tretja oseba - odškodnina za premoženjsko škodo - požar na avtomobilu - pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti - posestnik
Sodišče prve stopnje se je v predmetni zadevi pravilno ukvarjalo s vprašanjem, ali ima tožnik položaj tretje osebe. V času škodnega dogodka je namreč bilo vozilo v posesti tožnika, ki je vozilo prevzel v popravilo, ko je nekaj dni pred škodnim dogodkom slednjega prevzel v Mariboru in ga prepeljal na dvorišče svojega podjetja, kjer ima delavnico in je tako bil v času škodnega dogodka posestnik vozila po volji lastnika in kot takšen ne more imeti položaja tretje osebe.
kršitev pojasnilne dolžnosti - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo
Pri odmeri odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki je posledica kršitve pojasnilne dolžnosti zdravstvenega osebja, je bistveno, da je neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti odškodninsko pravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe o temelju zahtevka, tožnica ni bila opozorjena na možnost, da po operaciji lahko pride do vkleščenja intradigitalnega živca, kar je zelo pogost zaplet pri tovrstnih operacijah Halux valgusa (20%), tak zaplet pa se je pri tožnici tudi uresničil. Zato je bilo treba pri odmeri odškodnine upoštevati vse posledice tako prve, kot druge operacije.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 7, 42, 101, 102, 102/3. ZPP člen 163, 163/6, 339, 339/2, 339/2-14, 340, 341.
varstvo, vzgoja in preživljanje otroka - vezanost sodišča na predlog - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - ogroženost otroka - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - začasna odredba o preživnini - bistveno spremenjene okoliščine - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - zmotno materialnopravno stališče sodišča - regulacijska začasna odredba - preživninske potrebe otroka - preživninska dolžnost staršev - stroški postopka
V skladu s stališči prevladujoče sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo njegovo nujno (eksistenčno) preživljanje, pri čemer je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ.
Po oceni sodišča druge stopnje dejstvo, da je predlagatelj v priporu in ne more več preživljati mld. A. A. v naravi, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo iz leta 2020, in da svoje preživninske obveznosti ne izpolnjuje niti v denarju, predstavlja bistveno spremenjeno okoliščino, ki utemeljuje spremembo odločitve o preživnini, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00087159
OZ člen 190, 196, 198,199, 375, 375/1, 381. SPZ člen 66, 66/1. ZPP člen 252, 252/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 365.
nepremičnina v solastnini - upravičenja solastnika - način izvrševanja soposesti - odvzem soposesti - plačilo uporabnine za uporabo solastne stvari - neupravičena pridobitev - korist in prikrajšanje solastnika - primerna višina uporabnine - poštena uporaba procesnih pravic - poslovodstvo brez naročila - nepravočasna dopolnitev pritožbe
Solastniki lahko posest izvršujejo skupaj ali deljeno, pri čemer vsak soposestnik dejansko oblast izvršuje na fizično določenem delu stvari. Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih solastnikov. Dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega od solastnikov in prikrajšanje za druge. Po ustaljeni sodni praksi pa zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve.
razveljavitev kazenske sodbe - kršitev pravice do obrambe - zastopanje v kazenskem postopku - pravni pouk - zagovornik - obramba z zagovornikom - pravica do zagovornika po lastni izbiri
Tako povzeti potek zadeve pokaže, da je bil obdolženi, kljub temu, da je pooblastil za zastopanje B. B. že tekom preiskave (takrat kvalifikacija kaznivih dejanj po prvem odstavku 245. člena KZ-1) in ko je bilo sodišču vseskozi znano, da B.B. ni odvetnik, šele na prvem naroku glavne obravnave prvič, pravilno seznanjen s tem, da je lahko njegov zagovornik v predmetnem postopku le odvetnik, ne pa oseba, ki jo je že tekom preiskave pooblastil za zastopanje in štel za svojega zagovornika. Kljub temu sodišče na tem naroku, potem, ko je obdolženi predhodno izrecno izjavil, da želi pomoč zagovornika, obdolžencu ni dalo niti pravnega pouka, kaj šele dejanske možnosti, da si po (pravilni) zavrnitvi B. B. kot zagovornika, vzame drugega zagovornika, torej zagovornika, ki bo izpolnjeval pogoje iz četrtega odstavka 67. člena ZKP. To bi moralo storiti.
Po določbi prvega odstavka 197. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) lahko sodišče na predlog preživninskega upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena preživnina. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da postopek odločanja o spremembi preživnine poteka v dveh fazah; sodišče mora najprej ugotoviti, ali je v času od prejšnje določitve preživnine glede katere od okoliščin, relevantnih za določitev preživnine, prišlo do spremembe, ki narekuje spremembo višine preživnine po 197. členu DZ, nato pa, če je do takšne spremembe prišlo, ugotoviti vsa tri dejanska izhodišča za določitev nove višine preživnine in znova presoditi o višini preživninskega prispevka vsakega od staršev v sorazmerju z njunimi zmožnostmi in otrokovimi potrebami.
