Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. URS člen 23. OZ člen 5, 87, 87/1, 87/2, 193, 198, 326, 346, 371, 372, 372/1. ZIZ člen 3, 53, 71, 272, 272/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 23/2, 24, 24/1. ZUstS člen 1. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/2.
ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - švicarski franki (CHF) - valutno tveganje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - poseg v pravni položaj - tek zastaralnega roka - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - stališča SEU - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča - začasna odredba - pojasnilna dolžnost banke - kršitev načela vestnosti in poštenja
Na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stališč ustavnega sodišča (v nadaljevanju USRS) glede razlage zakonskega prava in prava EU, ker je taka razlaga zunaj njegove pristojnosti, sodišče druge stopnje odgovarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso USRS utemeljeno že zaradi prepričljivosti podane argumentacije, torej zaradi moči argumenta. Pri tem pa tudi velja, da izrek ustavne odločbe zavezuje skupaj z nosilnimi razlogi obrazložitve odločitve, kar je lahko tudi razumevanje zakona (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS).
Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj.
Tako zastaralni rok ni začel teči niti od trenutka, ko se je oblikovala navedena sodna praksa VSRS in SEU v letu 2023, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Zagotovo bi začetek teka zastaralnega roka pred tem trenutkom pomenil pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje. Vendar pravu EU skladna razlaga daje potrošniku še ugodnejši položaj, po katerem, kot je bilo obrazloženo, velja domneva, da je potrošnik seznanjen z nepoštenim pogojem šele z odločitvijo sodišča, za obdobje pred tem pa je trditveno in dokazno breme na banki, ki mora upoštevati, da se od potrošnika ne pričakuje pravnega raziskovanja.
Iz presoje sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba vsebuje nepošten pogoj in je zato po drugem odstavku 23. člena ZVPot pogodba nična, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pridobitelja po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.
SPZ člen 142, 150, 154, 154/1. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. ZPotK-2 člen 7, 12, 39. OZ člen 87, 111, 193, 198, 270, 270/2, 371. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. ZPP člen 5, 212. URS člen 22, 23, 155. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZZK-1 člen 243.
Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku.
To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025.
Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023.
Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.
Hipoteka torej varuje terjatev vse do njenega dokončnega poplačila in v celoti bremeni vsak del nepremičnine. Zato hipoteke, ki je bila ustanovljena na celotni nepremičnini, ni mogoče izbrisati samo delno (na primer samo z enega solastniškega deleža), temveč jo je mogoče odstraniti le v celoti.
Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je bila v obravnavani zadevi ustanovljena enotna hipoteka, saj je tedanja zastavna dolžnica zastavila celotno nepremičnino. Zato sta kasnejši solastnici glede na nedeljivost hipoteke, ki je bila ustanovljena na celotni nepremičnini v zvezi s to hipoteko po materialnem pravu, v takšni medsebojni zvezi, da lahko le obe skupaj upravljata in razpolagata s to pravico. Iz te skupne pravice upravljanja in razpolaganja izhaja zakonita nujnost, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so vsi zavezanci skupaj toženi, kar pomeni, da gre za primer nujnega enotnega sosporništva.
ZP-1 člen 22, 22/3, 163, 163/8, 202č. ZVoz-1 člen 50, 50/3, 50/4.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - kazenske točke v cestnem prometu - tečaj varne vožnje - pogoji za izbris kazenskih točk - preuranjena odločitev - odločilna dejstva in okoliščine - evidenca kazenskih točk v cestnem prometu - dokazni postopek - razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje
Pri presoji pogojev za izbris kazenskih točk iz tretjega odstavka 50. člena ZVoz-1 je treba upoštevati pravnomočno izrečene in izvršene kazenske točke, pri čemer se šteje, da so kazenske točke izvršene, ko so vpisane v skupno evidenco kazenskih točk v cestnem prometu.
ZDPN-2 člen 5, 14, 14/2. ZIZ člen 196, 197, 197/1, 197/1-2, 198.
prodaja dolžnikove nepremičnine na javni dražbi - davek na promet nepremičnin - zavezanec za davek - odmera davka - pristojnost davčnega organa - plačilo davka na promet nepremičnin - prekoračitev pooblastil sodišča - oprostitev položitve kupnine
Pritrditi je pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo pooblastilo, ko je samo odmerilo davek. To je v izključni domeni davčnega organa (drugi odstavek 14. člena ZDPN-2). Sodišče je dolžno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za nastanek davčne obveznosti, kot vrsto nepremičnine, davčni status udeležencev, in na podlagi teh dejstev pridobiti odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin od davčnega organa. Šele na podlagi pravnomočne odločbe davčnega organa, v kateri je določen točen znesek davka, sodišče kupcu (v obravnavanem primeru edinemu upniku oproščenemu položitve kupnine) naloži plačilo davka.
sklep o pravdnih stroških - izvršljivost izreka odločbe - smrt stranke - pooblaščenec
Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni izvršljiv, ker v njem ni navedena številka transakcijskega računa toženca.
