TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Presoja o obstoju vzročne zveze je pravno vrednotna, saj je treba presoditi, ali je mogoče upravičeno škodni dogodek pripisati konkretnemu protipravnemu (nedopustnemu) ravnanju. Izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti države za premoženjsko škodo, ki nastane v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je določilo, da država za nastalo škodo odgovarja objektivno. To določilo terja določeno prilagotiev teorije o adekvatni vzročnisti - pri presoji adekvatnosit so izključene tiste posledice, ki bi jih bilo zaradi velike kavzalne oddaljenosti pripisovati protipranemu stanju že kar arbitrarno.

Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku je bila v obravnavani zadevi ekscesna - sodni postopek je trajla šestindvajset let. V šestindvajsetih letih stečaj pravne osebe ni neverjeten in nepričakovan, temveč v skladu s spoznanji ekonomske znanosti o neizogibnosti gospodarskih ciklov razmeroma običajen življenjski pojav. To še posebej velja v okoliščinah konkretnega spora, iz katerih izhaja, da je tožnikov dolžnik - gospodarska družba pred začetkom stečaja opravljala dejavnost gradbeništva, ki je med tistimi, na katere ima gospodarska/finančna kriza največji vpliv. Škodo zaradi neizterljivosti je zato treba pripisati (tudi) opustitvi sodišč, ki o tožnikovem zahtevku niso razsodila v razumnem roku.

Tožnikove izgube tako ni povzročila izključno insolventnost dolžnika, temveč je bil odločilni pogoj za nastanek škode (in s tem pravno odločilni vzrok) čas, ko je o zadevi sodišče nerazumno dolgo odločalo. Gre torej za medsebojno neodvisno, a hkratno součinkovanje dveh vzrokov, zato za škodo, ki je nastala zaradi nezmožnosti izvršitve sodbe zaradi dolžnikove insolventnosti, država odškodninsko odgovarja po pravilu iz tretjega odstavka 18. člena OZ.