Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da ni upošteval postopka izbire novih ponudnikov prevoznih storitev in je sam, brez zahtevane potrditve nadrejenih, izbral nekonkurenčnega prevoznika; da je določeni družbi
s potrjevanjem naročilnic omogočil, da je izdala več faktur za en tovorni list; da je izdajal oz. potrjeval naročilnice za opravljanje prevozov v neobičajno velikem številu in z občutno previsokimi cenami ter da je izdajal naročilnice tudi za prevoze z zmanjšanim obsegom tovora, ki so bile obračunane kot prevoz s polnim tovorom.
Takšno ravnanje tožnika naj bi predstavljalo hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi bila storjena najmanj iz hude malomarnosti, njegovo ravnanje pa naj bi imelo tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 oz. kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. členu KZ-1. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik z očitanimi ravnanji želel sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ker to predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja goljufije in tudi zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pri
delu naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil delovne obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
vračilo preveč izplačanih stroškov - stroški prevoza na delo in z dela - stroški za prehrano med delom - pomota pri izplačilu
Zaradi pomote pri izplačilu stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov za prehrano med delom je prišlo do preplačila v znesku 122,54 EUR. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 190. člena OZ pravilno naložilo tožencu plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov usposabljanja v šoli za častnike je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil s pravnomočno sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika (to je toženca v obravnavanem individualnem delovnem sporu) za razveljavitev sklepov tožene stranke (to je tožeče stranke v obravnavani zadevi), s katerima je tožena stranka odločila, da je tožnik (to je toženec v obravnavani zadevi) dolžan plačati stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR. Glede na navedeno pravnomočno sodbo tako toženec dolguje tožeči stranki stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR, ker mu je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi skladno s tretjim odstavkom 92. člena ZObr.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/3, 11/4, 12, 12/4. ZPP člen 212.
sodna taksa - oprostitev plačila - premoženjsko stanje
Oprostitev plačila sodne takse je mogoča, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 11. člena ZST-1). Ker tožeča stranka s predloženimi podatki o njenem premoženjskem stanju ni uspela izkazati, da bi takojšnje plačilo odmerjene sodne takse resno ogrozilo njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks.
V točki II. izreka sklepa je sodišče prve stopnje tožeči stranki že naložilo plačilo sodne takse v znesku 494,00 EUR, plačilnega naloga pa predhodno ni izdalo. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je v nasprotju s prvim odstavkom 34. člena ZST-1, ki sodišču nalaga, da najprej izda plačilni nalog, zoper katerega ima zavezanec še pravico do vložitve ugovora (34.a člen ZST-1). Ohranitev točke II izreka prvostopenjskega sklepa v veljavi bi pomenila, da je tožeči stranki odvzeta pravica do ugovora. Zato je pritožbeno sodišče točko II izreka prvostopenjskega sklepa razveljavilo.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - predhodni stečajni postopek - poenostavljena prisilna poravnava
Določila o prekinitvi postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče niti smiselno uporabiti za postopek poenostavljene prisilne poravnave.
V postopku poenostavljene prisilne poravnave so interesi upnikov varovani v bistveno zmanjšani meri glede na postopek redne prisilne poravnave. Zaradi sorazmernosti posega v interese upnikov je zato primerna le smiselna uporaba pravil ZFPPIPP o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vedno pa je treba postaviti tudi upravitelja, ki nadzoruje dolžnika v času poenostavljene prisilne poravnave, ko je prekinjen predhodni stečajni postopek.
Sodišče prve stopnje bi moralo izpeljati postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka v skladu z 235. členom ZFPPIPP: upnikov predlog za začetek stečajnega postopka bi moralo vročiti dolžniku v izjavo, ta pa bi lahko nanj odgovoril tako, da bi zahteval odložitev odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka. Šele če bi sodišče prve stopnje takšni dolžnikovi zahtevi ugodilo, bi lahko izdalo sklep o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka in ob smiselni uporabi 237.a člena ZFPPIPP imenovalo upravitelja, ki bi do pravnomočne odločitve o potrditvi prisilne poravnave opravljal nadzor nad dolžnikovim poslovanjem.
zavrženje predloga za izločitev izvršitelja - prepozen predlog za izločitev izvršitelja
Sodišče prve stopnje o izločitvi izvršitelja na predlog stranke odloča le, če je stranka ta predlog podala pravočasno, ker pa je bil predlog drugega dolžnika podan prepozno, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
začasna nezmožnost za delo - zavrženje tožbe - pravni interes
Tožena stranka je z novo pravnomočno odločbo odločila tudi o spornem obdobju, za katerega tožnik v tem sporu uveljavlja začasno nezmožnost za delo. Ker je bil tožniku z novo odločbo že priznan bolniški stalež za sporno obdobje, si tožnik pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati. Zato ni več podana pravna korist tožnika za vodenje spora in je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
Da toženec na parceli tožnikov nima nikakršnih upravičenj, je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 383/2004. Kljub temu parcelo zaseda in tožnikoma onemogoča uporabo ter jo v njeni lastninski pravici vznemirja, zato je negatorni tožbeni zahtevek tožnikov utemeljen.
Če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora delavec poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V nasprotnem primeru ni pravne podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Ker tožnik ugotovitve obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni zahteval, obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama pa je bil sporen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZIZ člen 15, 32, 53, 53/2, 53/3, 57. ZPP člen 7, 212.
ugovor dolžnika - neobrazložen ugovor - vročitev ugovora upniku v odgovor - kršitev načela kontradiktornosti - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - nepredložitev dokazov - zastavni dolg
Dolžnica bi morala, da bi zadostila zakonskim kriterijem obrazloženosti, v svojem ugovoru poleg obširnih navedb, ki jih je podala, predlagati tudi dokaze, s katerimi bi podkrepila svoje navedbe. V izvršilnem postopku se smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka (15. člen ZIZ). Glede dokazovanja je uveljavljeno pravilo iz pravdnega postopka, da vsaka stranka nosi tako trditveno in posledično dokazno breme za tista dejstva, na katerih utemeljuje zahtevke ali ugovore, ki so ji v korist (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 44, 45, 46.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku ne gre za nobeno od stanj, ki so v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja navedena kot razlog za napotitev na zdraviliško zdravljenje. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-4, 158, 161. ZDR-1 člen 65.
nadomestilo za invalidnost - premestitev - delo s skrajšanim delovnim časom
Zgolj dejstvo, da tožnica dela s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so navedene v pravnomočni odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, ne more biti razlog, da tožnica ne bi bila upravičena do nadomestila za invalidnost. Določba 94. člena ZPIZ-1 namreč ne določa pogoja, da mora invalid delo po premestitvi opravljati v polnem delovnem času. Za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost je poleg pogoja priznanja statusa invalida v citirani določbi določen le še pogoj zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu. Ta pogoj pa je tožnica z zaposlitvijo na drugem delovnem mestu, čeprav s krajšim delovnim časom, izpolnjevala.
Priča A.D. pri tem dogovarjanju ni bila prisotna, zato bi bilo mogoče njene izjave, na katere se pritožba sicer kot ključne sklicuje, upoštevati zgolj kot indice pri izdelavi celovite dokazne ocene. Z njimi lahko pravdna stranka omaje trditve nasprotne stranke le takrat, kadar le-te niso podprte s trdnimi, življenjsko logičnimi dokazi.
krivdna odškodninska odgovornost - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - deljena odgovornost - vožnja kolesa z motorjem ponoči brez luči - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - amputacija stopala
Pravilen je materialnopravni zaključek, da mora voznik kolesa z motorjem (oškodovanec) zaradi vožnje ponoči brez luči, trpeti sam 30 % škode, četudi je bila na kraju nesreče javna razsvetljava in bi zavarovanec tožene stranke glede na 40 metrov dolg snop zasenčenih luči svojega avtomobila tožnika lahko opazil tudi, če je imel ugasnjene luči na motornem kolesu. Razmerje odgovornosti 70:30 je glede na težo kršitve (nočna vožnja brez prižganih luči) primerno.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - izpolnjevanje pogojev - minimalno obdobje zavarovanja
Tožnica z dopolnjeno zavarovalno dobo ne dosega minimalnega obdobja zavarovanja (9 mesecev) v zadnjih 24-ih mesecih za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ni utemeljen.
ZDR člen 85, 85/2. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - pravica do zagovora - obstoj okoliščin zaradi katerih lahko delodajalec delavcu odreče pravico do zagovora
Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 med drugim določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pri tem pa ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu odreče pravico do zagovora. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodna praksa v vsakem konkretnem primeru posebej. Teža ugotovljene kršitve oziroma velik obseg ali velika vrednost prisvojenih predmetov po stališču sodne prakse ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Celo nasprotno, ravno zaradi tega razloga bi delavec, ki mu grozi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, moral imeti možnost podati svoj zagovor, povedati, kaj meni o očitku, kakšno je njegovo stališče do predvidenega ukrepa delodajalca, do okoliščin in podobno. Še posebej, če gre za delavca, ki je pri delodajalcu zaposlen daljše časovno obdobje in je pred očitano kršitvijo korektno opravljal svoje delo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožnice neupravičeno ni seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – duševne bolečine zaradi skaženosti – premoženjska škoda – tuja nega in pomoč – pomoč družinskih članov
Ker so pomoč nudili družinski člani, ki za opravljanje pomoči niso potrebovali posebnih znanj, saj je šlo za enostavnejša opravila, povezana s skrbjo za tožnika (skrb za higieno, prehrano, fiziološke potrebe in prevoze na preglede), se pritožba utemeljeno sklicuje na obstoječo sodno prakso, ki tovrstno pomoč vrednoti po urni postavki 4,00 EUR ali manj. Tolikšna postavka je primerna tudi v obravnavani zadevi.
Ker tožnik ni dokazal obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe, pogodba pa ni bila sklenjena v pisni obliki, ni uspel dokazati nastanka posojilnega razmerja.
ZPIZ-1 člen 36, 39, 406, 409. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - seštevanje dob - sporazum z Bosno in Hercegovino
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v 21. členu določa, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. Seštevanje zavarovalnih dob po sporazumu pride v poštev le, če zavarovanec brez seštevanja dob ne izpolnjuje pogojev za dajatev. Tožnik je na dan uveljavitve pravice do starostne pokojnine izpolnjeval pogoje za samostojno starostno pokojnino po slovenskih predpisih (ZPIZ-1), zato mu je bila starostna pokojnina odmerjena zgolj z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe, pri tem pa se je kot slovenska zavarovalna doba štela tudi prevzeta hrvaška zavarovalna doba, saj ta ni presegala 12 mesecev. Ker pogoj za seštevanje dob po sporazumu ni izpolnjen, toženec pri odmeri starostne pokojnine tožniku pravilno ni upošteval pokojninske dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini.