ZP-1 člen 22, 22/3, 163, 163/8, 202č. ZVoz-1 člen 50, 50/3, 50/4.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - kazenske točke v cestnem prometu - tečaj varne vožnje - pogoji za izbris kazenskih točk - preuranjena odločitev - odločilna dejstva in okoliščine - evidenca kazenskih točk v cestnem prometu - dokazni postopek - razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje
Pri presoji pogojev za izbris kazenskih točk iz tretjega odstavka 50. člena ZVoz-1 je treba upoštevati pravnomočno izrečene in izvršene kazenske točke, pri čemer se šteje, da so kazenske točke izvršene, ko so vpisane v skupno evidenco kazenskih točk v cestnem prometu.
ZDPN-2 člen 5, 14, 14/2. ZIZ člen 196, 197, 197/1, 197/1-2, 198.
prodaja dolžnikove nepremičnine na javni dražbi - davek na promet nepremičnin - zavezanec za davek - odmera davka - pristojnost davčnega organa - plačilo davka na promet nepremičnin - prekoračitev pooblastil sodišča - oprostitev položitve kupnine
Pritrditi je pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo pooblastilo, ko je samo odmerilo davek. To je v izključni domeni davčnega organa (drugi odstavek 14. člena ZDPN-2). Sodišče je dolžno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za nastanek davčne obveznosti, kot vrsto nepremičnine, davčni status udeležencev, in na podlagi teh dejstev pridobiti odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin od davčnega organa. Šele na podlagi pravnomočne odločbe davčnega organa, v kateri je določen točen znesek davka, sodišče kupcu (v obravnavanem primeru edinemu upniku oproščenemu položitve kupnine) naloži plačilo davka.
sklep o pravdnih stroških - izvršljivost izreka odločbe - smrt stranke - pooblaščenec
Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni izvršljiv, ker v njem ni navedena številka transakcijskega računa toženca.
ZNB člen 39, 39/1, 39/1-2, 39/1-3. URS člen 26, 32, 42.
odškodninska odgovornost države - zakonodajna protipravnost - kvalificirana protipravnost - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - COVID-19 - omejitev gibanja
Tožba je bila vložena na podlagi 26. člena URS, ki ureja odškodninsko odgovornost države za delovanje državnih organov, zato so neutemeljena nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati s sorazmernostjo in nujnostjo sprejetih ukrepov. Država je s temi odloki posegla v pravico do gibanja in združevanja ljudi, zato so tudi ti akti lahko predmet presoje njene odškodninske odškodninske odgovornosti v smislu, ali so bili ukrepi sorazmerni, oziroma ali je vlada z njihovim sprejemom in izvrševanjem presegla svoja pooblastila.
Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je zakonodajna (normativna) protipravnost podana tudi, kadar bi določen predpis zaradi zagotovitve ustavnih pravic moral biti izdan, pa ni bil. V zvezi s tem je tudi pravilno ugotovilo, da razglasitev določenega predpisa kot neustavnega, še nujno ne pomeni kvalificirane protipravnosti, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti države za delovanje njenih organov po 26. členu URS, temveč je ta podana, če gre za najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
V obravnavani zadevi so okoliščine primera bistveno drugačne, saj je nastopila epidemija nalezljive bolezni SARS-CoV, ki je zahtevala ukrepanje države. V tem primeru je bila v ospredju skrb države za zdravje prebivalstva, in sta sta si tako v določenem trenutku nasproti stali ta pravica ter ustavni pravici do gibanja in združevanja.
Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev) (2019) člen 100, 101/2. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 9, 15, 21, 61. DZ člen 240, 241, 242, 244, 244/2.
otrokovo običajno prebivališče - mednarodna pristojnost - skrbništvo nad mladoletno osebo - prenos pristojnosti - nasprotje med interesi skrbnika in osebe pod skrbništvom - omejitev skrbniških pravic
Nadalje je zmotno sklicevanje predlagatelja na določbe Haaške konvencije iz leta 1996. Pritožbeno sodišče pojasnjuje da Bruseljska uredba IIa v 61. členu izrecno določa, da ima ta uredba v razmerju do Haaške konvencije iz leta 1996 prednost pri uporabi (kar pomeni, da se uporablja uredba, ne pa konvencija), če ima otrok običajno prebivališče na območju države članice EU. V obravnavani zadevi je imela mld. A. A. ob začetku postopka (leta 2021) običajno prebivališče v Sloveniji, ki je država članica EU, zato se uporabijo določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Bruseljska uredba IIa, ne pa določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Haaška konvencija iz leta 1996. Enako velja za vprašanje priznanja izvršitve odločb iz ene države članice v drugi državi članici.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se določba 15. člena Bruseljske uredbe IIa uporabi zgolj izjemoma (kot izhaja že iz same dikcije omenjenega člena), kar že samo po sebi pomeni, da jo je treba ozko razlagati. Poleg tega iz besedila 15. člena Bruseljske uredbe IIa izhaja, da sodišče, ki vodi postopek, ni dolžno prekiniti postopka, ampak zgolj lahko prekine. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje meni, da pogoj za prekinitev in prenos pristojnosti na sodišče druge države članice v obravnavani zadevi ni podan, saj že pogoji iz prvega odstavka 15. člena niso izpolnjeni. Pravna teorija navedeno pravilo razlaga v smislu, da mora biti prenos pristojnosti v otrokovo korist oziroma, da se naj prenos pristojnosti izvede zgolj, če lahko sodišče druge države članice bolje zaščiti otrokovo korist, pri tem pa teorija izpostavlja, da lahko bolje zaščiti otrokovo korist tisto sodišče, ki je z zadevo posebej blizu povezano ali če govorijo razlogi razumevanja jezika drugega sodišča posebej za to, da o zadevi odloča sodišče druge države članice.
pogodba o organiziranju potovanja - sodba presenečenja - pravica do izjave - kvalificirani pooblaščenec - ustrezna priprava na narok - postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti
Ne gre za sodbo presenečenja in s tem za kršitev 22. člena Ustave RS, kadar sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela in se nanjo sklicevala. Stranka nosi odgovornosti za skrbno pripravo in sodelovanje v postopku. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak, kot v obravnavani zadevi. Pri tem mora stranka računati na možnost, da sodišče pri pravni presoji upošteva o tem stališča nasprotne stranke. Ker gre za spor v zvezi z organizacijo potovanja, je tožnik kot profesionalna oseba, ki se ukvarja z organizacijo potovanj, z zakonskimi določili, ki urejajo navedeno področje, moral računati. Pri tem je toženka v več vlogah navedla, da s splošnimi pogoji poslovanja ni bila seznanjena, zato je tožnik lahko računal, da bo sodišče prve stopnje temu tudi sledilo, in za tak primer navesti odločilna dejstva v skladu z navedeno zakonsko ureditvijo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00091570
KZ člen 86. ZKP člen 129a, 129a/3.
nadomestna izvršitev kazni zapora - ponoven predlog - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - delo v splošno korist - vikend zapor - postopek za nadomestitev kazni zapora - sprememba zaporne v denarno kazen
Za kaznivo dejanje po četrtem odstavku v zvezi s 3. alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 sta določeni kazen zapora kot glavna kazen in stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila. Sodišče je obsojencu s pravnomočno sodbo z dne 12. 12. 2023 izreklo kazen zapora, v izrečeno kazen zapora po pravnomočnosti pa sodišče ne more posegati na način, da bi jo spremenilo v drugo kazensko sankcijo, ampak lahko le določi enega izmed v 86. členu KZ-1 določenih načinov prestajanja oziroma izvršitve kazni zapora, med katerimi pa ni denarne kazni.
ničnost oporoke - veljavnost pravnih poslov - uporaba pravil obligacijskega prava - razdedinjenje - nujni dedič - prehod premoženja na dediče - zahtevek za ugotovitev ničnosti - oporočni dedič - zakoniti dedič
Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.
motenje posesti - motenje posesti električnega priključka - dejanje ni dokazano - dokazni predlog za vpogled v sodni spis - neprimeren dokaz
Za razsojo predmetne zadeve ni pomembno, ali je toženec v preteklosti že motil posest tožnika, temveč je pomembno oziroma pravno odločilno zgolj ali je ravno toženec motil posest tožnika v predmetni zadevi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00091471
KZ-1 člen 29, 29/2, 70a, 70b, 206, 206/1. ZKP člen 105, 105/2, 492, 492/1.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - duševna motnja - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - nujen ukrep - dokazna ocena - dokazna ocena priče - posnetki nadzornih kamer - premoženjskopravni zahtevek - neprištevnost storilca - napotitev na pravdo
Pritožba neutemeljeno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega protipravnega dejanja. Ta svoj zaključek je v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo, v tej posledici pa obdolžencu izreklo ustrezen varnostni ukrep ter razloge za njegov izrek v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo.
Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožbe glede izrečenega varnostnega ukrepa ter navajanje, da bi bil primernejši varnostni ukrep zdravljenja na prostosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090893
ZKP člen 16, 26, 26/1, 29, 29/1, 76, 76/3, 87, 87/6, 434, 434/1. KZ-1 člen 19, 19/1.
krajevna pristojnost - kraj storitve kaznivega dejanja - ubikvitetna teorija - pristojnost po kraju prebivališča obdolženca - načelo kontradiktornosti - pravočasnost zasebne tožbe - opis kaznivega dejanja - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - obvezne sestavine zasebne tožbe
Iz opisa kaznivega dejanja nista navedena ne kraj, kjer naj bi obdolženec deloval, niti kraj, kjer naj bi nastala prepovedana posledica, zato iz predmetnega opisa kraja storitve kaznivega dejanja ni mogoče določiti. Očitno sklepanje o kraju storitve kaznivega dejanja, ki ga ponuja pooblaščenka, ne zadošča. Zato se v tem primeru pristojnost pravilno določi na podlagi prvega odstavka 29. člena ZKP in je pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče (forum domicilii).
Po oceni sodišča druge stopnje je namreč sodišče prve stopnje premalo upoštevalo premoženjsko stanje predlagateljice, predvsem dejstvo, da je slednja upravičena do brezplačne pravne pomoči, ki je bila odobrena z odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 344/2025 z dne 13. 5. 2025 za zastopanje in pravno svetovanje pred sodiščem prve stopnje in z odločbo Bpp 1390/2025 za postopek s pritožbo.
Nadalje pri terjatvi, uveljavljani v pobot glede obratovalnih skupnih stroškov, ki jih je toženec plačal za tožnico, ne gre za regresno terjatev, za katero bi veljal krajši triletni zastaralni rok za občasne terjatve, kot zmotno meni tožnica v pritožbi. Solastniki skupno upravljajo s stvarjo in sorazmerno s svojim deležem krijejo stroške vzdrževanja in obratovanja (68. člen SPZ). Plačilo teh stroškov za drugega solastnika šteje za izpolnitev zakonske obveznosti namesto njega, kar pomeni, da ima solastnik verzijski zahtevek zaradi neupravičene obogatitve (197. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Krajši zastaralni rok se nanaša le na razmerje med dobaviteljem (električne energije, storitve odvoza smeti) in uporabnikom (355. člen OZ), ne pa tudi na razmerje med tožencem in tožnico glede verzijskega zahtevka, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki ga je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.
