CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00032082
ZPP člen 5, 339, 339/2-8. OZ člen 106, 265, 266, 639, 639/3. ZVPot člen 37, 37/4, 38, 39, 40.
prodajna pogodba - nakup rabljenega vozila - kritni kup - stvarne napake - notifikacijska dolžnost - primeren dodatni rok - odprava napak s strani kupca - odprava napak na lastne stroške - menjava motorja - nesorazmernost stroškov - pavšalni ugovor - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - sodba presenečenja - dopuščena revizija
Ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ ima kupec pri prodajni pogodbi pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku te napake ne odpravi sam. To lahko kupec stori le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok, da napako sam odpravi. Ni pa mu dolžan pustiti dodatnega roka za odpravo napake, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da je ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti.
Sodišče na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor prodajalca. Zgolj pavšalno prerekanje višini tožbenega zahtevka ne zadošča. Zato tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru, ko takega ugovora niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni bilo in sodišče prve stopnje tega v postopku sploh ni ugotavljalo, nesorazmernosti ne more ugotoviti sámo zgolj v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.
najemna pogodba za stanovanje - odpoved najema zaradi uvedbe stečajnega postopka zoper najemodajalca - predčasna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za določen čas - vlaganja v najeto nepremičnino - vlaganja najemnika - povrnitev premoženjske škode - trditveno in dokazno breme - nagib za sklenitev pogodbe - nedopusten nagib - oškodovanje upnikov
Zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi predčasne prekinitve najemne pogodbe v konkretnem primeru predpostavlja vlaganja tožeče stranke v stanovanje, ki pa jih ta ob pomanjkljivi trditveni podlagi ni izkazala. Zaradi tega ni bilo mogoče slediti njenim navedbam, da je bila s predčasno odpovedjo najemne pogodbe oškodovana, in je bil njen odškodninski zahtevek posledično utemeljeno zavrnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032606
ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1. URS člen 22, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 179.
kršitev osebnostnih pravic - javna oseba - novinar - odgovorni urednik - žalitev časti in dobrega imena - žaljiva izjava - poslanec - Twitter - tehtanje ustavnih pravic - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - pravica do izjave - povrnitev nepremoženjske škode - protipravnost - zamudna sodba - osebno vročanje - vročanje v hišni predalčnik - velikost poštnega predalčnika - fikcija vročitve - nastop fikcije - dopuščena revizija
Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: v primeru, da naslovnik v roku iz 142. člena ZPP pisanja ne prevzame na pošti, je tega dopustno vrniti sodišču, če ga ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, tudi, če je ta premajhen (čeprav je sicer v splošnem uporaben). Z vidika pravice do izjave pa zadošča, da je naslovnik na vrnitev konkretne pošiljke sodišču opozorjen s tipskim obvestilom za primer osebne vročitve v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, v katerem je navedeno tudi, da bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben.
Pri presoji o protipravnosti sporne objave na Twitterju ni pravilen jezikovno-analitičen pristop ampak je treba izhajati iz tega, kakšen je bil hipni učinek objave na povprečnega uporabnika oziroma sledilca. Pri omejevanju izražanja v tovrstnem komunikacijskem okolju je treba zaradi doktrine zastraševalnega učinka (chilling effect) hkrati upoštevati način nastajanja sporočil.
Po oceni Vrhovnega sodišča zato, ker gre za objavo na Twitterju, zgolj to, da je toženec objavil le satirično, sarkastično ter za tožnico osebno žaljivo prispodobo, verbalno karikaturo, in ne tudi obsežnejšega vsebinskega odziva na televizijsko oddajo, ne zadošča za oceno, da je bil njegov namen zaničevanje in razvrednotenje tožnice.
Če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. Prav to nehoteno razsežnost zastraševalnega učinka (chilling effect) mora tudi imeti pred očmi sodišče, ko razsoja v primeru konflikta med svobodo izražanja in drugimi ustavnimi pravicami.Ko gre za izražanje prek družbenih omrežij, kot je Twitter, s specifičnim slogom in načinom izražanja, je nevarnost zastrašitvenega učinka toliko večja.
Toženec se je s „čivkom“ odzval na televizijski prispevek, v katerem je novinarka v zvezi s pomembno družbeno temo izpostavila nekatere člane politične stranke, katere predsednik je. Tožnica je bila ob sporni objavi urednica dnevno-informativnih oddaj na nacionalni radioteleviziji. Ta je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov. Tožnica je torej opravljala z vidika pravice javnosti do obveščenosti izjemno pomembno, odgovorno delo ter zato javni kritiki izpostavljeno delo. To pomeni, da je bila tako kot toženec tudi ona javna oseba, pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo. Zato mora s svojo funkcijo in z njo povezano institucionalno odgovornostjo sprejeti tudi pričakovanja o višjem tolerančnem pragu, takem, kot se pričakuje od nosilcev pomembnih javnih funkcij.
Sodišče je dolžno zavarovati ustavne pravice posameznikov pred zlorabami svobode izražanja, prav tako pa mora paziti, da z omejitvami svobode izražanja ne ogrozi demokratične razprave. Zaradi vsebine toženčevega visoko varovanega političnega sporočila, ki prevladuje nad obliko, v kateri je bilo izraženo in zaradi česar je oblika varovana tako kot vsebina, nadalje, zaradi konteksta v katerem je bila sporna izjava podana ter družbenega položaja obeh pravdnih strank, vključno z institucionalno odgovornostjo tožnice kot urednice dnevno-informativnega programa na javni radioteleviziji, se je večina članov senata Vrhovnega sodišča odločila, da v tem konfliktu med svobodo političnega izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice da prednost razsvetljenskemu načelu, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici. Tako je prevladalo stališče, da je treba dati prednost svobodi političnega izražanja. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do nepravnih razsežnosti toženčeve izjave.
URS člen 22, 23. ZVPSBNO člen 4, 16, 21, 21/1, 21/2. ZPP člen 5, 8, 214, 254, 254/2, 254/3, 286, 378. OZ člen 168. ZRPPN člen 9.
odškodninska odgovornost države za delo sodišča - nepravdni postopek - trajanje sodnega postopka - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - povrnitev premoženjske škode - odškodnina za zmanjšano vrednost nepremičnine - cenitev vrednosti nepremičnine - postavitev izvedenca - izvedensko mnenje - metoda tržne vrednosti - metoda primerljivih prodaj - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka - postavitev novega izvedenca - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - pravica do izjave - prosta dokazna ocena - razpravno načelo
Izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka se lahko upošteva kot dokaz v pravdi, vendar le pod pogojem, da je med strankama postopka o tem doseženo soglasje oziroma če z uporabo dokaza iz drugega postopka ni bila kršena pravica stranke do izjavljanja.
Dejstvo, da izvedensko mnenje ne potrjuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval izvedbo novega dokaza, saj nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.
povrnitev premoženjske škode - odgovornost države za delo sodišč - zakonito dedovanje - oporočno dedovanje - obstoj oporoke - sodna hramba - izgubljena ali založena oporoka po smrti oporočitelja - kopija oporoke - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - opustitev vložitve pravnega sredstva - pretrganje vzročne zveze - dopuščena revizija
Namen sodne hrambe oporoke je v večji pravni varnosti – oporočitelj oporoko zaupa sodišču z namenom, da bi jo varovalo pred uničenjem, izgubo in zlorabo - ter olajšanju dokazovanja. Tožnik je utemeljeno zaupal sodišču in pričakoval, da bo ravnanje sodišča v zvezi s sodno hrambo oporoke kot pomembnim pravnim poslom za primer smrti še posebej skrbno. Zato se je utemeljeno zanesel na ugotovitev sodnice, da oporoke pokojnice ni v sodni hrambi in v zmotnem prepričanju o resničnosti te izjave pristal na sklenitev dednega dogovora in zakonito dedovanje.
Sklenitev dednega dogovora ne pomeni, da je privolil v kršitev in se odpovedal uveljavljanju škode, ki mu je nastala s protipravnim ravnanjem sodišča
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - odškodninski spor - poškodba smučarja - odgovornost upravljavca smučišča
Svoje odločitve, zakaj dodatnih dejstev ne more ugotoviti in še spornih vprašanj presoditi samo na pritožbeni obravnavi, sodišče druge stopnje ni obrazložilo. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da zahteva po obrazložitvi ni pretirana, pravzaprav je celo nujna zaradi presoje, ali vrednotenje v luči pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pritožbenemu sodišču narekuje, da ravna v skladu z izhodiščnim pravilom (dokončno odločitvijo) ali pa v skladu z izjemnim pravilom (razveljavitvijo).
povrnitev nepremoženjske škode - varstvo osebnostnih pravic - kolizija ustavnih pravic - praktična konkordanca - svoboda izražanja - pravica do komunikacijske zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - domneva nedolžnosti - čast in dobro ime - objava prisluhov iz predkazenskega postopka - relativno javna osebnost - javni interes - novinarstvo - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kadar pride do tehtanja pravice do svobode izražanja s pravico do zasebnosti iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhajajo naslednja merila za presojo: a) ali gre za prispevek k razpravi splošnega interesa, b) ali gre za javno osebnost oz. kakšna je njena funkcija, c) njeno predhodno ravnanje, d) način pridobivanja informacij in njihova resničnost, e) vsebina, oblika in posledice objave ter f) resnost izrečenih sankcij (kadar so novinarje zaradi objave doletele kakšne sankcije).
