ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/1, 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.
Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu v času zaposlitve pri toženi stranki (bivšem delodajalcu). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarala. Glede na ugotovitev izvedenca, da je okvara sluha zaradi izpostavljenosti hrupu dokončna, ko preneha izpostavljenost hrupu, je tožniku škoda nastajala najkasneje do 4. 1. 2004 (ko je tožniku prenehalo delovno razmerje) po tem datumu pa mu škoda zaradi izpostavljenosti hrupu pri toženi stranki ni več mogla nastajati, tako da je tedaj začel teči 5-letni objektivni rok za vložitev tožbe. Na dan vložitve tožbe (10. 2. 2009) je tako že potekel 5-letni objektivni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je tudi glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ko je prenehala izpostavljenost hrupu, lahko izvedel za obseg škode, oziroma bi lahko izvedel za vse elemente odškodninske odgovornosti, kar bi mu omogočilo uveljavljati odškodninski zahtevek zoper toženo stranko. Zato je tudi subjektivni zastaralni rok začel teči že 4. 1. 2006 in je do vložitve tožbe že potekel. Ker je tožnik zahtevek za plačilo odškodnine zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu vložil po izteku objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravilno zavrnilo.
Trditveno in dokazno breme o nastopu zavarovalnega primera (nezgode v smislu določila 2. člena posebnih pogojev z v njej nastalimi poškodbami) na zavarovancu – tožeči stranki (922. člen OZ).
Ker ima ustni dogovor pravdnih strank o izdelavi stopnic naravo podjemne pogodbe, tožnik kot podjemnik nosi riziko končnega rezultata.
Ker je riziko končnega rezultata na tožniku, je sodišče prve stopnje tožencu napačno pripisalo del odgovornosti za napake dela zaradi domnevno pomanjkljivega nadzora nad delom tožnika.
Tožnica, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 59 let, 7 mesecev in 22 dni starosti ter 26 let, 5 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1. Tožnica je namreč pogoj starosti, kot je določen za priznanje pravice do starostne pokojnine, ob upoštevanju znižanja starosti zaradi skrbi za dva otroka, izpolnila šele 1. 1. 2013 in ne 31. 12. 2012, da bi ji bilo mogoče priznati pravico do starostne pokojnine na podlagi 36. člena ZPIZ-1.
dodatek za pomoč in postrežbo - izpolnjevanje pogojev
Tožnik se lahko še samostojno giblje v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hrani, oblači in slači, obuva in sezuva, skrbi za osebno higieno ter zmore opravljati vsa druga življenjska opravila, nujna za ohranjanje življenja. Ker tožnik večino osnovnih življenjskih potreb, čeprav nekatere s težavo, še opravlja sam, ne izpolnjuje pogojev, določenih v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077198
OZ člen 243, 243/4.
finančni lizing – odstop od pogodbe – odškodnina zaradi kršitve pogodbe – obseg odškodnine – vračunavanje vrednosti predmeta lizinga – razumni ukrepi za zmanjšanje škode – trditveno in dokazno breme – zmotna uporaba pravil o materialnem dokaznem bremenu
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ na osebi, proti kateri druga pogodbena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek.
varstvo lastninske pravice – vrnitveni zahtevek – lastninska (vindikacijska) tožba – pogoji za vindikacijsko tožbo – materialno dokazno breme – lastništvo – pridobitev lastninske pravice – kupoprodajna pogodba – predmet kupoprodajne pogodbe – odločitev o stroških postopka – stroški izvedenine
Tožnik s kupoprodajno pogodbo ni pridobil lastninske pravice na kleti, ki jo uporablja vsakokratni najemnik stanovanja last toženke, saj glede nje ni bilo soglasja volj med kupcem in prodajalcem in ni bila predmet pogodbenega prenosa.
zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka
Tožnik je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložil po izteku 15 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 343. člena ZPP).
sklep o dedovanju – sklep o razveljavitvi sklepa o dedovanju – soglasje k preklicu sklepa o dedovanju – preklic soglasja – odločitev o glavni stvari – dopustnost pritožbe
Sklep sodišča prve stopnje o spremembi ali razveljavitvi sklepa o dedovanju ni sklep procesnega vodstva in je zoper njega dovoljena pritožba.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek - zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka
Tožnica je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila po izteku 15 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 343. člena ZPP).
Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je to, da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, katere je k tožbi predložil sam tožnik.
Delodajalec ima možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, naj javnega uslužbenca ponovno oceni zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS.
Tožena stranka je pri določitvi ocene tožnikovega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno zelo dobro. Tožnik je svoje delo opravljal zelo kvalitetno in je dosegal delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Ni pa dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, saj odličnost pomeni nadpovprečne, izstopajoče, vrhunske rezultate, teh pa v dokaznem postopku ni uspel dokazati. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2011 pravilna in zakonita.
starostna pokojnina - znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za otroka - uveljavljanje obeh staršev
Znižanje starostne meje zaradi otrok je ena od izjem, ki jih predvideva ZPIZ-1 in ki omogočajo izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine z znižanjem starostne meje. Staršem ali posvojiteljem je omogočeno znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za vsakega rojenega ali posvojenega otroka. Če znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljata oba starša, vsak za enega ali več otrok, se znižanje za vsakega od njiju določi samostojno, glede na število otrok, zaradi katerih uveljavljata znižanje starostne meje. V danem primeru sta znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljala oba starša, in sicer tožnikova žena za enega otroka, tožnik pa za preostala dva otroka. Pri znižanju starosti se je tako pri tožnikovi ženi upošteval en otrok, pri tožniku pa sta se pravilno upoštevala dva otroka. Drugačen način upoštevanja otrok pri znižanju starostne meje, kot ga uveljavlja tožnik v pritožbi, torej da bi se glede na število skupnih otrok najprej ugotovilo celotno obdobje znižanja starostne meje, ki pa bi se potem, upoštevaje njun sporazum, dogovorno razdelilo med oba starša, ni utemeljen.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
dajatvena tožba - pravni interes - res iudicata - pravno nasledstvo - prehod obveznosti - izvršilni naslov
Če je kvalificirana listina, ki izkazuje nasledstvo, izdana pred izvršilnim naslovom, lahko služi zgolj kot dokaz v drugem postopku, v katerem sodišče meritorno odloča o prehodu obveznosti.
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 270/4, 271.
začasna odredba - predlog za izdajo
Zmotno je stališče, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen že zaradi tega, ker naj bi bil pomanjkljivo obrazložen, ker tožeča stranka v njem ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je terjatev verjetno izkazana, ampak se je sklicevala le na navedbe v tožbi. Predlog za izdajo začasne odredbe in tožba sta bila namreč vložena z isto vlogo. Enako velja za primer, če bi bila tožba in predlog vložena v dveh pisnih vlogah. Predlagatelju ni mogoče očitati pomanjkljivosti predloga, če se v predlogu sklicuje na navedbe v tožbi (in dokaze, predložene skupaj s tožbo) glede dejstev, na katera tožeča stranka opira zahtevek, ki v primeru, da je tožba sklepčna, zadostujejo in je že na tej podlagi praviloma mogoče presoditi, ali je terjatev verjetno izkazana ali ne.
ZDVDTP člen 9, 9a.. ZSVarPre člen 79, 79/4. ZUTPG člen 3, 3/2, 9. ZIU člen 2, 2/1. ZDIU12 člen 4, 4/6.
dodatek za tujo nego in pomoč - višina - interventni ukrepi
Tožniku je bil dodatek za tujo nego in pomoč priznan v pravilni višini, kot je določena s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2011. Na višino tega dodatka pa so vplivali tudi nadaljnji interventni ukrepi, ko je bilo usklajevanje transferjev začasno zaustavljeno na podlagi določb ZUJF.
Tožnikov lastni dohodek iz naslova invalidske pokojnine v spornem obdobju presega znesek minimalnega dohodka, ki je kot cenzus določen za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Zato tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka.