Po določbi prvega odstavka 51.a člena ZPP je v konkretnem potrošniškem sporu pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima potrošnik stalno ali začasno prebivališče (izbirna krajevna pristojnost).
DZ člen 141. ZNP-1 člen 108. ZPP člen 347, 347/2, 347/4.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - določitev stikov med staršem in otrokom - enakomerna porazdelitev stikov med oba starša - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izvedba dokaza z izvedencem - postopek s pritožbo - ponovitev že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje
Način izvrševanja skupnega starševstva je glede na mnenje CSD po presoji pritožbenega sodišča v osnovi tudi primeren in deklicama v korist. To je, da deklici živita pri materi, z očetom pa preživljata manj časa, in ne, da se v vzgoji in varstvu starša tedensko izmenjujeta. Pri oceni koristi otroka ima pomembno težo tudi kontinuiran sistem varstva in vzgoje.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo in ocenilo, da ni nobenega utemeljenega razloga, da se skupno starševstvo ne bi izvajalo v polnejši meri, ne le tako, da sta dekleti pri očetu zgolj vsak drugi vikend ter določen čas med prostimi dnevi (počitnice, prazniki). Kot primerneje pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta dekleti pri očetu več časa, in sicer tudi med tednom.
DZ člen 242, 268. ZD člen 131, 131/1, 131/2, 192, 192/2. ZPP člen 82. ZZZDR člen 182, 182/2, 211.
začasni skrbnik zapuščine - pravna oseba - občina - razlogi za odklonitev
Tako kot pri institut začasnega zastopnika v smislu določila 82. člena ZPP, ki je primerljiv z institutom skrbnika za poseben primer, se v skladu z drugim odstavkom 182. člena ZZZDR oziroma sedaj 242. člen DZ, skrbništvo (za posebne primere) lahko poveri tudi ustrezni pravni osebi. Ustrezna pravna oseba pa ni le tista pravna oseba, ki se s skrbništvom lahko ukvarja v okviru svoje dejavnosti, za katero je registrirana. Lahko je katera koli pravna oseba, ki lahko kakovostno opravlja naloge skrbnika. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je A. postavilo za skrbnika za posebni primer, pojasnilo razloge za postavitev, med katere je navedlo, da leži nepremičnina na njenem območju in da ima zato kot upnica interes, da poskrbi zanjo. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da je ena izmed nalog občine upravljanje z občinskimi nepremičninami, zato je prepričano, da bo pritožnica naloge skrbnika za posebni primer strokovno opravljala in kakovostno poskrbela za zapuščino zapustnika.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja oziroma nastanka terjatve - nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - nevarnost prodaje nepremičnine - časovne meje pravnomočnosti - neznatna škoda za dolžnika - pravni standard neznatne škode
Upnik mora za obstoj subjektivne nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ 1) zatrjevati in dokazati konkretno dolžnikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja; in 2) pojasniti in z verjetnostjo izkazati vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve, ki je predmet tožbe. Zgolj razpolaganje s premoženjem namreč ne zadošča, ampak mora upnik trditi in vsaj z verjetnostjo izkazati tudi to, da dolžnik zaradi takšnega ravnanja ne bo imel dovolj premoženja za poplačilo upnikove terjatve oziroma, da bo poplačilo le-te precej oteženo.
Časovne meje pravnomočnosti se raztezajo na dejstva, ki so obstajala v času izdaje sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugovor zoper plačilni nalog ni utemeljen, saj je bila sodna taksa pravilno odmerjena, ugovor je zato pravilno zavrnilo (tretji odstavek 34.a člena ZST-1).
