sklep o dedovanju – sklep o razveljavitvi sklepa o dedovanju – soglasje k preklicu sklepa o dedovanju – preklic soglasja – odločitev o glavni stvari – dopustnost pritožbe
Sklep sodišča prve stopnje o spremembi ali razveljavitvi sklepa o dedovanju ni sklep procesnega vodstva in je zoper njega dovoljena pritožba.
ZPIZ-1 člen 187, 187/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 23, 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - tuj nosilec zavarovanja - plačevanje prispevkov
V drugem odstavku 187. člena ZPIZ-1 je določeno, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije (kot v spornem primeru tožnik), šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Za zavarovanje pri toženi stranki pa je šlo, če so se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji. Ker se prispevki v spornem obdobju niso plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji (ZPIZ), tožniku spornega obdobja (1 leta) ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo, na podlagi katere bi lahko pridobil sorazmerni del starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.
S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja.
Ker ima ustni dogovor pravdnih strank o izdelavi stopnic naravo podjemne pogodbe, tožnik kot podjemnik nosi riziko končnega rezultata.
Ker je riziko končnega rezultata na tožniku, je sodišče prve stopnje tožencu napačno pripisalo del odgovornosti za napake dela zaradi domnevno pomanjkljivega nadzora nad delom tožnika.
Trditveno in dokazno breme o nastopu zavarovalnega primera (nezgode v smislu določila 2. člena posebnih pogojev z v njej nastalimi poškodbami) na zavarovancu – tožeči stranki (922. člen OZ).
dodatek za pomoč in postrežbo - izpolnjevanje pogojev
Tožnik se lahko še samostojno giblje v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hrani, oblači in slači, obuva in sezuva, skrbi za osebno higieno ter zmore opravljati vsa druga življenjska opravila, nujna za ohranjanje življenja. Ker tožnik večino osnovnih življenjskih potreb, čeprav nekatere s težavo, še opravlja sam, ne izpolnjuje pogojev, določenih v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.
predlog za prekinitev postopka - obstoj kaznivega dejanja - predhodno vprašanje - identično dejansko stanje
Obstoj kaznivega dejanja je predhodno vprašanje v pravdnem postopku le v izjemnih primerih. Obstoj civilnopravne obveznosti se namreč presoja po pravilih civilnega prava in pri tem se pravdnemu sodišču ni treba opredeljevati, ali iz obravnavanega dejanskega stanja, ki je podlaga nastanka civilne obveznosti, izhaja tudi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
krivdna odškodninska odgovornost - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - deljena odgovornost - vožnja kolesa z motorjem ponoči brez luči - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - amputacija stopala
Pravilen je materialnopravni zaključek, da mora voznik kolesa z motorjem (oškodovanec) zaradi vožnje ponoči brez luči, trpeti sam 30 % škode, četudi je bila na kraju nesreče javna razsvetljava in bi zavarovanec tožene stranke glede na 40 metrov dolg snop zasenčenih luči svojega avtomobila tožnika lahko opazil tudi, če je imel ugasnjene luči na motornem kolesu. Razmerje odgovornosti 70:30 je glede na težo kršitve (nočna vožnja brez prižganih luči) primerno.
Sodišče prve stopnje dejansko ni uporabilo določbe 46. člena ZD, saj ni izvedlo postopka za vračunavanje daril v dedni delež toženk, ki bi jima pripadal po pokojnem. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način pridobil v dar od zapustnika.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/3, 11/4, 12, 12/4. ZPP člen 212.
sodna taksa - oprostitev plačila - premoženjsko stanje
Oprostitev plačila sodne takse je mogoča, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 11. člena ZST-1). Ker tožeča stranka s predloženimi podatki o njenem premoženjskem stanju ni uspela izkazati, da bi takojšnje plačilo odmerjene sodne takse resno ogrozilo njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks.
