trditveno in dokazno breme - substanciranje dokaznega predloga - obrazloženost stroškovne odločitve - standard obrazloženosti
Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da ji je tožena stranka obljubljala plačilo celotnega dolga ter v dokaz navedenega predložila elektronska sporočila. Glede na navedeno se je na toženo stranko prevalilo procesno trditveno in dokazno breme, da se obljube plačil ne nanašajo na iztoževane terjatve (212. člen ZPP), ki pa mu ta ni zadostila.
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke, saj ta dokazni predlog ni bil substanciran. Tožena stranka ob dokaznem predlogu ni pojasnila, v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom naj se ga zasliši. Stranka mora namreč natančno opredeliti, katero sporno dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča. Ta člen velja tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank (263. člen ZPP). Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika oziroma sklicevanje „kot doslej“ ne zadošča.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/2, 91.. ZPP člen 8, 72, 72/2, 286, 362, 362/2, 382.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - organizacijski razlog - nezakonita odpoved
Dejanska sprememba (zmanjšanje, ukinitev ipd.) nalog je odločilna za presojo, ali poslovni razlog obstaja in ali je utemeljen (resen) ter onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Glede na takšna izhodišča nespremenjena vsebina (in obseg) del delavca, kljub morda drugačnem poimenovanju delovnega mesta, ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga. Enako velja v primeru, če se vsebina in obseg dela delavca le neznatno spremeni, to pa se lahko zgodi tudi takrat, ko delodajalec formalno spremeni opis del in nalog v aktu o sistemizaciji, dejanska vsebina in obseg dela delavca pa ostaneta enaka ali le minimalno drugačna.
odstop terjatve (cesija) - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - vstop naslednika v pravdo - prenos stvarne legitimacije - singularno pravno nasledstvo - nesklepčnost predloga - prekinitev postopka - prenehanje pravne osebe - zavrženje tožbe
V konkretnem primeru je glede na navedbe tožeče stranke na podlagi odstopa terjatve prišlo do singularnega pravnega nasledstva in s tem do prenosa stvarne legitimacije s tožeče stranke na S. P. Drži pritožbena navedba, da lahko v primeru odstopa terjatve tožena stranka, ki je bila s tem seznanjena, sporno obveznost veljavno izpolni le S. P. (slednji ima stvarno legitimacijo), kar pa še ne pomeni, da je ta pravni naslednik v smislu 208. člena ZPP.
Prevzemnika terjatve je mogoče šteti za pravnega naslednika stranke na podlagi navedene določbe le, če je bil ta prenos opravljen zaradi likvidacijskega oziroma smiselno drugega postopka prenehanja (zahteva se skupen prenos stvarne in procesne legitimacije na singularnega pravnega naslednika).
poslovni razlog - presežni delavec - kriteriji - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka pri določanju presežnega delavca pravilno upoštevala zgolj delavca, ki sta bila zaposlena na delovnem mestu Višji referent, in ne tudi delavcev, zaposlenih na delovnem mestu Strokovni sodelavec, saj to ni bilo primerljivo z delovnim mestom Višji referent. Izhajalo je iz različnih opisov nalog teh dveh delovnih mest, dejansko vsebino izvajanja nalog pa je preverilo tudi z zaslišanji.
razveljavitev sklepa - izločitev dokazov - dokazi, pridobljeni izven kazenskega postopka - privilegij zoper samoobtožbo - osredotočenost suma - interni postopek pri delodajalcu
Ker v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki bi kazale, da je interna komisija dejansko vršila predkazenski postopek in v njem namesto organov pregona zbirala za obdolženca obremenilne dokaze in ker je v sodni praksi bilo že večkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo ne nanaša na postopke, kot je obravnavani, in ker po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti, zato tudi ne more priti do kršitve ZKP, niti Ustave.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - procesna odločitev
Odločitev sodišča prve stopnje je torej procesne narave, zato presoja premoženjskega stanja oškodovanke kot tožilke tudi v tem pritožbenem postopku ni mogoča.
