Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu v času zaposlitve pri toženi stranki (bivšem delodajalcu). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarala. Glede na ugotovitev izvedenca, da je okvara sluha zaradi izpostavljenosti hrupu dokončna, ko preneha izpostavljenost hrupu, je tožniku škoda nastajala najkasneje do 4. 1. 2004 (ko je tožniku prenehalo delovno razmerje) po tem datumu pa mu škoda zaradi izpostavljenosti hrupu pri toženi stranki ni več mogla nastajati, tako da je tedaj začel teči 5-letni objektivni rok za vložitev tožbe. Na dan vložitve tožbe (10. 2. 2009) je tako že potekel 5-letni objektivni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je tudi glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ko je prenehala izpostavljenost hrupu, lahko izvedel za obseg škode, oziroma bi lahko izvedel za vse elemente odškodninske odgovornosti, kar bi mu omogočilo uveljavljati odškodninski zahtevek zoper toženo stranko. Zato je tudi subjektivni zastaralni rok začel teči že 4. 1. 2006 in je do vložitve tožbe že potekel. Ker je tožnik zahtevek za plačilo odškodnine zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu vložil po izteku objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravilno zavrnilo.
dodatek za pomoč in postrežbo - izpolnjevanje pogojev
Tožnik se lahko še samostojno giblje v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hrani, oblači in slači, obuva in sezuva, skrbi za osebno higieno ter zmore opravljati vsa druga življenjska opravila, nujna za ohranjanje življenja. Ker tožnik večino osnovnih življenjskih potreb, čeprav nekatere s težavo, še opravlja sam, ne izpolnjuje pogojev, določenih v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.
Tožnica, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 59 let, 7 mesecev in 22 dni starosti ter 26 let, 5 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1. Tožnica je namreč pogoj starosti, kot je določen za priznanje pravice do starostne pokojnine, ob upoštevanju znižanja starosti zaradi skrbi za dva otroka, izpolnila šele 1. 1. 2013 in ne 31. 12. 2012, da bi ji bilo mogoče priznati pravico do starostne pokojnine na podlagi 36. člena ZPIZ-1.
zavrženje predloga za izločitev izvršitelja - prepozen predlog za izločitev izvršitelja
Sodišče prve stopnje o izločitvi izvršitelja na predlog stranke odloča le, če je stranka ta predlog podala pravočasno, ker pa je bil predlog drugega dolžnika podan prepozno, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 270/4, 271.
začasna odredba - predlog za izdajo
Zmotno je stališče, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen že zaradi tega, ker naj bi bil pomanjkljivo obrazložen, ker tožeča stranka v njem ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je terjatev verjetno izkazana, ampak se je sklicevala le na navedbe v tožbi. Predlog za izdajo začasne odredbe in tožba sta bila namreč vložena z isto vlogo. Enako velja za primer, če bi bila tožba in predlog vložena v dveh pisnih vlogah. Predlagatelju ni mogoče očitati pomanjkljivosti predloga, če se v predlogu sklicuje na navedbe v tožbi (in dokaze, predložene skupaj s tožbo) glede dejstev, na katera tožeča stranka opira zahtevek, ki v primeru, da je tožba sklepčna, zadostujejo in je že na tej podlagi praviloma mogoče presoditi, ali je terjatev verjetno izkazana ali ne.
ZDVDTP člen 9, 9a.. ZSVarPre člen 79, 79/4. ZUTPG člen 3, 3/2, 9. ZIU člen 2, 2/1. ZDIU12 člen 4, 4/6.
dodatek za tujo nego in pomoč - višina - interventni ukrepi
Tožniku je bil dodatek za tujo nego in pomoč priznan v pravilni višini, kot je določena s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2011. Na višino tega dodatka pa so vplivali tudi nadaljnji interventni ukrepi, ko je bilo usklajevanje transferjev začasno zaustavljeno na podlagi določb ZUJF.
Tožnikov lastni dohodek iz naslova invalidske pokojnine v spornem obdobju presega znesek minimalnega dohodka, ki je kot cenzus določen za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Zato tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 51, 51/1, 51/1-2.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu neutemeljeno priznalo nagrado za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja. Izvedenec v svojem pojasnilu glede zahtevnosti izvedenskega mnenja ni navedel nobenih dejstev ali konkretnih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno izdelavo izvedenskega mnenja, glede na pravne standarde, oceniti kot zelo zahtevno. Tudi iz obsežnosti samega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje. Četrti odstavek 47. člena Pravilnika določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. Po pojasnilu izvedenca izvedensko mnenje vsebuje kronološki povzetek tožnikove kompleksne zdravstvene in delovno-socialne dokumentacije, obrazloženo oceno tožnikovega zdravstvenega stanja v času obravnave pri tožencu in obrazložen odgovor na vprašanje glede tožnikove upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo ter obstoju telesne okvare. Glede na takšno pojasnilo in kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika ter glede na vsebino in obseg izvedenskega mnenja je izvedenec upravičen le do nagrade za pisno izdelavo zahtevnega izvedenskega mnenja.
ZST tarifna številka 1, 3. ZST-1 člen 39. ZST-1A člen 42, 42/1. ZST-1B člen 26, 26/1.
odmera sodne takse - plačilni nalog - prehodne določbe ZST-1 - splošno pravilo o postopkih, ki že potekajo
Predmetni postopek je začel teči pred uveljavitvijo ZST-1 (1. 10. 2008), z vložitvijo tožbe dne 11. 2. 2005. Zato se za plačilo takse za pritožbo (z dne 28. 4. 2015) in za njeno izterjavo uporablja ZST.
Priča A.D. pri tem dogovarjanju ni bila prisotna, zato bi bilo mogoče njene izjave, na katere se pritožba sicer kot ključne sklicuje, upoštevati zgolj kot indice pri izdelavi celovite dokazne ocene. Z njimi lahko pravdna stranka omaje trditve nasprotne stranke le takrat, kadar le-te niso podprte s trdnimi, življenjsko logičnimi dokazi.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1, 185. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba zahtevek zavrniti tudi, v kolikor bi se stranki z dogovorom o pogodbeni kazni morebiti dogovorili za pavšalno odškodnino skladno s 185. členom ZDR, saj niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca. V predmetni zadevi se stranki nista dogovorili za pavšalno odškodnino, temveč za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. To pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom ni bila dolžna dokazati oškodovanja, saj je v primeru kršitve pogodbene obveznosti z določeno pogodbeno kaznijo dolžna dokazati le, da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pri tem pa ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za ugotovitev, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
ZUJF, ki je začel veljati 1. 6. 2012, je za čas od njegove uveljavitve v 6. točki 143. člena določil način izplačevanja letnega dodatka, in sicer tako, da se uživalcem pokojnin, katerih pokojnina v mesecu izplačila letnega dodatka presega 622,00 EUR, letni dodatek ne izplača. Tožnikova pokojnina je v letu 2013 mesečno znašala 871,32 EUR, kar presega znesek 622,00 EUR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal priznanje letnega dodatka v letu 2013, ni utemeljen.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, čeprav je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka podatke o strankah, njihovih policah in pogojih zavarovanja za posamezno stranko (poslovne zveze) utemeljeno zaščitila s konkurenčno klavzulo. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča je ostalo dejansko stanje nepopolno razjasnjeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
Praviloma poslovne obveznosti (npr. lizing za avto ali potrošniški krediti) ne morejo imeti prednosti pred takso obveznostjo, vendar je kljub temu predlagateljica razumno utemeljila svoj podredni predlog, da se ji mesečni obroki zmanjšajo, ročnost pa podaljša na 24 mesecev.
