ZSPJS člen 17, 17/1, 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene
Tožena stranka ima možnost oceno delovne uspešnosti, ki jo je dala javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in ji ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnila dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.
Zmotno je stališče, da policisti niso imeli pravice obdolženemu odrediti preizkusa alkoholiziranosti, ker v času odreditve preizkusa alkoholiziranosti ni bil udeleženec cestnega prometa. Da obdolžencu ni mogel biti odrejen preizkus alkoholiziranosti na kraju prekrška, je namreč s svojim ravnanjem povzročil obdolženi sam, ki je kraj prometne nesreče zapustil.
odškodnina za neizrabljen dopust - možnost izrabe dopusta
Za pridobitev pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnica, ki ji je bil s sklepom z dne 21. 3. 2013 priznan letni dopust v trajanju 34 dni, do junija 2013, ko je s toženo stranko sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in ji je ta prenehala 13. 7. 2013, za koriščenje preostalih dni letnega dopusta ni zaprosila ne ustno ne pisno. Zato tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/1, 90/3. ZDR-1 člen 91, 91/3. OZ 45, 45/1, 49, 86, 86/1, 131.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - mobbing
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo zaradi slabega poslovanja in ne zato, da bi se s tem tožnici nadrejena delavka znebila tožnice. Tožena stranka je reorganizirala komercialni sektor, spremenila svoj Pravilnik o sistemizaciji in ukinila tožničino delovno mesto. Tožena stranka je zato dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožničini očitki zoper njeno nadrejeno (da naj bi ji onemogočala delovne rezultate, ji krčila pristojnosti, stalno izražala dvom v njene odločitve...) bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodnih taks – ne bis in idem – zmotno sklicevanje na načelo ne bis in idem
Tako kot pri odločanju o tožbenem zahtevku tudi pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse pravnomočne postanejo le meritorne (vsebinske) odločitve. Samo v primeru le-teh je namreč odločeno o vsebini zahtevka (predloga). V kolikor pa sta bila tožba ali predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavržena, o vsebini zahtevka (predloga) ni bilo odločeno. Ker ne gre za meritorno odločitev, ta tudi ne more postati pravnomočna. Zato je v takem primeru sklicevanje na načelo ne bis in idem napačno.
zavrženje pritožbe - upravni postopek - zavrženje tožbe
75. člen ZDSS-1 določa, da po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena, ali pa je bila vložena prepozno. V obravnavani zadevi je tožnik pritožbo vložil prepozno, torej po izteku 15 dnevnega roka po prejemu odločbe toženke. Zato je bila potrebno tožbo zavreči.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Prvi odstavek 16. člena ZJSRS določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti tožene stranke, zato ne more pridobiti pravic po ZJSRS. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca prenehalo 3. 8. 2012, zahtevo pa je tožnik na sklad vložil 18. 3. 2012, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.
zamudna sodba - vročanje - napaka sodišča - odgovor na tožbo
Delavka sodišča prve stopnje je prejeti odgovor na tožbo, ki je bil poslan s priporočeno pošto, napačno označila kot navadno poštno pošiljko, jo opremila z napačnim datumom prejema ter v smeti odvrgla poštno dokazilo o prejemu in vrsti pošiljke. Gre za napako, za katero tožena stranka ne more nositi odgovornosti. Ta je svojo obveznost izpolnila s tem, da je odgovor na tožbo pravočasno priporočeno poslala po pošti. Pošta Slovenije je s prejemom priporočene pošiljke potrdila, da je bila ta v resnici naslovljena na sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni vedelo, da je tožena stranka pravočasno odgovorila na tožbo, saj je za to izvedelo šele potem, ko je tožena stranka po izdaji zamudne sodbe o tem obvestila sodišče. Vendar je kljub temu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1 ZZRZI člen 40. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnost - nezmožnost opravljati delo - mnenje komisije
Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožniku kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more nuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, brez ponudbe nove pogodbe po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da mnenje komisije ni predstavljalo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker tožena stranka ni dokazala, da tožniku dejansko ni mogla zagotoviti ustreznega drugega delovnega mesta v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe. Tožena stranka je s seznamom delodajalcev oziroma gospodarskih družb (iz katerega izhaja, da je tožena stranka iskala možnosti za ustrezno zaposlitev tožnika tudi pri drugih delodajalcih) dokazala, da tožniku ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ, pri drugih delodajalcih in da je bil tožnik kar leto dni na čakanju na delo. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, potem ko je tožena stranka prejela mnenje komisije.