ZDR-1 člen 118, 118/3.. ZPP člen 184, 184/1, 185, 185/1, 316, 316/1, 316/2, 316/3, 325, 338, 338/3.. ZDSS-1 člen 41, 41/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - sprememba sodbe
Za presojo pravilnosti predmetne sodbe oziroma njenega izpodbijanega dela (glede reintegracije) ni odločilna uporaba določb, ki se nanašajo na spremembo tožbe, ampak pravilna uporaba določb ZPP, ki opredeljujejo institut sodbe na podlagi pripoznave (316. člen ZPP). V zvezi s tem je ključno, da toženka svoje pripoznave zahtevka ni preklicala, zato je sodišče utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, četudi je v vmesnem času tožnik modificiral zahtevek.
Tožnik napačno vztraja (in se pri tem sklicuje na judikat VIII Ips 8/2012), da četrti odstavek 41. člena ZDSS-1 nalaga sodišču odločanje o spremenjenem zahtevku. Po tej določbi lahko delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Ta določba o privilegirani spremembi tožbe v sporu o prenehanju delovnega razmerja je sicer res specialnejša v razmerju do prvega odstavka 185. člena določb ZPP, po katerem je za spremembo tožbe praviloma potrebna privolitev toženke, vendar pa navedeno ne daje odgovora na vprašanje, ki je skupno tako pravdi kot delovnemu sporu, ali je po pripoznavi zahtevka sploh možna modifikacija zahtevka. Tako za pravdni postopek kot za postopek v delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja velja prvi odstavek 184. člena ZPP, da lahko tožnik do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Ta določba pove le, do kdaj najkasneje je možna sprememba tožbe, če pa (lahko že v začetni fazi postopka) pride do procesnih situacij oziroma dejanj strank, ki ob izpolnjevanju zakonskih pogojev lahko privedejo do zaključka postopka (kot npr. pripoznava zahtevka), so ta seveda upoštevna, obenem pa predstavljajo oviro za upoštevanje spremenjene tožbe.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - misija - vojska - dnevni počitek
Zaradi zmotnega izhodišča, da je bila tožniku pravica do tedenskega počitka kršena že zato, ker znotraj istega koledarskega dneva ni imel 24 neprekinjenih ur počitka, sodišče ni ugotavljalo, ali je bil tožniku zagotovljen 24-urni neprekinjeni počitek v dveh zaporednih dnevih.
dogovor o ari - dvojna ara - vrnitev dvojne are - akcesornost pogodbe o ari - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - razlaga spornih določil pogodbe - razlaga pogodbe - jezikovna razlaga - metode razlage - utrditev pogodbene obveznosti strank - delna izpolnitev obveznosti
Da bi imel dogovor o ari pravne učinke, mora biti poleg splošnih predpostavk, ki veljajo za vse pravne posle, izpolnjena dodatna predpostavka - izročitev denarnega zneska, ki je predmet are. Druga pomembna značilnost dogovora o ari je njegova akcesorna narava. Njegova veljavnost je odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena. Če glavna pogodba ni veljavno sklenjena, tudi dogovor o ari nima pravnega učinka, znesek, ki je bil plačan kot ara, pa ima značilnost izpolnitve brez pravnega temelja.
Jezikovna razlaga je praviloma temeljni razlagalni argument, dopolnjujejo jo pa tudi druge razlage, predvsem teleološka in sistemska razlaga, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu besedila kot celote. Vendar pa že v osnovi jezikovna razlaga določa besedni pomen pravnega besedila in hkrati mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Tako je potrebno pri razlagi pomena besed še vedno ostati znotraj meja in pomenskega okvira določenega pomena besed.
