V nadaljevanju pritožba prav tako utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnika nimata pravnega interesa oziroma pravne koristi za uveljavljanje ničnosti sporne Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008, ker je bila ta pred vložitvijo obravnavane tožbe že v celoti poplačana s Kreditno pogodbo z dne 22. 9. 2015.
Po teoriji jajčne lupine mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo.
Pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da nova začasna odredba, s katero bi se nadomestila prejšnja začasna odredba, ni potrebna, saj ni izkazana ogroženost otrok. Sodišče pa lahko v primeru, ko ugotovi, da otroka nista več ogrožena in da se njune koristi lahko zavarujejo drugače, začasno odredbo odpravi po uradni dolžnosti.
Privolitev v prenos pogodbe pa je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe. Drugi odstavek 51. člena OZ določa, da zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki je nična, če iz namena predpisa, s katerim je bila določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 55. člena OZ). V primeru gradbene pogodbe zakonsko predvidena oblika ni predpisana v javnem interesu, temveč v interesu pogodbenih strank in bi torej v tem primeru bila pisnost dogovora o prenosu pogodbe na družbo A., d. o. o. predvsem v interesu tožnika. V skladu s 434. členom OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil obveznost nasproti njegovemu upniku. V tem primeru se tako ustvarja zgolj pravno razmerje med dolžnikom in tretjim kot prevzemnikom izpolnitve, ne pa tudi med prevzemnikom in upnikom, ki tudi nima pravice terjati izpolnitev od prevzemnika.
Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje dovoliti zavarovanje tudi za stroške postopka zavarovanja, kot je to predlagal upnik. Glede na to, da sodišče v primeru predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoli tudi izvršbo za stroške izvršilnega postopka, odmerjene v sklepu o izvršbi, in za nadaljnje izvršilne stroške, ki niso določeni v izvršilnem naslovu, ki je podlaga za izvršbo, je ob smiselni uporabi določbe 239. člena ZIZ treba smiselno enako postopati tudi v postopku zavarovanja in zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini dovoliti tudi za stroške, ki bodo nastali v postopku zavarovanja. Pri presoji je treba namreč upoštevati, da je bistvo zastavne pravice (hipoteke) v tem, da se v primeru neplačila terjatev upnika poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika).
Pravna podlaga za presojo so torej ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v okviru minimalne harmonizacije z Direktivo. Nepoštenost pogoja glede vračila posojila, vezanega na tujo valuto, je treba presojati tudi, če je jasen, kar terja uporabo določb ZVPot, enako velja za pomanjkljivo pojasnilno dolžnost, če banka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo in se je vzpostavil razkorak glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremen tveganja, oboje v škodo potrošnika, ter s tem znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, kar je moč opredeliti kot nedopustne pogoje iz prve do četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Ob tehtanju, ali so v konkretnem primeru izpolnjene te zakonske predpostavke, je bilo temeljno vrednostno izhodišče, da je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, zato Direktiva varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki se udejanja z uravnoteženjem asimetrije med položajem ponudnika in položajem potrošnika, česar pa ni mogoče zagotoviti, če potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti.