TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 2.069,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Poškodba tožnice pri skoku s padalom je posledica nesreče pri delu. Tožena stranka je izdala dva ukaza, v katerih je med pripadniki padalske reprezentance SV navedena tudi tožnica. V ukazih je bilo predvideno tudi sodelovanje pripadnikov na civilnem tekmovanju v A. (kjer je prišlo do poškodbe tožnice). V ukazih so bile tožnici določene konkretne naloge, ki jih je morala v zvezi s pripravami in tekmovanji izvesti. Ukaza sta bila podlaga za priprave tekmovanja, udeležba na tekmovanju se je štela v redni delovni čas. Ure udeležbe na tekmovanju ob delovnikih so bile plačane, v dela prostih dnevih so se tekmovalcem kompenzirale. Čas na pripravah in tekmovanjih se je štel kot čas prisotnosti na delu. Tožena stranka je za tožnico sestavila prijavo poškodbe pri delu, tožnici je bil zaradi poškodbe pri delu odobren dalj časa trajajoč bolniški stalež, zaradi poškodbe pri delu pa je bila tožnica tudi invalidsko upokojena.

Tožena stranka je uveljavila prakso, da je bilo v končni fazi tekmovalcu prepuščena odločitev, ali se bo udeležil posameznega tekmovanja oziroma ali bo opravil posamezni skok. Odločitev tekmovalca, da bo opravil skok s padalom v skladu z načrtovanim planom aktivnosti padalske reprezentance SV, pa ne pomeni, da te aktivnosti ni izvedel v skladu s svojimi delovnimi obveznostmi, ki jih je od njega pričakovala in jih predvidevala tožena stranka.

Ker je do tožničine poškodbe prišlo pri izvajanju padalske dejavnosti, ki je nevarna dejavnost, je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici.

Tožnica je pri spornem skoku ravnala z zahtevano skrbnostjo, tudi pri padcu na tla pa je uporabila vse znane tehnike, s pomočjo katerih je poskušala omiliti posledice padca. Zato je pravilna ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da tožnica k nastanku škode ni prispevala.