ZNB člen 39, 39/1, 39/1-2, 39/1-3. URS člen 26, 32, 42.
odškodninska odgovornost države - zakonodajna protipravnost - kvalificirana protipravnost - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - COVID-19 - omejitev gibanja
Tožba je bila vložena na podlagi 26. člena URS, ki ureja odškodninsko odgovornost države za delovanje državnih organov, zato so neutemeljena nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati s sorazmernostjo in nujnostjo sprejetih ukrepov. Država je s temi odloki posegla v pravico do gibanja in združevanja ljudi, zato so tudi ti akti lahko predmet presoje njene odškodninske odškodninske odgovornosti v smislu, ali so bili ukrepi sorazmerni, oziroma ali je vlada z njihovim sprejemom in izvrševanjem presegla svoja pooblastila.
Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je zakonodajna (normativna) protipravnost podana tudi, kadar bi določen predpis zaradi zagotovitve ustavnih pravic moral biti izdan, pa ni bil. V zvezi s tem je tudi pravilno ugotovilo, da razglasitev določenega predpisa kot neustavnega, še nujno ne pomeni kvalificirane protipravnosti, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti države za delovanje njenih organov po 26. členu URS, temveč je ta podana, če gre za najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
V obravnavani zadevi so okoliščine primera bistveno drugačne, saj je nastopila epidemija nalezljive bolezni SARS-CoV, ki je zahtevala ukrepanje države. V tem primeru je bila v ospredju skrb države za zdravje prebivalstva, in sta sta si tako v določenem trenutku nasproti stali ta pravica ter ustavni pravici do gibanja in združevanja.
Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev) (2019) člen 100, 101, 101/2. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 9, 15, 21, 61. DZ člen 240, 241, 242, 244, 244/2.
otrokovo običajno prebivališče - mednarodna pristojnost - skrbništvo nad mladoletno osebo - prenos pristojnosti - nasprotje med interesi skrbnika in osebe pod skrbništvom - omejitev skrbniških pravic
Nadalje je zmotno sklicevanje predlagatelja na določbe Haaške konvencije iz leta 1996. Pritožbeno sodišče pojasnjuje da Bruseljska uredba IIa v 61. členu izrecno določa, da ima ta uredba v razmerju do Haaške konvencije iz leta 1996 prednost pri uporabi (kar pomeni, da se uporablja uredba, ne pa konvencija), če ima otrok običajno prebivališče na območju države članice EU. V obravnavani zadevi je imela mld. A. A. ob začetku postopka (leta 2021) običajno prebivališče v Sloveniji, ki je država članica EU, zato se uporabijo določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Bruseljska uredba IIa, ne pa določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Haaška konvencija iz leta 1996. Enako velja za vprašanje priznanja izvršitve odločb iz ene države članice v drugi državi članici.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se določba 15. člena Bruseljske uredbe IIa uporabi zgolj izjemoma (kot izhaja že iz same dikcije omenjenega člena), kar že samo po sebi pomeni, da jo je treba ozko razlagati. Poleg tega iz besedila 15. člena Bruseljske uredbe IIa izhaja, da sodišče, ki vodi postopek, ni dolžno prekiniti postopka, ampak zgolj lahko prekine. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje meni, da pogoj za prekinitev in prenos pristojnosti na sodišče druge države članice v obravnavani zadevi ni podan, saj že pogoji iz prvega odstavka 15. člena niso izpolnjeni. Pravna teorija navedeno pravilo razlaga v smislu, da mora biti prenos pristojnosti v otrokovo korist oziroma, da se naj prenos pristojnosti izvede zgolj, če lahko sodišče druge države članice bolje zaščiti otrokovo korist, pri tem pa teorija izpostavlja, da lahko bolje zaščiti otrokovo korist tisto sodišče, ki je z zadevo posebej blizu povezano ali če govorijo razlogi razumevanja jezika drugega sodišča posebej za to, da o zadevi odloča sodišče druge države članice.
