Vsi navedeni in časovno razširjeni očitki tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo popolnoma nove in drugačne historične dogodke, ki se v preiskavi na zahtevo državne tožilke zoper obdolženko niso obravnavali in glede katerih zato oškodovanec kot tožilec ni upravičeni tožilec, zato subsidiarne obtožbe z dne 3. 7. 2025 v tem delu ni mogoče dopustiti, temveč bi jo bilo treba glede navedenih (časovno in vsebinsko razširjenih) očitkov, ki niso bili predmet opisa, v zvezi s katerim je državna tožilka z vlogo z dne 29. 5. 2025 odstopila od kazenskega pregona, na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP1 zavreči.
V obravnavani zadevi je pritrditi tožnici, da zapis ambulantnega izvida z dne 7. 4. 2025 pod prilogo A3 spisa ni v nasprotju s tožbenimi trditvami, saj iz zapisa, da se naj toženka v 5 dneh zglasi na kontroli pri osebnem zdravniku, ni mogoče sklepati, da bodo bolečine trajale zgolj 5 dni. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pooblastilo iz 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP, ko je na podlagi ambulantnega izvida štelo, da so telesne bolečine trajale zgolj 5 dni.
Sodišče prve stopnje je torej storilo več, kot bi smelo (t.i. nedovoljen presežek). Pritožbeno sodišče je skladno s pooblastilom iz 6. alineje 358. člena ZPP opisano kršitev odpravilo samo na način, da dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o 5-dnevnem trajanju telesnih bolečin pri svojem odločanju ni upoštevalo.
Bistvo pritožbene graje je, da je tožničin uspeh v pravdi napačno izračunan, saj ni zgolj 7 %, kot je štelo sodišče prve stopnje, temveč je višji. Tožnica s takšnimi pritožbenimi navedbami v tej fazi postopka ne more uspeti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo o temelju povrnitve stroškov (kdo nosi stroške in v kakšnem deležu) že pravnomočno odločeno, zato je sodišče na takšno odločitev vezano in vanjo ne more več posegati. Ponovno odločanje o tem vprašanju, za kar si prizadeva pritožba, je torej nedopustno (drugi odstavek 319. člena v zvezi s 366. členom ZPP).
Upoštevaje določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki se glede na določbo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar je ta določba tesno povezana z institutom materialnega procesnega vodstva, ki ima v tem postopku zaradi poudarjenih pooblastil sodišča (164 do 167 člen ZD), še posebej pomembno vlogo.
Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavno 6. 11. 2025 zavrnilo tožnikov predlog za dopolnitev že pisno pridobljene strokovne ekspertize s področja kirurgije, saj je ocenilo, da je izvedensko mnenje popolno in jasno. Z ozirom, da tožnik zaradi te odločitve ob zaključku naroka zgoraj navedenega dne, ko je sodišče sklenilo, da je zadeva zrela za razsojo, skladno z določbo 286.b člena ZPP ni uveljavljal že zgoraj citirane procesne kršitve, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, se sedaj v pritožbi nanjo sklicuje prepozno.
S tem, da sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu po pritegnitvi izvedenca psihiatra ne bo odločilo, je bil tožnik seznanjen na naroku 6. 11. 2025, ko je to sodišče sprejelo sklep, da je zadeva zrela za razsojo in se glavna obravnava zaključi. Takrat bi tožnik moral prvostopenjsko sodišče opozoriti, da o njegovem dokaznem predlogu za pritegnitev izvedenca psihiatra ni odločilo in posledično tudi uveljavljati procesno kršitev. Ker tega ni storil, je takšna graja v pritožbi prepozna in zato neupoštevna.
Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjske aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se odškodnina v tej obliki odmeri za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) posledice, sicer se za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.
Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.
Pogodba je bila sklenjena med fizično osebo in podjemnikom in sicer za zasebne namene (sanacija stanovanjske hiše), kar ustreza pojmu potrošnik in podjetje, kot jih opredeljuje ZVPot-1, veljaven v času sklenitve navedene pogodbe. Njen predmet je storitev, ki vključuje tudi dobavo blaga (gradbeni material, ki bo vgrajen in je opredeljen kot „premična stvar“) in ta pogodba je urejena v 99. členu ZVPot-1.
Odločilno dejstvo za priznanje odločbe tujega organa je namreč ugotovitev, ali se je obdolženec lahko dejansko seznanil s sodno odločbo nemškega sodišča in ali je imel zadosten rok za pripravo svoje obrambe oziroma vložitev pravnega sredstva, kar bi moralo sodišče prve stopnje presojati v okviru 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1.
Sodišče prve stopnje ni dolžno pribavljati podatkov, ki jih lahko stranka sama pribavi in predloži sodišču. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da zahtevane listine sama ne more pridobiti. Pri tem ni moč mimo dejstva, da bi si lahko tožena stranka kadarkoli pribavila podatke, ki zadevajo njen transakcijski račun.
Posamezna, čeravno neprimerna izjava, na katero opozarja obdolženi (tj. da „sodišče ne sodi po Ustavi, temveč po zakonu“), namreč brez dodatnih okoliščin, ki bi kazale na kakršnekoli predsodke ali vnaprejšnje odločanje preiskovalnega sodnika, standarda objektivno utemeljenega dvoma v nepristranskost ne dosega.
Obsojena je imela pravico do pritožbe zoper sodbo z dne 14. 1. 2026 a je ni izkoristila v zakonsko danem, prekluzivnem roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. S pritožbo zoper sklep o zavrženju njene pritožbe kot prepozne sedaj ne more zaobiti dejstva, da prepozne pritožbe ni dopustno vsebinsko presojati. Preko pritožbe zoper sklep o zavrženju predhodno vložene, prepozne pritožbe ne more izpodbijati sodbe z dne 14. 1. 2026. Predmet odločanja je lahko v tej fazi le še pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o zavrženju predhodne pritožbe, prejete dne 20. 2. 2026 in poslane sodišču po navadni pošti, v zvezi s to okoliščino pa obsojena v svoji laični pritožbi ne navaja ničesar.
Z namenom uresničevanja strankine pravice do izjave v postopku obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze glede odločilnih dejstev, z nedopustno zavrnitvijo pa to pravico krši (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče lahko zavrne dokazni predlog le iz utemeljenih razlogov. Čeprav gre za spor majhne vrednosti, navedeno procesno jamstvo ni omiljeno ali omejeno, zato tudi obseg dokazovanja ni nič manjši od običajnega pravdnega postopka.
Bistvene sestavine prodajne pogodbe za prenos lastninske pravice na nepremičninah pa so, predmet prodaje, torej natančno opredeljena nepremičnina, s parcelno številko, katastrsko občino ali ID znakom in opisom ter določena kupnina za nepremičnino (cena). Iz navedenih SMS sporočil ne izhaja nedvoumna identifikacija nepremičnin, saj ni navedenih številk parcel, niti ID znakov, na katere bi se naj pogodba o prenosu lastninske pravice nanašala.
Sodišče je pravilno izpostavilo dolžnost zaščititi ogroženost zdravega otrokovega razvoja ter preprečiti vsako najmanjšo možnost izvajanja kakršnegakoli fizičnega nasilja nad otrokom. Zato je, s pravilno uporabo dokaznega standarda verjetnosti, ugotovilo obstoj ogroženosti ter izvajanje stikov med očetom in sinom začasno omejilo, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev je zgolj začasna, ker lahko traja največ 9 mesecev.
Zato je pritrditi, da besede, ki jih je toženec izrekel v dogodku dne 4. 2. 2025, tudi objektivno gledano niso takšne, da bi jih povprečen udeleženec primerljivega dogajanja, lahko doživljal kot resno grožnjo, da bi torej toženec uporabil takšno verbalno ali fizično silo, da bi lahko opredelili njegovo ravnanje za protipravno.
V tej zvezi je zato pritrditi obsojenki, ki se v pritožbi posebej sklicuje na hčerino starost dveh let in razlog dojenja, kar v obravnavani zadevi po presoji višjega sodišča predstavlja odložitveni razlog v smislu 8. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1.
Postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe ni nov postopek, kot pravilno poudarja tudi zagovornica v odgovoru na pritožbo, torej postopek s posebnimi pravili, v katerem bi roki, ki časovno omejujejo ukrepe, s katerimi se posega v pravice posameznika, začeli teči znova.
Dejstvo namreč je, da je bilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka v obravnavani zadevi odrejeno po vložitvi obtožnice (obtožnica je bila vložena avgusta 2020) in se je ves čas od njegove izvršitve, to je od marca 2022, neprekinjeno izvrševalo ter posegalo v ustavno pravico obtoženca do zasebne lastnine, tudi v fazi pritožbenega postopka in postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Če rok za izpolnitev obveznosti v sodni odločbi ni določen, to kljub navedeni določbi ne pomeni takšne pomanjkljivosti izvršilnega naslova, ki bi preprečevala dovolitev izvršbe na podlagi takšnega izvršilnega naslova. Vendar pa mora navedeno pomanjkljivost v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ odpraviti izvršilno sodišče, ki mora v sklepu o izvršbi določiti rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, izvršbo pa dovoliti šele po poteku roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Z določitvijo izpolnitvenega roka dolžnik tako dobi dodatno možnost prostovoljne izpolnitve obveznosti, šele v primeru neizpolnitve pa je terjatev prisilno izterjana. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tega ni upoštevalo, ampak je s sklepom o izvršbi izvršbo dovolilo, ne da bi dolžnicama predhodno določilo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navedeno kršitev je po izdaji sklepa o izvršbi (v primeru vložitve pravočasnega ugovora) mogoče sanirati le z razveljavitvijo sklepa o izvršbi in ponovno odločitvijo o predlogu za izvršbo v novem sklepu o izvršbi, izdanem ob upoštevanju drugega odstavka 21. člena ZIZ.
V točki II izreka sodbe P 12/2021 dolžnicama ni bilo naloženo nerazdelno plačilo zneska 86.400,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021, ampak je bila dolžnicama v plačilo naložena deljiva obveznost (tako tudi sodba VSRS II Ips 61/2025 z dne 4. 2. 2026, točka 25 obrazložitve). V izvršilnem naslovu (tudi pred njegovo spremembo s sodbo VSRS) zato ni bilo podlage, da se izvršba zoper obe dolžnici dovoli za izterjavo celotnega zneska 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje, ampak za dovolitev izvršbe zoper posamezno dolžnico zgolj za izterjavo polovice tega zneska (tj. 43.200,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje na vsak način zaslišati tujce, ki sta jih obdolženca nezakonito spravila čez mejo države, saj tega dokaza ni bilo mogoče izvesti zaradi njihove nedosegljivosti, iz razlogov, ki jih je navedlo v sodbi, pa njihovih izpovedb, pridobljenih v nujnih preiskovalnih dejanjih, pravilno ni uporabilo v dokazne namene. Zaslišanje tujcev tako ni bilo mogoče, a glede na številnost in trdnost zbranih dokazov, ki potrjujejo krivdo obeh obdolžencev, to ni bilo nujno potrebno.
Položaj, ko posameznik ni izvedenec oziroma ko ta status izgubi med kazenskim postopkom, je namreč treba razlikovati od položaja, ko določene osebe ni dopustno postaviti za izvedenca v konkretni zadevi (251. člen ZKP) oziroma ko je med konkretnim postopkom iz teh razlogov izločen. Razrešitev posameznika kot sodnega izvedenca v upravnem postopku zato ne pomeni že sama po sebi, da sodišče v konkretni zadevi na njegovo izvedensko delo ne sme opreti sodbe.
Bistveno je, da je obdolženec zavestno in namenoma na seznam vpisal osebe, ki na izobraževanju niso bile prisotne, s čimer je ustvaril neresnično vsebino, namenjeno uporabi kot verodostojen dokaz o udeležbi.
Upoštevaje obrazloženo se zato kot pravilen in prepričljiv izkaže prvostopenjski zaključek, da se je obdolženec zavedal neresničnosti listine. Kljub temu pa je obdolženec seznam izročil pristojni osebi z namenom, da se na njegovi podlagi izdajo potrdila o usposabljanju z značajem javne listine, kar kaže na obdolženčevo hotenje, da se ponarejena listina uporabi kot prava.