ZPIZ-1 člen 36, 39, 406, 409. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - seštevanje dob - sporazum z Bosno in Hercegovino
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v 21. členu določa, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. Seštevanje zavarovalnih dob po sporazumu pride v poštev le, če zavarovanec brez seštevanja dob ne izpolnjuje pogojev za dajatev. Tožnik je na dan uveljavitve pravice do starostne pokojnine izpolnjeval pogoje za samostojno starostno pokojnino po slovenskih predpisih (ZPIZ-1), zato mu je bila starostna pokojnina odmerjena zgolj z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe, pri tem pa se je kot slovenska zavarovalna doba štela tudi prevzeta hrvaška zavarovalna doba, saj ta ni presegala 12 mesecev. Ker pogoj za seštevanje dob po sporazumu ni izpolnjen, toženec pri odmeri starostne pokojnine tožniku pravilno ni upošteval pokojninske dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini.
dodatek za pomoč in postrežbo - izpolnjevanje pogojev
Tožnik se lahko še samostojno giblje v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hrani, oblači in slači, obuva in sezuva, skrbi za osebno higieno ter zmore opravljati vsa druga življenjska opravila, nujna za ohranjanje življenja. Ker tožnik večino osnovnih življenjskih potreb, čeprav nekatere s težavo, še opravlja sam, ne izpolnjuje pogojev, določenih v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 44, 45, 46.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku ne gre za nobeno od stanj, ki so v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja navedena kot razlog za napotitev na zdraviliško zdravljenje. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - predhodni stečajni postopek - poenostavljena prisilna poravnava
Določila o prekinitvi postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče niti smiselno uporabiti za postopek poenostavljene prisilne poravnave.
V postopku poenostavljene prisilne poravnave so interesi upnikov varovani v bistveno zmanjšani meri glede na postopek redne prisilne poravnave. Zaradi sorazmernosti posega v interese upnikov je zato primerna le smiselna uporaba pravil ZFPPIPP o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vedno pa je treba postaviti tudi upravitelja, ki nadzoruje dolžnika v času poenostavljene prisilne poravnave, ko je prekinjen predhodni stečajni postopek.
Sodišče prve stopnje bi moralo izpeljati postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka v skladu z 235. členom ZFPPIPP: upnikov predlog za začetek stečajnega postopka bi moralo vročiti dolžniku v izjavo, ta pa bi lahko nanj odgovoril tako, da bi zahteval odložitev odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka. Šele če bi sodišče prve stopnje takšni dolžnikovi zahtevi ugodilo, bi lahko izdalo sklep o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka in ob smiselni uporabi 237.a člena ZFPPIPP imenovalo upravitelja, ki bi do pravnomočne odločitve o potrditvi prisilne poravnave opravljal nadzor nad dolžnikovim poslovanjem.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZIZ člen 17, 17/1, 21, 44, 44/1, 55, 55/2. ZN člen 4. ZPP člen 286a.
zavrnitev ugovora dolžnika - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - opustitev preizkusa skladnost izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - specifikacija izterjevanega zneska na določen presečni dan - konkretizacija obsega in zapadlosti obveznosti - pomanjkljiva trditvena podlaga upnika - materialno procesno vodstvo
Sodišče ne sme dovoliti izvršbe za obveznosti, ki bi bile v notarskem zapisu le posplošeno navedene, brez konkretizacije njihovega obsega in zapadlosti.
Trditveno in dokazno breme o nastopu zavarovalnega primera (nezgode v smislu določila 2. člena posebnih pogojev z v njej nastalimi poškodbami) na zavarovancu – tožeči stranki (922. člen OZ).
Ker ima ustni dogovor pravdnih strank o izdelavi stopnic naravo podjemne pogodbe, tožnik kot podjemnik nosi riziko končnega rezultata.
Ker je riziko končnega rezultata na tožniku, je sodišče prve stopnje tožencu napačno pripisalo del odgovornosti za napake dela zaradi domnevno pomanjkljivega nadzora nad delom tožnika.
Delodajalec ima možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, naj javnega uslužbenca ponovno oceni zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS.
Tožena stranka je pri določitvi ocene tožnikovega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno zelo dobro. Tožnik je svoje delo opravljal zelo kvalitetno in je dosegal delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Ni pa dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, saj odličnost pomeni nadpovprečne, izstopajoče, vrhunske rezultate, teh pa v dokaznem postopku ni uspel dokazati. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2011 pravilna in zakonita.
Sodišče prve stopnje dejansko ni uporabilo določbe 46. člena ZD, saj ni izvedlo postopka za vračunavanje daril v dedni delež toženk, ki bi jima pripadal po pokojnem. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način pridobil v dar od zapustnika.
dajatvena tožba - pravni interes - res iudicata - pravno nasledstvo - prehod obveznosti - izvršilni naslov
Če je kvalificirana listina, ki izkazuje nasledstvo, izdana pred izvršilnim naslovom, lahko služi zgolj kot dokaz v drugem postopku, v katerem sodišče meritorno odloča o prehodu obveznosti.
ZVZelP člen 5, 5/1, 5/1-8, 73, 73/3. Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev člen 4.
stimulacija - plačilo razlike v stimulaciji - dejansko delo - dogovor - akt pogodbene narave
Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je Dogovor (o izplačilu stimulacije) akt pogodbene narave, ki ga je tožena stranka sklenila s svojimi socialnimi partnerji, zato je bila vsebina Dogovora v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank prepuščena prostemu urejanju s strani njegovih podpisnikov. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je tožnik v vtoževanem obdobju pri toženi stranki opravljal dela, ki jih Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev določa kot dela izvršilnih delavcev. Bistveno je, da Priloga 1 k Dogovoru taksativno določa delovna mesta, na katerih so delavci upravičeni do stimulacije v mesečni višini 120,00 EUR bruto. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega Dogovor določa stimulacijo v mesečnem znesku 60,00 EUR bruto, mu je tožena stranka v spornem obdobju pravilno obračunavala stimulacijo le v tem znesku. Zato tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v stimulaciji za sporno obdobje ni utemeljen.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, čeprav je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka podatke o strankah, njihovih policah in pogojih zavarovanja za posamezno stranko (poslovne zveze) utemeljeno zaščitila s konkurenčno klavzulo. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča je ostalo dejansko stanje nepopolno razjasnjeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog za odpoved - varstvo pred odpovedjo - čas sklenitve pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o obstoju zatrjevanega odpovednega razloga, to je prenehanja potrebe po delu tožnice zaradi prenehanja poslovanja z dnem 30. 6. 2014, ki ni splošno znano dejstvo, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Delodajalec lahko skladno z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR-1 redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Ker tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga, ki je bil podlaga za odločitev o zadevi, odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga ni zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožena stranka je nasprotovala posebnemu varstvu pred odpovedjo tožnice, ki je starost 55 let dopolnila 26. 1. 2014, na podlagi 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1, po kateri varstvo pred odpovedjo ne velja v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo po tem členu, tožnica pa je pogodbo podpisala 21. 5. 2014. Vendar pa tako iz zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2014 kot iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnica delo pri toženi stranki po zadnji pisni pogodbi o zaposlitvi opravljala vse od 1. 1. 2014. Po določbi četrtega odstavka 11. člena ZDR-1 se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju začnejo uresničevati z datumom nastopa dela, kar pomeni, da je do dejanske sklenitve (ustne) pogodbe o zaposlitvi prišlo že 1. 1. 2014, tožnica pa je bila že pred tem datumom zaposlena pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Glede na to, da tožnici ni bilo zagotovljeno posebno varstvo pred odpovedjo po 114. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz tega razloga.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bilo o zamudnih obrestih, ki jih tožnik uveljavlja s tožbo v predmetnem socialnem sporu, že pravnomočno odločeno in je zato tožbo v tem delu na podlagi 274. člena ZPP zavrglo. Tožbeni zahtevek v tej tožbi ni enak, kot je bil v pravnomočno zaključenem postopku. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku zavrnilo izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2012 (v zvezi z odločbama z dne 27. 8. 2012 in z dne 13. 2. 2013). Ne glede na to, da tožnik tožbenega zahtevka, da se mu priznajo zakonske zamudne obresti od 23. 3. 2013 oz. od 1. 6. 2013, ni postavil ne v tožbi in ne tekom postopka, se zakonske zamudne obresti kot akcesorna dajatev lahko nanašajo na glavnico opredeljeno v izpodbijanih odločbah z dne 24. 6. 2013 in z dne 22. 10. 2013. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZIZ člen 15, 32, 53, 53/2, 53/3, 57. ZPP člen 7, 212.
ugovor dolžnika - neobrazložen ugovor - vročitev ugovora upniku v odgovor - kršitev načela kontradiktornosti - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - nepredložitev dokazov - zastavni dolg
Dolžnica bi morala, da bi zadostila zakonskim kriterijem obrazloženosti, v svojem ugovoru poleg obširnih navedb, ki jih je podala, predlagati tudi dokaze, s katerimi bi podkrepila svoje navedbe. V izvršilnem postopku se smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka (15. člen ZIZ). Glede dokazovanja je uveljavljeno pravilo iz pravdnega postopka, da vsaka stranka nosi tako trditveno in posledično dokazno breme za tista dejstva, na katerih utemeljuje zahtevke ali ugovore, ki so ji v korist (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Da toženec na parceli tožnikov nima nikakršnih upravičenj, je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 383/2004. Kljub temu parcelo zaseda in tožnikoma onemogoča uporabo ter jo v njeni lastninski pravici vznemirja, zato je negatorni tožbeni zahtevek tožnikov utemeljen.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 191, 346. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače od oktobra 2008 do marca 2009 zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 36. plačni razred namesto v 34. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja in pravilno ugotovilo, da je terjatev za vračilo razlike v plači za čas od oktobra 2008 do marca 2009 zastarala, saj je bila tožba vložena 29. 5. 2014. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva za zdravje z dne 16. 7. 2009. Zastaranje začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače. Za terjatve iz delovnega razmerja 202. člen ZDR-1 določa, da te terjatve zastarajo v roku 5 let. Ta rok pa je enak splošnemu zastaralnemu roku iz 346. člena OZ.
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da ni upošteval postopka izbire novih ponudnikov prevoznih storitev in je sam, brez zahtevane potrditve nadrejenih, izbral nekonkurenčnega prevoznika; da je določeni družbi
s potrjevanjem naročilnic omogočil, da je izdala več faktur za en tovorni list; da je izdajal oz. potrjeval naročilnice za opravljanje prevozov v neobičajno velikem številu in z občutno previsokimi cenami ter da je izdajal naročilnice tudi za prevoze z zmanjšanim obsegom tovora, ki so bile obračunane kot prevoz s polnim tovorom.
Takšno ravnanje tožnika naj bi predstavljalo hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi bila storjena najmanj iz hude malomarnosti, njegovo ravnanje pa naj bi imelo tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 oz. kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. členu KZ-1. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik z očitanimi ravnanji želel sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ker to predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja goljufije in tudi zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pri
delu naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil delovne obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.