Zagovornik je dne 25. 11. 2023 sodišču posredoval odgovor na predlog za podaljšanje pripora, ki ga je Okrožno državno tožilstvo v Celju vložilo dne 23. 11. 2023. Tako se kot protispisna izkaže pritožbena trditev, da zagovornik odgovora na predlog za podaljšanje pripora ni podal.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 402, 402/3, 402/5. URS člen 20.
pripor - domneva nedolžnosti - zaseg droge
Sodišče prve stopnje ves čas govori le o utemeljenem sumu storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Le-ta je tudi po sodbi pritožbenega sodišča podan, zaradi česar ne more biti govora o kršitvi domneve nedolžnosti.
ponovitvena nevarnost - prepoved približanja kraju ali določeni osebi - sorazmernost ukrepa
To, da obtoženec ukrepa ne krši, seveda ne more biti razlog za odpravo uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Spoštovanje ukrepa se predpostavlja, morebitna kršitev tega ukrepa pa bi utegnila voditi v uporabo strožjega osebnega omejevalnega ukrepa.
Glede na tretji odstavek 105.a člena ZPP in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se šteje tožba za umaknjeno, saj tožnica sodne takse za tožbo, naložene s plačilnim nalogom, ni plačala (kar v pritožbi priznava tudi sama), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (tožničin predlog za taksno oprostitev je bil pravnomočno zavržen), česar tožnica v pritožbi niti ne izpodbija.
sklep o stroških - odločitev o pravdnih stroških - sklenitev sodne poravnave - nagrada za odvetniške storitve
Stališče prvega sodišča, da je nagrada za sklenitev sodne poravnave všteta v nagrado za sestavo tožbe in vlog po tar. št. 19 in 20 OT, je napačno. Sklenitev sodne poravnave v obravnavani zadevi je ovrednotena kot samostojna storitev v 2. alineji 1. točke tar. št. 3 OT. Tožnik je zato upravičen tudi do nagrade za to storitev.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji - duševna motnja
Predmet pritožbenega obravnavanja je obstoj zakonskih pogojev, ki jim pritožnica pritožbeno oporeka. Pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo 53. člena ZDZdr, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejstvih pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je povzelo v obrazložitvi v okviru katere je presojalo kumulativno izpolnjenost zakonskih pogojev, ki morajo biti podani za takšen način zdravljenja, katere določa prvi odstavek 39. člena citiranega zakona.
ZSReg člen 33, 33/1, 33/2, 35, 35/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGD-1 člen 390, 390/1, 390/1-3, 390/1-4. ZUKSB člen 10a, 10a/5.
vpis povečanja osnovnega kapitala v sodni register - sprememba družbene pogodbe - prekinitev postopka vpisa v sodni register - predhodno vprašanje - nesporna dejstva - ničnost skupščinskega sklepa - javni red in morala - izigravanje zakona - izključitev družbenika - nedopustna kavza
Dejstvo, da je emisijska vrednost delnic določena prenizko, ne more pomeniti ničnosti. Z dokapitalizacijo namreč pride do spremembe glede razmerij lastništva, če vsi družbeniki ne zagotovijo sredstev v enakih deležih oziroma izvedejo vplačila osebe, ki še niso družbeniki. Da družbenik, ki je glasoval za dokapitalizacijo, ne bo vplačal vložka, ker je ta previsok in rok prekratek (vsaj tako meni udeleženec), ne more pomeniti vzroka ničnosti.
Povečanje osnovnega kapitala drugih subjektov ureja peti odstavek 10.a člena ZUKSB, ki določa, da "DUTB" (pravni prednik udeleženca) lahko sodeluje pri prestrukturiranju gospodarske družbe s katerim koli pravnim poslom, ki lahko gospodarski družbi omogoči, da postane kratkoročno ali dolgoročno plačilno sposobna. Udeleženec bi torej lahko sodeloval pri dokapitalizaciji, saj mu tega zakon ni preprečeval.
Med strankama niso bila sporna nobena pravno odločilna dejstva, zato je povsem jasno, da registrskemu sodišču v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZSReg ni bilo treba prekinjati postopka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073336
ZDR-1 člen 8. ZPP člen 243, 251, 252, 252/1, 255. OZ člen 179, 179/1.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokaz z izvedencem - neobstoj vzročne zveze
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem toženke in zdravstvenimi težavami tožnice. Po mnenju izvedenke zatrjevano šikanozno delovanje toženke ni v vzročni zvezi s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Tudi ob upoštevanju, da je na predlog izredne odpovedi tožnica reagirala z anksioznostjo in da je pri vožnji po avtocesti imela samomorilne misli ter da je imela v času zaposlitve pri toženki občasne psihične težave (akutne stresne motnje oziroma prilagoditvene motnje), gre po oceni izvedenke za način tožničinega reagiranja, pri čemer so bili njeni občutki primerljivi z občutki in psihičnim doživljanjem, ki jih ima vsak delavec, ki izgubi službo. Pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je izvedenka v ustnem mnenju odstopila od svojih napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Izvedenka je pojasnila, da so se zdravstvene težave tožnice in razlogi za bolniški stalež spreminjali iz meseca v mesec. To, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila tožnica dejansko tri leta nezmožna za delo, še ne dokazuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi dejanji toženke in škodo na njenem zdravju. Pritožbene navedbe tožnice tako ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost ustnega in pisnega mnenja.
Skladno z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej še ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin, ki pa niso bile ugotovljene.
povrnitev pravdnih stroškov - izrek stroškovne odločitve - obrazložitev odločitve o pravdnih stroških - odmera nagrade in stroškov odvetnika - obvezna razlaga odvetniške tarife - nagrada za posvet s stranko - nagrada za sestavo vloge
Sodna praksa je sicer enotna, da obvezne razlage, ki jo sprejme odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Pri drugih „obveznih“ razlagah, ki nimajo moči predpisa, gre le za smernice pri odločanju, ki pa niso zavezujoče.
Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko že zajet v nagradi za storitev sestave vloge in mu ne priznava statusa samostojne storitve po 1. točki tarifne številke 39 OT. Odstop od ustaljene sodne prakse v smislu, da gre za izkazano samostojno storitev, bi bilo treba utemeljiti, in sicer s posebej tehtnimi razlogi, zakaj taka storitev ni že vključena v plačilo za osnovno storitev. Trditveno in dokazno breme je na stranki, ki plačilo posveta s stranko uveljavlja kot samostojno storitev; na njej je, da utemelji, zakaj storitev ni že zajeta v drugih vlogah po tarifnih številkah OT. To šele omogoča sodišču, da presodi, ali bi morebiti lahko šlo za izjemo in utemeljeno uveljavljanje samostojnosti storitve.
Funkcija finančnega direktorja v družbi predpostavlja ukvarjanje in skrb za večje premoženje ter s tem za transakcije večjih zneskov, kar v osnovi predpostavlja usposobljenost in obveščenost o tistih standardih glede varnega poslovanja preko spleta, ki so v sodobnem svetu finančnih transakcij stalnica in zato pričakovan standard vestnega in skrbnega ravnanja.
Prvemu tožniku očitana opustitev določenih varnostnih protokolov, zaradi katere je delavec hitreje in enostavneje opravil obveznost, ne more predstavljati naklepnega ravnanja zavarovanca, ki bi privedlo do izključitve zavarovalnega kritja po 4.1. točki Splošnih pogojev, saj bi ob drugačni razlagi bilo to določilo pretirano strogo in zato nično v skladu z 121. členom OZ.
Ključno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v pritožbenem postopku, je torej še, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da prvi tožnik iz razloga, ker je sicer vedel, da krši interni protokol (oziroma pravilneje: dolžnosti ali druge veljavne pravne obveznosti), ni izgubil pravic iz Zavarovanja D&O, oziroma da bi bilo za uspešno uporabo 4.1. točke Splošnih pogojev poleg zavedanja kršitve potrebno podati in dokazati (med drugim) še navedbe o odnosu prvega toženca do škodljive posledice.
Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravnal na neustrezen način pri raztovarjanju tovora, kot mu je očitala, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - ničnost sporazuma - razveljavitev sporazuma - ničnost pogodbe o zaposlitvi - prevara - grožnja - dokazna ocena izvedenskega mnenja - sposobnost razsojanja
ZDR-1 na opustitev delodajalčeve dolžnosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ob podpisu spornih dokumentov ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 42, 42/1. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3-7.
kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - nesklepčnost zahtevka - stroški prehrane med delom
Predlagatelj v pritožbi zmotno navaja, da se ugotovitveni zahtevek v predlogu ne nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke, ne da bi bila določno opredeljena skupina tistih, ki naj ne bi imeli izbire glede prehrane med delovnim časom. V predlogu navedeni ugotovitveni zahtevek se brez dvoma nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, predlagatelj niti v trditvah ni nedvoumno opredelil skupine delavcev, glede katerih naj se ugotovi kršitev. Glede na to sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali in v povezavi s katerimi delavci je podana zatrjevana kršitev pravice do izbire med brezplačno prehrano in povračilom stroškov prehrane v denarju.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dajatvenim zahtevkom. Če ni ugotovljena zatrjevana kršitev kolektivne pogodbe, potem ni podlage za naložitev plačila dajatve posameznim delavcem. Ker predlagatelj niti v tem delu zahtevka ni ustrezno opredelil, katerim delavcem nasprotne udeleženke naj bi bila kršena pravica do izbire, ugodilne odločitve ne bi bilo mogoče izvršiti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073390
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
kolektivni delovni spor - aneks h kolektivni pogodbi - veljavnost aneksa - čas razpoložljivosti - stalna pripravljenost - delovni čas
Dejavnosti, ki se opravljajo v okviru pripravljenosti na delo, so različne in zanje je v KPJS, ki velja za vse javne uslužbence v javnem sektorju, določena tudi različna višina plačila. Odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki je bila sprejeta upoštevajoč posebnosti izvajanja pripravljenosti na delo v okviru dejavnosti straže v konkretnem obravnavanem primeru, tako ni mogoče na splošno nekritično preslikati niti na druge primere opravljanja straže, niti ne druge dejavnosti, ki se izvajajo v pripravljenosti na obrambnem področju, sploh pa ne na ostala področja javnega sektorja na način, kot si to predstavlja predlagatelj. Zgolj dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi zavzelo stališče, da je potrebno javnemu uslužbencu, ki je izvajal stražo v okviru pripravljenosti na delo, glede na ugotovljene okoliščine ta čas šteti v delovni čas in zato določb nacionalne zakonodaje (vključno z 46. členom KPJS) ni mogoče uporabiti, namreč še ne pomeni, da je izpodbijana določba KPJS oziroma Aneks h KPJS sam po sebi nezakonit.
Uredba o napredovanju uradnikov v nazive (2008) člen 3, 3/1, 3/1-1. ZODPol člen 110, 110/2, 110/4. Sporazum med Policijskim sindikatom Slovenije, Sindikatom policistov Slovenije in Vlado Republike Slovenije (2012) točka 11.
napredovanje javnega uslužbenca v višji naziv - neizpolnjevanje izobrazbenih pogojev - diskriminacija
Tožnik ni izpolnjeval vseh pogojev za napredovanje, in sicer ni izpolnjeval drugih pogojev, določenih s splošnim aktom delodajalca, to je določenih z Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji, s katerim je za zasedbo delovnega mesta višji policist predpisan pogoj višje strokovne izobrazbe policist ali (prejšnje) višješolske izobrazbe policijski inšpektor. Ker med strankama ni bilo sporno, da tožnik navedene izobrazbe ni imel, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za napredovanje skladno z določili Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive. Zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Določitev dodatnih oziroma natančnejših pogojev za zasedbo delovnega mesta v Aktu o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji je v pristojnosti toženke. Sprejem akta o sistemizaciji delovnih mest je namreč v izključni pristojnosti delodajalca in ne more biti predmet presoje v individualnem delovnem sporu.