USTAVNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0075151
URS člen 22, 26. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 182, 182/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 121/1-a, 121/1-c, 121/1-g, 121/3, 121a. ZICPES člen 71. Uredba sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice člen 10, 13. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 4, 4/16, 4/16-a, 4/17, 4/18, 5, 5/2. Uredba Sveta ES št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 9, 9/1, 9/1-a, 9/1-b, 9/2.
kršitev pravic industrijske lastnine – pravice iz znamke – tožba zaradi kršitve pravic – konkretiziranost tožbenega zahtevka – ugotovitvena tožba – ugotovitveni zahtevek – restitucijski zahtevek – bistvene kršitve določb pravdnega postopka – objava sodbe – prepovedni zahtevek – prepoved bodočih kršitev – sodno varstvo imetnika znamke – osebnostne pravice – uporaba blaga v gospodarskem prometu – posredni carinski zastopnik – uničenje zaseženega blaga – zahtevek za uničenje – deklarant – sprostitev v prost promet – carinska deklaracija – skupnostno blago – bodoče kršitve znamke – obstoječe kršitve znamke – kolizija dveh blagovnih znamk Skupnosti – prednostno načelo – načelo pravne varnosti – prepoved retroaktivnosti – stroški skladiščenja – razlikovalni učinek – istovrstno blago – interpretacijske odločbe SEU
Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba pa je lahko katerakoli oseba, ki v gospodarskem sporu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikove znamke, pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev.
Z vložitvijo carinske deklaracije za carinski postopek sprostitve blaga v prost promet pridobi neskupnostno blago carinski status skupnostnega blaga in se sprosti v gospodarski promet. Ker je prvo tožena stranka vložila carinsko deklaracijo, so bile njene storitve v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo.
Ker za presojo, da je prišlo do kršitve pravic industrijske lastnine krivda povzročitelja ni pomembna, ampak zadošča obstoj objektivnega dejstva, tožena stranka tudi ne more uspeti s ponavljanjem navedb o tem, da s predmetnim blagom ni imela stika, ker se je blago nahajalo v zaprtem zabojniku, da iz fakture znamka tožeče stranke ne izhaja in na svojih dokumentih ni uporabljala znakov, ki so podobni ali enaki znakom tožeče stranke. Tudi z ugovorom, da ne razpolaga s strokovnim znanjem na področju presojanja o originalnosti izdelkov, tožena stranka ne more uspeti. Subjektivne okoliščine, ki jih navaja pritožnica na ugotovitev obstoja kršitve pravic iz znamke ne vplivajo.
ZICPES ne predstavlja specialnega predpisa v razmerju do ZIL-1, saj je naslovljen na carinske organe, ki nimajo pristojnosti odločati o sami pravici intelektualne lastnine. Prav tako tudi določilo tretjega odstavka 121. člena ZIL-1 nima narave specialnega določila, ki bi razširilo katalog zahtevkov, ki jih ima na voljo imetnik pravic po prvem odstavku 121. člena ZIL-1, temveč je treba to določbo razlagati v povezavi s prvim odstavkom citiranega člena tako, da imetnik pravic tudi proti tretjemu lahko uveljavlja le zahtevke določene v prvem odstavku citiranega člena.
Objava sodbe je po določilih ZIL-1 namenjena obveščanju in ozaveščanju javnosti o kršitvi, hkrati pa deluje še kot preventivno sredstvo odvračanja od kršitve pravic in odpravlja škodljive posledice kršitvenega dejanja pri osebah, ki so bile s kršitvijo seznanjene (restitucijski zahtevek).
Imetniku znamke nevarnosti bodočih kršitev v primeru, ko imetnik znamke dokaže, da je do kršitev pravice že prišlo, ni treba posebej izkazovati glede dejanj, ki so istovrstna s tistimi, ki so predmet že ugotovljenih kršitev.
Pri presoji obstoja kršitve znamke se opravita primerjava enakosti ali podobnosti blaga, zaseženega s spornim znakom in znamko ter primerjava enakosti ali podobnosti spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev.
zahteva za izločitev listin - uradni zaznamek o zaslišanju osumljenega - zaslišanje brez navzočnosti zagovornika
Glede na določbo tretjega odstavka 148.a člena ZKP v primeru, da je bil osumljeni zaslišan brez navzočnosti zagovornika sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo, kar pa ne pomeni, da je treba takšno listino iz spisa izločiti.
