oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko stanje
Poleg dohodkov predlagatelja in njegovih družinskih članov je pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih potrebno upoštevati tudi premoženje predlagatelja in njegovih družinskih članov, višino sodne takse in število oseb, ki jih predlagatelj preživlja.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - sestavine tožbe – dopolnitev tožbenih navedb – poziv – predložitev dokazov – trditvena podlag
Tožba tožeče stranke kljub dopolnitvi še vedno ni sposobna za obravnavanje. Tožeča stranka v tej vlogi namreč ni ponudila manjkajoče trditvene podlage, temveč je sodišču posredovala le dokazila. S predložitvijo dokazil pa tožeča stranka ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.
Postopek za izplačilo in izterjavo neplačane sodne takse je urejen v 34., 34. a. in 35. členu ZST-1. Sodišče v postopku za plačilo sodne takse izda plačilni nalog, zoper katerega lahko stranka vloži ugovor iz razloga, da je taksa že plačana ali da je napačno odmerjena (1. odstavek 34. a. člena ZST-1).
Tožnik je v ugovoru zatrjeval, da mu je sodišče takso napačno odmerilo, ker za predmetni spor ni potrebno plačati takse, zato ni pravne podlage v določbi 3. odstavka 34. a. člena ZST-1 za zavrženje ugovora zaradi procesnih razlogov, temveč je takšen ugovor treba obravnavati po vsebini in o njem odločiti.
Tožnikova odpoved ni bila podana v bistveni zmoti. Skupna izjava sodelavcev (v kateri ti ugotavljajo, da so nastopili razlogi za razrešitev tožnika kot ravnatelja in direktorja), pa tudi sporočila, ki jih je tožnik prejel po elektronski pošti, niso grožnje. Po 45. členu OZ je pravno relevantna nedopustna grožnja pogodbene stranke ali koga tretjega tista grožnja, ki povzroči pri drugi stranki utemeljen strah. Strah pa se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Izjave in sporočila tožnikovih sodelavcev izražajo njihovo mnenje in nimajo narave nedopustne grožnje. Prav tako ni nedopustna „grožnja“, da prihajajo kriminalisti in da bodo z zadevo seznanjeni mediji. Le če bi obstajali zakonsko določeni razlogi bi domnevne tožnikove nepravilnosti preiskovali kriminalisti, zato „grožnja“ z zakonitim postopkom ni nedopustna grožnja. Enako je z objavo v sredstvih javnega obveščanja. Tudi mediji so dolžni poročati objektivno in nepristransko, saj so v nasprotnem primeru kazensko in odškodninsko odgovorni.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev navodil zdravnika
Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal utemeljen razlog po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker tožnik ni kršil navodil zdravnika. Tožnik namreč ni imel ustreznih navodil imenovanega zdravnika, z aktivnostmi kritičnega dne pa zdravstvenega stanja tudi ni poslabšal. Dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ni bil sposoben opravljati, bil pa je sposoben opravljati druga opravila (nakupi nujnih življenjskih artiklov, polnjenje bencinskega tanka avtomobila, ki ga je uporabljal, čiščenje njegovih vetrobranskih stekel in odvoz tega avtomobila v popravilo), ki jih je sicer moral, zaradi invalidnosti žene, opravljati v prostem času. Drugačno gledanje bi bilo neživljenjsko, saj ni bistveno, ali je tožnik kršil formalno navodilo imenovanega zdravnika iz odločbe, ampak je bistveno dejstvo, da tožnikovo ravnanje ni vplivalo na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Tožnikov lečeči fiziater je izpovedal, da je hoja pri takšni poškodbi, kot jo je imel tožnik, zaželjena in da bi bilo v teh primerih pravilneje, če bi v odločbi pisalo, da je potrebno razgibavanje in da je priporočljiva hoja.
ZJU člen 194, 195, 195/4, 196. ZObr člen 88. ZObr-D člen 30. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 31a. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih člen 58.
vojaška oseba - višji upravni delavec - prevedba v naziv - ohranitev napredovanj - plača
V skladu z prvim odstavkom 196. člena ZJU se za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih od prve do šeste stopnje. Naziv "major" sodi v drugi karierni razred oziroma predstavlja naziv pete stopnje. Glede na 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi pravilo o ohranitvi plačilnih razredov, doseženih na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce – torej tudi ne za tožnika.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/3, 270, 270/1, 270/3. ZFPPIPP člen 440, 441, 442, 442/1, 442/1-1, 442/6, 442/7.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije – nadaljevanje postopka zoper osebno odgovorne družbenike – status družbenika – poziv na prevzem pravde – sklep procesnega vodstva – dopustnost pritožbe
Prvotno tožena stranka je bila v konkretnem primeru izbrisana iz sodnega registra pred dnem 17. 11. 2011, zato uveljavitev ZPUOOD na predmetni postopek nima vpliva in se postopki zoper osebno odgovorne oziroma aktivne družbenike lahko začnejo in nadaljujejo po dosedanjih predpisih.
ZSPJS člen 16, 16/1, 16/3, 17.a, 17.a/6. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 1, 1/3, 2, 2/2, 5, 5/3.
razporeditev v plačni razred – napredovanje – vojak – ocena delovne uspešnosti
Tožnik je na podlagi treh letnih ocen odlično izpolnil pogoje za izredno napredovanje, to je napredovanje za dva plačna razreda v skladu z določbo 3. odstavka 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ki določa, da javni uslužbenci, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, lahko napredujejo za največ dva plačna razreda, če ob prvem napredovanju dosežejo najmanj 14 točk, ob nadaljnjih napredovanjih pa 15 točk. Tožnik je na podlagi treh ocen odlično prejel 15 točk, pri čemer je točkovanje določeno v 1. odstavku istega člena Uredbe, kar v skladu s citirano določbo 3. odstavka 5. člena Uredbe ustreza napredovanju za dva plačna razreda.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – večje število delavcev
Med večje število delavcev iz 96. člena ZDR se lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga. Glede na tako stališče ni odločilna okoliščina, koliko delavcem je tožena stranka dejansko odredila čakanje na delo.
Zaradi konkretnega ugovora tožene stranke (glede katerega je predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v sklep o izvršbi), se je trditveno (in procesno dokazno) breme ponovno prevalilo na tožečo stranko. Vendar pa tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje na trditve tožene stranke ni (konkretizirano) odgovorila, niti ni predlagala izvedbe dokazov, s katerimi bi dokazovala nasprotno.
Sodišče prve stopnje za ugotovitev nekega dejstva ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala za dokazovanje drugih trditev, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.
Vprašanje likvidnosti, v smislu sposobnosti spreminjanja nedenarnega premoženja v denarna sredstva, ne ustreza pojmu neplačevitosti.
ZZK-1 člen 33, 34, 35, 36, 37, 38. ZN člen 64. PDEU člen 51, 52, 56, 62.
overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu - notar v državi članici EU - svoboda opravljanja storitve - dopustne omejitve svobode opravljanja storitev - razlogi javnega reda
V konkretnih okoliščinah ni sporno, da pravni posel, katerega predmet je stanovanje, izpolnjuje vsa kogentna določila, ki so predpisana v 33. do 38. členu ZZK-1 in da je bilo to tudi preverjeno. Stališče, da lahko podpis overi le slovenski notar, bi bilo zato v nasprotju z 56. členom PDEU, saj omejitve svobode opravljanja storitev ni mogoče upravičiti iz razlogov javnega reda.
bolniški stalež – stroški postopka – uspeh v sporu
Tožnik je s tožbenim zahtevkom uveljavljal, da se začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni ugotovi za čas od 1. 11. 2010 do 6. 1. 2011. Ker je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo, tako da je ugotovilo bolniški stalež od 25. 11. 2010 do 6. 1. 2011, za čas pred 25. 11. 2011 pa tožbo zavrglo, je tožnik v sporu uspel le delno (70 %), tožnik ni upravičen do povračila celotnih stroškov postopka, temveč le delno glede na uspeh.
Tožeča stranka je res predložila zgolj fotokopijo menične izjave in pooblastila za izpolnitev menice ter pooblastila za vnovčenje, vendar ZPP ne postavlja zahteve, da bi morale biti listine priložene v originalu.
V skladu z načelom menične strogosti je potrebno v sodnem postopku v izvirniku predložiti le menico, ne velja pa to obvezno tudi za menično izjavo oziroma pooblastilo za izpolnitev menice.
Če sodišče ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke v zatrjevani višini, da pa ne obstaja pobotna terjatev tožene stranke, mora tožbenemu zahtevku ugoditi za vtoževani znesek ter ugotoviti, da ne obstaja pobotna terjatev za celoten znesek.
Pritožnik nima prav, ko trdi da ni možno razveljaviti klavzule pravnomočnosti na podlagi 42. člena ZIZ. Ta sicer res govori le o potrdilu izvršljivosti, vendar pa je potrebno po ustaljeni sodni praksi določbo sedaj drugega odstavka 42. člena ZIZ, ki govori o razveljavitvi potrdila o izvršljivosti, smiselno razlagati tako, da se lahko uporabi tudi glede razveljavitve potrdila o pravnomočnosti.
