ZP-1 člen 202e, 202e/2, 202e/5, ZP-1H člen 30, ZPrCP člen 23, 23/4.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - uporaba določb novejšega zakona - hujši prekršek
Sklep o ugoditvi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 26/2013 je prvostopenjsko sodišče izdalo 13. junija 2013, zato je pritožnikova trditev, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe zakona, veljavne pred uveljavitvijo novele ZP-1H, pravilna.
zavrženje pritožbe - rok za vložitev pritožbe - zamuda roka
Sodba sodišča prve stopnje, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena 10. 12. 2014. Rok za pritožbo je tako začel teči 11. 12. 2014 in se je skladno z določbo četrtega odstavka 111. člena ZPP, ob upoštevanju, da so bili dnevi od 26. 12. do 28. 12. 2014 dela prosti dnevi, iztekel v ponedeljek dne 29. 12. 2014. Ker je tožnik pritožbo priporočeno po pošti poslal 30. 12. 2014, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno (343/1 čl. ZPP).
odpravnina - pravna oseba - odgovornost družbenika
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od toženca, ki je bil edini družbenik podjetja A. d.o.o., vtoževala izplačilo odpravnine, do katere je bila upravičena na podlagi 109. člena ZDR, sorazmernega dela plače za sporno obdobje in regresov za letni dopust za sporna leta. Tožnici je delovno razmerje pri tej družbi prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožničin delodajalec je na podlagi 425. člena ZGD-1 prenehal po skrajšanem postopku brez likvidacije. Glede na to, da je iz podatkov AJPES razvidno, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz registra, da je celotno premoženje družbe po njenem prenehanju prevzel toženec kot edini družbenik in da je prevzel tudi obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe, je toženec pasivno legitimiran v tem individualnem delovnem sporu. Tožnici terjatve iz naslova delovnega razmerja, ki jih je vtoževala v tem individualnem delovnem sporu, niso bile obračunane in poplačane, zato je njen tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Pri odločanju o tem, kolikšen je uspeh posamezne stranke v pravdnem postopku je odločilno načelo končnega uspeha v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.
Sklenitev izvensodne poravnave ima enako naravo kot izpolnitev zahtevka. Ker je druga tožena stranka (zavarovalnica) s sklenitvijo izvensodne poravnave ravnala v imenu svojega zavarovanca, to je prve tožene stranke (tožnikov delodajalec), se šteje, da je izvensodno poravnavo sklenila prva tožena stranka sama. Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP tožnik, ki je tožbo umaknil takoj po sklenitvi izvensodne poravnave, ne bi bil dolžan povrniti prvi toženi stranki stroškov, če bi prva tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek. Ker pa je tožnik sklenil izvensodno poravnavo, v kateri se je dogovoril za delno plačilo vtoževane odškodnine, kar pomeni, da se je zadovoljil le z delno izpolnitvijo zahtevka, in v celoti umaknil tožbo, lahko prva tožena stranka kljub pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP od tožnika zahteva povrnitev pravdnih stroškov v obsegu, do katerega je upravičena v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081019
OZ člen 33, 33/1, 87, 87/1, 190, 190/3, 440, 1035, 1037, 1037/1. SPZ člen 49. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12.
predpogodba – ničnost pogodbe – prodaja tuje stvari – nakazilo – kondikcijski zahtevki – dvakratno odločanje o istem zahtevku - podrejeni zahtevek - ne bis in idem
Tožeča stranka je bila ob sklenitvi Predpogodbe seznanjena, da nepremičnine niso v lasti prvotožene stranke kot prodajalca. Sama okoliščina, da prvotožena stranka ni bila lastnik nepremičnin, ne bi izključevala veljavnosti kupoprodajne pogodbe kot obligacijskopravnega posla, v kolikor bi bila sklenjena. Takšna pogodba bi ustvarjala zavezo prvotožene stranke, da na tožečo stranko prenese v last predmetne nepremičnine, kar bi lahko storila le s sklenitvijo ustrezne pogodbe z dejanskim lastnikom nepremičnin, ki je vpisan v zemljiški knjigi.
Sodišče prve stopnje je dopustilo tožbo glede istovrstnega tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko in v okviru točke II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, je s tem v okviru iste sodbe dvakrat odločilo o istem tožbenem zahtevku. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013795
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju svojega dela (povijanju palete s folijo oz. nameščanju etikete na paleto), ko ga je z ročnim električnim viličarjem, na katerem je prevažal sode z 200 litrov tekočine, zadel sodelavec, ki ne bi smel speljati, dokler ne bi bil prepričan, da je prehod prost. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.
Med istima pravdnima strankama že teče pravda o istem zahtevku v zadevi, ki se vodi pred istim sodiščem in v kateri je bila tožba vročena toženi stranki dne 23. 12. 2014. Po določbi tretjega odstavka 189. člena ZPP se, dokler pravda teče, o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami, če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo v tem sporu dne 23. 1. 2015, pravilno zavrglo.
ZPP člen 99, 99/2, 137, 137/1. ZDR-1 člen 7, 84, 84/1, 85, 85/1, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3.
pooblaščenec - pooblastilo - preklic pooblastila - odvetnik - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - rok za podajo odpovedi - zagovor - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Odpoved oziroma preklic pooblastila se mora po drugem odstavku 99. člena ZPP naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek bodisi pisno bodisi ustno na zapisnik, zato lahko preklic oziroma odpoved pooblastila učinkuje v razmerju do sodišča od dneva, ko je sodišče z njim seznanjeno. Ker sodišče prve stopnje, ko je poslalo pisni odpravek sodbe pooblaščencu tožnice, še ni bilo seznanjeno z odpovedjo oziroma preklicem pooblastila, je bila sodba pravilno vročena tožnici po odvetniku.
Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila ta kršitev storjena. Očitki v elektronskih sporočilih so povezani z domnevnimi nepravilnostmi, na katere je tožnica opozarjala. Komunikacija tožnice v elektronskih sporočilih ne zadeva sodelavke „ad personam“, saj se sporočila ne nanašajo na katero od njenih osebnih okoliščin, z učinkom ali namenom prizadeti njeno dostojanstvo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč se očitki nanašajo na nepravilnosti, za katere je po stališču tožnice sodelavka odgovorna kot vodja sektorja gradnje pri toženi stranki. Zato ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem izvajala mobbing nad delavko v smislu določbe 7. člena ZDR-1. Zato njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014153
ZDR člen 134, 134/2, 184. OZ člen 131, 131/1, 165, 174, 352, 352/2. ZPP člen 2, 2/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - premoženjska škoda - renta - zastaranje - izguba dohodka
Tožnik zaradi nezgode pri delu v tem sporu od prve toženke (zavarovalnice) in druge toženke (delodajalca) vtožuje premoženjsko škodo. Tožnik je zaradi istega škodnega dogodka zoper prvo toženko (zavarovalnico) vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pri sodišču splošne pristojnosti. V tamkajšnjem sporu je prva toženka temelj odškodninskega zahtevka v celoti priznala, zato je sodišče odločalo le o višini nepremoženjske škode. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo v konkretnem sporu upoštevati, da temelj tožbenega zahtevka med strankami ni sporen. Sodišče v tem sporu na odločitev glede temelja ni vezano, ker druga toženka v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti ni sodelovala, odgovornost prve toženke pa temelji na zavarovalni pogodbi med obema toženima strankama. Poleg tega sodišče v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato se pravnomočnost lahko nanaša le na zahtevke, ki jih je tožnik s tožbo uveljavljal, ne pa tudi na morebitne druge zahtevke, ki jih ni uveljavljal.
Tožbeni zahtevek za plačilo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nadaljnje nezmožnosti za delo (v posledici škodnega dogodka) temelji na določbi 174. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je glede višine tožnikovega prikrajšanja pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo, ki je izračunala razliko med dohodkom, ki bi ga tožnik prejemal ob normalnem teku stvari in med njegovimi prejemki po škodnem dogodku ter odločilo, da je tožnik iz tega naslova upravičen do denarne rente v določenem znesku.
predčasna starostna pokojnina - obnova postopka - nova dejstva
V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka. Gre za novo dejstvo ter zakonit razlog za obnovo postopka (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP), tožnica je predlog za obnovo postopka podala znotraj enomesečnega roka, odkar je zvedela za mnenje revizorja in tudi znotraj triletnega objektivnega roka. Gre tudi za novo dejstvo, katerega tožnica brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku in bi, če bi bilo upoštevano že v prejšnjem postopku, pripeljalo do drugačne odločbe. Novo dejstvo se nanaša na podatke o plačah, izplačanih iz naslova dobička iz leta 1992, za sporočanje in vnos teh podatkov v matično evidenco pa je bil pristojen tožničin delodajalec oz. toženec in že zato tožnica brez svoje krivde ni mogla vedeti, ali so vneseni v obrazce M4 in potem upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Ker je bila revizija podatkov pri delodajalcu opravljena v letu 2008, tožnica navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku.
splošni in posebni pogoji zavarovanja - pogoji zavarovanja
Splošni pogoji niso neveljavni, če je na podlagi vsebovane tabele ocene končne škode mogoče že ob nastanku škode izračunati končno zavarovalno vsoto - višino škode.