Sklenitev izvensodne poravnave ima enako naravo kot izpolnitev zahtevka. Ker je druga tožena stranka (zavarovalnica) s sklenitvijo izvensodne poravnave ravnala v imenu svojega zavarovanca, to je prve tožene stranke (tožnikov delodajalec), se šteje, da je izvensodno poravnavo sklenila prva tožena stranka sama. Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP tožnik, ki je tožbo umaknil takoj po sklenitvi izvensodne poravnave, ne bi bil dolžan povrniti prvi toženi stranki stroškov, če bi prva tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek. Ker pa je tožnik sklenil izvensodno poravnavo, v kateri se je dogovoril za delno plačilo vtoževane odškodnine, kar pomeni, da se je zadovoljil le z delno izpolnitvijo zahtevka, in v celoti umaknil tožbo, lahko prva tožena stranka kljub pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP od tožnika zahteva povrnitev pravdnih stroškov v obsegu, do katerega je upravičena v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 32. ZDR-1 člen 9.
stroški za nastanitev - delo v tujini - javni uslužbenec - ničnost pogodbenega določila
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o delu v tujini za določen čas, v kateri je bilo določeno, da tožnik (javni uslužbenec) ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo, to je povračil stroškov za nastanitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnik s podpisom pogodbe povračilu stroškov za nastanitev odpovedal. V pogodbi o zaposlitvi ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic, kot jih določa zakon oziroma predpis. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi s področja delovnega prava. Uredba je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja tako za tožnika in toženo stranko. Če delodajalec kot močnejša stranka ravna v nasprotju z zakonsko določbo oziroma določbo predpisa, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Plačilo stroškov bivanja za čas dela v tujini predstavlja bistveni pogoj, da lahko javni uslužbenec delo v tujini sploh opravlja. Zato je takšno pogodbeno določilo nično.
pripoznava tožbenega zahtevka – izdaja sodbe brez naroka – zahteva za povrnitev stroškov postopka – pravočasnost zahteve – rok – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Drugi toženki ni mogoče očitati, da že v odgovoru na tožbo, s katerim je tožbeni zahtevek pripoznala, ni priglasila vseh pravdnih stroškov, saj ni mogla vedeti, da bo zahtevek pripoznal tudi prvi toženec, in bodo s tem izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez naroka. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče smiselno uporabiti 7. odstavek 163. člena ZPP, ki omogoča vložitev zahteve za povračilo stroškov postopka v petnajstih dneh od prejema odločbe, ki je povzročila konec postopka zunaj obravnave.
plačilo razlike plače - nov plačni sistem - nadzor - javni uslužbenci - prevedba plače - napredovanja
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 nepravilno dvakrat upoštevala napredovanje tožnice, in sicer je najprej upoštevala štiri napredovanja pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnice v 31. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela štiri napredovanja, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.
Tožena stranka ob prevedbi tožnice v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnico z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožničino delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnice v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS.
ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstvo, na katere vložnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Vložnik je v postavljenem roku vložil vlogo, naslovljeno „vloga za odškodnino“, vendar je v skladu z navodili sodišča ni popravil tako, da bi jo lahko sodišče obravnavalo kot tožbo. Ta namreč še vedno ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev in ne dejstev, na katere vložnik opira zahtevek in ne dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Zato je vloga pravilno zavržena.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo denarje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - zagovor
Tožnik (voznik tovornega vozila) je spornega dne od tožene stranke prejel denar, s katerim bi moral družbi plačati račun za popravilo priklopnika v Nemčiji, vendar računa ni poravnal, temveč je denar deloma porabil za igranje na igralnih avtomatih. S tem je storil kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Delavec se pravici do odpravnine ne more odpovedati. Tožnik, ki mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz razloga nesposobnosti, je zato upravičen do pripadajoče odpravnine na podlagi 109. člena ZDR in ne zgolj v višini, dogovorjeni med tožnikom in toženo stranko v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij.
predpogodba – dogovor o nakupu zazidljive parcele – dogovor o ari – predujem za nakup nepremičnine
Ker mora predpogodba vsebovati vse bistvene sestavine glavne pogodbe, ki morajo biti zapisane v enaki obliki, kot je potrebna za glavno pogodbo, kar v konkretnem primeru velja tako za pravilno označen predmet pogodbe kot ceno, omenjena listina pa tega ne vsebuje, tudi plačanega zneska 500.000,00 SIT ne moremo šteti kot are za utrditev pogodbene obveznosti, ne glede na takšno poimenovanje pogodbenih strank. Dogovor o ari ima namreč akcesorni značaj in je veljavno sklenjen le, če je veljavno sklenjena pogodba, za utrditev katere je bila ara dana. Ker stranki ob izročitvi zneska 500.000,00 SIT veljavne pogodbe (niti v obliki predpogodbe) nista sklenili, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da omenjeni znesek lahko predstavlja le predujem za nakup nepremičnine, do katerega pa kasneje ni prišlo.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije - insolventnost delodajalca
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
predčasna starostna pokojnina - obnova postopka - nova dejstva
V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka. Gre za novo dejstvo ter zakonit razlog za obnovo postopka (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP), tožnica je predlog za obnovo postopka podala znotraj enomesečnega roka, odkar je zvedela za mnenje revizorja in tudi znotraj triletnega objektivnega roka. Gre tudi za novo dejstvo, katerega tožnica brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku in bi, če bi bilo upoštevano že v prejšnjem postopku, pripeljalo do drugačne odločbe. Novo dejstvo se nanaša na podatke o plačah, izplačanih iz naslova dobička iz leta 1992, za sporočanje in vnos teh podatkov v matično evidenco pa je bil pristojen tožničin delodajalec oz. toženec in že zato tožnica brez svoje krivde ni mogla vedeti, ali so vneseni v obrazce M4 in potem upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Ker je bila revizija podatkov pri delodajalcu opravljena v letu 2008, tožnica navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku.
splošni in posebni pogoji zavarovanja - pogoji zavarovanja
Splošni pogoji niso neveljavni, če je na podlagi vsebovane tabele ocene končne škode mogoče že ob nastanku škode izračunati končno zavarovalno vsoto - višino škode.
ZJU člen 146/3, 156, 156/2, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR člen 88, 88/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je z Aktom o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z 2. odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. Tožena stranka je izpolnila tudi svojo obveznost iz 158. člena ZJU in je predhodno preverila možnost premestitve tožnice na drugo delovno mesto. Pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev tožnice na podlagi 2. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen), niti ni bilo možnosti, da se tožnici s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto (3. odstavek 158. člena ZJU) ter ni bilo možnosti za premestitev na podlagi 4. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda). Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznost iz 5. odstavka 158. člena ZJU in je tožnico, ki je v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnice v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz 2. odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
ZDR člen 42, 130, 130/1, 131, 142, 142/1,143, 143/1, 147, 147/6, 147/7. Uredba o povračilu stroškov za službeno potovanje v tujino. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti člen 12, 16, 18, 19. Kolektivna pogodba o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 člen 2, 2/1, 21, 21/2. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo člen 45, 45/1. ZPP člen 213, 213/2, 254, 254/3, 287.
dnevnice - regres za letni dopust - stroški prevoza na delo in z dela - prikrajšanje pri plači - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas
Zmotno je stališče tožene stranke, da mora tožnik zaradi neizpolnjevanja potnih nalogov sam trpeti posledice neplačevanja dnevnic in dodatka za nadurno delo. Delodajalec ima po določbah ZEPDSV obveznost voditi evidenco delovnega časa. Delodajalec mora zato, če je potrebno, od delavcev zahtevati posredovanje podatkov o opravljenem dnevnem delovnem času. V primeru, da mu delavci podatkov nočejo posredovati, ima v okviru delovnega razmerja ustrezne ukrepe nasproti njim, ne morejo pa delavci zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti trpeti bremena neizplačanega plačila za opravljeno delo. Navedeno pomeni, da bi tožnik lahko zahteval plačilo dnevnic in dodatka za nadurno delo tudi, če toženi stranki sploh ne bi posredoval podatkov v zvezi z izrabo delovnega časa.