Če ZST-1 ali taksa tarifa ne določa drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka 1. odstavka 5. člena ZST-1). Drugi odstavek 5. člena ZST-1 pa določa, da je (razen v zakonsko določenih primerih) treba takso plačati najpozneje v roku, določenem v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena tega zakona. Sodne takse se plačujejo v gotovini, z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi sredstvi (1. odstavek 6. člena ZST-1). Če je plačilo sodne takse opravljeno z referenco, ki je taksnemu zavezancu dodeljena predhodno ali je navedena v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena tega zakona, taksni zavezanec po opravljenem plačilu sodne takse ni dolžan dostavljati sodišču nikakršnih dokazil o plačilu, razen če ta zakon ne določa drugače. Če pa je sodna taksa plačana brez ustrezne reference, mora taksni zavezanec predložiti sodišču potrdilo o opravljenem plačilu (3. odstavek 6. člena ZST-1).
Tožnik je sodno takso za tožbo plačal v roku in na račun ter sklic, ki so določeni v plačilnem nalogu, torej pravočasno in pravilno, zato ni bilo podlage za ustavitev postopka zaradi neplačila sodne takse.
javni uslužbenec - vojak - plača - dodatek k plači
Dodatek v višini 20 % (59. člen ZSSloV) je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS (saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka). Tožnik je bil v spornem obdobju razporejen na dolžnost, na kateri je tudi dejansko delal, za to dolžnost pa dodatek v formaciji ni bil predviden. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
znižanje plače – nadzorni svet – direktor – prejemki članov uprave
Nadzorni svet družbe lahko zniža plačo članu uprave na podlagi člena 270/2 ZGD-1, če se po določitvi njegove plače poslabša poslovanje družbe, pri čemer mora iti za takšno poslabšanje poslovanja, ki bi bodisi ogrozilo njeno gospodarsko stanje, bodisi ji povzročilo škodo. Razlog za znižanje plače (poslabšanje poslovanja družbe, ki bi ogrozilo njeno gospodarsko stanje ali ji povzročilo škodo) je objektivne narave in ni pomembno, če je k nastanku tega razloga prispeval član uprave s svojimi ravnanji oziroma odločitvami. Do nastanka tega razloga lahko pride na primer izključno zaradi razmer na trgu, prekinitve sodelovanja s poslovnimi partnerji, … oziroma zaradi drugih dejavnikov, na katere član uprave niti ni mogel vplivati.
Nadzorni svet članu uprave po 270/2 ZGD-1 (ob izpolnjevanju pogojev iz te določbe) lahko zniža plačo celo do višine minimalne plače, saj niti ZGD-1 niti ostali predpisi ne določajo drugih omejitev pri takšnem znižanju.
Odločitev, da se pritožba šteje za umaknjeno, je prenagljena, saj o predlogu za taksno oprostitev še ni bilo pravnomočno odločeno. Šele od takrat dalje, ko bo taksna obveznost drugotožene stranke postala dokončna, ji bo tekel tudi rok za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - razlikovanje z drugimi pogodbenimi razmerji - status študenta
Delo redno zaposlenih stevardov in delo študentov je popolnoma enako, pri čemer študentje niso opravljali dela vodje kabinskega osebja. Oboji morajo imeti za to delo licenco, ki se letno podaljšuje. Tožnici sta licenco imeli in sta tako izpolnjevali pogoje za zasedbo delovnega mesta stevardese. Razlike med njimi so le v dopustih, ki jih študentje nimajo ter v prostih dnevih, ki jih imajo redno zaposleni. Tožena stranka je ocenjevala delo tako redno zaposlenih kot tudi študentov in tožnici sta bili zelo dobro ocenjeni. Tako redno zaposleni kot tudi študentje so ob bolniški odsotnosti morali prinesti bolniški list. Tožnici sta bili enako obremenjeni, tako na mesečni kot na letni ravni, kot redno zaposleni, kar je bil obojestranski interes, saj sta tožnici zaslužili več, tožena stranka pa je imela pokrite viške dela. Da sta tožnici delali z enako ali pa celo večjo obremenitvijo, kot redno zaposleni stevardi, izhaja tudi iz podatkov o opravljenih urah naleta. Tožnici sta morali svojo odsotnost, enako kot redno zaposleni, pravočasno najaviti. Glede na navedeno ne gre za občasno in začasno študentsko delo sta tožnici nepretrgano več let opravljali delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke.