IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00081329
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/11.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - rok za opravo dela v splošno korist
Določbe 86. člena KZ-1 so povsem jasne. V navedeni določbi je določeno obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, določen je torej rok za opravo dela v splošno korist, kot tudi trenutek, od katerega naj se kazen zapora pretvori v ure dela v splošno korist. Po navedeni zakonski določbi mora obsojenec delo v splošno korist opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. In ravno na takšen način je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe tudi pravilno in zakonito opredelilo obdobje, v katerem mora obdolženec opraviti delo v splošno korist. Iz zakonske dikcije nedvomno izhaja, da zakon začetek teka roka, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, veže na trenutek, ko bo zaporna kazen izvršljiva in sodišče tega obdobja ne more in ne sme določiti drugače, četudi na obsojenčevi strani obstojijo okoliščine, ki mu opravo oziroma začetek opravljanja dela v splošno korist otežujejo, in četudi te okoliščine nastopijo po izreku (in pred pravnomočnostjo) sodbe.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine - protipravno ravnanje - nepremoženjska škoda za poseg v osebnostne pravice - zavrnilna zamudna sodba - pravno priznana oblika nepremoženjske škode
Čeprav so toženčeva dejanja, kot so varanje in intimno zavračanje, z vidika tožnice nemoralni, to samo po sebi ne pomeni, da gre za protipravno ravnanje, ki bi lahko bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Pravo priznava odškodnino za nepremoženjsko škodo le v primerih, ko gre za resne in hujše kršitve osebnostnih pravic, kot so integriteta, čast ali dostojanstvo. Toženčeva ravnanja, čeprav žaljiva, ne predstavljajo tako intenzivnega posega, da bi presegla prag običajnih življenjskih nevšečnosti v istovrstnih situacijah. Duševne bolečine in telesne bolečine, ki so se pri tožnici kazale v obliki glavobolov in nespečnosti, so življenjsko izkustveno normalne posledice, do katerih pride ob tako stresnih dogodkih, kot je razveza zakonske zveze.
DZ člen 179, 196, 197, 199, 199/1. ZIZ člen 21, 21/1. ZNP-1 člen 2, 2/1, 42. ZPP člen 212.
preživnina za mladoletnega otroka - bistveno spremenjene okoliščine - sprememba višine preživnine - predlagalni nepravdni postopek - izredni stroški - zmotna uporaba materialnega prava - neizvršljivost izreka
Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v 196. členu določa, da se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Navedena določba se uporablja tudi v primeru odločanja o spremembi višine preživnine po 197. členu DZ. Kadar torej predlagatelj postopka izrecno zahteva določitev preživnine od dneva vložitve predloga, sme sodišče preživnino določiti od tega dne dalje. V tem primeru, kadar preživninski zavezanec meni, da ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga, mora v postopku takšna dejstva zatrjevati in jih tudi dokazati, saj gre za predlagalni nepravdni postopek (prvi odstavek 2. člena ZNP-1), v katerem se uporabljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V obravnavani zadevi pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi nasprotni udeleženec v zvezi s tem, zakaj ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga predlagateljice, podal konkretne navedbe ter zanje predložil dokazila.
vračunanje daril v dedni delež (kolacija) - sporna dejstva glede vračunavanja darila v dedni delež - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo
V predmetni zadevi je dedič A. A. uveljavljal, naj se njegovemu bratu v dedni delež vštejejo določena darila. Uveljavljal je torej vračunanje daril v dedni delež (kolacija) po 46. členu ZD. Navedena določba omogoča, da dobijo tisti dediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik že za časa življenja dal darila, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost daril.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pritožnikovo zahtevo štelo za terjatev zoper brata, ne pa za zahtevo za vračunanje daril v dedni delež.
ZPP člen 458, 458/2. Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (2004) člen 16. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 7, 34, 34/4.
plačilo domske oskrbe - pisni dogovor - teorija realizacije pogodbe - delna oprostitev plačila - spor majhne vrednosti - razveljavitev sodbe
S tem, ko je toženec plačal izdane račune, je konkludentno pristal na dogovor o doplačevanju domske oskrbe za svojo mamo (teorija realizacije pogodbe). Toženec se ni strinjal le z višino izdanih računov, saj je menil, da bi moral biti pri delni oprostitvi plačila domske oskrbe upoštevan njegov sin, ki ga preživlja, v posledici česar pa je sprožil postopek pred CSD. Določitev delne oprostitve plačila oskrbnine za toženca se namreč določi v okviru upravnega postopka pri CSD (7. člen Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev) in na plačilo že izdanih računov nima vpliva.
dokončni obračun del - izvensodna poravnava - elektronska pošta
Preprosto elektronsko sporočilo tožnice z dne 11. 12. 2019 in odgovor toženke z dne 22. 12. 2019, kot pravilno izpostavlja pritožba, vsebinsko ne more pomeniti sklenitve zunajsodne poravnave med strankama, s katero ste dorekli vsa odprta vprašanja, ki jih določa 119. člen PGU.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - postopek na predlog -upravičen predlagatelj - predlog za uvedbo postopka - postopek za odvzem poslovne sposobnosti, začet po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje pa je razložilo tudi, da se takšen postopek lahko zaÄčne po uradni dolžnosti: "... če izve za okolščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega je treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo." Pri tem je ugotovilo, da so te okoliščine le negativna nastrojenost predlagateljice zaradi sodnih postopkov, ki jih nasprotni udeleženec kot sodnik obravnava v njenih zadevah in zato ni pogojev za uvedbo postopka po uradni dolžnosti na podlagi 57.člena ZNP-1.
povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki - izključitev prednostne pravice do novih delnic - formalne predpostavke - materialnopravne predpostavke - izpodbojnost sklepa skupščine
Pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki (334. člen ZGD - 1) je treba v samem sklepu o povečanju določiti tudi osebo, od katere družba pridobi stvarni vložek in število delnic, pri delnicah z nominalnim zneskom pa tudi nominalni znesek delnic, ki jih je treba zagotoviti za stvarni vložek. S tem se že s sklepom določi tudi vpisnik novih delnic in obstoječi delničarji teh delnic ne morejo vpisati. Prav ima pritožnica, da je zato pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki prednostna pravica obstoječih delničarjev do novih delnic po naravi stvari izključena, vendar pa morajo tudi v tem primeru obstajati pogoji, ki jih za izključitev zahteva zakon.
Že iz samega opisa dejanja in tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je dogajanje odvilo v strnjenem in zelo kratkem časovnem intervalu, ravnanje obdolženca in B. B. pa je bilo hkratno in usklajeno, pri čemer iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je bil obdolženec prisoten že od samega začetka konflikta. V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti, da bi dejanje potekalo v več delih. V primerih, ko storilci skupaj na različne načine prispevajo k oškodovančevi telesni poškodbi, pa po ustaljeni sodni praksi ni pomembno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil posamezni storilec, saj je prispevek vsakega enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, učinek njihovega skupnega delovanja pa je nastanek telesne poškodbe. In ko gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, ko vsi storilci skupaj in hkrati uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja in se tudi zavest in volja (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, je individualizacija prispevka posameznega storilca nemogoča in nepotrebna.
V konkretnem primeru res ne gre za trajajoče ravnanje, vendar je Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem vprašanjem sprejelo jasno stališče, da glede na zakonsko dikcijo kaznivega dejanja nasilništva ni nujno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Torej, četudi zakon pri naštevanju izvršitvenih ravnanj uporablja nedovršne glagole, pa taki glagoli sami zase ne izražajo zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo bodisi njihovo trajajočo naravo bodisi zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanje.
V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.