Tudi v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa je nadurno delo delo prek polnega delovnega časa (prvi odstavek 143. člena ZDR), to je delo prek 40 ur na teden in ne prek 56 ur na teden, kot znaša tedenska omejitev delovnega časa pri neenakomerni razporeditvi (šesti odstavek 147. člena ZDR).
Napačno je stališče tožene stranke, da tožnik do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ni upravičen, ker jih toženi stranki ni ustrezno priglasil. Tožena stranka je tista, ki je v skladu z določbami ZEPDSV dolžna dosledno voditi za tožnika evidenco o stroških dela, med katere je potrebno šteti tudi stroške prevoza na delo in z dela. Tožnik je zato do povračila stroškov prevoza na delo iz z dela upravičen, ne glede na to, ali jih je toženi stranki (pravočasno) priglasil ali ne.
ZDP člen 1. DPR člen 3, 3/2. OT tarifna številka 39, 39-4.
plačilo nagrade in povračilo stroškov odvetnika - kratek dopis in obvestilo - odvetniška tarifa
Glede nagrade za kratke dopise in obvestila po 4. točki tarifne številke 39 OT se ta nagrada prizna le, če gre za samostojno storitev. V navedenih tarifnih številkah je namreč izrecno določeno, da odvetnik obračuna sestavo kratkega dopisa in obvestila le, če ta ni zajeta v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije - insolventnost delodajalca
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja - zagovor - bolniški stalež
Tožena stranka zagovora ni bila dolžna prestaviti zaradi tožnikovega dopisa z zahtevo za preložitev in priloženega zdravniškega potrdila. Oboje je tožena stranka prejela na dan, za katerega je bil predviden tožnikov zagovor, vendar po poteku ure, ki je bila določena za zagovor. Bolniški stalež ni okoliščina, ki bi delavcu onemogočala, da se udeleži zagovora. Tožnik je predlagal, da se zagovor opravi z dnem, ko bo končal bolniški stalež. Preložitev zagovora na čas po izteku bolniškega staleža bi pomenila, da tožena stranka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi mogla podati, saj bi potekel subjektivni 30 dnevni rok od ugotovitve razloga za odpoved. Tožnik bi svoj zagovor lahko podal tudi pisno. Zato tožniku pravica do zagovora (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ni bila kršena.
Tožnik je v spornem času s plačilno kartico, last delodajalca, na različnih bencinskih servisih v Sloveniji za lastne potrebe nepooblaščeno kupil pet letnih vinjet za motorna vozila. Tožnikovo ravnanje pomeni kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja po 1. odstavku 240. člena KZ-1. Zato je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
ZFPPIPP člen 408, 409. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - družbenik izbrisane družbe - prevzem pravde - postopek osebnega stečaja nad družbenikom izbrisane družbe - postopek odpusta obveznosti - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - pravni učinki odpusta obveznosti - trenutek nastanka obveznosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 894/2011 je razvidno, da se je nad M. 14. 6. 2011 začel postopek osebnega stečaja. Iz sklepa istega sodišča z dne 20. 12. 2013 pa je razvidno, da so bile M. odpuščene vse navadne in podrejene terjatve do upnikov, ki so nastale do 14. 6. 2011. Iztoževana terjatev je, sledeč izreku citiranega sklepa o izvršbi 2461 Ig 7941/2007 – 2 z dne 11. 7. 2007, nastala pred 14. 6. 2011. To izhaja iz dejstva, da na podlagi tega sklepa od 28. 2. 2006 dalje dolžnik dolguje tožeči stranki zakonske zamudne obresti. Z izpodbijano sodbo pa je odločeno, da mora to terjatev tožena stranka (M.) tožeči stranki plačati. Ker torej odpust obveznosti pravnemu nasledniku M. učinkuje tudi za terjatev iz izpodbijane sodbe, v tem postopku vtoževana terjatev ni utemeljena.
Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine 2461 – Ig 7941/2007 z dne 11. 12. 2007 Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil izdan proti B. d. o. o.. Ker pa je bila ta družba izbrisana iz sodnega registra, tožena stranka pa je sedaj M., je sodišče prve stopnje s tem, ko je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi proti izbrisani družbi, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tak izrek v nasprotju sam s seboj.