Novinarji toženca niso sami prisluškovali tožniku, temveč so prisluhe (ki so bi bili pridobljeni zakonito) dobili iz anonimnega vira. Pred objavo so iz pridobljenih informacij izločili vso komunikacijo, ki je zadevala zasebno in intimno življenje tožnika, in vse informacije, ki so se nanašale na kazenski postopek. Ugotovitve kažejo, da so novinarji k poročanju pristopili odgovorno ter objavili le tiste vsebine, ki so bile pomembne z vidika razprave v javnem interesu. V postopku nikoli ni bila sporna avtentičnost ali resničnost objavljene vsebine prisluhov. V posameznih člankih so novinarji celo izrecno opredelili, zakaj in v čem je podan interes javnosti, da se z objavljenimi vsebinami seznanijo. S tem so sledili standardom novinarske etike.
Tožnica nima pravnega interesa za revizijo zoper izpodbijano odločbo v delu, ki je zanjo ugodna, v obsegu, kjer pa odločitev ni postala pravnomočna, pa revizija zoper njo ni dovoljena. Tudi ni dovoljena revizije zoper dopolnilno sodbo in sklep sodišča druge stopnje, saj se z njo izpodbijajo samo zakonske zamudne obresti kot postranska terjatev in stroški postopka.
Kolikor je tožnica v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe navajala, da sodišče druge stopnje ni odločilo o pritožbi zoper druge dele prvostopenjske sodbe, je bil njen predlog zavrnjen s pojasnilom, da je bilo o vsem odločeno, pri čemer pa je razvidno, da gre za razveljavitveni del odločitve, torej ne gre za pravnomočno odločitev, zoper katero bi bila dovoljena revizija (niti v povezavi z dopolnilno sodbo in sklepom).
ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00031692
ZOZP člen 18, 18/1. OZ člen 335, 336, 336/1, 346, 352.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije proti odgovorni osebi - prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje odškodninske terjatve - preostanek zavarovalne vsote - podrejeni vrstni red terjatve - kdaj začne zastaranje teči - dopuščena revizija
Na tek zastaranja pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz prvega odstavka 18. člena ZOZP nima nobenega vpliva, ker ta ne določa predpostavk za zastaranje, saj so te določene v OZ. Pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve tožeče stranke v primerjavi z neposrednimi oškodovanci je (ob ustreznem ugovoru tožene stranke) relevantno le v zvezi s tem, v kolikšni meri bo zahtevku tožeče stranke ugodeno, pri čemer je preostanek zavarovalne vsote predhodno vprašanje.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo določbe o zastaranju odškodninske terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00031108
URS člen 26. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodnika - odgovornost države za delo stečajnega sodnika - protipravnost ravnanja sodnika - začetek stečajnega postopka - ravnanje s profesionalno skrbnostjo
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja, da ni podana protipravnost ravnanja stečajnega sodišča v smislu 26. člena URS.
ZDR člen 184. ZPIZ-1 člen 63, 63/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 153/2, 153/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - vojska - skok s padalom - nesreča pri delu - objektivna odgovornost - prispevek oškodovanca
Poškodba tožnice pri skoku s padalom je posledica nesreče pri delu. Tožena stranka je izdala dva ukaza, v katerih je med pripadniki padalske reprezentance SV navedena tudi tožnica. V ukazih je bilo predvideno tudi sodelovanje pripadnikov na civilnem tekmovanju v A. (kjer je prišlo do poškodbe tožnice). V ukazih so bile tožnici določene konkretne naloge, ki jih je morala v zvezi s pripravami in tekmovanji izvesti. Ukaza sta bila podlaga za priprave tekmovanja, udeležba na tekmovanju se je štela v redni delovni čas. Ure udeležbe na tekmovanju ob delovnikih so bile plačane, v dela prostih dnevih so se tekmovalcem kompenzirale. Čas na pripravah in tekmovanjih se je štel kot čas prisotnosti na delu. Tožena stranka je za tožnico sestavila prijavo poškodbe pri delu, tožnici je bil zaradi poškodbe pri delu odobren dalj časa trajajoč bolniški stalež, zaradi poškodbe pri delu pa je bila tožnica tudi invalidsko upokojena.
Tožena stranka je uveljavila prakso, da je bilo v končni fazi tekmovalcu prepuščena odločitev, ali se bo udeležil posameznega tekmovanja oziroma ali bo opravil posamezni skok. Odločitev tekmovalca, da bo opravil skok s padalom v skladu z načrtovanim planom aktivnosti padalske reprezentance SV, pa ne pomeni, da te aktivnosti ni izvedel v skladu s svojimi delovnimi obveznostmi, ki jih je od njega pričakovala in jih predvidevala tožena stranka.
Ker je do tožničine poškodbe prišlo pri izvajanju padalske dejavnosti, ki je nevarna dejavnost, je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici.
Tožnica je pri spornem skoku ravnala z zahtevano skrbnostjo, tudi pri padcu na tla pa je uporabila vse znane tehnike, s pomočjo katerih je poskušala omiliti posledice padca. Zato je pravilna ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da tožnica k nastanku škode ni prispevala.
dopuščena revizija - povrnitev nepremoženjske škode - pravica do zasebnosti - varstvo osebnih podatkov - relativna javna oseba - pravica do pozabe
Revizija se dopusti glede vprašanja ali posameznik po preteku dogodka, zaradi katerega je bil relativna javna oseba, izgubi lastnosti javne osebe in je upravičen do anonimnosti in varovanja tajnosti osebnih podatkov.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je lokalna skupnost (občina), ki je s pogodbo urejanje in vzdrževanje javne površine prenesla na izvajalca gospodarske javne službe, prosta vseh obveznosti nasproti oškodovancu, ki izvirajo iz pomanjkljivega izvajanja obvezne občinske gospodarske javne službe (urejanja in čiščenja javnih površin).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00029930
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev škode - odškodninska odgovornost šole - protipravno ravnanje - vzročna zveza - nasilje v družini - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00030611
OZ člen 179. URS člen 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10.
okrnitev osebnostnih pravic - poseg v čast in dobro ime - relativno javna oseba - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - javni interes - rumeni tisk - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - objava fotografij - sodna praksa Ustavnega sodišča - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - dopuščena revizija
Judikatura ESČP distinkcije med rumenim in resnim tiskom ne pozna in ne ustvarja posebnih kriterijev za različne vrste nacionalnih medijev. Pri iskanju ravnotežja med nasprotujočimi si pravicami oziroma pri presoji dopustnosti posega v 10. člen EKČP je izhodišče presoje (najpomembnejši kriterij), ali je objava prispevala k razpravi v zadevi, ki je v interesu javnosti, kar se razlaga široko. Treba pa je razlikovati med pristnim javnim interesom in zvedavostjo javnosti. Želja bralcev po senzacionalizmu in njihova radovednost glede informacij o zasebnem življenju drugih ne pomenita legitimnega javnega interesa, ki bi upravičil neutemeljen poseg v zasebnost. Poleg javnega interesa je treba pri tehtanju (med drugim) upoštevati tudi poznanost prizadete osebe (pomembno je tudi njeno predhodno ravnanje in dejstvo, da je bila informacija (podoba) objavljena tudi drugje), način pridobitve informacij (ali se je presojala njihova resničnost) in način objave ter vpliv publikacije (število bralcev). Tudi kadar gre za rumeni tisk je torej treba tehtati pravici iz 8. in 10. člena EKČP - pravici do zasebnosti (ali varstvu ugleda) ni mogoče samodejno zagotoviti prednosti. V okviru svobode izražanja so nenazadnje varovani tudi prispevki, ki so namenjeni le zabavi in zadovoljevanju radovednosti. Vendar v teh primerih svoboda izražanja uživa nižjo stopnjo zaščite in jo je treba razlagati ožje.
OZ člen 165, 186, 186/3, 396. ZVPSBNO člen 4, 1, 21, 21/1, 21/2. URS člen 26. ZFPPIPP člen 60, 301, 301/7, 310, 311. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost države za delo sodišč - stečaj dolžnika - insolventnost dolžnika - plačilna nezmožnost - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - prijava terjatve v stečajnem postopku - trditveno in dokazno breme
Upoštevaje dejansko podlago spora bi tako glede na trditve tožnika in izkazano protipravno ravnanje toženke šele ugotovitev obstoja terjatve med tožnikom in stečajnim dolžnikom lahko vzpostavila odškodninsko odgovornost države kot sekundarno (in ne subsidiarno) varstvo njegovih pravic. Sama insolventnost dolžnika je namreč pri odločanju o zahtevku tožnika v razmerju do države relevantna le glede (obsega) nemožnosti izterjave nesporne, to je med upnikom in dolžnikom ugotovljene terjatve, kar povedano drugače pomeni: na tožniku je breme dokazovanja obstoja (in višine) terjatve med njim in stečajnim dolžnikom ter posledično škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj toženke, ker te terjatve ni dobil poplačane od svojega dolžnika.