ZJU člen 146/3, 156, 156/2, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR člen 88, 88/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je z Aktom o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z 2. odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. Tožena stranka je izpolnila tudi svojo obveznost iz 158. člena ZJU in je predhodno preverila možnost premestitve tožnice na drugo delovno mesto. Pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev tožnice na podlagi 2. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen), niti ni bilo možnosti, da se tožnici s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto (3. odstavek 158. člena ZJU) ter ni bilo možnosti za premestitev na podlagi 4. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda). Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznost iz 5. odstavka 158. člena ZJU in je tožnico, ki je v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnice v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz 2. odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0069134
ZIZ člen 38, 38/5, 168, 239. OT tarifna številka 39, 39-5.
nagrada za pribavo zemljiškoknjižnega izpiska
Nagrada za pribavo zemljiškoknjižnih izpiskov na podlagi 5. točke tar. št. 39 OT se prizna le, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v okviru priprave predloga za izvršbo oziroma predloga za zavarovanje.
priznanje ločitvene pravice v stečajnem postopku - predhodna odredba - začetek stečajnega postopka - prerekanje ločitvene pravice v stečajnem postopku
Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Zato je posledica priznanja terjatve v stečajnem postopku (na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev), da preneha pravna korist (interes) upnika za vodenje (nadaljevanje) postopka, s katero se uveljavlja ta terjatev in pravdno sodišče zavrže tožbo, s katero se uveljavlja ta terjatev. To smiselno velja za ločitveno pravico, priznanje ločitvene pravice stečajnega upravitelja ima učinek pravnomočne odločbe o ugotovitvi njenega obstoja.
Priznanje terjatev oziroma ločitvenih pravic po prvem odstavku 61. člena ZFPPIPP ne more biti pogojno. Stečajni upravitelj je strokovnjak in če meni, da ima razloge za prerekanje ločitvene pravice, mora to jasno, nedvoumno izjaviti.
„Generalno” prerekanje v opombi ni določno prerekanje ločitvenih pravic. Z njim stečajni upravitelj, katerega zakonska dolžnost je določno se izjaviti o prijavljeni ločitveni pravici, ne more prevaliti te zakonske dolžnosti nazaj na sodišče, ki je odločalo v postopku zavarovanja. Če je ob preizkusu ločitvenih pravic menil, da ima argumente za prerekanje (sedaj jih navaja v pritožbi: teorija in sodna praksa, namen zakonodajalca že pred novelo ZFPPIPP-F), bi moral to že tedaj določno izjaviti.
USTAVNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0075151
URS člen 22, 26. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 182, 182/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 121/1-a, 121/1-c, 121/1-g, 121/3, 121a. ZICPES člen 71. Uredba sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice člen 10, 13. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 4, 4/16, 4/16-a, 4/17, 4/18, 5, 5/2. Uredba Sveta ES št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 9, 9/1, 9/1-a, 9/1-b, 9/2.
kršitev pravic industrijske lastnine – pravice iz znamke – tožba zaradi kršitve pravic – konkretiziranost tožbenega zahtevka – ugotovitvena tožba – ugotovitveni zahtevek – restitucijski zahtevek – bistvene kršitve določb pravdnega postopka – objava sodbe – prepovedni zahtevek – prepoved bodočih kršitev – sodno varstvo imetnika znamke – osebnostne pravice – uporaba blaga v gospodarskem prometu – posredni carinski zastopnik – uničenje zaseženega blaga – zahtevek za uničenje – deklarant – sprostitev v prost promet – carinska deklaracija – skupnostno blago – bodoče kršitve znamke – obstoječe kršitve znamke – kolizija dveh blagovnih znamk Skupnosti – prednostno načelo – načelo pravne varnosti – prepoved retroaktivnosti – stroški skladiščenja – razlikovalni učinek – istovrstno blago – interpretacijske odločbe SEU
Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba pa je lahko katerakoli oseba, ki v gospodarskem sporu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikove znamke, pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev.
Z vložitvijo carinske deklaracije za carinski postopek sprostitve blaga v prost promet pridobi neskupnostno blago carinski status skupnostnega blaga in se sprosti v gospodarski promet. Ker je prvo tožena stranka vložila carinsko deklaracijo, so bile njene storitve v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo.
Ker za presojo, da je prišlo do kršitve pravic industrijske lastnine krivda povzročitelja ni pomembna, ampak zadošča obstoj objektivnega dejstva, tožena stranka tudi ne more uspeti s ponavljanjem navedb o tem, da s predmetnim blagom ni imela stika, ker se je blago nahajalo v zaprtem zabojniku, da iz fakture znamka tožeče stranke ne izhaja in na svojih dokumentih ni uporabljala znakov, ki so podobni ali enaki znakom tožeče stranke. Tudi z ugovorom, da ne razpolaga s strokovnim znanjem na področju presojanja o originalnosti izdelkov, tožena stranka ne more uspeti. Subjektivne okoliščine, ki jih navaja pritožnica na ugotovitev obstoja kršitve pravic iz znamke ne vplivajo.
ZICPES ne predstavlja specialnega predpisa v razmerju do ZIL-1, saj je naslovljen na carinske organe, ki nimajo pristojnosti odločati o sami pravici intelektualne lastnine. Prav tako tudi določilo tretjega odstavka 121. člena ZIL-1 nima narave specialnega določila, ki bi razširilo katalog zahtevkov, ki jih ima na voljo imetnik pravic po prvem odstavku 121. člena ZIL-1, temveč je treba to določbo razlagati v povezavi s prvim odstavkom citiranega člena tako, da imetnik pravic tudi proti tretjemu lahko uveljavlja le zahtevke določene v prvem odstavku citiranega člena.
Objava sodbe je po določilih ZIL-1 namenjena obveščanju in ozaveščanju javnosti o kršitvi, hkrati pa deluje še kot preventivno sredstvo odvračanja od kršitve pravic in odpravlja škodljive posledice kršitvenega dejanja pri osebah, ki so bile s kršitvijo seznanjene (restitucijski zahtevek).
Imetniku znamke nevarnosti bodočih kršitev v primeru, ko imetnik znamke dokaže, da je do kršitev pravice že prišlo, ni treba posebej izkazovati glede dejanj, ki so istovrstna s tistimi, ki so predmet že ugotovljenih kršitev.
Pri presoji obstoja kršitve znamke se opravita primerjava enakosti ali podobnosti blaga, zaseženega s spornim znakom in znamko ter primerjava enakosti ali podobnosti spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev.
predpogodba – dogovor o nakupu zazidljive parcele – dogovor o ari – predujem za nakup nepremičnine
Ker mora predpogodba vsebovati vse bistvene sestavine glavne pogodbe, ki morajo biti zapisane v enaki obliki, kot je potrebna za glavno pogodbo, kar v konkretnem primeru velja tako za pravilno označen predmet pogodbe kot ceno, omenjena listina pa tega ne vsebuje, tudi plačanega zneska 500.000,00 SIT ne moremo šteti kot are za utrditev pogodbene obveznosti, ne glede na takšno poimenovanje pogodbenih strank. Dogovor o ari ima namreč akcesorni značaj in je veljavno sklenjen le, če je veljavno sklenjena pogodba, za utrditev katere je bila ara dana. Ker stranki ob izročitvi zneska 500.000,00 SIT veljavne pogodbe (niti v obliki predpogodbe) nista sklenili, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da omenjeni znesek lahko predstavlja le predujem za nakup nepremičnine, do katerega pa kasneje ni prišlo.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije - insolventnost delodajalca
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
plačilo razlike v plači - razporeditev v plačni razred - dejansko opravljanje dela - dodatek k plači - vojak
Tožnik uveljavlja, da ni opravljal dela na delovnem mestu, za katerega sta mu bila izdana ukaz in izpodbijana odločba o razporeditvi v plačni razred, temveč da opravlja delo na drugem delovnem mestu. Sodišče pri presoji zakonitosti odločbe, s katero je na podlagi ukaza določena plača, ne presoja zakonitosti ukaza in njegove vsebinske pravilnosti. V takšnem primeru se odločba o razporeditvi v plačni razred in določitvi dodatkov ne razveljavi, temveč se delavcu dosodi le razlika med pripadajočo plačo na delovnem mestu, ki ga je delavec dejansko opravljal in plačo za delovno mesto, za katerega mu je bila izdana odločba. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o razporeditvi v plačni razred.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi sklepa Vlade RS, zato ker je takšen dodatek prejemal tudi na prejšnjem delovnem mestu, kjer naj bi opravljal enako delo. Merilo za priznanje uvrstitve v plačni razred in priznanje dodatkov ni to, kakšno plačo in dodatke je tožnik prejemal pred spornim obdobjem, temveč to, koliko znaša plača in dodatki za delovno mesto, ki ga je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal. Ker se delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju, ni opravljalo kot delo na formacijski dolžnosti, tožnik za takšno delo ni upravičen do 20 % dodatka po sklepu Vlade RS.
Glede na trditveno podlago in glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni dokazal sklenitve ustne pogodbe o zamenjavi nepremičnin oziroma nastanka take pogodbe, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za neobstoječ pravni posel. Dedna izjava z dne 3. 6. 2004 ni nična, saj ni bila podana v nasprotju s 133. in 136. členom ZD, tožnik pa v trditvah ni navedel dejstev o obstoju zakonskih razlogov za ničnost.