Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena
odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena
ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi
sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji
odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki
Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela
kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojnost sodišča RS (97. člen ZMZP), da v isti zadevi že ni bila izdana pravnomočna odločba ali morda pred sodiščem
Republike Slovenije ne teče že prej začeta pravda (99. člen ZMZP), vsebinsko pa se preizkus omeji le na vprašanje ali tuja sodna odločba ne nasprotuje domačemu javnemu redu (100. člen
ZMZP).
Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1.
Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
V skladu z določbo 17. člena ZIZ je izvršbo mogoče dovoliti na podlagi izvršilnega naslova, med drugim na podlagi izvršljive sodne odločbe. V skladu z določbo petega odstavka 40. člena ZIZ mora upnik predlogu za izvršbo, če izvršilni naslov predstavlja tuja sodna odločba, poleg izvršilnega naslova priložiti tudi listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pri presoji teh pogojev v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZIZ pravilno izhajalo iz določb Uredbe. V tem okviru je pravilno upoštevalo, da je v skladu z 39. členom Uredbe sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo, ter da mora za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe vlagatelj v državi članici organu, pristojnemu za izvršitev, predložiti izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za ugotovitev njegove verodostojnosti, in potrdilo, izdano v skladu s 53. členom, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je upnik s predložitvijo zgoraj navedenih listin (točka 6 te obrazložitve) tem pogojem zadostil.
Pritožba tudi ne more uspeti z očitki o kršitvah, ki naj bi bile zaradi poteka postopka v nemškem jeziku in nemožnosti sodelovanja dolžnika v postopku, storjene v postopku pred avstrijskim sodiščem, in tudi ne z očitki v zvezi z neobstojem terjatve, ki je bila dolžniku v plačilo naloženo z zamudno sodbo. Že po pravilih slovenskega prava, ki ga je v zvezi z izvršitvijo zadevne zamudne sodbe treba uporabiti na podlagi 41. člena Uredbe, je izvršilno sodišče v skladu z načelom stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, in sicer tudi v primeru, ko gre za tujo sodno odločbo (17. člen ZIZ). V 52. členu Uredbe pa je tudi izrecno določeno, da pod nobenimi pogoji sodne odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preizkusiti glede vsebine v zaprošeni državi članici. Sodišče v izvršilnem postopku tako ni pristojno presojati utemeljenosti izdaje zadevne zamudne sodbe in obstoja terjatve, ki je v njej določena, prav tako pa tudi ne obstoja morebitnih procesnih kršitev v postopku, v katerem je bila izdana zadevna zamudna sodba. Takšne kršitve bi lahko dolžnik v skladu z relevantnimi procesnimi pravili uveljavljal le v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, v obravnavanem primeru torej v postopku pred avstrijskim sodiščem.
Drugače, kot to velja v zvezi s terjatvami preživnine, glede katerih je bil dogovor sklenjen v točki II sodne poravnave, upravičenec do plačila terjatev, vsebovanih v točki V sodne poravnave, ni mladoletni otrok A. A., ki v tej izvršilni zadevi nastopa kot upnik, ampak njegova mati (nasprotna udeleženka v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov). Ta je namreč na podlagi dogovora v točki V sodne poravnave upravičena do vrnitve polovice v tej točki opredeljenih izdatkov za mladoletnega otroka (med drugim do vrnitve polovice izdatkov za očala), ki jih bo predhodno plačala sama. Izvršbo je dopustno dovoliti le za izterjavo terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu (17. člen ZIZ), upnik pa v predloženem izvršilnem naslovu nima podlage za izterjavo terjatve iz naslova polovice izdatkov za očala v svojo korist, v predlogu za izvršbo pa tudi ni določno označil javne ali po zakonu overjene listine, s katero lahko dokaže, da je bila navedena terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ), niti v tej smeri ni podal kakšnih trditev.
V točki V sodne poravnave je sicer določena obveznost dolžnika, da krije polovico izdatkov za otrokova očala, ki jih bo plačala otrokova mati, vendar pa v sami sodni poravnavi višina te obveznosti ni določena, niti niso v njej navedeni elementi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Glede na opredelitev v sodni poravnavi je višina obveznosti namreč odvisna od bodočega negotovega dejstva, tj. nastanka dejanskega izdatka v zvezi z nakupom očal v obdobju po sklenitvi sodne poravnave in plačila le-tega s strani otrokove matere. Višine obveznosti, ki jo dolžnik dolguje na podlagi sklenjenega dogovora, tako ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov, navedenih v sodni poravnavi, ali na podlagi javno dostopnih (uradnih) podatkov, ampak šele na podlagi ugotovitve v poravnavi sicer opredeljenih bodočih dejstev (tj. višine dejanskega plačila za očala) in izvajanja dokazov v tej smeri. Za ugotovitev višine v sodni poravnavi dogovorjene obveznosti bi bilo torej potrebno dodatno vsebinsko odločanje, kar pa presega pristojnost izvršilnega sodišča. Sodna poravnava v relevantnem delu zato ni primeren izvršilni naslov.
V skladu z drugim odstavkom 201. člena ZIZ lahko dolžnik terjatev upnika na razdelitvenem naroku izpodbija le, če terjatve ni mogel izpodbijati z drugimi izvršilnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Glede na to da je dolžnik zadevna plačila neuspešno uveljavljal že med postopkom, z ugovori po izteku roka, ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa k temu še dodaja, da se dokazila, ki jih je dolžnik na razdelitvenem naroku predložil v zvezi s plačili terjatev upnika v vodilni in pristopljeni zadevi, nanašajo na obdobje pred izdajo sklepov o izvršbi v vodilni zadevi I 357/20211 in pristopljeni zadevi I 419/2021, zaradi česar bi, če upnika plačil morebiti ne bi upoštevala že ob vložitvi predlogov za izvršbo, lahko dolžnik navedbe o teh plačilih podal že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (razlogov, da tega brez svoje krivde morebiti ni mogel storiti, dolžnik v pritožbi ni zatrjeval), medtem ko na razdelitvenem naroku glede na določbo drugega odstavka 201. člena ZIZ teh plačil ne more več uveljavljati.
Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP je treba poleg objektivne zlorabe procesne pravice izkazati tudi subjektivno komponento, to je namen udeleženca ― kršitelja za zavlačevanje postopka.
Glede na to, da vrednost spornega predmeta obstaja že ob vložitvi tožbe, je logično, da sklep, ki to vrednost le ugotovi ali popravi, učinkuje za celoten postopek, torej ex tunc (za nazaj).
Iz prvega odstavka 33. člena ZGD-1 izhaja, da pooblastilo v obliki prokure podeli družba. Pooblastitelj je torej družba oziroma v njenem imenu skupščina družbenikov. V obravnavani zadevi iz Družbene pogodbe ne izhaja, da je skupščina tista, ki prekliče prokuro, vendar pa v Družbeni pogodbi tudi ni določeno, da o preklicu prokure odloča poslovodja. V primeru takšne pravne praznine je logičen sklep, da je za preklic prokure pristojen tisti organ družbe, ki je pooblastilo v obliki prokure podelil, torej skupščina družbe.
Za presojo, kdo je pristojen za preklic prokure, je treba uporabiti zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe (skupščine družbenikov in poslovodje). Takšna razlaga pa zahteva presojo, da je v primeru, če iz družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prepustili poslovodji, preklic prokure v pristojnosti skupščine. Zato ne držijo nasprotne trditve v odgovoru na pritožbo, da je v primeru, če družbena pogodba ne določa drugače, preklic prokure v pristojnosti poslovodje, ki zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih. Res je, da poslovodja zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih, a ne takrat, ko je odločanje o določenih vprašanjih v družbi (z namenom) prepuščeno skupščini. Podelitev prokure, s tem pa tudi njen preklic je (zaradi možnega nasprotja interesov med organi družbe) v pristojnosti skupščine in ne poslovodje.
Kot izhaja iz spisovnih podatkov, v katerih je povzeta vsebina vseh osmih datotek s prikazano spolno zlorabo otrok, gre za zelo zavržno vsebino prikazovanja mladoletnih oseb, tudi otrok, ne le v seksualnih položajih, temveč celo med spolnimi odnosi, oralnim zadovoljevanjem in razkazovanjem v eksplicitno seksualnih položajih. Obdolženec je takšne datoteke razširil, zato tudi po presoji višjega sodišča ni nobene podlage za kakšno omilitev zaporne kazni oziroma za izrek pogojne obsodbe, za kar se zavzema zagovornica v pritožbi.
13. člen ZNUZJV ne pomeni splošne dekriminalizacije kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, temveč kot prekršek opredeljuje zgolj tista ravnanja, pri katerih je povzročena škoda majhna oziroma ne presega zakonsko določenega zneska 500,00 EUR. Za presojo vprašanja uporabe milejšega zakona zato ni odločilno zgolj dejstvo, da je bil po storitvi dejanja sprejet nov predpis, marveč tudi, ali ta za konkretno obravnavano dejanje dejansko pomeni milejšo ureditev.
Kot izhaja iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev je obsojeni kaznivo dejanje velike tatvine, v zvezi s katerim je bil v zadevi III Kpd 5581/2023 (kasneje opr. št. III K 5581/2023, v kateri je sodba postala pravnomočna 14. 12. 2023) najprej v priporu, nato v zaporu, izvršil v časovnem obdobju od 23. 1. 2023 do 24. 1. 2023, torej v času, ko bi moral opravljati delo v splošno korist v sedaj obravnavani zadevi. Torej je sam, s storitvijo novega, celo težjega kaznivega dejanja kot v predmetni zadevi, in kljub temu, da mu je bilo omogočeno alternativno izvrševanje kazni zapora ob zaupanju, da dela v splošno korist ne bo zlorabil za ponavljanje kaznivih dejanj, ustvaril okoliščine, v katerih dela v splošno korist v sedanji zadevi ni mogel opravljati. Sam, s svojim ravnanjem je torej onemogočil določen mu alternativni način izvršitve kazni zapora. In po ustavljeni sodni praksi to predstavlja razlog za neizvršitev dela v splošno korist v njegovi krivdni sferi in ne objektivnih okoliščin, ki bi mu brez njegovega doprinosa onemogočile izvršitev dela v splošno korist v postavljenem roku (in bi narekovale podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti) kot zmotno navaja pritožnica.
Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.
Vsi navedeni in časovno razširjeni očitki tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo popolnoma nove in drugačne historične dogodke, ki se v preiskavi na zahtevo državne tožilke zoper obdolženko niso obravnavali in glede katerih zato oškodovanec kot tožilec ni upravičeni tožilec, zato subsidiarne obtožbe z dne 3. 7. 2025 v tem delu ni mogoče dopustiti, temveč bi jo bilo treba glede navedenih (časovno in vsebinsko razširjenih) očitkov, ki niso bili predmet opisa, v zvezi s katerim je državna tožilka z vlogo z dne 29. 5. 2025 odstopila od kazenskega pregona, na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP1 zavreči.
Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.
Obsojena je imela pravico do pritožbe zoper sodbo z dne 14. 1. 2026 a je ni izkoristila v zakonsko danem, prekluzivnem roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. S pritožbo zoper sklep o zavrženju njene pritožbe kot prepozne sedaj ne more zaobiti dejstva, da prepozne pritožbe ni dopustno vsebinsko presojati. Preko pritožbe zoper sklep o zavrženju predhodno vložene, prepozne pritožbe ne more izpodbijati sodbe z dne 14. 1. 2026. Predmet odločanja je lahko v tej fazi le še pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o zavrženju predhodne pritožbe, prejete dne 20. 2. 2026 in poslane sodišču po navadni pošti, v zvezi s to okoliščino pa obsojena v svoji laični pritožbi ne navaja ničesar.
Bistvene sestavine prodajne pogodbe za prenos lastninske pravice na nepremičninah pa so, predmet prodaje, torej natančno opredeljena nepremičnina, s parcelno številko, katastrsko občino ali ID znakom in opisom ter določena kupnina za nepremičnino (cena). Iz navedenih SMS sporočil ne izhaja nedvoumna identifikacija nepremičnin, saj ni navedenih številk parcel, niti ID znakov, na katere bi se naj pogodba o prenosu lastninske pravice nanašala.
Zato je pritrditi, da besede, ki jih je toženec izrekel v dogodku dne 4. 2. 2025, tudi objektivno gledano niso takšne, da bi jih povprečen udeleženec primerljivega dogajanja, lahko doživljal kot resno grožnjo, da bi torej toženec uporabil takšno verbalno ali fizično silo, da bi lahko opredelili njegovo ravnanje za protipravno.
Tožnica sicer pravilno zatrjuje, da se za kršitev pogodbe ne zahteva niti storitev kaznivega dejanja niti obsodilna sodba, vendar pa je morala v predmetnem pravdnem postopku dokazati ravnanja iz 15. člena pogodbe, ki pomenijo njeno kršitev in upravičujejo enostransko odpoved pogodbe ter vrnitev plačila. Glede na to, da je toženec, ki je očitana dejanja povsem zanikal, izdana pa tudi ni bila pravnomočna kazenska obsodilna sodba, je bilo materialno in procesno dokazno breme, da z dokaznim standardom prepričanja dokaže, da je toženec storil takšna ravnanja, na tožnici.