določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - odškodninski spor - odgovornost države za delo sodišč - protipravno ravnanje sodnika - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku - ugoditev predlogu
Okoliščina, da tožnik zahteva povrnitev škode zaradi ravnanj pristojnega sodišča in tudi od sodnice pristojnega sodišča, narekuje sklep, da bi bilo z odločanjem o tožnikovem zahtevku pri tem sodišču lahko ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije, ter predstavlja drug tehten razlog za prenos pristojnosti v smislu 67. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00057353
ZPP člen 5, 339, 339/2-8, 379, 379/1. ZDR člen 179, 179/1. OZ člen 131, 964/1, 965/1. URS člen 22, 25.
plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - poškodba delavca pri delu - padec z gradbenega odra - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - vzrok za nastanek škode - opustitev delodajalca - gradbeni oder brez varovalne ograje - obveznost opredelitve sodišča do navedb strank - standard obrazloženosti sodne odločbe - opustitev odgovora na relevantne pritožbene navedbe - kršitev pravice stranke do izjave - kršitev pravice do pritožbe - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Bistveno za presojo toženkine odškodninske odgovornosti je, kaj je vzrok za poškodbo/škodo. Tožnik je med drugim vsebinsko trdil, da je treba pravno relevantni vzrok za nastanek škodne posledice pripisati opustitvi toženkinega zavarovanca, ker bi moral poskrbeti za varovalno ograjo na gradbenem odru, pa je to opustil, in je zaradi tega nastala ravno taka škodna posledica, ki jo skuša preprečiti pravilo o postavitvi varovalne ograje. Ta trditev ni očitno neutemeljena niti ni glede na materialnopravno podlago o krivdni odškodninski odgovornosti, na katero sta se oprli nižji sodišči, nebistvena. Tudi če je tožniku "sámo" spodrsnilo, bi morda varovalna ograja, ki bi morala biti nameščena (da je tako, izhaja iz izvedenskega mnenja), padec z višine lahko preprečila, zato je njena odsotnost vzrok za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca. Tožnikovi argumenti o vzročni zvezi med protipravno opustitvijo - odsotnostjo varovalne ograje - in škodo, ki jo varovalna ograja lahko preprečila, so bile torej taki, da bi lahko vplivale na odločitev sodišča. Čim je tako, so zahtevali obrazložen in vsebinski odgovor nižjih sodišč.
Tožnik v reviziji zato utemeljeno opozarja, da sta nižji sodišči s tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb glede opustitev toženkinega zavarovanca, čeprav je tožnik navedbe v tej smeri pravočasno zatrjeval že pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pa njegovih trditev prav tako ni obravnavalo, kršili tožnikovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih navedb pred sodiščem. Opustitev odgovora na relevantne navedbe pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen URS) in pritožbe (25. člen URS).
Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena bruto ali neto plača. Tako kot delovno in socialno sodišče v delovnem sporu, je odločilo, da za tožnika potem, ko se je prezaposlil k slovenskemu delodajalcu, ni več veljal aneks. Zato je opravilo pritožbeno obravnavo, postavilo izvedenca in mu naložilo, naj opravi nov izračun prikrajšanja. Posledično je pritožbi toženke delno ugodilo in znižalo ugotovljeni znesek terjatve tožnika na 38.357,92 EUR. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za obračun prispevkov in zahtevek za ugotovitev višje terjatve. Obrazložilo je, da pri prisojeni odškodnini tožencu ni treba plačati prispevkov ter dodalo, da po novejši sodni praksi sodišča tudi ne odločajo o davčni obveznosti v izreku.
Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije, ker tožnik ni izkazal pogojev po 367.a členu ZPP.
predlog za dopustitev revizije - padec na stopnicah - vzročna zveza - drsnost stopnic - izvedensko mnenje - zavrnitev predloga
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.
predlog za dopustitev revizije - nepremoženjska škoda - kršitev osebnostnih pravic - enotna odškodnina - zmanjšanje življenjske aktivnosti - zavrnitev predloga
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - odškodninski spor - odgovornost države za delo sodišč - protipravno ravnanje sodišča - protipravno ravnanje instančnega sodišča - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - ugoditev predlogu
Tožnik uveljavlja odškodnino (med drugim) zaradi domnevno protipravnega ravnanja Višjega sodišča v Ljubljani, ki je v razmerju do pristojnega Okrožnega sodišča v Ljubljani neposredno instančno sodišče. To predstavlja takšno okoliščino, da bi bilo z odločanjem o tožnikovem zahtevku pri pristojnem sodišču lahko ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00057354
ZDZdr člen 31, 68. ZVPSBNO člen 2, 15, 15/1, 18, 18/1. ZPP člen 380, 380/1, 385, 385/3. ZBPP člen 34, 34/2, 40, 40/6. Odvetniška tarifa (2015) člen 14, 14/3.
obvezno zastopanje pridržane osebe - po uradni dolžnosti postavljen odvetnik - odločanje o priznanju in odmeri stroškov zastopanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - aktivna legitimacija - pravično zadoščenje zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - zahteva za varstvo zakonitosti
Odvetnik, ki je po tretjem odstavku 14. člena OT podal predlog za priznanje in odmero stroškov zastopanja po uradni dolžnosti, ima v primeru, ko sodišče ne odloči v tridesetih dneh, aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravnih sredstev po ZVPSBNO. Ima pa Vrhovno državno tožilstvo prav, da je glede na ugotovljene okoliščine trimesečna zamuda z izdajo odločbe o priznanju in odmeri stroškov v znesku 95,16 EUR) pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo mogoče zagotoviti že z ugotovitvijo kršitve pravice in ni utemeljena prisoja denarne odškodnine.
predlog za dopustitev revizije - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - premoženjska škoda - izguba zaposlitve - vzročna zveza - zavrnitev predloga
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00054138
OZ člen 135, 147, 179. KZ-1 člen 160, 204. URS člen 35, 39. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3, 17.
odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja (tisk) - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - kršitev osebnostnih pravic v tisku - pravica do zasebnosti - poseg v čast in dobro ime - poročanje o kaznivem dejanju - sum storitve kaznivega dejanja - prepoznavnost osebe - povprečen bralec - protipravnost - protipravnost ravnanja novinarja - dolžna skrbnost novinarja - novinarska etika - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Materialnopravna presoja sodišč nižje stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja tretjega toženca ni pravilna. Podani niso bili nobeni resni in utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bilo v stadiju predkazenskega postopka o osumljencu, ki ni javna oseba, upoštevaje težo in naravo domnevnega kaznivega dejanja ter razširjenost obravnavane oblike kriminalitete, dopustno poročati tako, da ga je lahko prepoznala bližnja okolica. Kršitev tretjega toženca je toliko hujša, ker navedba v članku, da je domnevnega kaznivega dejanja osumljen tožnik, ni bila resnična, pri tem pa ni mogoče šteti, da je prvi toženec v konkretnih okoliščinah primera opravil razumen obseg raziskovanja, na podlagi katerega bi imel utemeljen razlog verjeti, da je kaznivega dejanja osumljen prav tožnik.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00054137
OZ člen 179, 246, 883, 890, 892. ZVPot člen 57g, 57g/1, 57e, 57e/2. Direktiva Sveta z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih člen 5.
Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na dopustu je z vidika načela individualizacije višine odškodnine pomembno subjektivno doživljanje oškodovanca ob izgubi užitka na dopustu, z namenom upoštevanja pomena prizadete dobrine in namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, tako da ta ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, pa so v okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine pomembni tudi naslednji dejavniki: dogovorjeni namen, lastnosti in cena potovanja ter intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe.
S ceno potovanja ter njegovim dogovorjenim namenom in lastnostmi so začrtani okviri utemeljenih pričakovanj glede dopustniškega užitka (utemeljeno pričakovani užitek na dopustu). Za višjo ceno so pričakovanja glede kakovosti dopustniških doživetij utemeljeno višja. Nenazadnje je to običajno tudi razlog, ki vpliva na višino cene potovanja. Prav tako bodo pričakovanja višja pri enkratnih (na primer poročnih) ali dlje časa načrtovanih potovanjih. Intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe v razmerju do utemeljenih pričakovanj pa pomembno vplivajo na oceno intenzivnosti izgube užitka. Zgolj neznatne pomanjkljivosti ne zadoščajo za prisojo odškodnine. Ob tem je treba upoštevati tudi trajanje potovanja, saj pri krajših potovanjih praviloma že dan ali dva trajajoča kršitev pogodbe ne bo pomenila zgolj neznatne škode.
predlog za dopustitev revizije - odškodninska odgovornost osnovne šole - zavrnitev predloga
Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica, s katero je imela osnovna šola sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti, dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala v šoli v naravi.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da zavarovanka toženke ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala, ko mu je med odmorom v šoli v naravi v oko priletela gumijasta žoga. Presodilo je, da žoganje z žogico ni nevarna dejavnost in ni podana objektivna odškodninska odgovornost, da pa so tudi učitelji med odmorom ravnali s potrebno skrbnostjo.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je odločilo, da pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00054136
URS člen 19, 30. ZKP člen 542, 542/1, 542/1-1, 542/3.
odškodninska odgovornost države - neutemeljen odvzem prostosti (pripor) - povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega odvzema prostosti - nedovoljeno ravnanje oškodovanca - krivdno ravnanje oškodovanca - aktivno ravnanje - begosumnost - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti", je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca - saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).