Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025, zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113. člena ZS, prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču).
Sodišče Evropske Unije je v zadevi C-473/2007 (Plumex proti Young Sports NV) z dne 9. 11. 2000 razložilo, da Uredba št. 1348/2000 (predhodnica trenutno veljavne uredbe, ki je določala iste načine vročanja), ne vzpostavlja nobene hierarhije med načini pošiljanja in vročanja in je zato sodno pisanje mogoče vročiti na enega ali drugega od teh načinov ali kumulativno.
V slovenskem odškodninskem pravu je ustaljena razlaga, da so pravno priznane vrste nepremoženjskih škod samostojne, medsebojno neodvisne in da se le izjemoma lahko denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisodi v enkratnem znesku. Odmera denarne odškodnine za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode zahteva tudi ločevanje dejstev, ki se podrejajo vsaki izmed njih, s čemer se želi preprečiti t.i. zidanje zahtevkov.
Sodišče druge stopnje glede na trditve tožnice v tožbi, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odmerjena denarna odškodnina 30.000,00 EUR (19 povprečnih mesečnih plač) za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju in 3.000,00 EUR (1,9 povprečne mesečne plače) za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 16.000,00 € (slabil 10 povprečnih plač) ter 2.610,00 EUR prisojene odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji pomoči in postrežbi (točke 78. do vključno 80), primerna.
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
V obravnavani zadevi gre za nepravdni postopek po ZVEtL-1. Namen tega postopka je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih zgradbah uredi (vzpostavi) v skladu s konceptom etažne lastnine, pri čemer ta postopek ni namenjen razreševanju spornih lastninskih vprašanj. To pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti to sodišče postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo (slednje je z določbo 24. člena ZVEtL-1 izrecno izključeno). Nepravdno sodišče zato o spornih dejstvih odloči v izrazito poenostavljenem postopku, in sicer v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz 18. člena ZVEtL-1 in na podlagi stopnje verjetnosti (24. člen ZVEtL-1). Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar je pravna kakovost odločitve zato manjša do te mere, da sklep o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da udeleženci in druge osebe svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih (35. člen ZVEtL-1).