KZ-1 člen 194, 191/1, 191/2, 191/3. ZKP člen 372, 372/-1, 372/-4. ZPND člen 2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kolektivno kaznivo dejanje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - delna ugoditev pritožbi - sprememba sodbe - preizkus po uradni dolžnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - trajnejša življenjska skupnost - kršitev kazenskega zakona - spravljanje v podrejen položaj
Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje. Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, saj bi hkratno obravnavanje samostojnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 nasprotovalo smislu inkriminacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00080965
URS člen 14, 22. OZ-UPB1 člen 326. ZVPot člen 23. ZPP člen 7, 191, 212, 338, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 365, 365/1, 365/1-2, 366. ZIZ člen 11, 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.
kreditna pogodba v CHF - regulacijska začasna odredba - obstoj verjetnosti terjatve - ničnost kreditne pogodbe - nenadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - nepošten pogodbeni pogoj - razpravno načelo - pasivna legitimacija - cesija - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - valutno tveganje - konverzija - odvračalni učinek - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00080358
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 12. URS člen 22, 23. OZ člen 87, 87/1, 326, 346. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - ničnost kreditne pogodbe - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - kondikcijski zahtevek - ugovor zastaranja terjatve - začetek teka zastaralnega roka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - pogodbene obresti
Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,1 se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je v zvezi s problematiko zemljišč, na katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica lovske družine, že več let enotna. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v odločbi II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012 pojasnilo, da pravilna razlaga zakonskega besedila ne omogoča analogije, da je odplačnost pridobitve odločilna tudi za lovske družine, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja. Pomisleke v zvezi s tem je zavrnilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 ugotovilo, da določba prvega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) ni v neskladju z Ustavo RS. V citirani odločbi je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice, in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena, oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7. OZ člen 131, 131/2, 149, 153, 153/1.
izvedenec - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - dopolnitev izvedenskega mnenja - poplavljanje reke - povrnitev premoženjske škode zaradi poplave - odškodnina zaradi poplave
Ker je škoda tožniku nastala v Sloveniji, je podana pristojnost slovenskega sodišča. Glede civilnega delikta je lahko oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe EU 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah).
Namen vmesne sodbe je prihraniti strankam in sodišču obširno delo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka.
Sodišče in stranke postopka namreč ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi v vsakem primeru vedele, kaj in katere listine oziroma podatke potrebuje izvedenec, da lahko izdela pravilno, popolno ter strokovno mnenje. O tem, da izvedenec lahko sam pridobiva potrebno dokumentacijo, izhaja tudi iz sodne prakse.
Zmotno je stališče toženke, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled. ZPP tega ne predpisuje, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko obveznost utemeljilo z objektivno odgovornostjo toženke (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pri kateri je trditveno in dokazno breme še bolj na oškodovalcu kot pri subjektivni (krivdni) odgovornosti, saj se vzročna zveza domneva in se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, kar pomeni, da imetnik nevarne stvari oziroma ta, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, za škodo ne odgovarja le, če dokaže, da ta ni bila vzrok (primerjaj 149. člen OZ). Glede škode pa je tudi v primeru zatrjevane objektivne odgovornosti dokazno breme na oškodovancu.
Ravnanje z zapornicami (spuščanje in dviganje zapornic) je sestavni del obratovanja hidroelektrarne, ki obsega jez z vodnim zajetjem (akumulacijo) pred jezom, kot je bil primer v obravnavani zadevi. Četudi se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca hidrološke stroke, da se je (pred)praznjenje akumulacije pred največjo od elektrarn izvajalo v času vrha poplavnega vala, namesto da bi se zaključilo pred njegovim prihodom, navedenega ravnanja ni presojalo z vidika subjektivne odgovornosti, ampak z vidika povezave obratovanja elektrarne z nastankom škode (vzročne zveze) v okviru presoje objektivne odgovornosti in možnostjo njene razbremenitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.
Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da gre za pomembno razlikovanje med pretočnimi elektrarnami, kot so v obravnavani zadevi, in zadrževalnimi elektrarnami.
Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da nevarna dejavnost obratovanja hidroelektrarn ni bila vzrok nastali škodi (149. člen OZ).
Obratovanje hidroelektrarn je vedno povezano z naravnimi (vremenskim) pojavi, saj elektrarna koristi pretok vode, ki s takimi pojavi nastane. Ravnanje z rečnim tokom je potemtakem znotraj okvira dejavnosti rečnih hidroelektrarn. Spremljanje in odzivanje na naravne pojave, ki vplivajo na vodnatost reke Drave (padavine, taljenje snega, namočenost tal), je za toženko kot upravljavko elektrarn temeljni del opravljanja dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, kot je že bilo obrazloženo, da je imela toženka možnost vplivati na pretok tako, da ga je povečala s tem, ko je praznila akumulacije pred elektrarnami (zlasti največjo) še v času konice poplavnega vala, in tako, da bi ga lahko zmanjšala ob pravočasnem zaključku praznjenja in ustreznem ravnanju s hidroelektrarnami kot protipoplavnimi objekti.
