ZOsn člen 75. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. URS člen 52, 56.
otrok s posebnimi potrebami - usmerjanje v programe vzgoje in izobraževanja - največja korist otroka - zmotna uporaba materialnega prava - podaljšanje izobraževanja za učence s posebnimi potrebami
Po prvem odstavku 75. člena ZOsn lahko učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, nadaljujejo „izobraževanje“ v osnovni šoli. Zakonodajalec torej nadaljevanja izobraževanja ni omejil na prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kar pomeni, da gre lahko tudi za nadaljevanja izobraževanja po posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kar sta tožnika v predmetni zadevi tudi uveljavljala.
Dejstvo, da je B. B. uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje in da mu je pristojni organ na podlagi zahteve staršev ponudil vključitev program nižjega poklicnega izobraževanja pomeni zgolj to, da je bila spoštovana njegova pravica do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Vendar pa njemu pripada tudi ustavna pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave, ki pa bi jo bilo dopustno omejiti samo, če bi zakonodajalec to izrecno in jasno predpisal, pa tega ni storil, in še ob nadaljnjih pogojih (iz tretjega odstavka 15. člena Ustave), da bi imela omejitev legitimen cilj in da bi bila s tega vidika dopustna, da bi bila omejitev primerna v tem smislu, da bi bilo z omejitvijo možno doseči legitimen cilj in če bi bila ta omejitev nujna tudi v tem smislu, da z nobenim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja.
Okrožnica ni upravni akt, ki ga za potrebe upravnega spora opredeljuje zakon, saj ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz področja upravnega prava in ne posega v javno pravno sfero, temveč gre za dopis, v katerem so, kot pravilno poudari toženka, navodila oziroma priporočila osnovnim šolam v zvezi z uporabo Odloka. Okrožnica ni niti posamičen akt, saj je naslovljena na vse osnovne šole, osnovne šole s prilagojenim programom, zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in glasbene šole. Ker okrožnica ni posamičen akt, z izdajo katerega naj bi bilo poseženo v tožnikove pravice, je sodišče že zato tožbo tudi na podlagi določbe 4. člena ZUS-1 zavrglo.
ZDPIDŠ člen 3, 11. ZUS-1 člen 64, 64/4. URS člen 22.
dodatek k pokojnini - pravica do dodatka k pokojnini - kriteriji za priznanje pravice do dodatka - športni dosežki - odločanje v ponovljenem postopku - vezanost organa na pravno stališče sodišča - pravica do enakega varstva pravic
V tožnikovem primeru je prišlo do spremembe oziroma sprejema novega zakona v času, ko je nedopustno dolgo tekel postopek odločanja pred upravnim organom. Če bi upravni organ odločil pravočasno (ovire za pravočasen sprejem odločitve ni bilo, iz podatkov spisa in celo samega odgovora toženke izhaja, da je bil v skladu z določbami ZIPO že izoblikovan predlog za odločitev v zadevi, ki je bil poslan Vladi, Vlada pa o predlogu ni odločila, ampak je z odločanjem počakala na sprejem novega zakona in s tem zadržala uporabo veljavnega zakona, za kar ni imela pooblastila), bi tožnik izpolnjeval zakonski pogoj za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Glede na navedene posebne okoliščine in namensko zadržanje uporabe veljavnega zakona je bila tožniku zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa (bistvene prekoračitve instrukcijskega roka) kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Zaradi pomena, ki ga ima konkretna zadeva za tožnika, je treba dati prednost varstvu pravic in pravnih koristi posameznika pred načelom zakonitosti in odločitev opreti na predpis, ki je veljal ob začetku upravnega postopka. S tem se tudi zagotovi enakopravno obravnavo istovrstnih vlog, ki jih sočasno vlagajo različne stranke.
ZZDej-K člen 41, 41/1. URS člen 14, 33, 49, 69, 74, 155.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom o kršitvi 155. oziroma 2. člena Ustave RS, saj je bilo s strani Ustavnega sodišča presojeno, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna. Ker je že Ustavno sodišče pojasnilo, da gre za trajajoče pravno razmerje in njegova sprememba ne učinkuje za nazaj, pa je s tem ovržen tudi tožničin očitek o kršitvi 158. člena Ustave. Ker ne gre za poseg v pravne položaje, ki bi bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta, do posega v razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo, ni prišlo.
Sodišče se tudi ne strinja s tožnico, da je kršen 14. člen Ustave, ker so zdravniki koncesionarji obravnavani drugače kot lekarnarji koncesionarji. Po četrtem odstavku 39. člena ZLD-1 se koncesija za izvajanje lekarniške dejavnosti lahko podeli za določeno obdobje, ki ne sme biti krajše od 15 in ne daljše od 30 let, pri čemer se pri določanju dolžine trajanja obdobja, za katero se podeli koncesija, upoštevajo merila iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Merila iz drugega odstavka 8. člena ZLD-1 so popolnoma druga, kot je po drugem odstavku 42. člena ZZDej merilo za podelitev koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe. Zato oba koncesionarja nista v enakem oziroma primerljivem položaju in tako v smislu 14. člena Ustave nista neenakopravno obravnavana.
Tožnici sporna določba po izteku koncesije ne preprečuje nadaljnjega opravljanja njene dejavnosti. Ne zgolj zato, ker je tožnica pravna oseba in kot taka ni nosilec osebnostnih pravic, med katere sodi svoboda dela, ampak tudi zato, ker bodo pri njej zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko ter administrativno osebje še vedno lahko svobodno opravljali svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča. Poseže lahko le v možnost opravljanja dela pri istem delodajalcu, kar pa ni pravica, ki jo varuje svoboda dela. Če ne bo pogojev za podaljšanje koncesije in se tožnica ne bo odločila, da bo svojo dejavnost opravljala izključno za samoplačnike, bo to pomenilo, da si bodo morali pri njej zaposleni delo oziroma zaposlitev poiskati drugje. Svobode dela (49. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ni mogoče razumeti tako, da bi posameznim subjektom morala zagotavljati določeno delo oziroma dejavnost in še manj delo pri istem delodajalcu.
ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 2, 14, 49, 74, 155.
koncesija - zdravstvena dejavnost - trajanje
Sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom tožnika o kršitvi 155. oziroma 2. člena Ustave RS, saj je Ustavno sodišče RS presodilo, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, ustavnopravno skladna. To pa posledično pomeni, da izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati napačne uporabe materialnega prava.
ZZDej-K člen 41, 41/4. ZUstS člen 1, 1/3. URS člen 33, 49, 74.
koncesije - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
zbornični prispevek - katastrski dohodek - članstvo v zbornici - pravica do združevanja
Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je Zbornica javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji USRS v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v Zbornici in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave.
ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 2, 14, 33, 49, 51, 74, 155, 158.
koncesija - zdravstvena dejavnost - trajanje
Sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom tožeče stranke o kršitvi 155. oziroma 2. člena URS, saj je Ustavno sodišče RS presodilo, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, ustavnopravno skladna. To pa posledično pomeni, da izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati napačne uporabe materialnega prava.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 28. ZMZ-1 člen 70, 70/4, 84, 84/1, 84/1-3, 84/1-5, 84/7. URS člen 15, 19. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - začasna odredba - begosumnost - predaja odgovorni državi članici - pravica do osebne svobode - pogoji za izrek omejitve gibanja
Za sprejem odločitve, da se prosilca, pridrži na način, da se mu omeji gibanje mora biti, ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter 84. člena v zvezi s 84.a členom ZMZ-1, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost pobega prosilca, da je izrečeni ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov oziroma, da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici tudi nujen.
Sodišče sledi stališču tožene stranke, da je tožnikova zapustitev Grčije in Hrvaške ter prihod v Slovenijo, del njegovega običajnega vzorca obnašanja, ki ga po besedah tožene stranke tožnik uresničuje oziroma ponavlja v Evropi. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to samo po sebi niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve tožene stranke v konkretnem primeru.
ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 2, 33, 74, 155, 49.
koncesije - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
ZZDej-K člen 41, 41/4, 44f. URS člen 14, 33, 74, 155.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba koncesijskega akta - prepoved retroaktivnosti - svobodna gospodarska pobuda - odločitev ustavnega sodišča
S spremembo 43. člena ZZDej tožnici koncesija ni bila odvzeta. Prav tako ni bil zožen njen dosedanji obseg in tožnici niso bile naložene nobene obveznosti ali omejitve pri opravljanju njene dejavnosti. Za razliko od prej nedoločenega roka trajanja koncesijskega razmerja je določen rok trajanja 15 let. To obdobje teče od uveljavitve zakona in ne posega v obdobje, v katerem jo je koncesionar že izvajal. Zato ni utemeljena tožbena trditev, da sprememba ni dopustna brez določitve nadomestila. Določitev obdobja trajanja koncesije za obdobje 15 let namreč ne spreminja načina opravljanja javne službe na podlagi koncesije in ne zmanjšuje njene vrednosti, ne prizadene posebej le določenega imetnika pravice, ta sprememba pa, kot je pojasnilo že Ustavno sodišče, tudi ni bila nepredvidljiva.
