delitev skupnega premoženja - nepravdni postopek - napotitev na pravdo
Sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava sicer ugotavlja, da je točka I izreka izpodbijanega sklepa materialno napačna, ker izhaja iz zmotnega stališča, da lahko imata bivša izvenzakonska partnerja na posameznih stvareh, ki spadajo v skupno premoženje, različne deleže. To ne drži. Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev zahteva, da se enotno obravnava celotno skupno premoženje in da se določijo enotni deleži na vseh predmetih skupnega premoženja. To pomeni, da v slovenskem pravnem redu velja enoten režim skupnega premoženja ter njegovi posamezni deli nimajo lastne pravne eksistence, prav tako velikost posebnega vložka v skupno premoženje (kot v primeru zatrjevanja nasprotne udeleženke glede vložka v nepremičnino parc. št. 757/1 k.o. ...) ne more biti razlog za odstop od enotnega obravnavanja skupnega premoženja.
DZ člen 157, 157/2, 161, 162, 162/1, 165, 172. ZPP člen 347. ZIZ člen 53. ZNP-1 člen 101.
začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - družinska sistemska psihoterapija - izrek denarne kazni - prisilno zdravljenje - pravica do izjave - ogroženost otroka - restriktiven pristop
Vendar je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da velja pri izdaji začasnih odredb v družinskih sporih restriktiven pristop, kar pomeni, da se začasne odredbe izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari; izdaja začasne odredbe je tako omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ni mogoče razbrati nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je zdravje mld. A. A. tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari (na podlagi 172. člena DZ) in je treba o tem takoj odločiti z začasno odredbo. Zgolj okoliščina, da strokovni delavec CSD in šolska psihologinja, ki mld. A. A. že obravnava, menita, da bi bilo zanj dobro (koristno), da se vključi v psihoterapevtsko obravnavo (kot izhaja iz 23. točke obrazložitve sklepa o začasni odredbi), ne zadošča.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na podlagi 172. člena DZ mogoče odrediti prisilno zdravljenje zgolj v izjemnih primerih, in sicer takrat, ko je ogroženo otrokovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne eno ne drugo ne izhaja. Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je mladoletni A. A. v stiski, ker je deležen psihičnega in fizičnega nasilja s strani materinega novega partnerja, za odreditev prisilnega zdravljenja ne zadošča, zlasti z ozirom na to, da je že deležen obravnave s strani šolske psihologinje in da je že bil umaknjen iz okolja, v katerem je bil podvržen nasilju materinega novega partnerja.
Sodišče druge stopnje o predlogu za izrek denarne kazni ni moglo odločiti samo (347. člen ZPP), ker se o navedenem predlogu odloči s sklepom o izvršbi, zoper sklep o izvršbi pa je dopusten ugovor (53. člen ZIZ), o katerem odloča sodišče prve stopnje (na ta način se v primeru izdaje sklepa o izvršbi zagotavlja tako pravica do izjave v postopku kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva, le-teh pa v primeru reformatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ni mogoče zagotoviti). Če bi pritožbeno sodišče o predlagateljevem predlogu odločilo sámo, bi nasprotni udeleženki vzelo pravico do ugovora zoper sklep o izvršbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00086674
SPZ člen 18. ZDen člen 88. ZPP člen 328, 328/5. ZZK-1 člen 3, 3/1, 3/1-4, 12, 12/1, 31, 243.
tožba na ugotovitev ničnosti - razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet vrnitve v denacionalizacijskih postopkih - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (načelo dispozitivnosti). Pravilo o vezanosti na zahtevek pomeni, da sodišče tožniku ne more prisoditi kaj več niti kaj drugega kot je s tožbo zahteval.
izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - izločitev sodnega izvedenca - nepopoln dokazni predlog - postavitev novega izvedenca - odprava pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju - razlogi za izločitev - zavrnitev zahteve za izločitev
S smrtjo izvedenke je v predmetnem kazenskem postopku res nastala specifična situacija, saj tako po ugotovitvah obrambe kot tudi sodišča prve stopnje, njenega izvedenskega mnenja ne bo mogoče dopolniti in jo zaslišati, vendar to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega njeno opravljeno izvedensko delo nezakonito.
Nepopolnost oziroma nezmožnost dopolnitve že izdelanega izvedenskega mnenja po določilih ZKP ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa.
Sodišče prve stopnje bo pri postavitvi novega izvedenca moralo poskrbeti, da na interpretacijo novega izvedenca ne vplivajo drugi dejavniki in informacije iz spisa, ki bi njegovo objektivno presojo zameglili in morebiti vplivali na izvedenčevo pristransko mnenje. V tej luči je tako pomembno, da se novi izvedenec pred izdelavo svojega mnenja ne seznani z mnenji drugih izvedencev v isti zadevi (in morebiti tudi mnenji strokovnjakov, angažiranih s strani obrambe), saj bi to lahko (nezavedno) vplivalo na njegovo razlago zastavljenih vprašanj. Novo postavljeni sodni izvedenec pa se lahko z mnenji predhodnih izvedencev in strokovnjakov seznani, ko svoje mnenje že izdela in ga predloži sodišču.
KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9, 86/10, 240, 240/1, 240/2. ZIKS-1 člen 12.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - subjektivne okoliščine storilca - teža kaznivega dejanja - namen kaznovanja - generalna prevencija - retribucija - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - opravljanje poklica - družinsko življenje
Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje.
Pritožbeno sodišče tako v izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist vidi priložnost, ponujeno obsojenemu A. A., da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o preteklem pravno nevzdržnem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal lastno storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist.
S tem, ko je umanjkala obrazložitev glede (dvotretjinskega dela) odločitve v izreku izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Sklep kazenskega sodišča je namreč sprejemljiv le, kadar je v dejanskem pogledu pravilen, s stališča uporabe prava pa zakonit, ko torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovi vsa pravno odločilna dejstva in na takšni dokazni podlagi pravilno uporabi določila procesnega in materialnega zakona.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086775
KZ-1 člen 44, 44/2, 47, 57, 58, 242, 242/1. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/1, 83/2, 276, 372, 372-5, 383.
nedovoljeno dajanje daril - načelo akuzatornosti - zavrženje obtožnice - ne bis in idem - drug kazenski postopek - sprememba zakona - procesna sposobnost obdolženca - zakonski znaki - opravljanje gospodarske dejavnosti - pogojna obsodba - stranska denarna kazen - kršitev kazenskega zakona - sprememba prvostopne sodbe
Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena.
Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb.
Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To določilo sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme odločiti, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Sodišče druge stopnje ima uvid v dejstvo, da je tovrsten ukrep hud poseg v človekove pravice, predvsem v pravico do osebne svobode, vendar v konkretnem primeru, kot izhaja iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke, kot tudi iz celotne listinske dokumentacije, blažji ukrep, pri nasprotni udeleženki ne pride v poštev.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161, 162. ZPP člen 5, 8, 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/2.
začasna odredba v družinskih sporih - sprememba izvajanja stikov - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - izvajanje dokazov - hitri postopek - odprava procesnih kršitev
Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje kršilo upnikovo pravico do izjave v postopku, ko ni izvedlo dokaza z vpogledom v kopijo A. naloge pri verouku (priloga A5), ki jo je upnik predložil na naroku za izdajo začasne odredbe. Izvedba tega dokaza namreč v ničemer ne bi zavlekla postopka. Zato je sodišče druge stopnje to kršitev odpravilo samo na način, da je na seji izvedlo dokaz z branjem navedene listine (drugi odstavek 347. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče v zaključku posebej poudarja, da je dolžan starš, kateremu je mld. otrok zaupan v varstvo in vzgojo, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike z drugim staršem, da si je dolžan prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev in da si je dolžan prizadevati, da pripravi mld. otroka na stike z drugim staršem.
URS člen 26. OZ člen 148, 148/1. ZPP člen 8, 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-18, 339/2-14, 339/2-15, 340, 341, 353, 353/1, 358. ZPrCP člen 16, 33, 107, 107/3. Odvetniška tarifa (2015) člen 4, 4/3.
plačilo denarne odškodnine - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za ravnanje njenih organov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - celovita dokazna ocena - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju - protipravnost ravnanja - elementi odškodninske odgovornosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - protispisnost - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - običajna metoda dela - službena dolžnost - kvalificirana protipravnost - pravilna uporaba materialnega prava - sporna vrednost predmeta - odločitev o stroških postopka - potrebni pravdni stroški - za odločanje relevantne okoliščine - skrbnost ravnanja
Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ.
V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka v zamudni sodbi odločilo na podlagi predpostavke, da so tožničine navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične.
Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi svojo odločitev oprlo na 74. člen Družinskega zakonika, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.
Sodišče prve stopnje je v postopku odločanja o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in ob izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti izvedlo potrebne dokaze ter na podlagi njihove dokazne ocene z verjetnostjo ugotovilo dejstva, ki omogočajo zaključek, da je zaradi preprečitve ogroženosti mladoletne hčerke udeležencev, potrebno pred dokončno odločitvijo, začasno urediti način izvajanja stikov deklice z očetom.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00086157
OZ člen 5, 88, 299, 366, 378. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6 , 7. ZPotK člen 21, 21/3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - zastaranje kondikcijskega zahtevka - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zastaralnega roka
SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije.
Pretogo razumevanje pravil o zastaranju bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, še posebej, če upoštevamo posebni položaj šibkejših in zahtevo po izravnavi podrejenega položaja z učinkovitim sodnim varstvom njihovih pravic. Pri tem je potrebno upoštevati, da se je sodna praksa, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo, oblikovala šele leta 2022 in pred tem ni bilo dovolj dejanskih indicev, da bi potrošnik ob skrbnem ravnanju našel pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve načela ter zato položaja neupravičene obogatitve ter postavitev kondikcijske tožbe.
zavrnitev zahteve za izločitev - dokazi, pridobljeni v tujini - ustavna procesna jamstva
Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti.
Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, da neznana storilca "X" (od 2. 5. 2018 dalje) in "Y" (od 14. 9. 2019 dalje) izvršujeta kazniva dejanja trgovanja z drogami.
Čeprav, kot že navedeno, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti, pa je treba skladno z ustavno odločbo Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 ob prenosu v tujini pridobljenih dokazov v slovenski pravni sistem spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave RS.
prosta izbira izvršitelja - določitev izvršitelja s strani zbornice izvršiteljev slovenije
V primeru razrešitve izvršitelja je treba praviloma ravnati v skladu z 287. členom ZIZ, to je, da predsednik Zbornice, po izdaji odločbe o razrešitvi izvršitelja, določi drugega izvršitelja oziroma izvršitelje kot prevzemnike, ki prevzamejo posle razrešenega izvršitelja. Uporaba navedene določbe ZIZ je utemeljena izključno iz razloga kontinuiranega, sistematičnega vodenja postopka premičninske izvršbe in preprečitve nepotrebnih zastojev, kot tudi varstva pravic upnikov, le do trenutka, ko upnik v postopku predlaga izvršitelja. Ker je v skladu z tretjim odstavkom 44.a člena ZIZ (od uveljavitve novele ZIZ-E) izbira oziroma določitev izvršitelja prepuščena izključno upniku, mora sodišče, če je upnik aktiven in poda predlog za določitev (drugega) izvršitelja, takemu predlogu slediti.
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo, da je temeljno pravilo pri izbiri izvršitelja volja upnika. Upnik je v konkretnem primeru ravnal skrbno in svojo voljo o tem, kdo naj bo novi izvršitelj, izjavil takoj, ko je izvedel, da bo v sklepu o izvršbi določeni izvršitelj razrešen, in to še preden je Zbornica določila novega izvršitelja prevzemnika ter še preden je po Zbornici določeni prevzemnik prevzel spise. S tem je bilo zagotovljeno, da se volja upnika glede izbire izvršitelja lahko pravočasno upošteva in hkrati zagotovi kontinuiteta vodenja izvršilnega postopka. Glede na navedeno po Zbornici določeni prevzemnik spisa ne bi smel prevzeti ter zato ni upravičen do povrnitve stroškov.
Predpostavka pravnega interesa od tožnika zahteva izkaz, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da tožnik nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj.
Tožnica z vložitvijo ugotovitvene tožbe zasleduje cilj (morebitnega) prisilnega uveljavljanja plačila najemnine za obdobje, ko je toženka brez pravne podlage bivala v stanovanju (od dne 11. 2. 2024 do 1. 8. 2024), vendar bi tožnica isti cilj lahko dosegla z dajatveno tožbo, s katero bi zahtevala plačilo zaradi uporabe nepremičnine brez pravne podlage - uporabnino.
ZNP-1 člen 23. ZPP člen 105, 108, 108/6, 180, 180a.
predlog za sodno ureditev meje - zavrženje predloga za sodno ureditev meje - identifikacijski podatki strank - predlog za podaljšanje roka
Že zgolj dejstvo, da je geodetski postopek potekal zoper umrlo osebo (tretji nasprotni udeleženec), kaže na to, da v upravnem postopku ni bilo zadoščeno zahtevam po opredelitvi strank, kot jih predvideva ZPP, na uporabo katerega napotuje ZNP-1. Zato je takšen ugovor pritožnikov neutemeljen.
Za odločitev v zadevi je nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec.
Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije.
Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upnikovem pozivu (opominu) ne izpolni svoje obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Ob tem tudi določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot lex specialis, ki določa, da zavarovalnica tudi s plačilom zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče, pride v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek, ne izključuje možnosti, da gredo zavarovancu zakonske zamudne obresti od celotne utemeljene zahtevane odškodnine še pred potekom teh treh mesecev. Toženka je namreč v obravnavani zadevi v odgovoru na tožbo "ugovarjala teku zamudnih obresti v skladu s 376. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)" ter predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1883/2013, v kateri je le-to tedaj zavzelo stališče, da v primeru prometnih nezgod pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti od poteka trimesečnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. To stališče pa je bilo, kot obrazloženo zgoraj, s sodbo VSRS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 preseženo.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka za pritožbo
Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je ureditev plačila sodne takse kot procesne predpostavke za pritožbo v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).
pritožba zoper sklep višjega sodišča - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Ker je torej pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje pritožbo obsojenega utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.