ZBPP člen 46, 46/3. ZOdvT člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZPP člen 163, 163/4.
odločitev o stroških postopka - brezplačna pravna pomoč - nagrada odvetnika - pravilna uporaba odvetniške tarife
Kot določa drugi odstavek 20. člena ZOdv, se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. Z besedno zvezo "dan odločanja" pa gre razumeti dan zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, saj se po tem dnevu tudi določajo časovne meje pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, ne pa dan odločanja o višini stroškov, kot napačno šteje pritožba.
ZST-1 člen 10, 10/6, 14a, 14a/3, 34a, 34a/3. ZIZ člen 29b, 29b/5. ZPP člen 116, 116/1, 116/2, 117, 117/4, 339, 341.
nastanek taksne obveznosti - pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog v izvršilnem postopku - bistvena kršitev določb postopka - neobrazloženost sklepa - uradni pritožbeni preizkus - pravilna uporaba materialnega prava - takse prosta pritožba - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep, da se ugovor šteje za umaknjen - razlaga zakonske določbe
Določbo šestega odstavka 10. člena ZST-1 je treba razlagati tako, da taksna oprostitev, ki je na podlagi zakona predpisana za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika pravnega sredstva iz razloga neplačila takse, velja tudi za takse v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse oziroma roka za vložitev predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse in torej tudi za pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče dolžnikov predlog za takšno vrnitev v prejšnje stanje zavrne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00081605
ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1, 390, 390/2. ZJSRS člen 28, 28/1, 28/3. ZPP člen 365, 365/1, 365/1-3.
osebni stečaj dolžnika - ustavitev izvršilnega postopka zaradi začetka stečajnega postopka - obvestilo o subrogaciji in vstopu sklada v položaj otroka - narava terjatve - izterjava nadomestila preživnine - zmotna uporaba materialnega prava - vpliv osebnega stečaja na izvršilni postopek
Ne glede na začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom se izvršilni postopek, ki teče za izterjavo terjatev zakonite preživnine, ki so v posledici subrogacije na podlagi 28. člena ZJSRS (skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) prešle na Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad RS, in izvršilnih stroškov, ki v tem postopku nastanejo v zvezi z izterjavo teh terjatev, tudi po začetku postopka osebnega stečaja lahko nadaljuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081316
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 391.
lahka telesna poškodba - obsodilna sodba - sklicevanje na sodno prakso - dejanje ni kaznivo dejanje - sprememba zagovora na glavni obravnavi - graja dokazne ocene - odločba o kazenski sankciji - mlajši polnoletnik
Očitana kršitev ni podana. Pritrditi je v pritožbi izpostavljenemu ustaljenemu stališču strokovne literature in sodne prakse, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti z delo, pri čemer te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se obdolžencu ne očita "zgolj", da je oškodovancu s svojim ravnanjem prizadejal odrgnino pod levim očesom in udarnino nad desnim ušesom, temveč tudi zlom nosnih kosti s premikom nosnega pretina, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Navedene poškodbe, ki so nastale kot posledica obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca vsaj trikrat s pestjo udaril v glavo, in sicer v predel nosu, pod levim očesom in nad desnim ušesom, pa skupaj nedvomno dosegajo raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe.
ZPrCP člen 35, 35/1, 35/5. ZP-1 člen 66, 66/2, 136, 136/1, 136/1-1, 154, 154/1, 154/1-3, 156, 156/1, 156/1-1, 159.
sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - ustavitev postopka o prekršku - uporaba mobilnega telefona med vožnjo - dovoljeni pritožbeni razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - zakonski znaki prekrška - očitek storitve prekrška - kršitev materialnih določb zakona - opisano dejanje ni prekršek
V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).