Vsak oblastni ukrep (ki neugodno) učinkuje na posameznikovo premoženjsko sfero, ne pomeni nujno posega v človekovo pravico iz 33. člena Ustave, katerega dopustnost se presoja po strogem testu sorazmernosti. Lahko pomeni le urejanje načina pridobivanja in uživanja lastnine z namenom zagotavljanja njene gospodarske, socialne ali ekološke funkcije, ki ni podvrženo ustavnosodni presoji po strogem testu sorazmernosti. Kje je meja pooblastila iz 67. člena Ustave, je odvisno od narave stvari, ki je predmet lastnine oziroma premoženjskega upravičenja. Ustavno sodišče je izpostavilo prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki zavodov, kar je ustavno dopusten cilj. Naslednji stvaren razlog, ki opravičuje spremenjeno ureditev, je preprečitev zapiranja trga in omejevanje konkurence, kar je že samo po sebi ustavna kategorija. Glede na tako pomembne cilje izpodbijane ureditve po presoji sodišča z načinom izvrševanja koncesijskega razmerja, kot je določeno v sporni določbi ZZDej-K (čas trajanja koncesijskega razmerja za obdobje 15 let), ta meja ni presežena, kar pomeni, da zakon na ustavno dopusten način ureja uživanje lastnine oziroma v tem primeru premoženjskega upravičenja.
Ali za podaljšanje koncesije ni potrebe, ker bo program lahko izvajal javni zavod (da je to primarna oblika, pa je po presoji Ustavnega sodišča cilj, ki je v skladu z Ustavo), bo na podlagi strokovnih izhodišč tretjih oseb presojal koncedent. Konkurenca med javnimi zavodi in koncesionarji je torej vzpostavljena v tem smislu, da koncesije ne bodo več potrebne, če bodo javni zavodi v prihodnje pri izvajanju zdravstvene dejavnosti tako uspešni, da ne bo potrebno dopolnjevanje te dejavnosti z izvajanjem javne službe v obliki koncesij.
ZZDej člen 44f. ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 33, 51, 74.
koncesije - poseg v pravnomočno razmerje - retroaktivnost - odločba Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke. Po preteku 15 let se namreč lahko koncesija podaljša. Tudi če se po tem obdobju ne bi podaljšala, bi lahko tožeča stranka še naprej opravljala svojo dejavnost kot zasebno zdravstveno dejavnost, le brez koncesije.
Po mnenju sodišča izpodbijani sklep ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe in gre za takšne bistvene pomanjkljivosti, ki jih tožena stranka v sodnem postopku ne more (več) odpraviti. Izdan sklep v upravnem postopku mora biti obrazložen v skladu z zakonom tako, da je njegovo materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti more tožena stranka sanirati le v ponovljenem postopku.
ZOsn člen 75. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. URS člen 52, 56, 57.
otrok s posebnimi potrebami - usmerjanje v programe vzgoje in izobraževanja - največja korist otroka - podaljšanje izobraževanja za učence s posebnimi potrebami - zmotna uporaba materialnega prava
Po prvem odstavku 75. člena ZOsn lahko učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, nadaljujejo „izobraževanje“ v osnovni šoli. Zakonodajalec torej nadaljevanja izobraževanja ni omejil na prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kar pomeni, da gre lahko tudi za nadaljevanja izobraževanja po posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kar sta tožnika v predmetni zadevi tudi zahtevala.
Nesporno dejstvo, da je A. A. uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje in da mu je pristojni organ ponudil vključitev v program nižjega poklicnega izobraževanja, pomeni zgolj to, da je bila spoštovana njegova pravica do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Vendar pa A. A. pripada tudi ustavna pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave, ki pa bi jo bilo dopustno omejiti samo, če bi zakonodajalec to izrecno in jasno predpisal, pa tega ni storil.
ZLD-1 člen 8, 8/2, 39, 39/4. URS člen 49, 51, 155. ZZDej-K člen 41, 41/4.
