnjem kazenskem postopku, nikakor pa to ne more pomeniti osnove za očitek nezakonitega zbiranja dokazov.
Kot v odločbi X Ips 6/2026 z dne 26. 8. 2026 izpostavlja VSRS, se lahko očitna pomota pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu pooblaščencu, vendar po ustaljenem stališču VSRS ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj tudi naslovljena. V tem kontekstu je treba še poudariti, da predlog iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP (predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka) ni nujen pogoj, da se postopek nadaljuje in nima pravne narave akta, s katerim se postopek začne (tožbe), kar sicer zatrjuje pritožba. Razlog za prekinitev postopka v skladu z drugim odstavkom 301. člena ZFPPIPP preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Obstoj upnikovega pravočasnega predloga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tudi, če upnik takšnega predloga pravočasno ne poda, sodišče vsebinsko odloči o tožbenem zahtevku v zvezi s prerekano terjatvijo. Ker prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika v takšnem primeru preneha (sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP), sodišče tožbeni zahtevek zavrne (primerjaj zadevo II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011). Ker torej Predloga ni mogoče primerjati s tožbo, za odločitev v zadevi ni uporabljiva določba devetega odstavka 112. člena ZPP, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.
V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se pred objavo sklepa o preizkusu terjatev postopek ne more nadaljevati, kar pomeni, da predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP ni mogoče podati preden je za to procesno dejanje izpolnjen z zakonom določen pogoj iz drugega odstavka citiranega člena (objava sklepa o preizkusu terjatev).
Sodišče druge stopnje glede pravne podlage obravnavanega spora pojasnjuje, da ima pravno razmerje med stanovalcem in domom starostnikov, ki temelji na sklenjeni pogodbi o oskrbi, dvojno naravo. Ker gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, izvajalec institucionalnega varstva za morebitno škodo odgovarja po pravilih poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti (239. člen OZ), pri čemer se za ravnanje njegovih zaposlenih uporablja standard odgovornosti za izpolnitvene pomočnike (247. člen OZ). Vendar pa obstoj pogodbenega razmerja ne izključuje splošne prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Zato je treba očitke o opustitvi dolžnega nadzora zaposlenih in nepravilnostih doma pri namestitvi oskrbovanca presojati tudi v luči splošne deliktne odgovornosti (131. člen v zvezi s prvim odstavkom 147. člena OZ).
Pritrditi je pritožbi o pravno zmotnem stališču, da gre pri odločanju o zahtevi za informativni seznam dolžnikovega premoženja za odločanje o vsebinskem zahtevku in v posledici take pravnomočne odločitve za prepoved ponovnega odločanja (res iudicata). Gre za procesno dejanje sodišča, ki ga le-to opravi ob izpolnjeni navedeni zakonski podlagi.
Po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic kdor, zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Obravnavano kaznivo dejanje spada med poškodbena kazniva dejanja, zato zgolj ogrozitev premoženja drugega za njegovo dokončanje ne zadostuje, temveč mora upniku v izvršilnem postopku nastati določena dejanska premoženjska škoda.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da navedbe zahtevane osebe ne predstavljajo razloga za zavrnitev predaje in da pri tem tudi ni podan noben izmed razlogov za zavrnitev predaje iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. A. A. je na zaslišanju namreč povedal le, da ne želi prestajati kazni na Poljskem, ker poljski ljudje niso normalni in obravnavajo ljudi kot pse, da sicer ni rasist in nima predsodkov do druge rase, vendar so poljski ljudje neumni in da je pol kazni na Poljskem že prestal. Takšni pavšalni očitki sodišču prve stopnje niso dali podlage za to, da bi opravilo poizvedbe o tem, kje bo zahtevana oseba v Republiki Poljski prestala preostanek zaporne kazni in kakšne so tam razmere. Ne dajejo pa je niti pritožbene navedbe o povprečni površini bivalnega prostora na zapornika v tej državi ter pavšalna navedba, da je CPT v zvezi s poljskimi zapori izpostavil tudi druge pomanjkljivosti režima prestajanja pripora in zapora, saj ne predstavljajo podatkov, ki bi kazali na to, da bo zahtevana oseba v primeru predaje Republiki Poljski v tej državi podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Pravica do izjave iz 22. člena Ustave zagotavlja posamezniku možnost, da se izjavi o procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev o njegovih pravicah in pravnih interesih. Zato mora biti zahtevani osebi tudi v postopku odločanja o predaji omogočeno, da se pred odločitvijo seznani z obrazloženim predlogom preiskovalnega sodnika in se o njem izjavi. Na drugačno presojo ne vpliva, da 23. člen ZSKZDČEU-1 predhodne vročitve obrazloženega predloga preiskovalnega sodnika zahtevani osebi in njenemu zagovorniku izrecno ne določa. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 2015.
Prav možnost izjave o vseh pridobljenih podatkih oziroma procesnem gradivu, na katerem temelji predlog preiskovalnega sodnika, je ustavno sodišče v navedeni odločbi izrecno zahtevalo tudi za ponovljeni postopek.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zahtevani osebi in njenemu zagovorniku vročiti obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ter vse naknadno pridobljene podatke in odgovore nemških in hrvaških organov ter jima dati primeren rok za izjavo.
Prvi odstavek 275. člena ZIZ jasno določa, da izda sodišče na upnikov predlog začasno odredbo tudi, kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če upnik založi v danem roku znesek, ki ga sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe. Razlaga navedene določbe v smeri, da mora upnik izkazati tudi v primeru predlagane varščine verjeten obstoj terjatve in nevarnosti je napačna in je v nasprotju z citiranim zakonskim besedilom.
Različna dokazna ocena v prvi, obsodilni sodbi in izpodbijani, oprostilni sodbi sama po sebi ne utemeljuje očitka o neprepričljivosti slednje. Prva sodba je bila namreč razveljavljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru VII Kp 68251/2025 z dne 25. 3. 2026. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo drugačno dokazno oceno, kar samo po sebi ne vzbuja dvoma o njeni pravilnosti.
Sodišče prve stopnje je v točki 15. obrazložitve pojasnilo, da je smiselno enaka diagnoza bila postavljena že v letu 2018 in je ugotovljena tudi predlogu predlagatelja priloženem izvedenskem mnenju z dne 29. 12. 2025 in njegovi dopolnitvi z dne 2. 4. 2026 (dokaza A1 in A2), zaradi česar sodišče utemeljeno ni imelo razloga, da take diagnoze ne bi sprejelo in upoštevalo mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki ima prav tako medicinsko znanje.
Sodni izvedenec, pritegnjen v tem sodnem postopku, A. A. je pri nasprotni udeleženki ugotovil duševno (blodnjavo) motnjo, kot sta jo ugotovili tudi sodni izvedenki v izvedenskem mnenju z dne 29. 12. 2025, pridobljenem v nepravdnem postopku N 45/2024, ki je bilo priloženo predlogu predlagatelja (priloge A1 in A2), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo svojo odločitev na podlagi mnenja v tem postopku pritegnjenega sodnega izvedenca A. A.
Pritožba PB P. pa izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le-to slednjo določilo za obvezno zdravljenje nasprotne udeleženke.
V zvezi s pomislekom iz predloga predlagatelja, da do osebja tamkajšnje bolnišnice nasprotna udeleženka nastopa izrazito paranoidno in bi bilo smiselno pomoč poiskati drugje, pa je sodni izvedenec pojasnil, da bi zaradi narave svoje bolezni v vseh okoljih reagirala enako in to ne bi smelo predstavljati ovire za nadaljnjo obravnavo.