TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki II. izreka tako, da se glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 30.273,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2023 do plačila.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 27. 9. 2023 zavrne." in

- v točki III. izreka tako, da se glasi:

" Tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke, vpisana pod ID pravice ..., za terjatev v višini 85.878,00 CHF, vpisana na podlagi notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi 142. čl. SPZ, opr. št. SV .../...z dne 8. 6. 2007 na nepremičnini, zemljiška parcela številka 1017/13, katastrska občina ... neveljavna in se izbriše."

se zavrne."

II. V preostalem delu se pritožba zoper sodbo zavrne in se v točkah I. in IV. izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku.

To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023.

Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.

Hipoteka torej varuje terjatev vse do njenega dokončnega poplačila in v celoti bremeni vsak del nepremičnine. Zato hipoteke, ki je bila ustanovljena na celotni nepremičnini, ni mogoče izbrisati samo delno (na primer samo z enega solastniškega deleža), temveč jo je mogoče odstraniti le v celoti.

Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je bila v obravnavani zadevi ustanovljena enotna hipoteka, saj je tedanja zastavna dolžnica zastavila celotno nepremičnino. Zato sta kasnejši solastnici glede na nedeljivost hipoteke, ki je bila ustanovljena na celotni nepremičnini v zvezi s to hipoteko po materialnem pravu, v takšni medsebojni zvezi, da lahko le obe skupaj upravljata in razpolagata s to pravico. Iz te skupne pravice upravljanja in razpolaganja izhaja zakonita nujnost, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so vsi zavezanci skupaj toženi, kar pomeni, da gre za primer nujnega enotnega sosporništva.