dodelitev koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - neustavnost zakona - prepoved povratne veljave pravnih aktov - pravica do zasebne lastnine - svobodna gospodarska pobuda
Po presoji sodišča na abstraktni ravni sicer ni mogoče izključiti možnosti, da v nekaterih primerih, ko koncesija ne bo podaljšana (kar je torej bodoč in negotov dogodek, ki ga ni mogoče posploševati in predpostavljati, da bo nastopil v vsakem primeru), ob prenehanju koncesijskega razmerja v dejavnost vložena sredstva s prejetim zaslužkom ne bodo (v celoti) povrnjena. V zvezi s tem pa ne gre prezreti sedaj veljavnega 44. f člena ZZDej, ki določa, da koncedent in koncesionar medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem koncesije uredita s pogodbo, pri čemer morata urediti tudi način financiranja koncesijske dejavnosti ter pravice in obveznosti v času trajanja, kot tudi po poteku koncesijske dobe. V primeru obsežnih vlaganj, potrebnih za izvajanje konkretne koncesijske dejavnosti, bo torej vprašanje, ali se ob prenehanju koncesije morebitna neamortizirana vlaganja povrnejo, mogoče urediti s pogodbo. Kar se tiče že obstoječih koncesijskih razmerij, pri katerih koncesionarji do prenehanja koncesijskega razmerja z zaslužkom ne bi povrnili vloženih sredstev, pa je treba (v primerih, ko po koncesijski pogodbi koncedent pogodbe ni smel odpovedati z odpovednim rokom8) upoštevati, da lastninska svoboda posameznikov, ki jo varuje 33. člen Ustave, ni neomejena.
zaposlovanje invalidov - vračilo preveč plačanega davka - prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - kvota za zaposlovanje invalidov
Iz obrazložitev upravnih odločb in iz upravnega spisa ni razvidno, kam je tožena stranka preknjižila sporni znesek oz. za poplačilo katerih neplačanih obveznosti tožeče stranke, ki je že v upravnem postopku navajala, da neplačanih obveznosti pri toženi stranki nikoli ni imela.
ZVarD člen 2, 6, 6/1,9, 13. URS člen 39, 74. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 9, 10. ZVPot člen 25.
diskriminacija - versko ali drugo prepričanje - obrnjeno dokazno breme - oglaševanje - svoboda izražanja - svobodna gospodarska pobuda - načelo enakosti - stranski udeleženec - posredna diskriminacija - napačna uporaba materialnega prava
V tej zadevi gre za kolizijo medsebojno konkurirajočih pravic tožeče stranke do svobodne gospodarske pobude in izražanja v zvezi s tem preko tržnega oglaševanja na prostorih oziroma sredstvih, ki so v njeni lasti iz drugega odstavka 74. člena Ustave in prvega odstavka 39. člena Ustave in pravico prizadete stranke iz prvega odstavka 14. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Ustave ter splošne svobode ravnanja v zvezi s pogodbenimi razmerji.
Za posredno diskriminacijo bi lahko šlo, če bi se za določilo 17. člena pogodbe med tožečo stranko in družbo C., d.o.o. v ponovljenem ugotovitvenem postopku izkazalo, da so zaradi navidezno nevtralne obveznosti, ki jo vsebuje omenjena pogodba, osebe določenega prepričanja dejansko v slabšem položaju.
Tožena stranka je napačno uporabila določilo 13. člena ZVarD, ker ni uporabila načela sorazmernosti iz EKČP oziroma ustavno-pravnega standarda praktične konkordance za varstvo človekovih pravic domnevnega kršitelja diskriminacije in domnevne žrtve diskriminacije.
Tudi pravnomočna odločba o podelitvi koncesije se lahko v prihodnje pod pogoji, določenimi z zakonom, spremeni. Zožanje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
Četudi je bila sprememba uvedena brez določitve posebnega prehodnega obdobja, je treba upoštevati, da ne gre za prenehanje koncesij na podlagi izpodbijane ureditve, temveč za spremembo podeljenih koncesij za čas trajanja 15 let, kar je čas, ko se lahko koncesionar prilagodi novim okoliščinam.
ZZDej-K člen 42, 42/4. URS člen 2, 33, 74, 155, 158.
varstvo konkurence - svoboda dela - pravica do zasebne lastnine
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena ZUstS so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi četrti odstavek 41. člena ZZDej-K pomenil poseg v ustavno pravico tožnika do svobode dela (49. člena URS). Pri njem zaposleno medicinsko in administrativno osebje bi lahko še vedno svobodno opravljalo svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča.
Sodišče v tem upravnem sporu ugotavlja, da je ustavno sodišče pri svoji presoji upoštevalo tudi vidik nove ureditve koncesij z vidika 74. člena URS, zato sodišče ni vložilo ponovne zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo to določilo v nasprotju z 74. členom URS. Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke.
Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti interesov so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda, samo kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
Sodišče lahko v upravnem sporu presoja le skladnost javnega razpisa z zakonom in jo torej presoja glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov in javnih povabil, zaradi česar upravnim organom pušča določeno polje proste presoje. Kljub navedenemu pa mora biti sklep, izdan v postopku Javnega razpisa ustrezno obrazložen, v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, na način, da ga je mogoče preizkusiti s strani sodišča, saj gre v tem primeru za javno pravno stvar iz 4. člena ZUP.