Za kaznivo dejanje pranja denarja je namreč bistveno, da storilec razpolaga s premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa - nasprotno - izhaja, da je denarna sredstva obdolženi A. A. nakazovala oseba, ki je z njimi razpolagala kot s svojim premoženjem zakonitega izvora. Takšna sredstva zato sama po sebi ne predstavljajo protipravne premoženjske koristi, temveč so zgolj predmet ravnanja storilca predhodnega kaznivega dejanja, ki naj bi z zavajanjem dosegel njihovo izročitev.
Da je oškodovanec z ugovorom uspel, obdolženčeve odgovornosti za poskus kaznivega dejanja v ničemer ne zmanjšuje ali celo razbremenjuje. Obdolženi je zlorabil institut izvršbe že s tem, ko je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, saj je pri tej vrsti izvršbe že to (celo brez predložitve računov, ki naj bi bili podlaga izvršbe) zadostna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.
Iz citiranega dokaznega predloga izhaja, da je tožnik ob imenu navedene priče zapisal:"v zadevi P 37/2018". Sodišče prve stopnje je ta dokaz izvedlo, pri čemer gre tudi za dokaz, ki ga je predlagala toženka. Gre torej za dokaz z listino, v skladu s 226. členom ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo.
Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da je takšno procesno ravnanje sodišča prve stopnje pravilno in ni bilo kršeno nobeno procesno upravičenje, ki ima svoj domicil v 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Natančnejša analiza navedb pokaže, da tožnik ni določno opredelil vrste dokaznega sredstva (ali neposredno zaslišanje priče ali branje listine), zato se lahko takšno procesno ravnanje podredi tudi zavrnitvni dokaznega predloga zaradi njegove nesubstanciranosti.
Ni pa mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bi moral biti kot datum pričetka materine preživninske obveznosti, določene z začasno odredbo, upoštevan čas, ko se je sin dejansko odselil, kar naj bi bilo po navedbah očeta konec avgusta 2025. V obdobju od 1.9. 2025 do 14.10. 2025 so bile otrokove nujne življenjske potrebe očitno pokrite, ogroženost otrokove koristi v tem obdobju tudi ni bila zatrjevana.
341. člen OZ določa materialnopravne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da nastopijo pravni učinki odpovedi zastaranju. Enostranskost (zgolj izjava volje dolžnika); akcesornost (odvisnost od obstoja obveznosti, ki se pripoznava); jasnost (enopomenska razlaga izjavljene volje) in z njo povezana določnost. Slednja predpostavka je pomembna zato, ker dolžnik lahko pripozna obstoj terjatve le po temelju, ni torej potrebno, da se izjavi tudi o višini, ta lahko ostane sporna. Dolžnik pa lahko pripozna terjatev tudi po višini: "Če pa dolžnik ob pripoznavi navedene vrednost in je ta vrednost nižja od obveznosti, velja, da je obveznost pripoznana le delno." Zakonska ureditev je povsem enaka zakonski ureditvi v hrvaškem Zakonu o obveznim odnosima (ZOO), v členu 220. Zato se lahko pri razlagi uporabi tudi primerjalni argument. Navaja se, da je bistveno, da je izjava izrecna, jasna, določna in brezpogojna. Pisno se lahko pripoznava poda glede obveznosti v celoti ali delno. Če prizna dolžnik obveznost samo delno, to ne pomeni, da priznava tudi eventualni presežek. Priznanje obveznosti po temelju zmeraj pomeni, da obveznost (dolg dolžnika) obstaja tudi v neki višini, ta pa je lahko sporna. Denarna terjatev kot predmet izpolnitvenega ravnanja, če se ta ne izrazi v določenem številu denarnih enot, ne obstaja.
Toženka je v pisni listini navedla tudi višino dolga, do katerega so upravičeni tudi tožniki (3. člen). V 2. členu pa je pojasnjen namen te listine, ki je bila pripravljena z namenom sklenitve poravnave:"da se z vzajemnim popuščanjem uredijo sporna in negotova medsebojna razmerja" ter "da po plačilu v 3. členu ter poravnave navedenih zneskov....nimajo več nobenih zahtevkov.". Iz nadaljnjih listinskih dokazov (A21 do A24) pa izhaja, da je toženka čakala na "potrditev višine vaših terjatev" (sporočilo z dne 5.2.2018). Okoliščina, da se tožniki niso strinjali z višino terjatve, za nastanek pravnih učinkov izjave toženke ni pomembna, ker gre za enostransko izjavo, katere pravni učinki niso odvisni od volje druge stranke. Zato razhajanja med tožniki in toženko glede višine terjatve (dolga) ne sodi med odločilna dejstva. Toženka je lahko pripoznala terjatev do višine, za katero je sama menila, da je ustrezna, pravilna.
Tudi sedaj veljavna izrecna določba 79. člena DZ, ki je v veljavi od 15. 4. 2017, splošne ureditve iz 48. člena SPZ v ničemer ne spreminja, ampak jo le dopolnjuje. Po SPZ je za primer skupnih gradenj na nepremičninah, ki so last le enega zakonca (zunajzakonskega partnerja), kot primarna pravna posledica, ki naj premoženjsko izravna položaj, predviden obligacijski zahtevek. Stvarnopravne posledice pa so izjema, pridržana za položaje, ko obstaja izrecen dogovor (drugi odstavek 48. člena SPZ).
Oporoka je bila predložena po izdaji sklepa o dedovanju, a pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.
Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaustaviti izvršilna dejanja. Postopek za izdajo izpraznitvenega naloga je pravdni postopek, pravdno sodišče pa nima pooblastil, da bi zaustavilo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. O odlogu izvršbe je namreč dopustno odločati zgolj v izvršilnem postopku (71. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje predlog tožencev za zaustavitev izvršilnih dejanj, ki je bil podan v pravdnem postopku, pravilno zavrnilo.
Tožilstvo je na škodo obdolženca povečalo časovni razpon inkriminiranega obdobja ter s tem, ko je dodalo dogodek z dne 3. 10. 2018, tudi razširilo kriminalno količino, ki se očita obdolžencu.
Sprememba obtožnice v tem delu se ne nanaša na isti historični dogodek, zaradi česar ni dopustna.
Tožilec ima zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku.
Pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine in izvedba novih dokazov, temveč lahko tožilec obtožnico spremeni, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Pri tem je vezan na istega obdolženca ter na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.