TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače od oktobra 2008 do marca 2009 zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 36. plačni razred namesto v 34. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja in pravilno ugotovilo, da je terjatev za vračilo razlike v plači za čas od oktobra 2008 do marca 2009 zastarala, saj je bila tožba vložena 29. 5. 2014. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva za zdravje z dne 16. 7. 2009. Zastaranje začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače. Za terjatve iz delovnega razmerja 202. člen ZDR-1 določa, da te terjatve zastarajo v roku 5 let. Ta rok pa je enak splošnemu zastaralnemu roku iz 346. člena OZ.