Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začeti teči, saj tožnica takrat, glede na to, da je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Vsaj do trenutka, ko je sklep o domiku postal pravnomočen, je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda sploh nastala. Pomembno je, da je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sklep o domiku, kljub temu da jo je zavrnilo, vsebinsko presojalo, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z vložitvijo pritožbe zlorabila svojo pravico do pravnega varstva v pravdnem postopku.
V konkretnem primeru je bilo na tožnici trditveno (in dokazno breme) glede dejstev, ki utemeljujejo zaključek o protipravnosti toženkinega ravnanja v spornem izvršilnem postopku. Stanje dolga na dan sporne prodaje je bilo tožničino trditveno in dokazno breme, ki mu je po presoji Vrhovnega sodišča zadostila. Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče prekoračilo tožničino trditveno podlago in neutemeljeno ugotavljalo dejansko stanje, ni utemeljen.
Glede okoliščine konkretnega primera po presoji Vrhovnega sodišča izvršilnemu sodišču ni mogoče očitati, da je ravnalo protipravno, teža posega (v tožničino pravico do doma) pa je bila sorazmerna zasledovanemu cilju (poplačilo upnikov). Izvršilno sodišče je v izvršilnem postopku namreč ravnalo v skladu z določbami tedaj veljavnega ZIZ. Najprej je omejilo izvršbo na drugo nepremičnino (garažo) in šele potem, ko ta ni bila uspešna, nadaljevalo z izvršbo na stanovanje in shrambo. Izvršbo je večkrat odložilo, izvršilni postopki zoper tožnico so tekli že dlje časa (začeli so se najkasneje v letu 2010), njen dolg (7.923,69 EUR oziroma 4.523,69 EUR, upoštevajoč le terjatev upnika D., d. d., ki ni predlagal odloga izvršbe), pa ni bil minimalen. Tožnica tudi ni zatrjevala, da bi bil mogoča izvršba na kakšna druga izvršilna sredstva (plačo, TRR), s predlaganim odlogom in omejitvijo izvršbe pa ni bila uspešna. Izvršilno sodišče je presodilo, da tožnica ni navedla stanja dolga, glede omejitve na shrambo pa je bilo jasno, da glede na vrednost shrambe njena prodaja ne bi zadoščala za poplačilo njenih dolgov.
Sodna prodaja tožničinega stanovanja je bila v obravnavani zadevi nujen ukrep za uresničitev upnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva.
Dejansko stanje v zadevi ESČP Vaskrsić proti Sloveniji z dne 25. 4. 2017 (pritožba št. 31371/12) tudi ni primerljivo z obravnavano zadevo.
Tožnica je bila v spornem primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve, dolžna vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.
Pri opredelitvi objektivne odškodninske odgovornosti druga toženka pravilno opozarja na to, da mora škoda izvirati iz stvari oziroma dejavnosti, ki se štejejo za nevarne, torej mora biti večja škodna nevarnost del njene biti. Stvar oziroma dejavnost morata biti že po svoji naravi nevarni oziroma mora večja škodna nevarnost izhajati iz stvari ali dejavnosti. To na drugi strani izključuje objektivno odgovornost v primerih, če stvar ali dejavnost postaneta nevarni zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb. V takšnem primeru namreč večja škodna nevarnost ne izhaja iz stvari ali dejavnosti, temveč nepravilnega, nevestnega ali neskladnega ravnanja vpletenih subjektov.
Gradbena dejavnost sama po sebi tudi ni nevarna dejavnost, saj zajema različna opravila, od katerih so nekatera lahko nevarna, druga pa ne. Zato je nesprejemljivo posplošeno stališče o gradbeni dejavnosti kot nevarni dejavnosti oziroma stališče, da delo gradbenikov že samo po sebi predstavlja delo s povečano nevarnostjo; takšno pa lahko postane v posebnih okoliščinah ali pri posebnih delih.
Tožniku ni bilo odrejeno delo na višini (ki bi bilo lahko nevarno), temveč delo na tleh - v prostoru, ki je bil obdan z armaturnimi mrežami, in v katerem je bil tožnik varen, zaradi česar odrejenega dela ni mogoče opredeliti kot dela s povečano nevarnostjo. Ta nevarnost je nastopila zaradi ravnanja tožnika, ki je začel plezati po armaturni mreži, ki se je na vrhu skrivila in zaradi česar je padel v globino na drugo stran.
Revizijsko sodišče ne sprejema izhodišča izvedenca o pomanjkljivem nadzoru, ki bi v praktični izvedbi pomenil, da bi moral nadrejeni tožniku za vsako opravilo in za vsako nalogo povedati, kako konkretno naj jo opravi. Takšno izhodišče je v temelju napačno. Obseg nadzora nad delavcem je namreč odvisen od dela in nevarnosti pri delu, konkretno delo, ki naj bi ga opravil tožnik (pranje betonskih tal na ravni in zavarovani površini, s tem da prevzame tudi pištolo za pranje) pa ni bilo takšno, da bi terjalo posebna in izrecna sprotna navodila. Nenazadnje je tudi izvedenec govoril o potrebi po občasnem nadzoru, kar pa po stališču revizijskega sodišča ne pomeni, da bi moral delodajalec (ali v tem primeru izvajalec) delavca nadzorovati pri vsakem enostavnem opravilu in ga pred vsakim opravilom poučevati, kako naj ga opravi. Nemogoče je zahtevati vzpostavitev stalnega nadzora.
Ko tožena stranka odgovarja za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo, sodišče presodi, koliko bi glede na vse okoliščine primera in upoštevaje merila iz 179. člena OZ, za škodo, ki jo je ugotovilo, znašala pravična denarna odškodnina. Če ugotovljena pravična denarna odškodnina presega tožbeni zahtevek, sodišče zahtevku v celoti ugodi (prisodi odškodnino (le) v višini zahtevka). Enako tudi, če sta zneska enaka. Če je pravična denarna odškodnina nižja od zahtevka, zahtevku ugodi delno in ga v neutemeljenem delu zavrne (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ko je odgovornost deljena, sodišče odškodnino v višini, kot bi jo v pravkar opisanih položajih prisodilo oškodovancu ob predpostavki polne odgovornosti tožene stranke, zmanjša za delež, ki ustreza oškodovančevi odgovornosti za škodo.
V prvem primeru, ki se v bistvenem ujema z obravnavanim, torej sodišče potem, ko presodi, da bi bil oškodovanec upravičen do višje odškodnine od vtoževane, pravično (in ne nižjo, zahtevano) odškodnino zmanjša za delež oškodovančeve odgovornosti, ter mu jo lahko nato prisodi največ do višine zahtevka. Načelo dispozitivnosti s tem, tako se je sodna praksa že izrekla, ni kršeno.
Sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri ugotovljenem 30% temelju odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke ni proporcionalno vezano na tožbeni zahtevek, odškodnino pa lahko prisodi le znotraj zahtevka.