V točki II. izreka sklepa je sodišče prve stopnje tožeči stranki že naložilo plačilo sodne takse v znesku 494,00 EUR, plačilnega naloga pa predhodno ni izdalo. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je v nasprotju s prvim odstavkom 34. člena ZST-1, ki sodišču nalaga, da najprej izda plačilni nalog, zoper katerega ima zavezanec še pravico do vložitve ugovora (34.a člen ZST-1). Ohranitev točke II izreka prvostopenjskega sklepa v veljavi bi pomenila, da je tožeči stranki odvzeta pravica do ugovora. Zato je pritožbeno sodišče točko II izreka prvostopenjskega sklepa razveljavilo.
OZ člen 57, 57/1, 57/4, 421, 421/1. ZIZ člen 24, 73, 73/2.
pogodba o odstopu terjatve - sklenitev pogodbe - podpis listine - ugovor tretjega - odlog izvršbe
Pritožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da bi naj vsaka stranka podpisala svoj izvod pogodbe, vendar pa si ob tem napačno razlaga določila 57. člen OZ. Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega pravnega posla, kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati vse stranke, ki se z njo zavezujejo (prvi odstavek 57. člena OZ). Vendar pa je zahtevi po pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki (četrti odstavek 57. člena OZ). Iz tega sledi, da bi moral pritožnik v dokaz svojim navedbam, da je bila pogodba med njim in upnikom sklenjena, sodišču prve stopnje predložiti izvod pogodbe, podpisan s strani upnika kot odstopnika terjatve in ne tistega izvoda pogodbe, ki ga je podpisal sam. Zgolj dejstvo, da je pritožnik podpisal pogodbo v svojem imenu namreč ne dokazuje, da jo je podpisal tudi upnik, kot tudi ne dokazuje, da je bila pogodba med pogodbenima strankama sklenjena. Pogodba pa se na podlagi prvega odstavka 57. člena OZ šteje za sklenjeno takrat, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Na pritožniku je dokazno breme, da dokaže, da je bila pogodba sklenjena.
V izreku izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zadržalo odločanje o pritožbi v tistem delu, v katerem se pritožba nanaša na odločanje o stroških stečajnega dolžnika v pravdnem postopku, v drugem odstavku pa preostanek pritožbe zavrnilo. Za tako odločitev ni bilo pristojno, zato je prekršilo določbo 128. člena ZFPPIPP.
Stroški pravdnega postopka, začetega pred začetkom tega insolvenčnega postopka (dolžnik je tožeča stranka), ki so sedaj zajeti v spremenjenem predračunu stroškov stečajnega postopka, do sedaj še niso bili zajeti v predračunu stroškov stečajnega postopka. Že zato jih je bilo potrebno sedaj zajeti v spremembo predračuna stroškov. Dejstvo je, da pravdni postopek, v katerem stečajni dolžnik nastopa kot tožeča stranka, obstoji, da ne gre za postopek iz oddelka 5.6 ZFPPIPP, posledično v njem nastajajo tudi stroški, ki jih je upravitelj natančno razdelal v predlogu spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka.
ZIZ člen 17, 17/1, 21, 44, 44/1, 55, 55/2. ZN člen 4. ZPP člen 286a.
zavrnitev ugovora dolžnika - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - opustitev preizkusa skladnost izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - specifikacija izterjevanega zneska na določen presečni dan - konkretizacija obsega in zapadlosti obveznosti - pomanjkljiva trditvena podlaga upnika - materialno procesno vodstvo
Sodišče ne sme dovoliti izvršbe za obveznosti, ki bi bile v notarskem zapisu le posplošeno navedene, brez konkretizacije njihovega obsega in zapadlosti.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1, 185. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba zahtevek zavrniti tudi, v kolikor bi se stranki z dogovorom o pogodbeni kazni morebiti dogovorili za pavšalno odškodnino skladno s 185. členom ZDR, saj niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca. V predmetni zadevi se stranki nista dogovorili za pavšalno odškodnino, temveč za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. To pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom ni bila dolžna dokazati oškodovanja, saj je v primeru kršitve pogodbene obveznosti z določeno pogodbeno kaznijo dolžna dokazati le, da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pri tem pa ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za ugotovitev, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
Praviloma poslovne obveznosti (npr. lizing za avto ali potrošniški krediti) ne morejo imeti prednosti pred takso obveznostjo, vendar je kljub temu predlagateljica razumno utemeljila svoj podredni predlog, da se ji mesečni obroki zmanjšajo, ročnost pa podaljša na 24 mesecev.
ZIZ člen 15, 32, 53, 53/2, 53/3, 57. ZPP člen 7, 212.
ugovor dolžnika - neobrazložen ugovor - vročitev ugovora upniku v odgovor - kršitev načela kontradiktornosti - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - nepredložitev dokazov - zastavni dolg
Dolžnica bi morala, da bi zadostila zakonskim kriterijem obrazloženosti, v svojem ugovoru poleg obširnih navedb, ki jih je podala, predlagati tudi dokaze, s katerimi bi podkrepila svoje navedbe. V izvršilnem postopku se smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka (15. člen ZIZ). Glede dokazovanja je uveljavljeno pravilo iz pravdnega postopka, da vsaka stranka nosi tako trditveno in posledično dokazno breme za tista dejstva, na katerih utemeljuje zahtevke ali ugovore, ki so ji v korist (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
zavrženje predloga za izločitev izvršitelja - prepozen predlog za izločitev izvršitelja
Sodišče prve stopnje o izločitvi izvršitelja na predlog stranke odloča le, če je stranka ta predlog podala pravočasno, ker pa je bil predlog drugega dolžnika podan prepozno, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog za odpoved - varstvo pred odpovedjo - čas sklenitve pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o obstoju zatrjevanega odpovednega razloga, to je prenehanja potrebe po delu tožnice zaradi prenehanja poslovanja z dnem 30. 6. 2014, ki ni splošno znano dejstvo, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Delodajalec lahko skladno z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR-1 redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Ker tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga, ki je bil podlaga za odločitev o zadevi, odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga ni zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožena stranka je nasprotovala posebnemu varstvu pred odpovedjo tožnice, ki je starost 55 let dopolnila 26. 1. 2014, na podlagi 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1, po kateri varstvo pred odpovedjo ne velja v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo po tem členu, tožnica pa je pogodbo podpisala 21. 5. 2014. Vendar pa tako iz zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2014 kot iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnica delo pri toženi stranki po zadnji pisni pogodbi o zaposlitvi opravljala vse od 1. 1. 2014. Po določbi četrtega odstavka 11. člena ZDR-1 se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju začnejo uresničevati z datumom nastopa dela, kar pomeni, da je do dejanske sklenitve (ustne) pogodbe o zaposlitvi prišlo že 1. 1. 2014, tožnica pa je bila že pred tem datumom zaposlena pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Glede na to, da tožnici ni bilo zagotovljeno posebno varstvo pred odpovedjo po 114. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz tega razloga.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bilo o zamudnih obrestih, ki jih tožnik uveljavlja s tožbo v predmetnem socialnem sporu, že pravnomočno odločeno in je zato tožbo v tem delu na podlagi 274. člena ZPP zavrglo. Tožbeni zahtevek v tej tožbi ni enak, kot je bil v pravnomočno zaključenem postopku. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku zavrnilo izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2012 (v zvezi z odločbama z dne 27. 8. 2012 in z dne 13. 2. 2013). Ne glede na to, da tožnik tožbenega zahtevka, da se mu priznajo zakonske zamudne obresti od 23. 3. 2013 oz. od 1. 6. 2013, ni postavil ne v tožbi in ne tekom postopka, se zakonske zamudne obresti kot akcesorna dajatev lahko nanašajo na glavnico opredeljeno v izpodbijanih odločbah z dne 24. 6. 2013 in z dne 22. 10. 2013. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.