ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/1, 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.
Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
krivdna odškodninska odgovornost - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - deljena odgovornost - vožnja kolesa z motorjem ponoči brez luči - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - amputacija stopala
Pravilen je materialnopravni zaključek, da mora voznik kolesa z motorjem (oškodovanec) zaradi vožnje ponoči brez luči, trpeti sam 30 % škode, četudi je bila na kraju nesreče javna razsvetljava in bi zavarovanec tožene stranke glede na 40 metrov dolg snop zasenčenih luči svojega avtomobila tožnika lahko opazil tudi, če je imel ugasnjene luči na motornem kolesu. Razmerje odgovornosti 70:30 je glede na težo kršitve (nočna vožnja brez prižganih luči) primerno.
Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. Zato je tožba zakonito zavržena.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
ZSDU člen 95. ZDR-1 člen 89. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2.
kolektivni spor - regulacijska začasna odredba- kolektivni spor - arbitraža
Predlog za izdajo začasne odredbe z zadržanjem uporabe Pravilnika o ugotavljanju pričakovanega obsega delovnih rezultatov za novinarska delovna mesta v ... d. d. do pravnomočne rešitve arbitražnega postopka, predstavlja predlog za izdajo za t. i. regulacijske začasne odredbe. Zato je pri presojanju, ali so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, treba upoštevati stroge pogoje za izdajo začasne odredbe - predlagatelj mora verjetno izkazati nevarnost konkretne nenadomestljive (težko nadomestljive) škode, grozeča škoda pa mora biti tako intenzivna, da bi lahko sodno varstvo ostalo brez pomena.
Opredelitev škode, da bo uporaba Pravilnika lahko privedla do posledic pri oceni dela zaposlenih in do posegov v njihove pravice iz delovnega razmerja, lahko celo odpovedi pogodb o zaposlitvi, zaradi česar lahko pride do pritožbenih postopkov pri nasprotnem udeležencu oziroma kasnejših sodnih postopkov, je v luči zahtev za izkaz grozeče škode pri regulacijskih začasnih odredbah premalo konkretna, neizkazana in premalo neposredno vezana na uporabo Pravilnika, ki se nanaša na pričakovani obseg dela, in ne na ugotavljanje delovne uspešnosti ter posledice nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Če bi prišlo do situacije, ko posamezni delavec pri nasprotnem udeležencu ne bi dosegal pričakovanih delovnih rezultatov iz Pravilnika in bi mu bila zato odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, bi imel na voljo sodno varstvo v individualnem delovnem sporu, v katerem bi se lahko presojala tudi veljavnost Pravilnika.
zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka
Za začetek teka subjektivnega triletnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je torej pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: o nastanku škode in o tem, kdo jo je povzročil. Glede nastanka škode je v skladu s sodno prakso odločilen trenutek, ko je oškodovanec zbral podatke, na podlagi katerih lahko postane škoda določljiva in pri tem ni pomembno, ali je tudi že določena. Glede storilca pa je pomembno zavedanje o ravnanju te osebe (organa) v dejanskem svetu, kar ne vključuje tudi pravne ocene (protipravnosti) ravnanja. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosi tožeča stranka in ne more čakati, da to ugotovi šele sodišče.
ZPIZ-1 člen 187, 187/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 23, 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - tuj nosilec zavarovanja - plačevanje prispevkov
V drugem odstavku 187. člena ZPIZ-1 je določeno, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije (kot v spornem primeru tožnik), šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Za zavarovanje pri toženi stranki pa je šlo, če so se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji. Ker se prispevki v spornem obdobju niso plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji (ZPIZ), tožniku spornega obdobja (1 leta) ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo, na podlagi katere bi lahko pridobil sorazmerni del starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 191, 346. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače od oktobra 2008 do marca 2009 zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 36. plačni razred namesto v 34. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja in pravilno ugotovilo, da je terjatev za vračilo razlike v plači za čas od oktobra 2008 do marca 2009 zastarala, saj je bila tožba vložena 29. 5. 2014. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva za zdravje z dne 16. 7. 2009. Zastaranje začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače. Za terjatve iz delovnega razmerja 202. člen ZDR-1 določa, da te terjatve zastarajo v roku 5 let. Ta rok pa je enak splošnemu zastaralnemu roku iz 346. člena OZ.
sklep o dedovanju – sklep o razveljavitvi sklepa o dedovanju – soglasje k preklicu sklepa o dedovanju – preklic soglasja – odločitev o glavni stvari – dopustnost pritožbe
Sklep sodišča prve stopnje o spremembi ali razveljavitvi sklepa o dedovanju ni sklep procesnega vodstva in je zoper njega dovoljena pritožba.
OZ člen 57, 57/1, 57/4, 421, 421/1. ZIZ člen 24, 73, 73/2.
pogodba o odstopu terjatve - sklenitev pogodbe - podpis listine - ugovor tretjega - odlog izvršbe
Pritožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da bi naj vsaka stranka podpisala svoj izvod pogodbe, vendar pa si ob tem napačno razlaga določila 57. člen OZ. Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega pravnega posla, kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati vse stranke, ki se z njo zavezujejo (prvi odstavek 57. člena OZ). Vendar pa je zahtevi po pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki (četrti odstavek 57. člena OZ). Iz tega sledi, da bi moral pritožnik v dokaz svojim navedbam, da je bila pogodba med njim in upnikom sklenjena, sodišču prve stopnje predložiti izvod pogodbe, podpisan s strani upnika kot odstopnika terjatve in ne tistega izvoda pogodbe, ki ga je podpisal sam. Zgolj dejstvo, da je pritožnik podpisal pogodbo v svojem imenu namreč ne dokazuje, da jo je podpisal tudi upnik, kot tudi ne dokazuje, da je bila pogodba med pogodbenima strankama sklenjena. Pogodba pa se na podlagi prvega odstavka 57. člena OZ šteje za sklenjeno takrat, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Na pritožniku je dokazno breme, da dokaže, da je bila pogodba sklenjena.
V izreku izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zadržalo odločanje o pritožbi v tistem delu, v katerem se pritožba nanaša na odločanje o stroških stečajnega dolžnika v pravdnem postopku, v drugem odstavku pa preostanek pritožbe zavrnilo. Za tako odločitev ni bilo pristojno, zato je prekršilo določbo 128. člena ZFPPIPP.
Stroški pravdnega postopka, začetega pred začetkom tega insolvenčnega postopka (dolžnik je tožeča stranka), ki so sedaj zajeti v spremenjenem predračunu stroškov stečajnega postopka, do sedaj še niso bili zajeti v predračunu stroškov stečajnega postopka. Že zato jih je bilo potrebno sedaj zajeti v spremembo predračuna stroškov. Dejstvo je, da pravdni postopek, v katerem stečajni dolžnik nastopa kot tožeča stranka, obstoji, da ne gre za postopek iz oddelka 5.6 ZFPPIPP, posledično v njem nastajajo tudi stroški, ki jih je upravitelj natančno razdelal v predlogu spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka.
ZPIZ-1 člen 36, 39, 406, 409. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - seštevanje dob - sporazum z Bosno in Hercegovino
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v 21. členu določa, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. Seštevanje zavarovalnih dob po sporazumu pride v poštev le, če zavarovanec brez seštevanja dob ne izpolnjuje pogojev za dajatev. Tožnik je na dan uveljavitve pravice do starostne pokojnine izpolnjeval pogoje za samostojno starostno pokojnino po slovenskih predpisih (ZPIZ-1), zato mu je bila starostna pokojnina odmerjena zgolj z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe, pri tem pa se je kot slovenska zavarovalna doba štela tudi prevzeta hrvaška zavarovalna doba, saj ta ni presegala 12 mesecev. Ker pogoj za seštevanje dob po sporazumu ni izpolnjen, toženec pri odmeri starostne pokojnine tožniku pravilno ni upošteval pokojninske dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini.
starostna pokojnina - znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za otroka - uveljavljanje obeh staršev
Znižanje starostne meje zaradi otrok je ena od izjem, ki jih predvideva ZPIZ-1 in ki omogočajo izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine z znižanjem starostne meje. Staršem ali posvojiteljem je omogočeno znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za vsakega rojenega ali posvojenega otroka. Če znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljata oba starša, vsak za enega ali več otrok, se znižanje za vsakega od njiju določi samostojno, glede na število otrok, zaradi katerih uveljavljata znižanje starostne meje. V danem primeru sta znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljala oba starša, in sicer tožnikova žena za enega otroka, tožnik pa za preostala dva otroka. Pri znižanju starosti se je tako pri tožnikovi ženi upošteval en otrok, pri tožniku pa sta se pravilno upoštevala dva otroka. Drugačen način upoštevanja otrok pri znižanju starostne meje, kot ga uveljavlja tožnik v pritožbi, torej da bi se glede na število skupnih otrok najprej ugotovilo celotno obdobje znižanja starostne meje, ki pa bi se potem, upoštevaje njun sporazum, dogovorno razdelilo med oba starša, ni utemeljen.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1, 185. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba zahtevek zavrniti tudi, v kolikor bi se stranki z dogovorom o pogodbeni kazni morebiti dogovorili za pavšalno odškodnino skladno s 185. členom ZDR, saj niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca. V predmetni zadevi se stranki nista dogovorili za pavšalno odškodnino, temveč za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. To pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom ni bila dolžna dokazati oškodovanja, saj je v primeru kršitve pogodbene obveznosti z določeno pogodbeno kaznijo dolžna dokazati le, da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pri tem pa ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za ugotovitev, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
Praviloma poslovne obveznosti (npr. lizing za avto ali potrošniški krediti) ne morejo imeti prednosti pred takso obveznostjo, vendar je kljub temu predlagateljica razumno utemeljila svoj podredni predlog, da se ji mesečni obroki zmanjšajo, ročnost pa podaljša na 24 mesecev.
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-4, 158, 161. ZDR-1 člen 65.
nadomestilo za invalidnost - premestitev - delo s skrajšanim delovnim časom
Zgolj dejstvo, da tožnica dela s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so navedene v pravnomočni odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, ne more biti razlog, da tožnica ne bi bila upravičena do nadomestila za invalidnost. Določba 94. člena ZPIZ-1 namreč ne določa pogoja, da mora invalid delo po premestitvi opravljati v polnem delovnem času. Za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost je poleg pogoja priznanja statusa invalida v citirani določbi določen le še pogoj zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu. Ta pogoj pa je tožnica z zaposlitvijo na drugem delovnem mestu, čeprav s krajšim delovnim časom, izpolnjevala.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - izpolnjevanje pogojev - minimalno obdobje zavarovanja
Tožnica z dopolnjeno zavarovalno dobo ne dosega minimalnega obdobja zavarovanja (9 mesecev) v zadnjih 24-ih mesecih za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ni utemeljen.
ZPP člen 274, 319, ZFPPIPP člen 300, 300/1, 302, 302/2, 253, 253/1.
stečaj - prerekane terjatve - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - rok enega meseca - zavrženje prepozne tožbe - litispendenca - res iudicata
Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z napotitvenim sklepom stečajnega sodišča in ni v zakonsko določenem roku vložila tožbe za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu, je sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ko je predmetno tožbo kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 302. člena ZFPPIPP).
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu v času zaposlitve pri toženi stranki (bivšem delodajalcu). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarala. Glede na ugotovitev izvedenca, da je okvara sluha zaradi izpostavljenosti hrupu dokončna, ko preneha izpostavljenost hrupu, je tožniku škoda nastajala najkasneje do 4. 1. 2004 (ko je tožniku prenehalo delovno razmerje) po tem datumu pa mu škoda zaradi izpostavljenosti hrupu pri toženi stranki ni več mogla nastajati, tako da je tedaj začel teči 5-letni objektivni rok za vložitev tožbe. Na dan vložitve tožbe (10. 2. 2009) je tako že potekel 5-letni objektivni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je tudi glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ko je prenehala izpostavljenost hrupu, lahko izvedel za obseg škode, oziroma bi lahko izvedel za vse elemente odškodninske odgovornosti, kar bi mu omogočilo uveljavljati odškodninski zahtevek zoper toženo stranko. Zato je tudi subjektivni zastaralni rok začel teči že 4. 1. 2006 in je do vložitve tožbe že potekel. Ker je tožnik zahtevek za plačilo odškodnine zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu vložil po izteku objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravilno zavrnilo.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Zahtevo na jamstveni sklad je tožnik vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.