Obdolženi je bil osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, zato je bila policija v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP pristojna ukreniti vse potrebno, da se pridobijo dokazi, ki utegnejo biti pomembni za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Vprašanje povezave pridobljene zdravstvene dokumentacije z očitanim kaznivim dejanjem je lahko predmet dokazne ocene v nadaljnjem kazenskem postopku, nikakor pa to ne more pomeniti osnove za očitek nezakonitega zbiranja dokazov.
Kot v odločbi X Ips 6/2026 z dne 26. 8. 2026 izpostavlja VSRS, se lahko očitna pomota pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu pooblaščencu, vendar po ustaljenem stališču VSRS ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj tudi naslovljena. V tem kontekstu je treba še poudariti, da predlog iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP (predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka) ni nujen pogoj, da se postopek nadaljuje in nima pravne narave akta, s katerim se postopek začne (tožbe), kar sicer zatrjuje pritožba. Razlog za prekinitev postopka v skladu z drugim odstavkom 301. člena ZFPPIPP preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Obstoj upnikovega pravočasnega predloga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tudi, če upnik takšnega predloga pravočasno ne poda, sodišče vsebinsko odloči o tožbenem zahtevku v zvezi s prerekano terjatvijo. Ker prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika v takšnem primeru preneha (sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP), sodišče tožbeni zahtevek zavrne (primerjaj zadevo II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011). Ker torej Predloga ni mogoče primerjati s tožbo, za odločitev v zadevi ni uporabljiva določba devetega odstavka 112. člena ZPP, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.
V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se pred objavo sklepa o preizkusu terjatev postopek ne more nadaljevati, kar pomeni, da predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP ni mogoče podati preden je za to procesno dejanje izpolnjen z zakonom določen pogoj iz drugega odstavka citiranega člena (objava sklepa o preizkusu terjatev).
Pritrditi je pritožbi o pravno zmotnem stališču, da gre pri odločanju o zahtevi za informativni seznam dolžnikovega premoženja za odločanje o vsebinskem zahtevku in v posledici take pravnomočne odločitve za prepoved ponovnega odločanja (res iudicata). Gre za procesno dejanje sodišča, ki ga le-to opravi ob izpolnjeni navedeni zakonski podlagi.
Po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic kdor, zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Obravnavano kaznivo dejanje spada med poškodbena kazniva dejanja, zato zgolj ogrozitev premoženja drugega za njegovo dokončanje ne zadostuje, temveč mora upniku v izvršilnem postopku nastati določena dejanska premoženjska škoda.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da navedbe zahtevane osebe ne predstavljajo razloga za zavrnitev predaje in da pri tem tudi ni podan noben izmed razlogov za zavrnitev predaje iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. A. A. je na zaslišanju namreč povedal le, da ne želi prestajati kazni na Poljskem, ker poljski ljudje niso normalni in obravnavajo ljudi kot pse, da sicer ni rasist in nima predsodkov do druge rase, vendar so poljski ljudje neumni in da je pol kazni na Poljskem že prestal. Takšni pavšalni očitki sodišču prve stopnje niso dali podlage za to, da bi opravilo poizvedbe o tem, kje bo zahtevana oseba v Republiki Poljski prestala preostanek zaporne kazni in kakšne so tam razmere. Ne dajejo pa je niti pritožbene navedbe o povprečni površini bivalnega prostora na zapornika v tej državi ter pavšalna navedba, da je CPT v zvezi s poljskimi zapori izpostavil tudi druge pomanjkljivosti režima prestajanja pripora in zapora, saj ne predstavljajo podatkov, ki bi kazali na to, da bo zahtevana oseba v primeru predaje Republiki Poljski v tej državi podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Pravica do izjave iz 22. člena Ustave zagotavlja posamezniku možnost, da se izjavi o procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev o njegovih pravicah in pravnih interesih. Zato mora biti zahtevani osebi tudi v postopku odločanja o predaji omogočeno, da se pred odločitvijo seznani z obrazloženim predlogom preiskovalnega sodnika in se o njem izjavi. Na drugačno presojo ne vpliva, da 23. člen ZSKZDČEU-1 predhodne vročitve obrazloženega predloga preiskovalnega sodnika zahtevani osebi in njenemu zagovorniku izrecno ne določa. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 2015.