Za podaljšanje izrečenega ukrepa ni dovolj zgolj bojazen pred nasprotnim udeležencem, saj v času izrečenega ukrepa nasprotni udeleženec izrečenega ukrepa ni kršil, prav tako predlagatelj ne navaja novih okoliščin oziroma dogodkov, ki bi se zgodili po izreku predmetnega ukrepa in bi predstavljal podlago za izrek ukrepa po ZPND, s tem pa predlog za podaljšanje že izrečenih ukrepov prepovedi približevanja in navezovanja stikov ni utemeljen.
sklep o stroških postopka - stroški vročanja - krivdni stroški
Drugi odstavek 94. člena ZKP, ki določa, da o stroških iz prejšnjega odstavka izda sodišče poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari, ne izključuje izdaje sklepa o teh stroških že med potekom kazenskega postopka. O navedenih stroških lahko tako izda sodišče poseben sklep, ko ti nastanejo, najkasneje pa odloči o njih v odločbi o glavni stvari.
V skladu s 197. členom OZ, ima pravico zahtevati povračilo, kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti. Poudarek je, torej na tem, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo.
skupno premoženje - posebno premoženje - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje - načelo realne subrogacije - povečana vrednost nepremičnine
Pritožba pravilno opozarja, da ne prihaja do celotnega prekrivanja stvarnopravnega zahtevka glede ugotovitve polovičnega deleža na nepremičninah kot skupnega premoženja, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo in ni predmet pritožbenega preizkusa, ter dajatvenega zahtevka glede skupnih vlaganj v posebno premoženje toženca, kot je sicer napačno zaključilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pritožbeno neizpodbijanih odločilnih dejstev, da se je vrednost nepremičnine zaradi skupnih vlaganj v hišo povečala za 19.100,00 EUR po stanju leta 1998, ko je razpadla življenjska skupnost (12. točka obrazložitve). Ta vlaganja v hišo so bila opravljena tako v skupno premoženje (polovični delež na nepremičnini, kupljen od brata toženca), kot tudi v toženčevo posebno premoženje (polovični delež na nepremičnini, pridobljen na podlagi dedovanja). Del vlaganj, ki se nanaša na posebno toženčevo premoženje, utemeljuje ločeno obravnavo.
ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - pravočasnost ugovora - vročanje naslovniku v tujini - mednarodna pravna pomoč - ugoditev pritožbi
V posledici ugotovljenega, ko torej sodišče prve stopnje sodbe o kaznovalnem nalogu III K 58726/2019 z dne 19. 5. 2021 obdolženemu A. A. ni vročalo postopkovno ustrezno določbam o mednarodni medsebojni pomoči na način, skladen določbi 120. člena ZKP, se ugotovitev, da je ugovor obdolženca z dne 15. 10. 2024, na podlagi drugega in četrtega odstavka 445.č člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 375. člena ZKP zavreči kot prepozen, pokaže kot preuranjena.
preživnina razvezanemu zakoncu - pogoji za prenehanje pravice do preživnine (ukinitev preživnine) - razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze - nestrinjanje z dokazno oceno - vključitev v javna dela - dolgotrajna brezposelnost - starost - spremenjene okoliščine - skupno premoženje bivših zakoncev - ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja v pravdi - predhodno vprašanje - dolžnost preživljanja razvezanega zakonca
Sodišče druge stopnje v zvezi z razlogi za prenehanje pravice do preživnine po 108. členu DZ pojasnjuje, da je sodna praksa zavzela stališče, da pravica razvezanega zakonca do preživnine preneha le, če se ta redno oziroma trajno zaposli, ne pa v primeru, če je negotovo, ali se bo lahko redno zaposlil ali ne. Možnost redne (trajne) zaposlitve je lahko razlog za prenehanje pravice do preživnine le, če je preživninski upravičenec neupravičeno ni izkoristil, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.
V zvezi z razlogi za odpravo preživnine po 106. členu DZ zaradi storitve kaznivega dejanja zoper preživninskega zavezanca (tožnika) sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje zgolj tedaj, ko se tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, in sicer pravico oškodovanca do pravnega varstva (23. člen Ustave) in domnevo nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen Ustave), prevesi v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva, a (le) toliko, da poseg v domnevo nedolžnosti ni nesorazmeren.