URS člen 32. OZ člen 6, 141, 141/1, 141/2, 180, 180/3. ZDZdr člen 2, 2-17, 74, 74/1, 74/1-3.
objektivna odgovornost zavoda za protipravno ravnanje varovanca - zavrnitev tožbenega zahtevka - pričakovano ravnanje dobrega strokovnjaka - strožja presoja ravnanja zavoda - omejitev svobode gibanja - nepredvidljivo ravnanje duševno prizadetih - škoda ob izgubi bližnjega - trajna življenjska skupnost
Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je zavod odgovoren za tožnici nastalo škodo, ker je bil dolžan pričakovati in preprečiti ravnanje L.P., ki je s svojim vedenjem in značilno hitro hojo s specifičnimi kretnjami okončin izstopala med varovanci. Res je, da je potrebno ravnanje zavoda presojati strožje in da mora njegovo ravnanje ustrezati pričakovanemu ravnanju dobrega strokovnjaka, vendar pa je ravnanje duševno prizadetih velikokrat nepredvidljivo, vsakega takšnega protipravnega ravnanja varovanca pa zavod tudi kot dober strokovnjak ne more preprečiti ali se mu izogniti. Odgovornost zavoda za ravnanje duševno prizadetih oseb ni objektivna. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da zavod dolžnega nadzorstva nad varovanko v predmetni zadevi ni opustil, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženko.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0069134
ZIZ člen 38, 38/5, 168, 239. OT tarifna številka 39, 39-5.
nagrada za pribavo zemljiškoknjižnega izpiska
Nagrada za pribavo zemljiškoknjižnih izpiskov na podlagi 5. točke tar. št. 39 OT se prizna le, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v okviru priprave predloga za izvršbo oziroma predloga za zavarovanje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081019
OZ člen 33, 33/1, 87, 87/1, 190, 190/3, 440, 1035, 1037, 1037/1. SPZ člen 49. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12.
predpogodba – ničnost pogodbe – prodaja tuje stvari – nakazilo – kondikcijski zahtevki – dvakratno odločanje o istem zahtevku - podrejeni zahtevek - ne bis in idem
Tožeča stranka je bila ob sklenitvi Predpogodbe seznanjena, da nepremičnine niso v lasti prvotožene stranke kot prodajalca. Sama okoliščina, da prvotožena stranka ni bila lastnik nepremičnin, ne bi izključevala veljavnosti kupoprodajne pogodbe kot obligacijskopravnega posla, v kolikor bi bila sklenjena. Takšna pogodba bi ustvarjala zavezo prvotožene stranke, da na tožečo stranko prenese v last predmetne nepremičnine, kar bi lahko storila le s sklenitvijo ustrezne pogodbe z dejanskim lastnikom nepremičnin, ki je vpisan v zemljiški knjigi.
Sodišče prve stopnje je dopustilo tožbo glede istovrstnega tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko in v okviru točke II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, je s tem v okviru iste sodbe dvakrat odločilo o istem tožbenem zahtevku. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je pomembno le, da so bili v času vročitve opomina že izpolnjeni pogoji iz 4. alineje 112. člena ZDR, torej da tožena stranka tožniku pred 19. 6. 2012 (plača bi morala biti tožniku izplačana najkasneje 18. dne v mesecu) trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob pogodbeno dogovorjenem roku, zato jo je imel tožnik od tega dne dalje pravico opomniti na izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 112. člena ZDR.
Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tožnik v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR upravičen do plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
odpravnina - pravna oseba - odgovornost družbenika
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od toženca, ki je bil edini družbenik podjetja A. d.o.o., vtoževala izplačilo odpravnine, do katere je bila upravičena na podlagi 109. člena ZDR, sorazmernega dela plače za sporno obdobje in regresov za letni dopust za sporna leta. Tožnici je delovno razmerje pri tej družbi prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožničin delodajalec je na podlagi 425. člena ZGD-1 prenehal po skrajšanem postopku brez likvidacije. Glede na to, da je iz podatkov AJPES razvidno, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz registra, da je celotno premoženje družbe po njenem prenehanju prevzel toženec kot edini družbenik in da je prevzel tudi obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe, je toženec pasivno legitimiran v tem individualnem delovnem sporu. Tožnici terjatve iz naslova delovnega razmerja, ki jih je vtoževala v tem individualnem delovnem sporu, niso bile obračunane in poplačane, zato je njen tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Glede na trditveno podlago in glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni dokazal sklenitve ustne pogodbe o zamenjavi nepremičnin oziroma nastanka take pogodbe, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za neobstoječ pravni posel. Dedna izjava z dne 3. 6. 2004 ni nična, saj ni bila podana v nasprotju s 133. in 136. členom ZD, tožnik pa v trditvah ni navedel dejstev o obstoju zakonskih razlogov za ničnost.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja - zagovor - bolniški stalež
Tožena stranka zagovora ni bila dolžna prestaviti zaradi tožnikovega dopisa z zahtevo za preložitev in priloženega zdravniškega potrdila. Oboje je tožena stranka prejela na dan, za katerega je bil predviden tožnikov zagovor, vendar po poteku ure, ki je bila določena za zagovor. Bolniški stalež ni okoliščina, ki bi delavcu onemogočala, da se udeleži zagovora. Tožnik je predlagal, da se zagovor opravi z dnem, ko bo končal bolniški stalež. Preložitev zagovora na čas po izteku bolniškega staleža bi pomenila, da tožena stranka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi mogla podati, saj bi potekel subjektivni 30 dnevni rok od ugotovitve razloga za odpoved. Tožnik bi svoj zagovor lahko podal tudi pisno. Zato tožniku pravica do zagovora (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ni bila kršena.
Tožnik je v spornem času s plačilno kartico, last delodajalca, na različnih bencinskih servisih v Sloveniji za lastne potrebe nepooblaščeno kupil pet letnih vinjet za motorna vozila. Tožnikovo ravnanje pomeni kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja po 1. odstavku 240. člena KZ-1. Zato je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
ZP-1 člen 202e, 202e/2, 202e/5, ZP-1H člen 30, ZPrCP člen 23, 23/4.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - uporaba določb novejšega zakona - hujši prekršek
Sklep o ugoditvi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 26/2013 je prvostopenjsko sodišče izdalo 13. junija 2013, zato je pritožnikova trditev, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe zakona, veljavne pred uveljavitvijo novele ZP-1H, pravilna.
Tožeča stranka bi morala v predlogu za začasno odredbo podati potrebne trditve in dokaze o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje zaradi enakega varstva pravic pravdnih strank v škodo, oziroma korist ene stranke ne sme izvajati ukrepov po 108. členu ZPP, tožeča stranka pa ima možnost tudi tekom trajanja pravdnega postopka na podlagi zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov kadarkoli predlagati primerno začasno odredbo za zavarovanje svoje nedenarne terjatve ali pa predlagati zavarovanje po ZZK-1.
vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo
Sodna pošta, sploh če je v njej tožba s pozivom na pravočasen odgovor, je tako pomembna pošta, da je tožena stranka ne bi smela odložiti kjerkoli, še najmanj na mesto, kamor je očitno odlagala tudi druge kuverte. Odložiti bi jo morala na posebno mesto, ravno zato, da ne bi prišlo do založitve, če že ni poskrbela, da bi prišla do zakonitega zastopnika. Torej je sama zakrivila, da je prišlo do odtujitve pošte.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačilo odpravnine. Pritožba neutemeljeno navaja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
Izhajajoč iz navedene materialnopravne določbe (zvišanje oziroma znižanje preživnine sodišče obravnava le na zahtevo upravičenca) ter določbe prvega odstavka 3. člena ZPP, ni razloga, da stranke pri zahtevkih na zvišanje oziroma znižanje preživnine na podlagi določbe 132. člena ZZZDR ne bi smele prosto razpolagati.
Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati in torej ne izkazuje več pravnega interesa, tožbo zavrglo. Ker tožnik v tem sporu ni uspel, trpi sam svoje stroške tega postopka. Pri tem ni odločilno vprašanje, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna ali ne. Bistven je zgolj uspeh v samem sporu.
Sklenitev izvensodne poravnave ima enako naravo kot izpolnitev zahtevka. Ker je druga tožena stranka (zavarovalnica) s sklenitvijo izvensodne poravnave ravnala v imenu svojega zavarovanca, to je prve tožene stranke (tožnikov delodajalec), se šteje, da je izvensodno poravnavo sklenila prva tožena stranka sama. Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP tožnik, ki je tožbo umaknil takoj po sklenitvi izvensodne poravnave, ne bi bil dolžan povrniti prvi toženi stranki stroškov, če bi prva tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek. Ker pa je tožnik sklenil izvensodno poravnavo, v kateri se je dogovoril za delno plačilo vtoževane odškodnine, kar pomeni, da se je zadovoljil le z delno izpolnitvijo zahtevka, in v celoti umaknil tožbo, lahko prva tožena stranka kljub pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP od tožnika zahteva povrnitev pravdnih stroškov v obsegu, do katerega je upravičena v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP.
predčasna starostna pokojnina - obnova postopka - nova dejstva
V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka. Gre za novo dejstvo ter zakonit razlog za obnovo postopka (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP), tožnica je predlog za obnovo postopka podala znotraj enomesečnega roka, odkar je zvedela za mnenje revizorja in tudi znotraj triletnega objektivnega roka. Gre tudi za novo dejstvo, katerega tožnica brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku in bi, če bi bilo upoštevano že v prejšnjem postopku, pripeljalo do drugačne odločbe. Novo dejstvo se nanaša na podatke o plačah, izplačanih iz naslova dobička iz leta 1992, za sporočanje in vnos teh podatkov v matično evidenco pa je bil pristojen tožničin delodajalec oz. toženec in že zato tožnica brez svoje krivde ni mogla vedeti, ali so vneseni v obrazce M4 in potem upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Ker je bila revizija podatkov pri delodajalcu opravljena v letu 2008, tožnica navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku.
splošni in posebni pogoji zavarovanja - pogoji zavarovanja
Splošni pogoji niso neveljavni, če je na podlagi vsebovane tabele ocene končne škode mogoče že ob nastanku škode izračunati končno zavarovalno vsoto - višino škode.
ZJU člen 146/3, 156, 156/2, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR člen 88, 88/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je z Aktom o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z 2. odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. Tožena stranka je izpolnila tudi svojo obveznost iz 158. člena ZJU in je predhodno preverila možnost premestitve tožnice na drugo delovno mesto. Pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev tožnice na podlagi 2. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen), niti ni bilo možnosti, da se tožnici s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto (3. odstavek 158. člena ZJU) ter ni bilo možnosti za premestitev na podlagi 4. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda). Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznost iz 5. odstavka 158. člena ZJU in je tožnico, ki je v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnice v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz 2. odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Pritožbeno sodišče meni, da je pritožbeni razlog podan, saj 142. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da je treba tudi nalog za plačilo sodne takse vročati osebno stranki v skladu s kriteriji, zapisanimi v 142. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 9. 2014 z dovolitvijo obročnega plačila smiselno spremenilo plačilni nalog, zato bi moralo tudi sklep z dne 19. 9. 2014 vročati osebno.
USTAVNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0075151
URS člen 22, 26. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 182, 182/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 121/1-a, 121/1-c, 121/1-g, 121/3, 121a. ZICPES člen 71. Uredba sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice člen 10, 13. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 4, 4/16, 4/16-a, 4/17, 4/18, 5, 5/2. Uredba Sveta ES št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 9, 9/1, 9/1-a, 9/1-b, 9/2.
kršitev pravic industrijske lastnine – pravice iz znamke – tožba zaradi kršitve pravic – konkretiziranost tožbenega zahtevka – ugotovitvena tožba – ugotovitveni zahtevek – restitucijski zahtevek – bistvene kršitve določb pravdnega postopka – objava sodbe – prepovedni zahtevek – prepoved bodočih kršitev – sodno varstvo imetnika znamke – osebnostne pravice – uporaba blaga v gospodarskem prometu – posredni carinski zastopnik – uničenje zaseženega blaga – zahtevek za uničenje – deklarant – sprostitev v prost promet – carinska deklaracija – skupnostno blago – bodoče kršitve znamke – obstoječe kršitve znamke – kolizija dveh blagovnih znamk Skupnosti – prednostno načelo – načelo pravne varnosti – prepoved retroaktivnosti – stroški skladiščenja – razlikovalni učinek – istovrstno blago – interpretacijske odločbe SEU
Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba pa je lahko katerakoli oseba, ki v gospodarskem sporu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikove znamke, pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev.
Z vložitvijo carinske deklaracije za carinski postopek sprostitve blaga v prost promet pridobi neskupnostno blago carinski status skupnostnega blaga in se sprosti v gospodarski promet. Ker je prvo tožena stranka vložila carinsko deklaracijo, so bile njene storitve v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo.
Ker za presojo, da je prišlo do kršitve pravic industrijske lastnine krivda povzročitelja ni pomembna, ampak zadošča obstoj objektivnega dejstva, tožena stranka tudi ne more uspeti s ponavljanjem navedb o tem, da s predmetnim blagom ni imela stika, ker se je blago nahajalo v zaprtem zabojniku, da iz fakture znamka tožeče stranke ne izhaja in na svojih dokumentih ni uporabljala znakov, ki so podobni ali enaki znakom tožeče stranke. Tudi z ugovorom, da ne razpolaga s strokovnim znanjem na področju presojanja o originalnosti izdelkov, tožena stranka ne more uspeti. Subjektivne okoliščine, ki jih navaja pritožnica na ugotovitev obstoja kršitve pravic iz znamke ne vplivajo.
ZICPES ne predstavlja specialnega predpisa v razmerju do ZIL-1, saj je naslovljen na carinske organe, ki nimajo pristojnosti odločati o sami pravici intelektualne lastnine. Prav tako tudi določilo tretjega odstavka 121. člena ZIL-1 nima narave specialnega določila, ki bi razširilo katalog zahtevkov, ki jih ima na voljo imetnik pravic po prvem odstavku 121. člena ZIL-1, temveč je treba to določbo razlagati v povezavi s prvim odstavkom citiranega člena tako, da imetnik pravic tudi proti tretjemu lahko uveljavlja le zahtevke določene v prvem odstavku citiranega člena.
Objava sodbe je po določilih ZIL-1 namenjena obveščanju in ozaveščanju javnosti o kršitvi, hkrati pa deluje še kot preventivno sredstvo odvračanja od kršitve pravic in odpravlja škodljive posledice kršitvenega dejanja pri osebah, ki so bile s kršitvijo seznanjene (restitucijski zahtevek).
Imetniku znamke nevarnosti bodočih kršitev v primeru, ko imetnik znamke dokaže, da je do kršitev pravice že prišlo, ni treba posebej izkazovati glede dejanj, ki so istovrstna s tistimi, ki so predmet že ugotovljenih kršitev.
Pri presoji obstoja kršitve znamke se opravita primerjava enakosti ali podobnosti blaga, zaseženega s spornim znakom in znamko ter primerjava enakosti ali podobnosti spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev.