ZP-1 člen 202e, 202e/2, 202e/5, ZP-1H člen 30, ZPrCP člen 23, 23/4.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - uporaba določb novejšega zakona - hujši prekršek
Sklep o ugoditvi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 26/2013 je prvostopenjsko sodišče izdalo 13. junija 2013, zato je pritožnikova trditev, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe zakona, veljavne pred uveljavitvijo novele ZP-1H, pravilna.
Tožeča stranka bi morala v predlogu za začasno odredbo podati potrebne trditve in dokaze o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje zaradi enakega varstva pravic pravdnih strank v škodo, oziroma korist ene stranke ne sme izvajati ukrepov po 108. členu ZPP, tožeča stranka pa ima možnost tudi tekom trajanja pravdnega postopka na podlagi zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov kadarkoli predlagati primerno začasno odredbo za zavarovanje svoje nedenarne terjatve ali pa predlagati zavarovanje po ZZK-1.
vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo
Sodna pošta, sploh če je v njej tožba s pozivom na pravočasen odgovor, je tako pomembna pošta, da je tožena stranka ne bi smela odložiti kjerkoli, še najmanj na mesto, kamor je očitno odlagala tudi druge kuverte. Odložiti bi jo morala na posebno mesto, ravno zato, da ne bi prišlo do založitve, če že ni poskrbela, da bi prišla do zakonitega zastopnika. Torej je sama zakrivila, da je prišlo do odtujitve pošte.
ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstvo, na katere vložnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Vložnik je v postavljenem roku vložil vlogo, naslovljeno „vloga za odškodnino“, vendar je v skladu z navodili sodišča ni popravil tako, da bi jo lahko sodišče obravnavalo kot tožbo. Ta namreč še vedno ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev in ne dejstev, na katere vložnik opira zahtevek in ne dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Zato je vloga pravilno zavržena.
predpogodba – dogovor o nakupu zazidljive parcele – dogovor o ari – predujem za nakup nepremičnine
Ker mora predpogodba vsebovati vse bistvene sestavine glavne pogodbe, ki morajo biti zapisane v enaki obliki, kot je potrebna za glavno pogodbo, kar v konkretnem primeru velja tako za pravilno označen predmet pogodbe kot ceno, omenjena listina pa tega ne vsebuje, tudi plačanega zneska 500.000,00 SIT ne moremo šteti kot are za utrditev pogodbene obveznosti, ne glede na takšno poimenovanje pogodbenih strank. Dogovor o ari ima namreč akcesorni značaj in je veljavno sklenjen le, če je veljavno sklenjena pogodba, za utrditev katere je bila ara dana. Ker stranki ob izročitvi zneska 500.000,00 SIT veljavne pogodbe (niti v obliki predpogodbe) nista sklenili, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da omenjeni znesek lahko predstavlja le predujem za nakup nepremičnine, do katerega pa kasneje ni prišlo.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije - insolventnost delodajalca
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
Sklenitev izvensodne poravnave ima enako naravo kot izpolnitev zahtevka. Ker je druga tožena stranka (zavarovalnica) s sklenitvijo izvensodne poravnave ravnala v imenu svojega zavarovanca, to je prve tožene stranke (tožnikov delodajalec), se šteje, da je izvensodno poravnavo sklenila prva tožena stranka sama. Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP tožnik, ki je tožbo umaknil takoj po sklenitvi izvensodne poravnave, ne bi bil dolžan povrniti prvi toženi stranki stroškov, če bi prva tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek. Ker pa je tožnik sklenil izvensodno poravnavo, v kateri se je dogovoril za delno plačilo vtoževane odškodnine, kar pomeni, da se je zadovoljil le z delno izpolnitvijo zahtevka, in v celoti umaknil tožbo, lahko prva tožena stranka kljub pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP od tožnika zahteva povrnitev pravdnih stroškov v obsegu, do katerega je upravičena v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP.
ZJU člen 146/3, 156, 156/2, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR člen 88, 88/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je z Aktom o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z 2. odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. Tožena stranka je izpolnila tudi svojo obveznost iz 158. člena ZJU in je predhodno preverila možnost premestitve tožnice na drugo delovno mesto. Pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev tožnice na podlagi 2. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen), niti ni bilo možnosti, da se tožnici s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto (3. odstavek 158. člena ZJU) ter ni bilo možnosti za premestitev na podlagi 4. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda). Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznost iz 5. odstavka 158. člena ZJU in je tožnico, ki je v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnice v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz 2. odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
OZ člen 356, 356/1, 369, 369/5. ZIZ člen 9, 9/2, 34, 34/3, 53, 53/2, 55, 169, 169/1.
sredstva in predmeti izvršbe - zastaranje terjatve
Upnik lahko predlaga katerokoli v zakonu določeno izvršilno sredstvo za poplačilo svoje terjatve, zlasti je takšno ravnanje upnika pričakovano v primeru, če je na določena izvršilna sredstva izvršba neuspešna, kot je to v konkretnem primeru, ko upnik v 10 letih z izvršbo na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet ni prišel do poplačila svoje terjatve.
plačilo razlike v plači - razporeditev v plačni razred - dejansko opravljanje dela - dodatek k plači - vojak
Tožnik uveljavlja, da ni opravljal dela na delovnem mestu, za katerega sta mu bila izdana ukaz in izpodbijana odločba o razporeditvi v plačni razred, temveč da opravlja delo na drugem delovnem mestu. Sodišče pri presoji zakonitosti odločbe, s katero je na podlagi ukaza določena plača, ne presoja zakonitosti ukaza in njegove vsebinske pravilnosti. V takšnem primeru se odločba o razporeditvi v plačni razred in določitvi dodatkov ne razveljavi, temveč se delavcu dosodi le razlika med pripadajočo plačo na delovnem mestu, ki ga je delavec dejansko opravljal in plačo za delovno mesto, za katerega mu je bila izdana odločba. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o razporeditvi v plačni razred.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi sklepa Vlade RS, zato ker je takšen dodatek prejemal tudi na prejšnjem delovnem mestu, kjer naj bi opravljal enako delo. Merilo za priznanje uvrstitve v plačni razred in priznanje dodatkov ni to, kakšno plačo in dodatke je tožnik prejemal pred spornim obdobjem, temveč to, koliko znaša plača in dodatki za delovno mesto, ki ga je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal. Ker se delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju, ni opravljalo kot delo na formacijski dolžnosti, tožnik za takšno delo ni upravičen do 20 % dodatka po sklepu Vlade RS.
predčasna starostna pokojnina - obnova postopka - nova dejstva
V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka. Gre za novo dejstvo ter zakonit razlog za obnovo postopka (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP), tožnica je predlog za obnovo postopka podala znotraj enomesečnega roka, odkar je zvedela za mnenje revizorja in tudi znotraj triletnega objektivnega roka. Gre tudi za novo dejstvo, katerega tožnica brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku in bi, če bi bilo upoštevano že v prejšnjem postopku, pripeljalo do drugačne odločbe. Novo dejstvo se nanaša na podatke o plačah, izplačanih iz naslova dobička iz leta 1992, za sporočanje in vnos teh podatkov v matično evidenco pa je bil pristojen tožničin delodajalec oz. toženec in že zato tožnica brez svoje krivde ni mogla vedeti, ali so vneseni v obrazce M4 in potem upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Ker je bila revizija podatkov pri delodajalcu opravljena v letu 2008, tožnica navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku.
splošni in posebni pogoji zavarovanja - pogoji zavarovanja
Splošni pogoji niso neveljavni, če je na podlagi vsebovane tabele ocene končne škode mogoče že ob nastanku škode izračunati končno zavarovalno vsoto - višino škode.
Pritožbeno sodišče meni, da je pritožbeni razlog podan, saj 142. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da je treba tudi nalog za plačilo sodne takse vročati osebno stranki v skladu s kriteriji, zapisanimi v 142. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 9. 2014 z dovolitvijo obročnega plačila smiselno spremenilo plačilni nalog, zato bi moralo tudi sklep z dne 19. 9. 2014 vročati osebno.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 32. ZDR-1 člen 9.
stroški za nastanitev - delo v tujini - javni uslužbenec - ničnost pogodbenega določila
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o delu v tujini za določen čas, v kateri je bilo določeno, da tožnik (javni uslužbenec) ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo, to je povračil stroškov za nastanitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnik s podpisom pogodbe povračilu stroškov za nastanitev odpovedal. V pogodbi o zaposlitvi ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic, kot jih določa zakon oziroma predpis. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi s področja delovnega prava. Uredba je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja tako za tožnika in toženo stranko. Če delodajalec kot močnejša stranka ravna v nasprotju z zakonsko določbo oziroma določbo predpisa, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Plačilo stroškov bivanja za čas dela v tujini predstavlja bistveni pogoj, da lahko javni uslužbenec delo v tujini sploh opravlja. Zato je takšno pogodbeno določilo nično.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije - insolventnost delodajalca
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
URS člen 32. OZ člen 6, 141, 141/1, 141/2, 180, 180/3. ZDZdr člen 2, 2-17, 74, 74/1, 74/1-3.
objektivna odgovornost zavoda za protipravno ravnanje varovanca - zavrnitev tožbenega zahtevka - pričakovano ravnanje dobrega strokovnjaka - strožja presoja ravnanja zavoda - omejitev svobode gibanja - nepredvidljivo ravnanje duševno prizadetih - škoda ob izgubi bližnjega - trajna življenjska skupnost
Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je zavod odgovoren za tožnici nastalo škodo, ker je bil dolžan pričakovati in preprečiti ravnanje L.P., ki je s svojim vedenjem in značilno hitro hojo s specifičnimi kretnjami okončin izstopala med varovanci. Res je, da je potrebno ravnanje zavoda presojati strožje in da mora njegovo ravnanje ustrezati pričakovanemu ravnanju dobrega strokovnjaka, vendar pa je ravnanje duševno prizadetih velikokrat nepredvidljivo, vsakega takšnega protipravnega ravnanja varovanca pa zavod tudi kot dober strokovnjak ne more preprečiti ali se mu izogniti. Odgovornost zavoda za ravnanje duševno prizadetih oseb ni objektivna. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da zavod dolžnega nadzorstva nad varovanko v predmetni zadevi ni opustil, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženko.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni izkazano tolikšno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, da ne bi bil več sposoben za organizirano pridobitno delo. Zato tožbeni zahtevek za njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013795
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju svojega dela (povijanju palete s folijo oz. nameščanju etikete na paleto), ko ga je z ročnim električnim viličarjem, na katerem je prevažal sode z 200 litrov tekočine, zadel sodelavec, ki ne bi smel speljati, dokler ne bi bil prepričan, da je prehod prost. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.
ZPP člen 99, 99/2, 137, 137/1. ZDR-1 člen 7, 84, 84/1, 85, 85/1, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3.
pooblaščenec - pooblastilo - preklic pooblastila - odvetnik - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - rok za podajo odpovedi - zagovor - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Odpoved oziroma preklic pooblastila se mora po drugem odstavku 99. člena ZPP naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek bodisi pisno bodisi ustno na zapisnik, zato lahko preklic oziroma odpoved pooblastila učinkuje v razmerju do sodišča od dneva, ko je sodišče z njim seznanjeno. Ker sodišče prve stopnje, ko je poslalo pisni odpravek sodbe pooblaščencu tožnice, še ni bilo seznanjeno z odpovedjo oziroma preklicem pooblastila, je bila sodba pravilno vročena tožnici po odvetniku.
Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila ta kršitev storjena. Očitki v elektronskih sporočilih so povezani z domnevnimi nepravilnostmi, na katere je tožnica opozarjala. Komunikacija tožnice v elektronskih sporočilih ne zadeva sodelavke „ad personam“, saj se sporočila ne nanašajo na katero od njenih osebnih okoliščin, z učinkom ali namenom prizadeti njeno dostojanstvo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč se očitki nanašajo na nepravilnosti, za katere je po stališču tožnice sodelavka odgovorna kot vodja sektorja gradnje pri toženi stranki. Zato ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem izvajala mobbing nad delavko v smislu določbe 7. člena ZDR-1. Zato njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014153
ZDR člen 134, 134/2, 184. OZ člen 131, 131/1, 165, 174, 352, 352/2. ZPP člen 2, 2/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - premoženjska škoda - renta - zastaranje - izguba dohodka
Tožnik zaradi nezgode pri delu v tem sporu od prve toženke (zavarovalnice) in druge toženke (delodajalca) vtožuje premoženjsko škodo. Tožnik je zaradi istega škodnega dogodka zoper prvo toženko (zavarovalnico) vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pri sodišču splošne pristojnosti. V tamkajšnjem sporu je prva toženka temelj odškodninskega zahtevka v celoti priznala, zato je sodišče odločalo le o višini nepremoženjske škode. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo v konkretnem sporu upoštevati, da temelj tožbenega zahtevka med strankami ni sporen. Sodišče v tem sporu na odločitev glede temelja ni vezano, ker druga toženka v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti ni sodelovala, odgovornost prve toženke pa temelji na zavarovalni pogodbi med obema toženima strankama. Poleg tega sodišče v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato se pravnomočnost lahko nanaša le na zahtevke, ki jih je tožnik s tožbo uveljavljal, ne pa tudi na morebitne druge zahtevke, ki jih ni uveljavljal.
Tožbeni zahtevek za plačilo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nadaljnje nezmožnosti za delo (v posledici škodnega dogodka) temelji na določbi 174. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je glede višine tožnikovega prikrajšanja pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo, ki je izračunala razliko med dohodkom, ki bi ga tožnik prejemal ob normalnem teku stvari in med njegovimi prejemki po škodnem dogodku ter odločilo, da je tožnik iz tega naslova upravičen do denarne rente v določenem znesku.