Po določbi prvega odstavka 197. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) lahko sodišče na predlog preživninskega upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena preživnina. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da postopek odločanja o spremembi preživnine poteka v dveh fazah; sodišče mora najprej ugotoviti, ali je v času od prejšnje določitve preživnine glede katere od okoliščin, relevantnih za določitev preživnine, prišlo do spremembe, ki narekuje spremembo višine preživnine po 197. členu DZ, nato pa, če je do takšne spremembe prišlo, ugotoviti vsa tri dejanska izhodišča za določitev nove višine preživnine in znova presoditi o višini preživninskega prispevka vsakega od staršev v sorazmerju z njunimi zmožnostmi in otrokovimi potrebami.
Po določbi prvega odstavka 197. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) lahko sodišče na predlog preživninskega upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena preživnina. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da postopek odločanja o spremembi preživnine poteka v dveh fazah; sodišče mora najprej ugotoviti, ali je v času od prejšnje določitve preživnine glede katere od okoliščin, relevantnih za določitev preživnine, prišlo do spremembe, ki narekuje spremembo višine preživnine po 197. členu DZ, nato pa, če je do takšne spremembe prišlo, ugotoviti vsa tri dejanska izhodišča za določitev nove višine preživnine in znova presoditi o višini preživninskega prispevka vsakega od staršev v sorazmerju z njunimi zmožnostmi in otrokovimi potrebami.
ZPP člen 157, 161, 161/3, 161/4, 277, 318, 318/1. DZ člen 4, 4/2.
pogoji za izdajo zamudne sodbe
S tem, ko ostali toženci niso odgovorili na tožbo, tudi oni niso nasprotovali tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno za vse tožence izdalo zamudno sodbo, ko je ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.
ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2, 5.
ničnost kreditne pogodbe - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - valutno tveganje - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto.
sporna vrednost predmeta - primarni in podredni tožbeni zahtevek - spreminjanje vrednosti tožbenega zahtevka - obrazloženost odločitve o stroških - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - stroški pravdnega postopka
Pravilno pritožba opozarja, da se sklep sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do višine vrednosti spornega predmeta, ki jo je kot osnovo vzelo za odločanje o pravdnih stroških tožnikov, niti ni upoštevalo, da sta tožnika tekom postopka sporno vrednost spreminjala,
Sodišče prve stopnje je pravilno po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP pravdni postopek prekinilo ter pojasnilo, da je nad toženo stranko bil začet stečajni postopek 29. 8. 2024 pod opr. št. St 1329/2024 in da če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, se pravdni postopek prekine, razen v primeru osebnega stečaja, vendar le, če predmet spora (zahtevek) ne more vplivati na obseg stečajne mase, kar pa v konkretnem primeru ni podano.
vmesna sodba - rok za zastaranje - konec zdravljenja - plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo - subjektivni in objektivni kriterij - zastaranje
Pravilno je materialnopravno stališča prve stopnje, da je pri ugotavljanju zastaranja treba upoštevati objektivni in subjektivni kriterij za pričetek teka tega roka. V skladu s 352. členom OZ začetek teka zastaralnega roka ni vezan na zaključek zdravljenja kot tak, čeprav utegne biti to z vidika oškodovančeve skrbnosti najbolj oprijemljiva okoliščina, temveč na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode.
DZ člen 268. ZD člen 131, 131/1, 192, 192/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
začasni skrbnik zapuščine - skrbnik za poseben primer - določitev skrbnika za poseben primer - zaslišanje - dediči - kršitev pravice do izjave
Pritožba ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje, pred postavitvijo začasnega skrbnika, po določbi drugega odstavka 192. člena ZD, zaslišati oba dediča, ker je bilo to, ko se je našel še drugi dedič, možno in jima na ta način dati možnost, da se o postavitvi skrbnika izjasnita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086715
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/9, 86/12. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. ZIKS-1 člen 12.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov - alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - okoliščine, ki narekujejo nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist - teža kaznivega dejanja - osebnostna urejenost obsojenca
Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni.
Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.
Merila oziroma relevantne pogoje za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna določa 12. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1).
Pogoj osebnostne urejenosti je treba razlagati v kontekstu celotne zakonske (ZIKS-1) ureditve zapora ob koncu tedna, pri čemer je celotna ureditev povezana z zaupanjem in ukrepi ob zlorabi zaupanja, ki jih skladno z zakonskimi pooblastili izvaja direktor zavoda.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086721
URS člen 22. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZKP člen 16, 129, 129a, 371, 371/2, 392, 392/4, 403. KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9.
razveljavitev sklepa - vrnitev zadeve pred drugega sodnika - pravica do izjave obdolženca - teža kaznivega dejanja - alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - alternativna izvršitev kazni zapora - kontradiktoren postopek - osebne okoliščine
Obsojenec kot subjekt in stranka kazenskega postopka ima vselej - ne glede na dejstvo, da ga zastopa pooblaščeni zagovornik - samostojno pravico do izjave, ki je po utemeljenem in pravilnem pritožbenem poudarku v nobenem primeru ne more nadomestiti izjava oziroma v obravnavani zadevi odgovor njegovega zagovornika na mnenje SDT.
Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni.
Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085771
KZ-1 člen 20, 20/2, 48a, 48a/1, 51, 51/2, 51/2-2, 308, 308/3, 308/8. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - izpodbijanje odločbe o kazni - javna seja - uporaba omilitvenih določil - načelo individualizacije - zaporna kazen - denarna kazen - stranska kazen izgona tujca iz države - varnostni ukrep odvzema predmetov
Drži, da odvzem vozila nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino kot svoboščino, vendar pa je tak poseg dopusten prav zato, ker se z ukrepom odvzema osebnega vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1, varujejo interesi obrambe države. Gre za ustavno določeno omejitev lastninske pravice po drugem in tretjem odstavku 15. člena Ustave RS ter prvim odstavkom 67. člena Ustave RS. Ustavno sprejemljiv poseg v lastninsko pravico pa je tudi namen preprečitve nadaljnjega izvrševanja tega kaznivega dejanja, kot tudi odvzem predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem je tudi primeren in proporcionalen ukrep, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obdolženca in njegove zunajzakonske partnerice do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu Ustave RS. Pritožbeni ugovor pritožnikov, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina obdolženca in njegove partnerice ter da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obdolženca, je tako neupošteven in neutemeljen, saj gre za zakoniti in oblastni ukrep države, ki obdolžencu (in s tem tudi njegovi zunajzakonski partnerici) odvzame razpolagalno upravičenje prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086761
ZKP člen 450b, 450b/2, 499, 499/1, 499/2. KZ-1 člen 17, 74, 75, 75/1, 75/5, 186, 186/5.
sporazum o priznanju krivde - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - član hudodelske združbe - izvedba dokaznega postopka - načelo iskanja materialne resnice - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Medtem ko so morala prvostopenjska sodišča pred uveljavitvijo novele ZKP-K (z začetkom veljavnosti dne 15. 5. 2012) tudi za primer obdolženčevega priznanja krivde izvajati še druge dokaze, saj jih niti popolno priznanje krivde ni odvezalo dolžnosti izvedbe celotnega dokaznega postopka, po uveljavitvi novele ZKP-K sodišče prve stopnje v primeru sprejema sporazuma o priznanju krivde, ki ga obtoženi sklene z državnim tožilcem, nadaljnjega dokaznega postopka ni več dolžno izvajati. Sprejetju sporazuma o priznanju krivde za obtoženega tako sledi zgolj skrajšani oziroma poenostavljeni postopek, ko prvostopenjsko sodišče izvede le še narok za izrek kazenske sankcije, na katerem pa ne ugotavlja več dejstev in okoliščin priznanega kaznivega dejanja, marveč na podlagi prostovoljnega, jasnega, popolnega in dokazno odprtega priznanja krivde obtoženemu izreče obsodilno sodbo.
razpravno načelo - nesklepčen tožbeni zahtevek - škoda - premoženjska škoda - obseg in višina škode - odškodnina zaradi manjvrednosti nepremičnine - materialno procesno vodstvo
Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP).
KZ-1 člen 22, 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 372, 372-2.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - kršitev kazenskega zakona - silobran - izključitev protipravnosti - prištevnost - dejansko stanje - indici
V skladu z 2. točko 372. člena ZKP gre za okoliščine, ki se nanašajo na storilčev subjektivni odnos do dejanja in izključujejo krivdo ali kaznivost (vprašanje naklepa/malomarnost, zavest o protipravnosti, (ne)prištevnost, silobran, skrajna sila, dejanska ali pravna zmota). Vendar to kršitev stori sodišče samo, če ugotovi obstoj okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, pri tem pa ne uporabi ustreznih določb KZ-1. Bistvo kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP je tako samo v neuporabi ustreznih institutov iz materialnega zakona, ki izključujejo krivdo ali kaznivost.
Sicer pa je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati, da ni neposrednega in neodvisnega dokaza, iz katerega bi nedvoumno izhajalo, kdo je komu prvi zadal udarec, kot že obrazloženo, zato izpostavljeni indici predstavljajo pomembna kontrolna dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju pravno pomembnih dejstev.