pogodba o organiziranju potovanja - sodba presenečenja - pravica do izjave - kvalificirani pooblaščenec - ustrezna priprava na narok - postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti
Ne gre za sodbo presenečenja in s tem za kršitev 22. člena Ustave RS, kadar sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela in se nanjo sklicevala. Stranka nosi odgovornosti za skrbno pripravo in sodelovanje v postopku. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak, kot v obravnavani zadevi. Pri tem mora stranka računati na možnost, da sodišče pri pravni presoji upošteva o tem stališča nasprotne stranke. Ker gre za spor v zvezi z organizacijo potovanja, je tožnik kot profesionalna oseba, ki se ukvarja z organizacijo potovanj, z zakonskimi določili, ki urejajo navedeno področje, moral računati. Pri tem je toženka v več vlogah navedla, da s splošnimi pogoji poslovanja ni bila seznanjena, zato je tožnik lahko računal, da bo sodišče prve stopnje temu tudi sledilo, in za tak primer navesti odločilna dejstva v skladu z navedeno zakonsko ureditvijo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00091570
KZ člen 86. ZKP člen 129a, 129a/3.
nadomestna izvršitev kazni zapora - ponoven predlog - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - delo v splošno korist - vikend zapor - postopek za nadomestitev kazni zapora - sprememba zaporne v denarno kazen
Za kaznivo dejanje po četrtem odstavku v zvezi s 3. alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 sta določeni kazen zapora kot glavna kazen in stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila. Sodišče je obsojencu s pravnomočno sodbo z dne 12. 12. 2023 izreklo kazen zapora, v izrečeno kazen zapora po pravnomočnosti pa sodišče ne more posegati na način, da bi jo spremenilo v drugo kazensko sankcijo, ampak lahko le določi enega izmed v 86. členu KZ-1 določenih načinov prestajanja oziroma izvršitve kazni zapora, med katerimi pa ni denarne kazni.
ničnost oporoke - veljavnost pravnih poslov - uporaba pravil obligacijskega prava - razdedinjenje - nujni dedič - prehod premoženja na dediče - zahtevek za ugotovitev ničnosti - oporočni dedič - zakoniti dedič
Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.
motenje posesti - motenje posesti električnega priključka - dejanje ni dokazano - dokazni predlog za vpogled v sodni spis - neprimeren dokaz
Za razsojo predmetne zadeve ni pomembno, ali je toženec v preteklosti že motil posest tožnika, temveč je pomembno oziroma pravno odločilno zgolj ali je ravno toženec motil posest tožnika v predmetni zadevi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00091471
KZ-1 člen 29, 29/2, 70a, 70b, 206, 206/1. ZKP člen 105, 105/2, 492, 492/1.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - duševna motnja - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - nujen ukrep - dokazna ocena - dokazna ocena priče - posnetki nadzornih kamer - premoženjskopravni zahtevek - neprištevnost storilca - napotitev na pravdo
Pritožba neutemeljeno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega protipravnega dejanja. Ta svoj zaključek je v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo, v tej posledici pa obdolžencu izreklo ustrezen varnostni ukrep ter razloge za njegov izrek v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo.
Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožbe glede izrečenega varnostnega ukrepa ter navajanje, da bi bil primernejši varnostni ukrep zdravljenja na prostosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090893
ZKP člen 16, 26, 26/1, 29, 29/1, 76, 76/3, 87, 87/6, 434, 434/1. KZ-1 člen 19, 19/1.
krajevna pristojnost - kraj storitve kaznivega dejanja - ubikvitetna teorija - pristojnost po kraju prebivališča obdolženca - načelo kontradiktornosti - pravočasnost zasebne tožbe - opis kaznivega dejanja - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - obvezne sestavine zasebne tožbe
Iz opisa kaznivega dejanja nista navedena ne kraj, kjer naj bi obdolženec deloval, niti kraj, kjer naj bi nastala prepovedana posledica, zato iz predmetnega opisa kraja storitve kaznivega dejanja ni mogoče določiti. Očitno sklepanje o kraju storitve kaznivega dejanja, ki ga ponuja pooblaščenka, ne zadošča. Zato se v tem primeru pristojnost pravilno določi na podlagi prvega odstavka 29. člena ZKP in je pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče (forum domicilii).