Dogovor o ari mora biti jasen in nedvoumen. Samo na podlagi okoliščine, da je ena stranka drugi ob sklenitvi pogodbe plačala določen denarni znesek (še zlasti, če je njena obveznost, ki je nastala s sklenitvijo pogodbe, denarna obveznost), ni mogoče sklepati, da sta se stranki s tem dogovorili za aro. V dvomu je zato treba šteti, da ima takšno plačilo značilnost delne izpolnitve, in ne tudi osrednje funkcije are - utrditve pogodbenih obveznosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik v tej fazi postopka ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe glede verjetno izkazane terjatve do tožene stranke, torej da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 6. 2021 nezakonita.
finančni leasing - obračun dolga - prodaja predmeta leasinga - prepoved komisornega dogovora - pravice leasingojemalca - sale and lease back - neupravičena obogatitev - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika
Ni pa videti nobenega tehtnega razloga (in tudi ne pravne podlage), zakaj bi si moral leasingodajalec prizadevati, da se pri prodaji ustvari presežek in tudi ne za to, da bi se morebiten presežek izplačal leasingojemalcu. Slednji je namreč s kršitvijo Pogodbe o finančnem leasingu povzročil odstop s strani leasingodajalca, zaradi česar je naziranje sodišča prve stopnje o pravici do uresničitve njegovega pozitivnega pogodbenega interesa zmotno. Ker je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti leasingojemalec izgubil pravico izkoristiti opcijo odkupa in s tem pridobiti lastninsko pravico na predmetu leasinga, posledično nima nobene pravice do presežka kupnine nad dolgom, če bi ta bil ustvarjen. Pritožnica ob sklicevanju na sodno prakso spregleda, da ta v tem kontekstu (kar se tiče leasinga) obravnava (le) primere t.i. "sale and lease back" pravnih poslov1, pri katerih gre za kombinacijo prodajne in povratne prodajne pogodbe, pri kateri lastnik (leasingojemalec) najprej proda stvar upniku (leasingodajalcu), ta pa mu jo prek pogodbe o leasingu proda nazaj oziroma mu jo da v najem. Ta situacija je podredljiva pravilu iz 132. člena SPZ, ker obstaja možnost, da leasingojemalec dokončno izgubi lastništvo na stvari, katere lastnik je bil pred sklenitvijo pravnega posla, oziroma, da jo leasingodajalec pridobi v "dokončno" last, kar je primerljivo z zakonsko predvideno situacijo pri zastavi stvari oziroma ima z njo primerljive lastnosti. Pri "klasičnem" finančnem leasingu pa leasingojemalec ni (predhodno) lastnik predmeta leasinga, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi on izgubil lastništvo na tem predmetu, leasingodajalec pa ga pridobil v last, če leasingojemalec ne bi izpolnjeval pogodbe (leasingodajalec je namreč ves čas formalni lastnik stvari, vse do koriščenja morebitne opcije odkupa s strani leasingojemalca). Ker v konkretnem primeru ni šlo za "sale and lease back" pravni posel, tega tožnica niti ne trdi, predmetna pogodbena ureditev ni v nasprotju s prepovedjo komisornega dogovora.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - stroški stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka - nagrada odvetnika - vštevanje nagrade - samostojna storitev odvetnika - sodna poravnava - pregled dokumentacije - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov - nujni stroški stečajnega postopka
V skladu s tarifno št. 39 Odvetniške tarife lahko odvetnik obračuna posebej nagrado za posvete, nasvete in mnenja, za pregled spisov, listin in druge dokumentacije le, če te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah, torej če gre za samostojno storitev. Nagrade za nasvete, mnenja, pregled dokumentacije in za druga opravila, ki jih opravi odvetnik zato, da lahko sestavi vlogo ali da se pripravi za udeležbo na naroku, se ne obračunava in priznava posebej, ampak je ta že všteta v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je te podatke oziroma listine nato uporabil.
S tem, ko je odvetniška družba dolžnika zastopala pri sklenitvi sodne poravnave, ni upravičena še do plačila svetovanja v zvezi s to poravnavo. Enako velja za pregled dokumentacije.
Postopek zaradi insolventnosti je treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da se upoštevajo samo stroški, ki so nujni in potrebni za potek stečajnega postopka. Drugih stroškov ni mogoče priznati.
zamudna sodba - odprava nesklepčnosti - odgovor na tožbo - pooblastilo pooblaščenca - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Zamudna sodba je bila izdana preuranjeno, ne da bi bil predhodno izpeljan postopek za odpravo nesklepčnosti tožbe ter z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila vročitev sklepa s pozivom na dopolnitev pooblastila pooblaščencu drugotožene stranke opravljena v skladu z zakonom.
ZPP člen 156, 158, 158/1. ZD člen 133, 133/1, 133/4. ZOdv člen 17, 17/1.
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe - izjema od splošnega pravila - takojšen umik - izpolnitev zahtevka med postopkom - uveljavljanje nujnega deleža v pravdi - prejem darila - odpoved dedovanju - povod za tožbo - odpadel pravni interes - pripoznava zahtevka - odvetniški stroški - vsebina priglasitve - opredeljena priglasitev stroškov - odločanje v okviru zahtevka - odvetniška tarifa
Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Predmet tožbenega zahtevka je bila ugotovitev, da je tožena stranka za časa zapustnikovega življenja od njega že prejela darilo večje vrednosti, in sicer zaradi toženkinega uveljavljanja prikrajšanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku. Tožeča stranka je tožbo umaknila takoj, ko je toženka pravdno sodišče obvestila o svoji odpovedi dedovanju po zapustniku.
Toženec smiselno pripozna zahtevek, če ga med pravdo izpolni. Zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemen primer, ko ni dal povoda za tožbo in zato tožba ni bila potrebna. Toženec da povod za tožbo takrat, ko lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.
Umik tožbe v tej pravdi je posledica odpadlega pravnega interesa tožeče stranke, ki ga je povzročilo ravnanje toženke: odpoved dedovanju, podana šele med pravdo. Tožbeni zahtevek je s tem smiselno priznala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00047837
KZ-1 člen 173, 173/1. ZKP člen 83, 83/2, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pristranskost sodišča - izločitev dokazov - sodna odločba - dokazna vrednost - nepristranskost sodnika - listine, izločene iz kazenskega spisa - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič
Pritožbeno sodišče je v zgoraj citiranem sklepu v točki 6 že obrazložilo, da se po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP iz spisa izloča tiste dokaze, na katere se sodna odločba ne sme opirati. Izločeni deli obtožnice, sodne odločbe, zapisa zaključne besede državnega tožilca in ostalih v izreku napadenega sklepa navedenih listin, pa zajemajo le dejstva, ki po oceni pritožbenega sodišča nimajo dokazne vrednosti. Zato sodišče prve stopnje na takšna dejstva sploh ne more opreti sodne odločbe in zato ne gre za dokaze, ki se sicer iz spisa izločajo na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP. Zato je bilo potrebno pritrditi pritožbi višjega državnega tožilca, ki pravilno navaja, da listine, ki jih je sodišče z napadenim sklepom izločilo iz spisa, ne morejo biti predmet izločitve po 83. členu ZKP, prav tako pa ni najti nobene določbe ZKP, ki bi narekovale njihovo izločitev. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z navedbami pritožnika, da ne more biti govora niti o okuženosti sodnika, saj je razlika med dejstvi in dokazi sodišču znana in je zato bojazen, da bi seznanitev sodnika kot pravnega strokovnjaka, s povzetimi vsebinami navedenih delov kazenskega spisa vplivala na njegovo nepristranskost, odveč. Zato ne vzdrži obrazložitev napadenega sklepa o "sadežu zastrupljenega drevesa", saj mora sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložiti, kar omogoča preveritev pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve tudi glede tega, ali je sodišče morebiti sodbo oprlo na nedokazana dejstva, kar dejstva za katera ni drugih dokazov, razen izločenih, tudi so, kar navaja v pritožbi višji državni tožilec, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.
Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1.
