ZUJF, ki je začel veljati 1. 6. 2012, je za čas od njegove uveljavitve v 6. točki 143. člena določil način izplačevanja letnega dodatka, in sicer tako, da se uživalcem pokojnin, katerih pokojnina v mesecu izplačila letnega dodatka presega 622,00 EUR, letni dodatek ne izplača. Tožnikova pokojnina je v letu 2013 mesečno znašala 871,32 EUR, kar presega znesek 622,00 EUR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal priznanje letnega dodatka v letu 2013, ni utemeljen.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, čeprav je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka podatke o strankah, njihovih policah in pogojih zavarovanja za posamezno stranko (poslovne zveze) utemeljeno zaščitila s konkurenčno klavzulo. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča je ostalo dejansko stanje nepopolno razjasnjeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).
ZIZ člen 15, 32, 53, 53/2, 53/3, 57. ZPP člen 7, 212.
ugovor dolžnika - neobrazložen ugovor - vročitev ugovora upniku v odgovor - kršitev načela kontradiktornosti - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - nepredložitev dokazov - zastavni dolg
Dolžnica bi morala, da bi zadostila zakonskim kriterijem obrazloženosti, v svojem ugovoru poleg obširnih navedb, ki jih je podala, predlagati tudi dokaze, s katerimi bi podkrepila svoje navedbe. V izvršilnem postopku se smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka (15. člen ZIZ). Glede dokazovanja je uveljavljeno pravilo iz pravdnega postopka, da vsaka stranka nosi tako trditveno in posledično dokazno breme za tista dejstva, na katerih utemeljuje zahtevke ali ugovore, ki so ji v korist (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
izvršilni stroški – predujem – rok za plačilo predujma – sodni rok – podaljšljivost roka – odlog izvršbe na predlog upnika – obveznost plačila predujma v času odloga izvršbe
Rok za plačilo predujma za strošek izvršilnega dejanja je sodni rok, zato ga je dopustno podaljšati, če so za to podani opravičeni razlogi.
Nesmotrno in neživljenjsko je vztrajati pri plačilu predujma v postavljenem roku, če je hkrati dovoljen tudi odlog izvršbe, in je vprašanje, ali se bo v konkretnem primeru cenitev nepremičnine, za katero je bil določen predujem, sploh opravljala.
Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. Zato je tožba zakonito zavržena.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da ni upošteval postopka izbire novih ponudnikov prevoznih storitev in je sam, brez zahtevane potrditve nadrejenih, izbral nekonkurenčnega prevoznika; da je določeni družbi
s potrjevanjem naročilnic omogočil, da je izdala več faktur za en tovorni list; da je izdajal oz. potrjeval naročilnice za opravljanje prevozov v neobičajno velikem številu in z občutno previsokimi cenami ter da je izdajal naročilnice tudi za prevoze z zmanjšanim obsegom tovora, ki so bile obračunane kot prevoz s polnim tovorom.
Takšno ravnanje tožnika naj bi predstavljalo hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi bila storjena najmanj iz hude malomarnosti, njegovo ravnanje pa naj bi imelo tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 oz. kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. členu KZ-1. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik z očitanimi ravnanji želel sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ker to predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja goljufije in tudi zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pri
delu naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil delovne obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZPIZ-1 člen 36, 39, 406, 409. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - seštevanje dob - sporazum z Bosno in Hercegovino
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v 21. členu določa, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. Seštevanje zavarovalnih dob po sporazumu pride v poštev le, če zavarovanec brez seštevanja dob ne izpolnjuje pogojev za dajatev. Tožnik je na dan uveljavitve pravice do starostne pokojnine izpolnjeval pogoje za samostojno starostno pokojnino po slovenskih predpisih (ZPIZ-1), zato mu je bila starostna pokojnina odmerjena zgolj z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe, pri tem pa se je kot slovenska zavarovalna doba štela tudi prevzeta hrvaška zavarovalna doba, saj ta ni presegala 12 mesecev. Ker pogoj za seštevanje dob po sporazumu ni izpolnjen, toženec pri odmeri starostne pokojnine tožniku pravilno ni upošteval pokojninske dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZFPPIPP člen 122, 122/4, 132, 132/1, 132/2, 243, 243/1, 408, 408/1, 409, 409/1, 409/2. ZIZ člen 67, 67/1, 67/1-2. ZPP člen 207, 207/2.
predlog dolžnika za nasprotno izvršbo - učinki pravnomočnega odpusta obveznosti v stečajnem postopku - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - vračilo neplačanega dela odpuščene obveznosti, ki je bil prisilno izterjan v izvršilnem postopku - oklic stečajnega postopka - neizpodbojna zakonska domneva o seznanjenosti upnika z začetkom stečajnega postopka - prisilno poplačilo v izvršbi v času prekinitve izvršilnega postopka in po pravnomočnem odpustu obveznosti v stečajnem postopku
Učinek pravnomočnega odpusta obveznosti, ki je bil v tem, da je prenehala upničina pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, je smiselno enak razveljavitvi izvršilnega naslova. Prepoved sodnega uveljavljanja ima za posledico izgubo pomena izvršilnega naslova.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 191, 346. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače od oktobra 2008 do marca 2009 zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 36. plačni razred namesto v 34. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja in pravilno ugotovilo, da je terjatev za vračilo razlike v plači za čas od oktobra 2008 do marca 2009 zastarala, saj je bila tožba vložena 29. 5. 2014. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva za zdravje z dne 16. 7. 2009. Zastaranje začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače. Za terjatve iz delovnega razmerja 202. člen ZDR-1 določa, da te terjatve zastarajo v roku 5 let. Ta rok pa je enak splošnemu zastaralnemu roku iz 346. člena OZ.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/3, 11/4, 12, 12/4. ZPP člen 212.
sodna taksa - oprostitev plačila - premoženjsko stanje
Oprostitev plačila sodne takse je mogoča, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 11. člena ZST-1). Ker tožeča stranka s predloženimi podatki o njenem premoženjskem stanju ni uspela izkazati, da bi takojšnje plačilo odmerjene sodne takse resno ogrozilo njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks.
V točki II. izreka sklepa je sodišče prve stopnje tožeči stranki že naložilo plačilo sodne takse v znesku 494,00 EUR, plačilnega naloga pa predhodno ni izdalo. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je v nasprotju s prvim odstavkom 34. člena ZST-1, ki sodišču nalaga, da najprej izda plačilni nalog, zoper katerega ima zavezanec še pravico do vložitve ugovora (34.a člen ZST-1). Ohranitev točke II izreka prvostopenjskega sklepa v veljavi bi pomenila, da je tožeči stranki odvzeta pravica do ugovora. Zato je pritožbeno sodišče točko II izreka prvostopenjskega sklepa razveljavilo.
ZDR člen 85, 85/2. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - pravica do zagovora - obstoj okoliščin zaradi katerih lahko delodajalec delavcu odreče pravico do zagovora
Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 med drugim določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pri tem pa ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu odreče pravico do zagovora. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodna praksa v vsakem konkretnem primeru posebej. Teža ugotovljene kršitve oziroma velik obseg ali velika vrednost prisvojenih predmetov po stališču sodne prakse ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Celo nasprotno, ravno zaradi tega razloga bi delavec, ki mu grozi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, moral imeti možnost podati svoj zagovor, povedati, kaj meni o očitku, kakšno je njegovo stališče do predvidenega ukrepa delodajalca, do okoliščin in podobno. Še posebej, če gre za delavca, ki je pri delodajalcu zaposlen daljše časovno obdobje in je pred očitano kršitvijo korektno opravljal svoje delo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožnice neupravičeno ni seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – duševne bolečine zaradi skaženosti – premoženjska škoda – tuja nega in pomoč – pomoč družinskih članov
Ker so pomoč nudili družinski člani, ki za opravljanje pomoči niso potrebovali posebnih znanj, saj je šlo za enostavnejša opravila, povezana s skrbjo za tožnika (skrb za higieno, prehrano, fiziološke potrebe in prevoze na preglede), se pritožba utemeljeno sklicuje na obstoječo sodno prakso, ki tovrstno pomoč vrednoti po urni postavki 4,00 EUR ali manj. Tolikšna postavka je primerna tudi v obravnavani zadevi.
krivdna odškodninska odgovornost - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - deljena odgovornost - vožnja kolesa z motorjem ponoči brez luči - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - amputacija stopala
Pravilen je materialnopravni zaključek, da mora voznik kolesa z motorjem (oškodovanec) zaradi vožnje ponoči brez luči, trpeti sam 30 % škode, četudi je bila na kraju nesreče javna razsvetljava in bi zavarovanec tožene stranke glede na 40 metrov dolg snop zasenčenih luči svojega avtomobila tožnika lahko opazil tudi, če je imel ugasnjene luči na motornem kolesu. Razmerje odgovornosti 70:30 je glede na težo kršitve (nočna vožnja brez prižganih luči) primerno.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 51, 51/1, 51/1-2.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu neutemeljeno priznalo nagrado za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja. Izvedenec v svojem pojasnilu glede zahtevnosti izvedenskega mnenja ni navedel nobenih dejstev ali konkretnih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno izdelavo izvedenskega mnenja, glede na pravne standarde, oceniti kot zelo zahtevno. Tudi iz obsežnosti samega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje. Četrti odstavek 47. člena Pravilnika določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. Po pojasnilu izvedenca izvedensko mnenje vsebuje kronološki povzetek tožnikove kompleksne zdravstvene in delovno-socialne dokumentacije, obrazloženo oceno tožnikovega zdravstvenega stanja v času obravnave pri tožencu in obrazložen odgovor na vprašanje glede tožnikove upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo ter obstoju telesne okvare. Glede na takšno pojasnilo in kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika ter glede na vsebino in obseg izvedenskega mnenja je izvedenec upravičen le do nagrade za pisno izdelavo zahtevnega izvedenskega mnenja.
ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 88/6, 96, 96/1, 96/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - odpoved večjemu številu delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - kvota delavcev
Tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDR, saj je v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebnih manj kot 30 delavcev, niti ga ni bila dolžna izdelati na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da so bile vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so se sicer izvajale postopoma, podane znotraj obdobja 30 dni. Po uveljavljeni sodni praksi pride drugi odstavek 96. člena ZDR v poštev le, če obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev ni podana že glede na določbe prvega odstavka 96. člena ZDR. Določba drugega odstavka 96. člena ZDR je „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR.
V kvoto delavcev po 96. členu ZDR se štejejo le tisti delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi so prenehale na drugih zakonskih podlagah, oziroma ki so sklepali anekse k pogodbam o zaposlitvi.
V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posameznim delavcem delodajalcu sicer ni potrebno navesti razlogov za izbiro delavcev, ki jim je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, legitimno pa svojo izbiro gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela.
ZIZ člen 17, 17/1, 21, 44, 44/1, 55, 55/2. ZN člen 4. ZPP člen 286a.
zavrnitev ugovora dolžnika - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - opustitev preizkusa skladnost izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - specifikacija izterjevanega zneska na določen presečni dan - konkretizacija obsega in zapadlosti obveznosti - pomanjkljiva trditvena podlaga upnika - materialno procesno vodstvo
Sodišče ne sme dovoliti izvršbe za obveznosti, ki bi bile v notarskem zapisu le posplošeno navedene, brez konkretizacije njihovega obsega in zapadlosti.
Sodišče prve stopnje dejansko ni uporabilo določbe 46. člena ZD, saj ni izvedlo postopka za vračunavanje daril v dedni delež toženk, ki bi jima pripadal po pokojnem. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način pridobil v dar od zapustnika.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 38, 38/1, 185. OZ člen 247, 247/1, 252, 253.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - kršitev - plačilo pogodbene kazni - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba zahtevek zavrniti tudi, v kolikor bi se stranki z dogovorom o pogodbeni kazni morebiti dogovorili za pavšalno odškodnino skladno s 185. členom ZDR, saj niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca. V predmetni zadevi se stranki nista dogovorili za pavšalno odškodnino, temveč za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. To pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom ni bila dolžna dokazati oškodovanja, saj je v primeru kršitve pogodbene obveznosti z določeno pogodbeno kaznijo dolžna dokazati le, da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pri tem pa ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za ugotovitev, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).