Po oceni sodišča druge stopnje je namreč sodišče prve stopnje premalo upoštevalo premoženjsko stanje predlagateljice, predvsem dejstvo, da je slednja upravičena do brezplačne pravne pomoči, ki je bila odobrena z odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 344/2025 z dne 13. 5. 2025 za zastopanje in pravno svetovanje pred sodiščem prve stopnje in z odločbo Bpp 1390/2025 za postopek s pritožbo.
Nadalje pri terjatvi, uveljavljani v pobot glede obratovalnih skupnih stroškov, ki jih je toženec plačal za tožnico, ne gre za regresno terjatev, za katero bi veljal krajši triletni zastaralni rok za občasne terjatve, kot zmotno meni tožnica v pritožbi. Solastniki skupno upravljajo s stvarjo in sorazmerno s svojim deležem krijejo stroške vzdrževanja in obratovanja (68. člen SPZ). Plačilo teh stroškov za drugega solastnika šteje za izpolnitev zakonske obveznosti namesto njega, kar pomeni, da ima solastnik verzijski zahtevek zaradi neupravičene obogatitve (197. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Krajši zastaralni rok se nanaša le na razmerje med dobaviteljem (električne energije, storitve odvoza smeti) in uporabnikom (355. člen OZ), ne pa tudi na razmerje med tožencem in tožnico glede verzijskega zahtevka, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki ga je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.
Za podaljšanje izrečenega ukrepa ni dovolj zgolj bojazen pred nasprotnim udeležencem, saj v času izrečenega ukrepa nasprotni udeleženec izrečenega ukrepa ni kršil, prav tako predlagatelj ne navaja novih okoliščin oziroma dogodkov, ki bi se zgodili po izreku predmetnega ukrepa in bi predstavljal podlago za izrek ukrepa po ZPND, s tem pa predlog za podaljšanje že izrečenih ukrepov prepovedi približevanja in navezovanja stikov ni utemeljen.
neprava obnova kazenskega postopka - predlog obsojenca za izrek enotne kazni - vrsta odločbe - kršitev pravice do izjave - kontradiktornost - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - časovna omejitev
Najprej je pritrditi zagovorniku v opozorilu, da pri zavrnitvi obsojenčevega predloga za združitev kazni ne gre za odločitev, s katero bi prvostopenjsko sodišče spreminjalo odločbe o kazenskih sankcijah iz pravnomočnih sodb. Pravilno poudarja, da za primer neutemeljenega predloga sodbe ostanejo nespremenjene, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog za združitev kazni zavrniti s sklepom in ne s sodbo.
Iz obsežne sodne prakse Ustavnega sodišča (ki se opira tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice) izhaja, da je treba v skladu z 22. členom Ustave obsojencu omogočiti, da se seznani z vsem procesnim gradivom, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in da o njem zavzame stališče. Ta pravica pa implicitno zajema tudi pravico obdolženca, da se seznani z odgovori državnega tožilstva na svoja (redna ali izredna) pravna sredstva in se do njih opredeli.
sklep o stroških postopka - stroški vročanja - krivdni stroški
Drugi odstavek 94. člena ZKP, ki določa, da o stroških iz prejšnjega odstavka izda sodišče poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari, ne izključuje izdaje sklepa o teh stroških že med potekom kazenskega postopka. O navedenih stroških lahko tako izda sodišče poseben sklep, ko ti nastanejo, najkasneje pa odloči o njih v odločbi o glavni stvari.
V skladu s 197. členom OZ, ima pravico zahtevati povračilo, kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti. Poudarek je, torej na tem, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo.
skupno premoženje - posebno premoženje - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje - načelo realne subrogacije - povečana vrednost nepremičnine
Pritožba pravilno opozarja, da ne prihaja do celotnega prekrivanja stvarnopravnega zahtevka glede ugotovitve polovičnega deleža na nepremičninah kot skupnega premoženja, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo in ni predmet pritožbenega preizkusa, ter dajatvenega zahtevka glede skupnih vlaganj v posebno premoženje toženca, kot je sicer napačno zaključilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pritožbeno neizpodbijanih odločilnih dejstev, da se je vrednost nepremičnine zaradi skupnih vlaganj v hišo povečala za 19.100,00 EUR po stanju leta 1998, ko je razpadla življenjska skupnost (12. točka obrazložitve). Ta vlaganja v hišo so bila opravljena tako v skupno premoženje (polovični delež na nepremičnini, kupljen od brata toženca), kot tudi v toženčevo posebno premoženje (polovični delež na nepremičnini, pridobljen na podlagi dedovanja). Del vlaganj, ki se nanaša na posebno toženčevo premoženje, utemeljuje ločeno obravnavo.