predlog za prekinitev postopka - obstoj kaznivega dejanja - predhodno vprašanje - identično dejansko stanje
Obstoj kaznivega dejanja je predhodno vprašanje v pravdnem postopku le v izjemnih primerih. Obstoj civilnopravne obveznosti se namreč presoja po pravilih civilnega prava in pri tem se pravdnemu sodišču ni treba opredeljevati, ali iz obravnavanega dejanskega stanja, ki je podlaga nastanka civilne obveznosti, izhaja tudi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
Registrski organ se sploh ne bi smel spuščati v vsebinsko presojo menjalnega razmerja in da ima vsak družbenik izrecno zagotovljeno zakonsko pravico vložiti zahtevo za sodni preizkus menjalnega razmerja po drugem odstavku 605. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 638. člena ZGD-1. Gre za morebitni poseg v individualni pravni oziroma ekonomski interes družbenika. Bistvo oddelitve s prevzemom je univerzalno pravno nasledstvo v zvezi z oddeljenim delom (šesti odstavek 623. člena ZGD-1), kar zagotavlja pravno varstvo upnikom, ne pa nujnost pridobitve poslovnega deleža s strani vseh družbenikov v prevzemni družbi. Družbenikom prenosne družbe načeloma res pripada delež v prevzemni družbi (sedmi odstavek 623. člena ZGD-1) in če ga prevzemna družba sploh ne zagotovi oziroma ne v zadostni višini, ima družbenik možnost sodnega preizkusa menjalnega razmerja po 605. členu ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 638. člena ZGD-1. Če pa družbenik prenosne družbe soglaša, da ne dobi deleža v prevzemni družbi (dobi pa sporazumno nekaj drugega, kot je bilo to v tem primeru - večji poslovni delež v prenosni družbi, tudi ne bo imel razlogov zahtevati sodni preizkus menjalnega razmerja), ga registrsko sodišče ne more v to prisiliti, ker bi lahko, glede na svoj interes, in kot utemeljeno navaja predlagatelj - subjekt vpisa v pritožbi, “juridično sekundo za tem” prenesel poslovni delež v prevzemni družbi na zdajšnje končno stanje. S to “operacijo” bi imel družbenik prenosne družbe samo dodatne stroške notarja, rezultat pa bi bil isti.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZIZ člen 17, 17/1, 21, 44, 44/1, 55, 55/2. ZN člen 4. ZPP člen 286a.
zavrnitev ugovora dolžnika - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - opustitev preizkusa skladnost izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - specifikacija izterjevanega zneska na določen presečni dan - konkretizacija obsega in zapadlosti obveznosti - pomanjkljiva trditvena podlaga upnika - materialno procesno vodstvo
Sodišče ne sme dovoliti izvršbe za obveznosti, ki bi bile v notarskem zapisu le posplošeno navedene, brez konkretizacije njihovega obsega in zapadlosti.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 191, 346. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače od oktobra 2008 do marca 2009 zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 36. plačni razred namesto v 34. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja in pravilno ugotovilo, da je terjatev za vračilo razlike v plači za čas od oktobra 2008 do marca 2009 zastarala, saj je bila tožba vložena 29. 5. 2014. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva za zdravje z dne 16. 7. 2009. Zastaranje začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače. Za terjatve iz delovnega razmerja 202. člen ZDR-1 določa, da te terjatve zastarajo v roku 5 let. Ta rok pa je enak splošnemu zastaralnemu roku iz 346. člena OZ.
vračilo preveč izplačanih stroškov - stroški prevoza na delo in z dela - stroški za prehrano med delom - pomota pri izplačilu
Zaradi pomote pri izplačilu stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov za prehrano med delom je prišlo do preplačila v znesku 122,54 EUR. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 190. člena OZ pravilno naložilo tožencu plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov usposabljanja v šoli za častnike je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil s pravnomočno sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika (to je toženca v obravnavanem individualnem delovnem sporu) za razveljavitev sklepov tožene stranke (to je tožeče stranke v obravnavani zadevi), s katerima je tožena stranka odločila, da je tožnik (to je toženec v obravnavani zadevi) dolžan plačati stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR. Glede na navedeno pravnomočno sodbo tako toženec dolguje tožeči stranki stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR, ker mu je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi skladno s tretjim odstavkom 92. člena ZObr.