Tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi ZOPRZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne more izboljšati pravnega položaja. Bistveno za odločitev v zadevi je, da je nova odločba, izdana na podlagi določb ZOPRZUJF, postala pravnomočna. Z njo je tožena stranka odločila, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji to razliko tudi izplačalo. Z ZOPRZUJF je bilo vprašanje rešeno na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnim zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF).
ZSVarPre člen 12, 12/3, 49, 49/1. ZDoh-2 člen 23. ZPIZ-1 člen 143, 143/1.
varstveni dodatek - lastni dohodek - invalidnina za telesno okvaro
Invalidnina za telesno okvaro, do katere je upravičen zavarovanec, pri katerem nastane izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne (1. odstavek 143. člena ZPIZ-1), se šteje med lastni dohodek, ki se ugotavlja pri odločanju o upravičenosti do varstvenega dodatka.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014460
OZ člen 149.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - soprispevek - nevarna dejavnost - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, ko je pri demontaži konzole oziroma podpore za dvigovanje strehe ta padla, zdrsnila z vijakov in mu ob rezervoar stisnila ramo in prsni koš. Tožnik je opravljal delo, pri katerem se konzola odstrani iz fiksnega položaja, torej postane gibljiva. To pa je, ob dejstvu, da gre za več sto kilogramov težak predmet, okoliščina, zaradi katere je takšno delo mogoče označiti za nevarno. Šlo je tudi za delo na gradbišču, ki v skladu s sodno prakso predstavlja nevarno dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnik bi moral pred odvijačenjem vijakov konzolo pripeti na kavelj žerjava in bi se moral s sodelavcem, s katerim sta izvajala demontažo konzole, dogovoriti o zaporedju delovnih operacij ter o načinu dela. Zato znaša njegov soprispevek k nastanku škode 10 %.
ZDR člen 4, 109. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti člen 18. Zakon o kolektivnih pogodbah člen 4.
Odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s 109. členom ZDR.
V skladu z 18. členom Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije, ki velja za toženo stranko, višina odpravnine, ki pripada delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko presega desetkratnik osnove iz ZDR. Ker je bila s panožno kolektivno pogodbo dogovorjena višja odpravnina, jo mora tožena stranka izplačati v višjem znesku. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo razliko v odpravnini v višini, ki presega 10-kratnik osnove.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015409
OZ člen 179, 179/2. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/3. ZDR-1 člen 8. ZJU člen 39, 39/2. ZPP člen 8.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - kaznovalna funkcija odškodnine
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so ravnanja glavne inšpektorice A.A., ki je tožnici kot nadrejena brez strokovno utemeljenih razlogov odvzela vsa pooblastila za vodenje službe ter delovna sredstva, predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Pravilna je tudi ugotovitev, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, po temelju utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi morala imeti prisojena odškodnina tudi kaznovalno funkcijo za toženo stranko. V skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZDR je bil delodajalec delavcu v primeru trpinčenja odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina za nepremoženjsko škodo po določbah civilnega prava pa nima kaznovalne funkcije. Šele 8. člen ZDR-1 je določil, da je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu tudi odvračanje delodajalca od ponovnih kršitev.
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodnih taks – ne bis in idem – zmotno sklicevanje na načelo ne bis in idem
Tako kot pri odločanju o tožbenem zahtevku tudi pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse pravnomočne postanejo le meritorne (vsebinske) odločitve. Samo v primeru le-teh je namreč odločeno o vsebini zahtevka (predloga). V kolikor pa sta bila tožba ali predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavržena, o vsebini zahtevka (predloga) ni bilo odločeno. Ker ne gre za meritorno odločitev, ta tudi ne more postati pravnomočna. Zato je v takem primeru sklicevanje na načelo ne bis in idem napačno.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato je obrestni zahtevek neutemeljen in ga je že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - opravljanje pridobitne dejavnosti
Tožnik je v času bolniškega staleža opravljal pridobitno dejavnost. Zato je obstajal utemeljen razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
KPJS člen 43, 44, 45, 48. ZObr člen 97b, 97b/2, 97b/3. ZDSS-1 člen 6.
