ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Zahtevo na jamstveni sklad je tožnik vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.
S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja.
ZUJF, ki je začel veljati 1. 6. 2012, je za čas od njegove uveljavitve v 6. točki 143. člena določil način izplačevanja letnega dodatka, in sicer tako, da se uživalcem pokojnin, katerih pokojnina v mesecu izplačila letnega dodatka presega 622,00 EUR, letni dodatek ne izplača. Tožnikova pokojnina je v letu 2013 mesečno znašala 871,32 EUR, kar presega znesek 622,00 EUR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal priznanje letnega dodatka v letu 2013, ni utemeljen.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, čeprav je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka podatke o strankah, njihovih policah in pogojih zavarovanja za posamezno stranko (poslovne zveze) utemeljeno zaščitila s konkurenčno klavzulo. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča je ostalo dejansko stanje nepopolno razjasnjeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 51, 51/1, 51/1-2.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu neutemeljeno priznalo nagrado za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja. Izvedenec v svojem pojasnilu glede zahtevnosti izvedenskega mnenja ni navedel nobenih dejstev ali konkretnih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno izdelavo izvedenskega mnenja, glede na pravne standarde, oceniti kot zelo zahtevno. Tudi iz obsežnosti samega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje. Četrti odstavek 47. člena Pravilnika določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. Po pojasnilu izvedenca izvedensko mnenje vsebuje kronološki povzetek tožnikove kompleksne zdravstvene in delovno-socialne dokumentacije, obrazloženo oceno tožnikovega zdravstvenega stanja v času obravnave pri tožencu in obrazložen odgovor na vprašanje glede tožnikove upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo ter obstoju telesne okvare. Glede na takšno pojasnilo in kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika ter glede na vsebino in obseg izvedenskega mnenja je izvedenec upravičen le do nagrade za pisno izdelavo zahtevnega izvedenskega mnenja.
DEDNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0070966
ZPP člen 109.
sklep – dopustitev spremembe tožbe – pravni interes za vložitev pritožbe – ugotovitvena tožba – volilojemnik – oporoka zapustnika – volilo – ponovno razpolaganje z istim premoženjem – izročilna pogodba – volja zapustnika – premično premoženje – nepremično premoženje – družbena lastnina – imetnik pravice uporabe – lastninjenje – kaznovanje zaradi žaljive vloge – pobuda stranke – sodišče po uradni dolžnosti
ZPP stranki ne omogoča, da bi vlagala predloge za kaznovanje zaradi žalitve v vlogi, temveč je kaznovanje udeležencev postopka izključno stvar sodišča. To lahko strankin predlog upošteva kot pobudo, vendar o njem ni dolžno odločati s sklepom.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZFPPIPP člen 122, 122/4, 132, 132/1, 132/2, 243, 243/1, 408, 408/1, 409, 409/1, 409/2. ZIZ člen 67, 67/1, 67/1-2. ZPP člen 207, 207/2.
predlog dolžnika za nasprotno izvršbo - učinki pravnomočnega odpusta obveznosti v stečajnem postopku - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - vračilo neplačanega dela odpuščene obveznosti, ki je bil prisilno izterjan v izvršilnem postopku - oklic stečajnega postopka - neizpodbojna zakonska domneva o seznanjenosti upnika z začetkom stečajnega postopka - prisilno poplačilo v izvršbi v času prekinitve izvršilnega postopka in po pravnomočnem odpustu obveznosti v stečajnem postopku
Učinek pravnomočnega odpusta obveznosti, ki je bil v tem, da je prenehala upničina pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, je smiselno enak razveljavitvi izvršilnega naslova. Prepoved sodnega uveljavljanja ima za posledico izgubo pomena izvršilnega naslova.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bilo o zamudnih obrestih, ki jih tožnik uveljavlja s tožbo v predmetnem socialnem sporu, že pravnomočno odločeno in je zato tožbo v tem delu na podlagi 274. člena ZPP zavrglo. Tožbeni zahtevek v tej tožbi ni enak, kot je bil v pravnomočno zaključenem postopku. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku zavrnilo izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2012 (v zvezi z odločbama z dne 27. 8. 2012 in z dne 13. 2. 2013). Ne glede na to, da tožnik tožbenega zahtevka, da se mu priznajo zakonske zamudne obresti od 23. 3. 2013 oz. od 1. 6. 2013, ni postavil ne v tožbi in ne tekom postopka, se zakonske zamudne obresti kot akcesorna dajatev lahko nanašajo na glavnico opredeljeno v izpodbijanih odločbah z dne 24. 6. 2013 in z dne 22. 10. 2013. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZSDU člen 95. ZDR-1 člen 89. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2.
kolektivni spor - regulacijska začasna odredba- kolektivni spor - arbitraža
Predlog za izdajo začasne odredbe z zadržanjem uporabe Pravilnika o ugotavljanju pričakovanega obsega delovnih rezultatov za novinarska delovna mesta v ... d. d. do pravnomočne rešitve arbitražnega postopka, predstavlja predlog za izdajo za t. i. regulacijske začasne odredbe. Zato je pri presojanju, ali so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, treba upoštevati stroge pogoje za izdajo začasne odredbe - predlagatelj mora verjetno izkazati nevarnost konkretne nenadomestljive (težko nadomestljive) škode, grozeča škoda pa mora biti tako intenzivna, da bi lahko sodno varstvo ostalo brez pomena.
Opredelitev škode, da bo uporaba Pravilnika lahko privedla do posledic pri oceni dela zaposlenih in do posegov v njihove pravice iz delovnega razmerja, lahko celo odpovedi pogodb o zaposlitvi, zaradi česar lahko pride do pritožbenih postopkov pri nasprotnem udeležencu oziroma kasnejših sodnih postopkov, je v luči zahtev za izkaz grozeče škode pri regulacijskih začasnih odredbah premalo konkretna, neizkazana in premalo neposredno vezana na uporabo Pravilnika, ki se nanaša na pričakovani obseg dela, in ne na ugotavljanje delovne uspešnosti ter posledice nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Če bi prišlo do situacije, ko posamezni delavec pri nasprotnem udeležencu ne bi dosegal pričakovanih delovnih rezultatov iz Pravilnika in bi mu bila zato odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, bi imel na voljo sodno varstvo v individualnem delovnem sporu, v katerem bi se lahko presojala tudi veljavnost Pravilnika.
zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka
Za začetek teka subjektivnega triletnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je torej pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: o nastanku škode in o tem, kdo jo je povzročil. Glede nastanka škode je v skladu s sodno prakso odločilen trenutek, ko je oškodovanec zbral podatke, na podlagi katerih lahko postane škoda določljiva in pri tem ni pomembno, ali je tudi že določena. Glede storilca pa je pomembno zavedanje o ravnanju te osebe (organa) v dejanskem svetu, kar ne vključuje tudi pravne ocene (protipravnosti) ravnanja. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosi tožeča stranka in ne more čakati, da to ugotovi šele sodišče.
OZ člen 57, 57/1, 57/4, 421, 421/1. ZIZ člen 24, 73, 73/2.
pogodba o odstopu terjatve - sklenitev pogodbe - podpis listine - ugovor tretjega - odlog izvršbe
Pritožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da bi naj vsaka stranka podpisala svoj izvod pogodbe, vendar pa si ob tem napačno razlaga določila 57. člen OZ. Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega pravnega posla, kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati vse stranke, ki se z njo zavezujejo (prvi odstavek 57. člena OZ). Vendar pa je zahtevi po pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki (četrti odstavek 57. člena OZ). Iz tega sledi, da bi moral pritožnik v dokaz svojim navedbam, da je bila pogodba med njim in upnikom sklenjena, sodišču prve stopnje predložiti izvod pogodbe, podpisan s strani upnika kot odstopnika terjatve in ne tistega izvoda pogodbe, ki ga je podpisal sam. Zgolj dejstvo, da je pritožnik podpisal pogodbo v svojem imenu namreč ne dokazuje, da jo je podpisal tudi upnik, kot tudi ne dokazuje, da je bila pogodba med pogodbenima strankama sklenjena. Pogodba pa se na podlagi prvega odstavka 57. člena OZ šteje za sklenjeno takrat, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Na pritožniku je dokazno breme, da dokaže, da je bila pogodba sklenjena.
V izreku izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zadržalo odločanje o pritožbi v tistem delu, v katerem se pritožba nanaša na odločanje o stroških stečajnega dolžnika v pravdnem postopku, v drugem odstavku pa preostanek pritožbe zavrnilo. Za tako odločitev ni bilo pristojno, zato je prekršilo določbo 128. člena ZFPPIPP.
Stroški pravdnega postopka, začetega pred začetkom tega insolvenčnega postopka (dolžnik je tožeča stranka), ki so sedaj zajeti v spremenjenem predračunu stroškov stečajnega postopka, do sedaj še niso bili zajeti v predračunu stroškov stečajnega postopka. Že zato jih je bilo potrebno sedaj zajeti v spremembo predračuna stroškov. Dejstvo je, da pravdni postopek, v katerem stečajni dolžnik nastopa kot tožeča stranka, obstoji, da ne gre za postopek iz oddelka 5.6 ZFPPIPP, posledično v njem nastajajo tudi stroški, ki jih je upravitelj natančno razdelal v predlogu spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog za odpoved - varstvo pred odpovedjo - čas sklenitve pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o obstoju zatrjevanega odpovednega razloga, to je prenehanja potrebe po delu tožnice zaradi prenehanja poslovanja z dnem 30. 6. 2014, ki ni splošno znano dejstvo, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Delodajalec lahko skladno z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR-1 redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Ker tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga, ki je bil podlaga za odločitev o zadevi, odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga ni zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožena stranka je nasprotovala posebnemu varstvu pred odpovedjo tožnice, ki je starost 55 let dopolnila 26. 1. 2014, na podlagi 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1, po kateri varstvo pred odpovedjo ne velja v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo po tem členu, tožnica pa je pogodbo podpisala 21. 5. 2014. Vendar pa tako iz zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2014 kot iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnica delo pri toženi stranki po zadnji pisni pogodbi o zaposlitvi opravljala vse od 1. 1. 2014. Po določbi četrtega odstavka 11. člena ZDR-1 se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju začnejo uresničevati z datumom nastopa dela, kar pomeni, da je do dejanske sklenitve (ustne) pogodbe o zaposlitvi prišlo že 1. 1. 2014, tožnica pa je bila že pred tem datumom zaposlena pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Glede na to, da tožnici ni bilo zagotovljeno posebno varstvo pred odpovedjo po 114. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz tega razloga.
ZPP člen 274, 319, ZFPPIPP člen 300, 300/1, 302, 302/2, 253, 253/1.
stečaj - prerekane terjatve - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - rok enega meseca - zavrženje prepozne tožbe - litispendenca - res iudicata
Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z napotitvenim sklepom stečajnega sodišča in ni v zakonsko določenem roku vložila tožbe za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu, je sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ko je predmetno tožbo kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 302. člena ZFPPIPP).
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
poslovna stavba -najemna pogodba - požar - odškodninska odgovornost - najemnik - lastnik - tretja oseba - vzdrževanje prostora - posegi najemojemalca - soglasje lastnika - vzrok za škodo
Tudi če sta stranki v najemni pogodbi prenesli odškodninsko odgovornost na najemnika, takšen medsebojni dogovor strank najemne pogodbe ne more učinkovati proti osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju najemne pogodbe, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.