Upnik je z vložitvijo predloga za odlog pristal oziroma povzročil to, da je izvršba začasno zastala, in je tako pristal v omejitev načela hitrosti v izvršilnem postopku, ki ga zakon določa prav v interesu upnika, da bi čim prej dosegel izterjavo svoje terjatve. Dolžniku je praviloma tak zastoj v postopku izvršbe le v korist, sicer s predlogom upnika ne bi soglašal.
nadurno delo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka ni dokazala, da je bil dejanski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog. Dejanski razlog za odpoved je bil nepodpis sklepa o nadurnem delu. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadani odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to na tožnikov položaj ne bi vplivalo. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči. V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
ZDR člen 109, 109/1, 109/5. OZ člen 86, 92, 93. ZPP člen 181, 181/1, 181/2.
odpravnina - odpoved pravici - dogovor
Delavec se pravici do odpravnine ne more odpovedati. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je sporazum, sklenjen med tožnikom in toženo stranko, v delu, v katerem se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v določeni višini (to je razliki med pripadajočo odpravnino po 109. členu ZDR ter odpravnino, ki mu jo je tožena stranka priznala in izplačala), ničen, ker nasprotuje zakonu, ustavi in prisilnim predpisom oz. moralnim načelom (86. člen OZ).
Primarno velja izpostaviti, da že sama gramatikalna razlaga citirane določbe kaže na to, da je (za njeno uporabo) potrebno 90 odstotni prag doseči oz. preseči) prav z uspešno prevzemno ponudbo in ne morebiti v času pred začetim oz. po končanem postopku s prevzemno ponudbo. Po presoji pritožbenega sodišča, ne more vzdržati (nasprotno) stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je prevzemnik presegel prag 90% vseh delnic ciljne družbe z glasovalno pravico na podlagi prevzemne ponudbe po določbah ZPre-1 ali morebiti že pred prevzemno ponudbo.
Objavljena sodna praksa je doslej obravnavala primer, ko ta prag ni bil dosežen na podlagi prevzemne ponudbe, temveč v trimesečnem poprevzemnem obdobju in je v tej zvezi zavzela stališče, da je potrebno položaje, ko je določena (neizpodbojna) domneva ustreznega nadomestila in ko posledično manjšinski delničarji nimajo možnosti sodnega preizkusa ponujene odpravnine, tolmačiti restriktivno.
Pritožbeno sodišče meni, da je to stališče potrebno uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je bil 90 odstotni prag dosežen in presežen že pred dano prevzemno ponudbo.
Tožnica ni plačala sodne takse za tožbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba umaknjena in je postopek ustavilo. Po določbi 3. odstavka 105.a člena ZPP se namreč šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ- člen 257, 258. ZJU člen 5, 154.
izredna odpoved - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - nevestno delo v službi - rok za podajo odpovedi - objektivni rok - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da subjektivni znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic), tj. direktni naklep, ni izpolnjen, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z opustitvami hotela sebi ali komu drugemu pridobiti kakšno nepremoženjsko korist, ali da bi hotela z ugotovljenimi opustitvami komu prizadejati škodo. Opustitve tožnice tudi nimajo vseh znakov kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 (nevestno delo v službi). Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Nastanek večje premoženjske škode je objektivni pogoj kaznivosti, ki mora nastati kot vzročno povezana posledica dejanja. Vložena tožba zoper toženo stranko ne dokazuje nastanka večje premoženjske škode (zmanjšanja premoženja), ampak le možnost njenega nastanka, če bosta njen obstoj in višina dokazana v pravdnem postopku. Ker opustitve tožnice nimajo vseh znakov kaznivih dejanj (ne po 257. členu KZ-1 ne po 258. členu KZ-1), odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.
Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Odpovedni razlog je v obravnavani zadevi nastal že v letu 2010, kar pomeni, da je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2013 že potekel šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved iz razloga po 2. alinei prvega 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti pravilna.
dodatek k plači - dejansko opravljanje dela - vojak - dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev
Dodatek k plači iz 59. člena ZSSloV (dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev) je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka. Ker v sklepu Vlade RS z dne 17. 12. 2009 med dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi 2. odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijska dolžnost tožnice ni določena, je tožena stranka v Formaciji pravilno določila, da delavcu na formacijski dolžnosti, na kateri je bila razporejana tožnica, dodatek v višini 20 % ne pripada. Zato so na tej podlagi izdane odločbe, katerih odpravo zahteva tožeča stranka v tem sporu, pravilne in zakonite.
Ker tožnica v spornem obdobju tudi dejansko ni opravljala dela, za katera je bil s sklepom Vlade RS v spornem obdobju določen 20 % dodatek na osnovno plačo, ampak je opravljala delo svoje formacijske dolžnosti, na katero je bila razporejena, ji navedeni dodatek ne pripada.
Pritožba je delno utemeljena v delu, v katerem oporeka zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 20 % dodatka za čas od 26. 9. 2012 do 1. 11. 2012. Tožnici je bila pravica do 20 % povečanja osnovne plače priznana z odločbo tožene stranke od vključno 26. 9. 2012 dalje, tožena stranka pa je z obračunavanjem ter izplačevanjem 20 % dodatka pričela šele s 1. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu, v kolikor se nanaša na obračun bruto in izplačilo neto dodatka k osnovni plači v višini 20 %, ne da bi preverilo dejansko stanje oziroma pravilnost obračuna in izplačila plače glede na odločbo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo dodatka za september in oktober 2012.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve - telesna okvara - invalidnost I. kategorije - telesna okvara
Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožnikov položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju o tožbi to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči, v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.