Prav možnost izjave o vseh pridobljenih podatkih oziroma procesnem gradivu, na katerem temelji predlog preiskovalnega sodnika, je ustavno sodišče v navedeni odločbi izrecno zahtevalo tudi za ponovljeni postopek.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zahtevani osebi in njenemu zagovorniku vročiti obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ter vse naknadno pridobljene podatke in odgovore nemških in hrvaških organov ter jima dati primeren rok za izjavo.
Ravnanja, storjena v času prestajanja druge kazni zapora, ne gre šteti za kršitev oziroma zlorabo režima zapora ob koncu tedna v zvezi s predmetno kaznijo, saj se ta v času očitanega ravnanja še ni izvrševal.
Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču sodišča prve stopnje, da za uporabo sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 zadošča, da sta bila dva samostojna zakonska razloga za izvršitev kazni v zavodu (tj. neizpolnjevanje pogoja glede zaposlitve oziroma nadaljnjega opravljanja dela in storitev dejanja, ki ima znake disciplinskega prestopka) ugotovljena po pravnomočnosti sodbe. Odločilno je namreč, v okviru katere kazni in katerega režima izvrševanja je nastala.
Načelo specialnosti iz 12. člena ZSKZDČEU-1 pravno omejuje učinke predaje, saj se zahtevane osebe zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, praviloma ne sme preganjati brez predhodnega soglasja izvršitvenega pravosodnega organa. Morebitna namera avstrijskih organov, da bi jo obravnavali tudi zaradi dejanj iz drugega ENPP, zato sama po sebi ne pomeni pravne podlage za takšen pregon niti ne razširja obsega dovoljene predaje.
Če bi Republika Avstrija želela zahtevano osebo preganjati tudi zaradi drugih dejanj, bi morala pridobiti potrebno soglasje slovenskega pravosodnega organa.
Kljub temu da je bila obravnavana zadeva na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 349/2026-2 z dne 2. 9. 2026, zaradi enakomerne porazdelitve zadev med sodišči, dodeljena v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu, so po mnenju višjega sodišča podane okoliščine, ki terjajo prenos krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi. V predmetni zadevi je namreč oškodovanka sodnica, zaposlena na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki svojo funkcijo opravlja v isti stavbi kot sodniki Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, pri čemer sodniki obeh sodišč tudi vsakodnevno sodelujejo.
Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovornici, da opis dejanja s sklicevanjem na drug procesni akt načeloma ni ustrezen način oblikovanja izreka sodbe. Vendar pa navedeno samo po sebi še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv.
Pomanjkljivi so tudi razlogi sodbe o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema predmetov. Tako ni pojasnilo okoliščin, ki bi utemeljevale odvzem katerega koli od navedenih predmetov po 73. členu KZ-1.
Ob ponovnem odločanju o zaseženih predmetih bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da njihova dokazna vrednost sama po sebi ne pomeni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov.
Ker ugotovljene pomanjkljivosti ne zadevajo zgolj posameznega dokaza ali posameznega dela obrazložitve, temveč samo jedro dokazne presoje o poteku dogodka, ravnanju obtoženca, vzroku padca in nastanku odločilnih poškodb, je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 392. člena ZKP odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. Sodišče prve stopnje je namreč glede navedenih odločilnih vprašanj že zavzelo celovita dokazna stališča, pri čemer ni ocenilo vseh nasprotnih delov zagovora in drugih dokazov. Glede na obseg in naravo potrebne ponovne dokazne presoje je zato primerno, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.
Odločilna okoliščina obravnavane zadeve je, da je bila obsojencu ista kazen zapora že nadomeščena z alternativnim načinom izvršitve, in sicer z delom v splošno korist, česar pa ni opravil niti v minimalnem obsegu.
Obsojeni je torej že imel možnost kazen zapora prestajati na milejši, alternativni način, vendar zaupanja, ki mu ga je s tem izkazalo prvostopenjsko sodišče, ni upravičil.
Prav ugotovljena izrazita pasivnost in ignoranca pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje pa je pri odločanju o ponovnem predlogu za (drugovrstno) alternativno izvršitev iste kazni zapora bistvenega pomena. Zapor ob koncu tedna je namreč način izvršitve kazni, pri katerem se obsojencu zaupa, da bo tudi zunaj zavoda za prestajanje kazni zapora spoštoval zanj določen režim. Zato je pri presoji, ali gre obsojenemu takšno zaupanje izkazati, njegov dosedanji odnos do izvrševanja izrečenemu mu kazenske sankcije neposredno relevanten.
Ker ob prvi vročitvi dne 16. 3. 2026 pritožnik ni bil ustrezno pravno poučen o pravici do prevzema kazenskega pregona po 60. členu ZKP, je 30-dnevni rok začel teči 28. 3. 2026. Pritožbeno sodišče pripominja, da v takšnih okoliščinah ne gre za podaljšanje že začetega zakonskega roka, temveč za nov začetek teka zakonskega roka. V posledici pojasnjenega je zato zaključiti, da je treba obtožni predlog, vložen 22. 4. 2026, šteti za pravočasen.
Ni odločilno, ali je bil profil tehnično nastavljen kot javen ali zaseben v smislu posameznih nastavitev aplikacije. Za presojo v aktualnem stadiju postopka je bistveno, da je mladoletnik vsebino posnetka aktivno posredoval tretjim osebam in s tem izgubil izključno oblast nad nadaljnjo uporabo oziroma posredovanjem vsebine. Zato tudi morebitna subjektivna predstava o tem, da bo vsebina ostala znotraj določenega kroga uporabnikov, sama po sebi ne vzpostavlja ustavno varovanega upravičenega pričakovanja zasebnosti v razmerju do nadaljnjega posredovanja s strani prejemnika.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo obširne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o pritožbeno izpostavljenem vprašanju, zakaj šteje, da obdolženka pri neizvršitvi stikov ni ravnala zlonamerno.
Učinki litispendence se nanašajo na vprašanje, kje in pod kakšnimi pogoji je mogoče o istem zahtevku odločati, in ne na vprašanje, koliko časa lahko traja začasni poseg v premoženje obdolženca. Okoliščina, da oškodovana družba zaradi uveljavitve zahtevka v kazenskem postopku istega zahtevka ne more hkrati uveljavljati v pravdi, zato ne more podaljšati oziroma zaobiti zakonsko določenega maksimalnega časa trajanja zavarovanja v kazenskem postopku.
Razveljavitev pravnomočne sodbe namreč ne pomeni, da je s tem začel teči nov kazenski postopek oziroma da so se ponovno vzpostavili pogoji za časovno neomejeno uporabo ukrepov, ki so bili v istem postopku že odrejeni in so prenehali zaradi izteka zakonskega roka.
Za presojo zakonitosti hišne preiskave (ter v njeni posledici pridobljenih dokazov) je bistvena presoja ustrezne obrazloženosti odredbe, s katero je bila hišna preiskava odrejena, in nadalje sama izvedba le-te, medtem ko morebitna nevročitev odredbe obdolžencu na samo zakonitost hišne preiskave nima vpliva.
Vendarle pa je jasno določilo 454. člena ZPP, po katerem sodišče odloči o sporu brez razpisa naroka le, kadar izvedbe naroka nobena stranka ni predlagala, med strankami pa dejansko stanje ni sporno oziroma je o njem mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Ta določba pomeni, da mora stranka, ki želi, da sodišče narok izvede, to zahtevati. Toženec v pritožbi navaja in to je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da je izvedbo naroka pravočasno predlagal.
Za nastanek zamude ni potreben poziv upravnika k plačilu prispevka v rezervni sklad, saj zamuda nastane po poteku roka, ki je določen za plačilo.
Z obravnavanim sklepom je sodišče odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških tožnice, ki jih je ta pravočasno, to je v roku 15 dni od prejema sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, P 75/2025 z dne 1. 12. 2025, priglasila kot dodatne pravdne stroške. Sodišče je namreč s citirano sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, odločilo brez glavne obravnave.