Tako kot za glavno obravnavo tudi za pritožbeno obravnavo, za katero se smiselno (prilagojeno) uporabljajo določbe o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje (249. člen ZPP), velja dolžnost stranke, da mora kršitve določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je mogoče ter da se kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).
V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe tožnika o tem, da je bila osvetlitev prireditvenega prostora neustrezna in se ni ukvarjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je k nesreči (padcu na neravnem, razmočenem, in nestabilnem terenu) prispevalo tudi to. Ker mora pritožbeno sodišče odgovoriti na vse bistvene razloge, na podlagi katerih je nižje sodišče utemeljilo svojo odločitev, je zato podana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami (pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena na eni strani ter pravici do svobode izražanja na drugi strani) civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP - navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve je bila v zadnjem času presežena.
Izjavam politikov je priznana enako stopnjo varstva, kot gre izjavam novinarjev.
V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2) in zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij.
Ugotovitev, da je toženec s sporno izjavo posegel v tožnikovo zasebnost ali njegovo čast in dobro ime, sama po sebi ne zadošča za oceno o njeni protipravnosti in nedopustnosti. Protipravnost izjave je treba presojati ob upoštevanju stališč in kriterijev, ki jih je izoblikovala praksa ESČP.
Ni šlo za tipične tajne podatke, ki nastanejo pri rednem delu obveščevalno - varnostne službe, ampak za domnevne nepravilnosti, ki naj bi se dogajale znotraj SOVE. Te pa se pred javnostjo ne smejo skriti pod pretvezo, da gre za tajne podatke.
Utemeljitev nižjih sodišč, da ni bilo nobene potrebe po vnovičnem prebiranju starih poročil, ki se nanašajo na afero A. oziroma da to ni bilo niti nujno niti primerno, ker so o tem že tekli drugi postopki, pomeni grob poseg v pravico do svobode izražanja in je kot taka nesprejemljiva tako s strani domače ustavno-sodne prakse kot tudi prakse ESČP.
Tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker mu je policija zasegla vozilo ter ga slabo leto zato ni mogel uporabljati. Vhrovno sodišče je presojalo, ali je bil poseg v tožnikovo premoženje (ne)sorazmeren, in s tem protipraven ter ali tožniku pripada odškodnina za golo nezmožnost uporabe.
Ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v tožnikovo lastninsko pravico poseženo dlje časa, kakor da se napravi za dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik.
Ker je pojem premoženja ekonomski in pravni pojem, je na dlani, da gre za človeško abstrakcijo, ustvarjeno za potrebe delovanja družbenih (pravnih in ekonomskih) odnosov. Značilna prvina te abstrakcije je pojem amortizacije. Amortizacija v luči pravila o škodi (132. člen OZ) pomeni zmanjšanje vrednosti premoženja. Drži sicer, da bi se to zgodilo tudi brez zasega, vendar pa bi imel njen lastnik to zmanjšanje prelil (transformiral) v ekonomsko korist, ki jo vozilo praviloma nudi.
Igra nogometa na zunanjem igrišču, pa čeprav nima kanalete ob robu igrišča, ne predstavlja takšne povečane nevarnosti za nastanek poškodb, da bi od organizatorja terjala posebne varnostne ukrepe. Tudi zahteva, da organizator na takšnem igrišču sploh ne bi smel organizirati vadbe, je po oceni Vrhovnega sodišča pretirana.
S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče vzpodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi, odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu6, v primeru policistov pa tudi predpisi Zakona o organiziranosti in delu v policiji (81. in 83. člen) in Kolektivne pogodbe za policiste o njihovem dodatnem pokojninskem in nezgodnem zavarovanju.
Vsako delo policistov (tudi če gre za intervencijo) samo po sebi ni nevarno. Že ob sami intervenciji so sicer policisti izpostavljeni določenemu tveganju (za nastanek škode), vendar to glede na njihovo posebno izurjenost ni neobičajno. Lahko pa takšno postane v določenih posebnih okoliščinah, zaradi katerih je sicer za policista običajno tvegana dejavnost postala nevarna.