ZNISESČP člen 1, 2, 5, 5/2. Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Zakon o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije, Federacija Bosne in Hercegovine, 1997) člen 1.
neizplačane devizne vloge - verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - pravice in obveznosti po ZNISESČP - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - napačna uporaba materialnega prava - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH - JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d.
Iz sodbe EKČP v zadevi Ališić izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena.
ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00027961
ZPP člen 4, 339, 339/2-8, 347, 347/2, 348, 348/5, 351, 351/2. OZ člen 119, 1058/1, 1058/2.
dedovanje denacionaliziranega premoženja - dedni dogovor - ničnost - oderuška pogodba - elementi oderuštva - pravica do izjave v postopku - dejansko stanje - izvajanje dokazov - sodba presenečenja - napake volje - ničnost poravnave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - sprememba dejanskega stanja brez pritožbene obravnave - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - procesna skrbnost stranke
Sodišče druge stopnje je brez izvedbe glavne obravnave nedopustno poseglo v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.
Ker zaradi kompleksnosti pravne problematike dedovanja po denacionalizacijskih upravičencih v povezavi z edinstvenostjo spornega dejanskega stanu v domači sodni praksi določilo iz 1058. člena OZ ni moglo tvoriti predvidljive pravne podlage za odločanje o sporu, tožnikoma ni mogoče očitati, da bi ob zadostni skrbnosti morala predvideti možnost uporabe te pravne podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00028721
ZPP člen 3, 3/3. ZZZDR člen 113. OZ člen 2.
zahteva za varstvo zakonitosti - preživljanje mladoletnega otroka - stroški preživljanja - verzijski zahtevek - sodba na podlagi pripoznave - načelo dispozitivnosti - nedopustno razpolaganje s tožbenim zahtevkom - izigravanje upnikov
Sodna praksa opredeljuje zahtevek za povračilo stroškov preživljanja kot svojevrstni verzijski zahtevek, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti družinskega prava. Kot podvrsta obogatitvenih zahtevkov se zato nanaša na širše področje obveznostnega prava, torej področja, kjer prevladuje načelo avtonomije strank (2. člen OZ). Razmerje, nastalo zaradi stroškov preživljanja kake osebe med tistim, ki je preživljanje dajal in tistim, ki bi moral preživljati, je namreč premoženjskopravno razmerje, ki ga lahko stranki uredita tudi drugače, kot izhaja iz v odločbi navedene razlage 113. člena ZZZDR.
Predpisa, ki bi prepovedoval pripoznavo takega zahtevka ni, in tudi iz smisla ureditve verzijskega zahtevka ter iz njegove splošne (obligacijsko pravne) narave kogentnost ne izhaja (2. člen OZ).
Izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnosti njihovega poplačila je zaradi nemoralnosti takega cilja tudi samo nemoralno. Pri tem ni pomembno, ali bi oškodovani upnik uresničitev svoje terjatve lahko zavaroval z drugimi pravnimi sredstvi – bodisi v okviru stečaja ali po splošnih pravilih OZ. Bistveno je, da pomeni izigravanje upnikov nemoralno dejanje po sebi, zaradi česar sodišče taka razpolaganja ne upošteva (tretji odstavek 3. člena ZPP).
Zavarovanje odgovornosti je institut, ki je v korist oškodovanca. Kavza zavarovalne pogodbe je v zagotovitvi njegove premoženjske varnosti z izplačilom zavarovalnine, ki naj bi odpravila povzročeno škodo. Višina dogovorjene zavarovalne vsote pomeni jamstvo zavarovalnice za posamezni (celotni) zavarovalni primer in hkrati pomeni udejanjanje relativizacije obligacijskega razmerja upoštevaje, da se ob sklepanju pogodbe ne ve, kakšna bo višina nastale škode, zavarovalnica pa je upravičena do zagotavljanja lastne likvidnosti. Vprašanje oškodovančeve deljene odgovornosti za povzročeno škodo spada v sfero ugotavljanja obsega odškodninske odgovornosti ter končnega zneska odškodnine. Pomeni pa tudi konkretizacijo zavarovalnega primera, v katerem nastopi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino oz. zavarovalnino. Ob takem namenu omejitve obsega zavarovalničine dolžnosti je torej načelno zavarovalnica dolžna plačati celotni znesek odškodnine, ta pa je navzgor omejen z višino zavarovalne vsote oz. zavarovalnega limita (primerjaj tudi določbo 964. člena OZ in 15. člen Splošnih pogojev za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš tožene stranke).
Pravilna uporaba materialnega prava zahteva tako izračunavanje, po katerem se najprej ugotovi višina odškodnine in se šele nato zniža znesek na raven limita.
Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, kadar sodišče napačno prenese določen podatek iz listinskega dokaznega gradiva (ali zapisnika o izvedbi dokazov) v obrazložitev sodbe in nato tako napačno preneseni podatek uporabi kot dokazni argument, ki vpliva na sodbo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je podana aktivna legitimacija enega izmed bivših zunajzakonskih partnerjev, da preden so ugotovljeni obseg in deleži na skupnem premoženju bivših zunajzakonskih partnerjev, z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve zahteva izplačilo svojega deleža skupnih vlaganj v nepremičnino od tretje osebe (staršev bivšega zunajzakonskega partnerja) kot lastnika te nepremičnine, ne da bi s tožbo zajel tudi bivšega zunajzakonskega partnerja.
Naknadna odobritev posla lahko vpliva le na pravno razmerje med upravnikom in etažnim lastnikom, ki je plačal svoj delež, in pomeni, da ravnanje upravnika v razmerju do posameznega etažnega lastnika ni gestija, temveč mandatno pogodbeno razmerje. V tem primeru se upravnik šteje za prevzemnika naročila oziroma da ga je etažni lastnik pooblastil za sklenitev pogodbe, katere veljavnost je odvisna od odobritve ustrezne večine.
Sodno varstvo po SZ-1 ne izključuje uporabe določila o nujni gestiji. Nujna gestija pride v poštev, ko je treba ukrepati hitro in ni mogoče čakati na sodno varstvo. To je namenjeno varstvu preostalih aktivnih etažnih lastnikov, tako da sodišče z nadomestilom manjkajoče volje pasivnih lastnikov ustvari pravno podlago za izvedbo posla.
pogodba o nepremičninskem posredovanju - provizija za posredovanje pri prodaji nepremičnin - plačilo za posredovanje - pravica do plačila - realizacija posla - dopuščena revizija
Tožeča stranka ni upravičena do provizije za posredovanje, čeprav se je (pisna) pogodba o posredovanju nanašala samo na določenega kupca nepremičnine, do realizacije tega posla ni prišlo, pri čemer se je posredovanje nanašalo na končnega kupca, s katerim je bila prodaja realizirana. Odgovor bi bil lahko tudi drugačen, če bi v tem poslu tožeča stranka že od vsega začetka delovala kot nepremičninski posrednik za toženo stranko in ne za končnega kupca nepremičnine.
odstop terjatve (cesija) - prevzemnikove pravice - odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - objektivni zastaralni rok
Za ugotovitev, ali je neka terjatev zastarala zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka, niso pomembne nobene subjektivne okoliščine (na primer ali oškodovanec ve, da mu je v nekem trenutku nastala škoda in kdo mu jo je povzročil). Za ugotovitev, ali je ta rok potekel, je treba ugotoviti, kdaj je nastala škoda in (v našem primeru) kdaj je bila vložena tožba.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00027589
URS člen 33, 60, 67. SPZ člen 19, 33, 92, 92/1.
izpraznitev in izročitev nepremičnin - reivindikacijska tožba - neposredna posest - dejanska oblast nad stvarjo - začasna uporaba stvari - skvot - avtonomna cona - določljivost subjekta na katerega se ukrep nanaša - neposredni uporabnik nepremičnin - samoupravna lokalna skupnost - socialna funkcija lastnine - konflikt med zasebnimi in javnimi interesi - javno dobro
Revidentka nasprotuje stališču, da tožene stranke ni mogoče zavezati k vračilu spornih nepremičnin prostih vseh oseb. A v okoliščinah konkretnega primera je tak zaključek na mestu. Nepremičnine, ki so predmet izročitve po obsodilnem delu sodb nižjih sodišč, uporabljajo številne, medsebojno nepovezane in celo neznane osebe. Z drugimi besedami: krog njenih uporabnikov je odprt, saj je daljše časovno obdobje (pred letom 2016) uporabnik lahko postal vsak. Na spornem območju je tako nastal neke vrste "kvazijavni" prostor, sredi katerega je vzniknila t. i. avtonomna cona.
Takšna območja so navadno v lasti oseb javnega prava. Lastnina oseb javnega prava pa vselej služi javnosti in ne zasebnim interesom posameznikov. Varstvo javne lastnine je zato predvsem varstvo reda in ne varstvo temeljnih človekovih pravic. Odločitev osebe javnega prava o ravnanju z nepremičninami v njeni lasti je bolj kot pravno, politično (v pomenu demokratičnega urejanja javnih stvari) vprašanje.
Pravni zaključek o izključni dejanski oblasti toženca bi bil v nasprotju z zavrnitvijo spornega dela zahtevka. A problem te kontradikcije ni v zavrnitvi spornega dela zahtevka v tej pravdi, marveč v pravnem sklepu o izključni dejanski oblasti, na katerega je svojo odločitev (očitno) oprlo sodišče v pravdi zaradi sodnega varstva posesti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00028887
OZ člen 82, 83, 120, 121. URS člen 25. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - nezgodno zavarovanje - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - zdravljenje - dnevno nadomestilo - status kmeta - prenehanje zavarovanja - prenehanje delovnega razmerja zaradi upokojitve - upokojitev - pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. ali je sodišče druge stopnje pri presoji določila četrtega odstavka 15. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb 01-NEZ-1/08 pravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o razlagi pogodb (82. in 83. člen OZ) ter določb glede splošnih pogojev pogodbe (120. in 121. člen OZ), ko je sklenilo, da od upokojitve dalje tožnik ni upravičen do dnevnega nadomestila, čeprav je aktivno zdravljenje potekalo še tudi po upokojitvi, ker naj bi bilo dnevno nadomestilo pogojeno s predložitvijo dokazila o začasni nezmožnosti za delo in ker naj bi "redno delo" ne pomenilo dela na kmetiji, čeprav je imel tožnik celotni čas aktivnega zdravljenja status kmeta,
2. ali prenehanje zavarovanja ob prenehanju delovnega razmerja ob pravilni uporabi materialnega prava pomeni tudi prenehanje zavarovalnega kritja za zavarovalne primere, ki so nastopili pred prenehanjem delovnega razmerja,
3. ali razlaga sodišča druge stopnje glede pravne podlage za uveljavitev dnevnega nadomestila, pomeni samostojno in kompleksno ugotovitev, ki združuje v sebi tako dejanska kot pravna vprašanja, ki niso bila v nobenem pogledu (dejanskem ali pravnem) predmet presoje sodišča prve stopnje in je tožnik tako ni mogel izpodbijati, ter ali je bil tožnik s tem glede zavrnilnega dela sodbe prikrajšan za pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00027966
ZPP člen 41, 41/2, 367, 367/2, 377. OZ člen 338. SPZ člen 48, 48/3.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije - plačilo kupnine za nepremičnino - odložni pogoj - izpolnitev pogoja - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo - neupravičena pridobitev - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - razpravno načelo - zastaranje - načelo vestnosti in poštenja - pravno nasledstvo
Tožeča stranka s tem, kdaj postavi določeni zahtevek (vezano na vprašanje zastaranja), in kakšna je vsebina tega zahtevka, začrta smer sodnega odločanja ter v bistvenem vpliva tudi na končni izid pravde.
Ker obogatitveni zahtevek temelji na povečanju vrednosti nepremičnine, začne zastaralni rok teči od dneva, ko je stranka izgubila posest nepremičnine. Pri tem se v zastaranje zahtevka zoper drugo toženko všteje tudi čas, ki je potekel v prid prve toženke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00028287
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - sklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranih nepremičnin
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je bila nesklepčna tožba, s katero je tožnica uveljavljala denarno nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin.
ZRPPN člen 1, 2, 16, 17. Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (1972) člen 1, 2, 6. ZDen člen 5. ZOR člen 103, 107. ZGJS člen 76.
izbrisna tožba - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - pogodba namesto razlastitve - splošni interes - ugotovitev splošnega interesa - deklaratornost vpisa v zemljiško knjigo - ničnost - izpodbojnost - prepoved manjšega pomena
V konkretni zadevi je bistveno, da je bil „dejanski“ splošni interes za razlastitev spornih nepremičnin v izgradnji B. obvoznice in da je bila ta po sklenitvi spornih pogodb na spornih nepremičninah tudi v resnici zgrajena. Poleg navedenega sta pravna prednika pravdnih strank sklenila pogodbo namesto razlastitve, kar pomeni, da je med njima očitno obstajalo soglasje o obstoju splošnega interesa, četudi prostorski izvedbeni akt (ali odločba) v skladu s 16. ali 17. členom ZRPPN (še) ni bil sprejet. Upoštevaje vse navedeno je v konkretnem primeru splošni interes očitno obstajal, zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru, kljub opustitvi ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“, za prepoved manjšega pomena. Ker je ob tem pravni posel realiziran, sta izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 107. člena ZOR. Zato (zaradi opustitve ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“) ni mogoče uveljavljati ničnosti pogodb.
Dokazno breme glede namena izpolnitve določene poslovne obveznosti nosi upnik kondikcijskega razmerja. Bistvo kondikcije je namreč v izpolnjevanju poslovne obveznosti, za izpolnitveno ravnanje pa mora imeti izpolnitelj poslovni namen izpolniti obveznost v razmerju do druge stranke obligacijskega razmerja.