ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 270/4, 271.
začasna odredba - predlog za izdajo
Zmotno je stališče, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen že zaradi tega, ker naj bi bil pomanjkljivo obrazložen, ker tožeča stranka v njem ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je terjatev verjetno izkazana, ampak se je sklicevala le na navedbe v tožbi. Predlog za izdajo začasne odredbe in tožba sta bila namreč vložena z isto vlogo. Enako velja za primer, če bi bila tožba in predlog vložena v dveh pisnih vlogah. Predlagatelju ni mogoče očitati pomanjkljivosti predloga, če se v predlogu sklicuje na navedbe v tožbi (in dokaze, predložene skupaj s tožbo) glede dejstev, na katera tožeča stranka opira zahtevek, ki v primeru, da je tožba sklepčna, zadostujejo in je že na tej podlagi praviloma mogoče presoditi, ali je terjatev verjetno izkazana ali ne.
zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka
Tožnik je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložil po izteku 15 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 343. člena ZPP).
ZDVDTP člen 9, 9a.. ZSVarPre člen 79, 79/4. ZUTPG člen 3, 3/2, 9. ZIU člen 2, 2/1. ZDIU12 člen 4, 4/6.
dodatek za tujo nego in pomoč - višina - interventni ukrepi
Tožniku je bil dodatek za tujo nego in pomoč priznan v pravilni višini, kot je določena s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2011. Na višino tega dodatka pa so vplivali tudi nadaljnji interventni ukrepi, ko je bilo usklajevanje transferjev začasno zaustavljeno na podlagi določb ZUJF.
Tožnikov lastni dohodek iz naslova invalidske pokojnine v spornem obdobju presega znesek minimalnega dohodka, ki je kot cenzus določen za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Zato tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
DEDNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0070966
ZPP člen 109.
sklep – dopustitev spremembe tožbe – pravni interes za vložitev pritožbe – ugotovitvena tožba – volilojemnik – oporoka zapustnika – volilo – ponovno razpolaganje z istim premoženjem – izročilna pogodba – volja zapustnika – premično premoženje – nepremično premoženje – družbena lastnina – imetnik pravice uporabe – lastninjenje – kaznovanje zaradi žaljive vloge – pobuda stranke – sodišče po uradni dolžnosti
ZPP stranki ne omogoča, da bi vlagala predloge za kaznovanje zaradi žalitve v vlogi, temveč je kaznovanje udeležencev postopka izključno stvar sodišča. To lahko strankin predlog upošteva kot pobudo, vendar o njem ni dolžno odločati s sklepom.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077198
OZ člen 243, 243/4.
finančni lizing – odstop od pogodbe – odškodnina zaradi kršitve pogodbe – obseg odškodnine – vračunavanje vrednosti predmeta lizinga – razumni ukrepi za zmanjšanje škode – trditveno in dokazno breme – zmotna uporaba pravil o materialnem dokaznem bremenu
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ na osebi, proti kateri druga pogodbena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek.
dajatvena tožba - pravni interes - res iudicata - pravno nasledstvo - prehod obveznosti - izvršilni naslov
Če je kvalificirana listina, ki izkazuje nasledstvo, izdana pred izvršilnim naslovom, lahko služi zgolj kot dokaz v drugem postopku, v katerem sodišče meritorno odloča o prehodu obveznosti.
Delodajalec ima možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, naj javnega uslužbenca ponovno oceni zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS.
Tožena stranka je pri določitvi ocene tožnikovega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno zelo dobro. Tožnik je svoje delo opravljal zelo kvalitetno in je dosegal delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Ni pa dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, saj odličnost pomeni nadpovprečne, izstopajoče, vrhunske rezultate, teh pa v dokaznem postopku ni uspel dokazati. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2011 pravilna in zakonita.
varstvo lastninske pravice – vrnitveni zahtevek – lastninska (vindikacijska) tožba – pogoji za vindikacijsko tožbo – materialno dokazno breme – lastništvo – pridobitev lastninske pravice – kupoprodajna pogodba – predmet kupoprodajne pogodbe – odločitev o stroških postopka – stroški izvedenine
Tožnik s kupoprodajno pogodbo ni pridobil lastninske pravice na kleti, ki jo uporablja vsakokratni najemnik stanovanja last toženke, saj glede nje ni bilo soglasja volj med kupcem in prodajalcem in ni bila predmet pogodbenega prenosa.
starostna pokojnina - znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za otroka - uveljavljanje obeh staršev
Znižanje starostne meje zaradi otrok je ena od izjem, ki jih predvideva ZPIZ-1 in ki omogočajo izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine z znižanjem starostne meje. Staršem ali posvojiteljem je omogočeno znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za vsakega rojenega ali posvojenega otroka. Če znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljata oba starša, vsak za enega ali več otrok, se znižanje za vsakega od njiju določi samostojno, glede na število otrok, zaradi katerih uveljavljata znižanje starostne meje. V danem primeru sta znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljala oba starša, in sicer tožnikova žena za enega otroka, tožnik pa za preostala dva otroka. Pri znižanju starosti se je tako pri tožnikovi ženi upošteval en otrok, pri tožniku pa sta se pravilno upoštevala dva otroka. Drugačen način upoštevanja otrok pri znižanju starostne meje, kot ga uveljavlja tožnik v pritožbi, torej da bi se glede na število skupnih otrok najprej ugotovilo celotno obdobje znižanja starostne meje, ki pa bi se potem, upoštevaje njun sporazum, dogovorno razdelilo med oba starša, ni utemeljen.
Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. Zato je tožba zakonito zavržena.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Sodišče prve stopnje dejansko ni uporabilo določbe 46. člena ZD, saj ni izvedlo postopka za vračunavanje daril v dedni delež toženk, ki bi jima pripadal po pokojnem. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način pridobil v dar od zapustnika.
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-4, 158, 161. ZDR-1 člen 65.
nadomestilo za invalidnost - premestitev - delo s skrajšanim delovnim časom
Zgolj dejstvo, da tožnica dela s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so navedene v pravnomočni odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, ne more biti razlog, da tožnica ne bi bila upravičena do nadomestila za invalidnost. Določba 94. člena ZPIZ-1 namreč ne določa pogoja, da mora invalid delo po premestitvi opravljati v polnem delovnem času. Za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost je poleg pogoja priznanja statusa invalida v citirani določbi določen le še pogoj zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu. Ta pogoj pa je tožnica z zaposlitvijo na drugem delovnem mestu, čeprav s krajšim delovnim časom, izpolnjevala.
ZUJF, ki je začel veljati 1. 6. 2012, je za čas od njegove uveljavitve v 6. točki 143. člena določil način izplačevanja letnega dodatka, in sicer tako, da se uživalcem pokojnin, katerih pokojnina v mesecu izplačila letnega dodatka presega 622,00 EUR, letni dodatek ne izplača. Tožnikova pokojnina je v letu 2013 mesečno znašala 871,32 EUR, kar presega znesek 622,00 EUR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal priznanje letnega dodatka v letu 2013, ni utemeljen.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - izpolnjevanje pogojev - minimalno obdobje zavarovanja
Tožnica z dopolnjeno zavarovalno dobo ne dosega minimalnega obdobja zavarovanja (9 mesecev) v zadnjih 24-ih mesecih za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ni utemeljen.
ZPP člen 274, 319, ZFPPIPP člen 300, 300/1, 302, 302/2, 253, 253/1.
stečaj - prerekane terjatve - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - rok enega meseca - zavrženje prepozne tožbe - litispendenca - res iudicata
Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z napotitvenim sklepom stečajnega sodišča in ni v zakonsko določenem roku vložila tožbe za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu, je sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ko je predmetno tožbo kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 302. člena ZFPPIPP).
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu v času zaposlitve pri toženi stranki (bivšem delodajalcu). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarala. Glede na ugotovitev izvedenca, da je okvara sluha zaradi izpostavljenosti hrupu dokončna, ko preneha izpostavljenost hrupu, je tožniku škoda nastajala najkasneje do 4. 1. 2004 (ko je tožniku prenehalo delovno razmerje) po tem datumu pa mu škoda zaradi izpostavljenosti hrupu pri toženi stranki ni več mogla nastajati, tako da je tedaj začel teči 5-letni objektivni rok za vložitev tožbe. Na dan vložitve tožbe (10. 2. 2009) je tako že potekel 5-letni objektivni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je tudi glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ko je prenehala izpostavljenost hrupu, lahko izvedel za obseg škode, oziroma bi lahko izvedel za vse elemente odškodninske odgovornosti, kar bi mu omogočilo uveljavljati odškodninski zahtevek zoper toženo stranko. Zato je tudi subjektivni zastaralni rok začel teči že 4. 1. 2006 in je do vložitve tožbe že potekel. Ker je tožnik zahtevek za plačilo odškodnine zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu vložil po izteku objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravilno zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog za odpoved - varstvo pred odpovedjo - čas sklenitve pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o obstoju zatrjevanega odpovednega razloga, to je prenehanja potrebe po delu tožnice zaradi prenehanja poslovanja z dnem 30. 6. 2014, ki ni splošno znano dejstvo, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Delodajalec lahko skladno z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR-1 redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Ker tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga, ki je bil podlaga za odločitev o zadevi, odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga ni zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožena stranka je nasprotovala posebnemu varstvu pred odpovedjo tožnice, ki je starost 55 let dopolnila 26. 1. 2014, na podlagi 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1, po kateri varstvo pred odpovedjo ne velja v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo po tem členu, tožnica pa je pogodbo podpisala 21. 5. 2014. Vendar pa tako iz zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2014 kot iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnica delo pri toženi stranki po zadnji pisni pogodbi o zaposlitvi opravljala vse od 1. 1. 2014. Po določbi četrtega odstavka 11. člena ZDR-1 se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju začnejo uresničevati z datumom nastopa dela, kar pomeni, da je do dejanske sklenitve (ustne) pogodbe o zaposlitvi prišlo že 1. 1. 2014, tožnica pa je bila že pred tem datumom zaposlena pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Glede na to, da tožnici ni bilo zagotovljeno posebno varstvo pred odpovedjo po 114. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz tega razloga.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bilo o zamudnih obrestih, ki jih tožnik uveljavlja s tožbo v predmetnem socialnem sporu, že pravnomočno odločeno in je zato tožbo v tem delu na podlagi 274. člena ZPP zavrglo. Tožbeni zahtevek v tej tožbi ni enak, kot je bil v pravnomočno zaključenem postopku. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku zavrnilo izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2012 (v zvezi z odločbama z dne 27. 8. 2012 in z dne 13. 2. 2013). Ne glede na to, da tožnik tožbenega zahtevka, da se mu priznajo zakonske zamudne obresti od 23. 3. 2013 oz. od 1. 6. 2013, ni postavil ne v tožbi in ne tekom postopka, se zakonske zamudne obresti kot akcesorna dajatev lahko nanašajo na glavnico opredeljeno v izpodbijanih odločbah z dne 24. 6. 2013 in z dne 22. 10. 2013. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.