kolektivni delovni spor - kršenje pravic iz kolektivne pogodbe - dodatek za delo ponoči - dodatek za delo v nedeljo - dodatek za delo preko polnega delovnega časa- dežurstva - kolektivna pogodba
Pripadniki SV presežek ur kompenzirajo kot proste ure, sporno pa je njihovo plačilo. Predlagatelj v tem sporu namreč uveljavlja, da bi morale biti ure (kompenzirane) plačane, upoštevaje posebne pogoje dela, v katerih so bile opravljene. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delo pripadnika SV preko polnega delovnega časa samo po sebi ne utemeljuje priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa ter drugih vtoževanih dodatkov. Ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in kompenzirali kot proste ure, se vštevajo v polno delovno obveznost, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % urne postavke.
Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati vtoževane dodatke v višini kot jih določa KPJS za ure, ki so jih pripadniki SV izrabili kot proste ure. Predlagatelj ne upošteva instituta začasne razporeditve delovnega časa. Ure, opravljene v posebnih delovnih pogojih, je potrebno upoštevati v številu ur redne tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma jih prerazporediti v ta okvir. Do presežka ur, ki jih pripadniki kompenzirajo, pride zaradi začasne prerazporeditve delovnega časa, ko se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v šestmesečnem obdobju. Vendar pa to ne pomeni, da pripadniki SV v času, ko dejansko opravljajo delo preko polnega delovnega časa, niso upravičeni do vtoževanih dodatkov.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog tega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje prodaje in marketinga. Zato je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR.
Primarno velja izpostaviti, da že sama gramatikalna razlaga citirane določbe kaže na to, da je (za njeno uporabo) potrebno 90 odstotni prag doseči oz. preseči) prav z uspešno prevzemno ponudbo in ne morebiti v času pred začetim oz. po končanem postopku s prevzemno ponudbo. Po presoji pritožbenega sodišča, ne more vzdržati (nasprotno) stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je prevzemnik presegel prag 90% vseh delnic ciljne družbe z glasovalno pravico na podlagi prevzemne ponudbe po določbah ZPre-1 ali morebiti že pred prevzemno ponudbo.
Objavljena sodna praksa je doslej obravnavala primer, ko ta prag ni bil dosežen na podlagi prevzemne ponudbe, temveč v trimesečnem poprevzemnem obdobju in je v tej zvezi zavzela stališče, da je potrebno položaje, ko je določena (neizpodbojna) domneva ustreznega nadomestila in ko posledično manjšinski delničarji nimajo možnosti sodnega preizkusa ponujene odpravnine, tolmačiti restriktivno.
Pritožbeno sodišče meni, da je to stališče potrebno uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je bil 90 odstotni prag dosežen in presežen že pred dano prevzemno ponudbo.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 12/1-4. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevoza za dijake in študente, oprostitve plačila socialno varstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 5, 5/2.
plačilo vrtca - lastni dohodek
Sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe zakonodaje (ZUPJS in Pravilnika o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca...) pri izračunu dohodka tožničine družine neutemeljeno ni upoštevalo preživnine iz tekočega leta, ki jo je za mladoletnega sina dolžan plačevati njegov oče, zato ni pravilno izračunalo celotnega dohodka tožničine družine, niti povprečnega mesečnega dohodka na osebo po 20. členu ZUPJS. Zato ni bil pravilno uporabljen 24. člen ZUPJS o razvrstitvi v dohodkovni razred glede na povprečni mesečni dohodek na osebo, ne pravilno izračunan odstotkovni razpon mesečnega dohodka na osebo v primerjavi s povprečno mesečno plačo vseh zaposlenih v RS, niti delež oz. % cene programa vrtca, ki ga je za sporno obdobje dolžna plačati tožnica.
ZSVarPre člen 26, 26/1, 26/1-1, 26/1-10, 26/1-11. ZDIU12 člen 4, 4/4. ZUJF člen 152, 152/4.
subvencije najemnine za neprofitno stanovanje - denarna socialna pomoč
Na podlagi pravilno določenega ponderja je tožena stranka pravilno izračunala višino subvencije najemnine za neprofitno stanovanje in zneske denarne socialne pomoči, do katerih je bila tožnica upravičena na podlagi izpodbijanih dokončnih odločb, zato tožbeni zahtevek na njihovo odpravo ni utemeljen.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožnikov položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju o tožbi to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči, v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
Sodišče prve stopnje je opravilo le en narok za glavno obravnavo, na katerem je sprejelo sklep, da se narok preloži za nedoločen čas, nato pa je na seji senata, na katero stranki nista bili vabljeni, sprejelo odločitev o zadevi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka pričakovala, da bo sodišče prve stopnje pred izdajo končne odločbe opravilo še en narok za glavno obravnavo, ker tega ni opravilo, pa ji je odvzelo možnost, da bi pravočasno zahtevala povračilo (vseh) stroškov postopka (tretji odstavek 163. člena ZPP). S takim ravnanjem je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 291. člena ZPP. Ob smiselni uporabi te določbe, v skladu s katero predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba, bi namreč sodišče prve stopnje moralo s sklepom zaključiti glavno obravnavo, ker tega ni storilo, pa tožeča stranka ni mogla vedeti, da povračila stroškov ne bo imela več možnosti zahtevati, saj je bil narok predhodno preložen za nedoločen čas. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sklepa, saj je odločitev o stroških postopka napačna, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo (le) povračilo stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila v tožbi, čeprav so ji v nadaljnjem postopku na prvi stopnji nastali dodatni stroški.
Tožnica ni plačala sodne takse za tožbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba umaknjena in je postopek ustavilo. Po določbi 3. odstavka 105.a člena ZPP se namreč šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
odškodnina za neizrabljen dopust - možnost izrabe dopusta
Za pridobitev pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnica, ki ji je bil s sklepom z dne 21. 3. 2013 priznan letni dopust v trajanju 34 dni, do junija 2013, ko je s toženo stranko sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in ji je ta prenehala 13. 7. 2013, za koriščenje preostalih dni letnega dopusta ni zaprosila ne ustno ne pisno. Zato tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1, 234, 234/1. ZUP člen 242, 242/1, 242/2.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Kljub temu, da je bilo priznanje novega bolniškega staleža skladno s prvim odstavkom 234. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za prvih 30 dni v pristojnosti izbranega osebnega zdravnika, pa je le-ta predlog za podaljšanje bolniškega staleža posredoval imenovanemu zdravniku. Tako postopanje ne pomeni bistvene kršitve Pravil, zaradi katerih bi bila odločitev tožene stranke nezakonita. Namesto izbranega osebnega zdravnika je namreč o začasni nezmožnosti stranske intervenientke za celotno obdobje (torej tudi za čas, ko je bolniški stalež že odobril izbrani osebni zdravnik) odločil imenovani zdravnik. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so bile v postopku pri toženi stranki določene pomanjkljivosti oz. določbe Pravil niso bile v celoti upoštevane, vendar pa ni šlo za take kršitve, ki bi bistveno vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo tožeče stranke.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožena stranka o pritožbi tožeče stranke zoper del odločbe z dne 23. 5. 2013 še ni odločila. Ker s tem v zvezi ni bila izdana drugostopenjska odločba tožene stranke (iz izpodbijane dokončne odločbe namreč izhaja, da je bila predmet presoje pred drugostopenjskim organom zgolj odločba z dne 20. 6. 2013), v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve. Zato je potrebno tožbo v delu, ki se nanaša na presojo prvostopenjske odločbe z dne 23. 5. 2013, zavreči.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - prodaja knjig - zastaranje
Tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni vrnila vseh knjig, ki jih je imela na zalogi, čeprav bi v skladu z internimi akti tožeče stranke to morala storiti. Njeno ravnanje je bilo hudo malomarno in v nasprotju z navodili delodajalca. Ob ugotovitvi, da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škoda) in da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode, ki je dokazana tudi po višini, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo odškodninskemu zahtevku.