Iz samega besedila 1. točke 7. člena Uredbe št. 655/2014 izhajata dva ključna vsebinska pogoja za ugoditev predlogu za izdajo naloga za zamrznitev bančnega računa dolžnika v tujini: izkazanost nujnosti takšnega posega in izkazanost dejanskega tveganja, da bo brez takšnega ukrepa kasnejša izvršitev upnikovega zahtevka ovirana ali precej otežena. Kot konkretizirano (subjektivno) ravnanje dolžnika bi bilo sicer mogoče obravnavati navedbe upnika v zvezi z obremenjevanjem premoženja (ustanavljanjem zastavnih pravic na premičninah), vendar zgolj dejstvo ustanovitve zavarovanja oziroma nevložitve ugovora zoper sklep o izvršbi, samo po sebi ne izkazuje neutemeljenosti takšnega ravnanja dolžnika v odnosu do drugih njegovih upnikov (pa čeprav so to dejansko povezane družbe, kot to trdi upnik). Morebitna neobičajnost takšnega ravnanja dolžnika še ne dokazuje, da so te terjatve preostalih upnikov fiktivne oziroma drugače neutemeljene in da je zato ravnanje oziroma opustitev dolžnika v zvezi s temi šteti za izigravanje preostalih upnikov.
Argumenti koherentnosti izhajajo iz načelne zahteve po medsebojni skladnosti (vsakršnih) pravnih pravil, to je tudi pravil znotraj istega predpisa, in ni najti nobenega razloga, zakaj bi se inkoherentnost (nasprotja in neskladnosti) znotraj istega akta obravnavala drugače kot inkoherentnost med različnimi splošnimi akti. Tako argument specialnosti kot argument kronologije sta povsem uporabljiva tudi pri nasprotjih znotraj istega pravnega akta, saj lahko isti akt vsebuje tako splošne kot specialne določbe, naknadne spremembe in dopolnitve istega akta pa omogočajo tudi uporabo argumenta kronologije. Vse metode razlage so se razvile prav zaradi nasprotij, nejasnosti in šibkosti jezikovnih sporočil v predpisu ali več predpisih.
Večinski delničar, če je skupščina sklicana na njegov predlog, se ne more sklicevati na privilegij glede ne-predložitve gradiva iz tretjega odstavka 295. člena ZGD-1. Sklic skupščine na predlog večinskega delničarja se opravi na podlagi prvega odstavka 295. člena ZGD-1, brez kakršnihkoli olajšav glede dolžnosti predložitve gradiva in obsega ter zagotovitve potrebnih informacij, ob popolnem upoštevanju 297.a člena ZGD-1, ki terja temeljito obrazložitev vsake točke dnevnega reda in zagotovitev vpogleda v gradivo že pred zasedanjem skupščine.
DZ člen 157, 157/1, 157/2, 159, 161. ZNP-1 člen 105, 108.
začasna odredba - ukrepi za varstvo koristi otroka - stiska
Na povzete pritožbene očitke je potrebno pojasniti, da pretečo grožnjo za otroka ne predstavlja le "dolgotrajno fizično in psihično nasilje", ki ga nasprotna udeleženka - mama zanika, temveč že psihične stiske, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi skrbno izvedenih in ocenjenih dokazov s stopnjo verjetnosti ugotovilo in na podlagi potrebnega dokaznega standarda zaključilo, da so te psihične stiske posledica materinih neprimernih vzgojnih metod.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - vstop v stanovanje - sredstvo zavarovanja - regulacijska začasna odredba - mirna posest - nujnost izdaje začasne odredbe - verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - nekonkretizirana nevarnost
Stališče sodišča prve stopnje, da se s predlagano začasno odredbo želi dobiti ponovno možnost vstopa v nepremičnino in izvajanje dejanske oblasti na nepremičnini, čeprav le z namenom, da si tožnik iz nje odnese svoje stvari, je pravilno. Namen predlagane začasne odredbe ni omogočiti bodočo izvršbo. Gre torej za regulacijsko začasno odredbo.
S sklicevanjem na določbo 3. alineje drugega odstavka 272. člena in tretjega odstavka 270. člena ZIZ tožnik ne more biti uspešen. Da sodno varstvo, ki ga s tožbo zahteva, ne bi več moglo doseči svojega namena, ni mogoče reči za primer, ko stranka izkaže le to, da dolžnik z izdano začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Regulacijske začasne odredbe zato ob izpolnjevanju zgolj te predpostavke, po večinski sodni praksi, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče izdati.