ZJU člen 146/3, 156, 156/2, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR člen 88, 88/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je z Aktom o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z 2. odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. Tožena stranka je izpolnila tudi svojo obveznost iz 158. člena ZJU in je predhodno preverila možnost premestitve tožnice na drugo delovno mesto. Pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev tožnice na podlagi 2. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen), niti ni bilo možnosti, da se tožnici s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto (3. odstavek 158. člena ZJU) ter ni bilo možnosti za premestitev na podlagi 4. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda). Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznost iz 5. odstavka 158. člena ZJU in je tožnico, ki je v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnice v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz 2. odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
splošni in posebni pogoji zavarovanja - pogoji zavarovanja
Splošni pogoji niso neveljavni, če je na podlagi vsebovane tabele ocene končne škode mogoče že ob nastanku škode izračunati končno zavarovalno vsoto - višino škode.
predčasna starostna pokojnina - obnova postopka - nova dejstva
V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka. Gre za novo dejstvo ter zakonit razlog za obnovo postopka (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP), tožnica je predlog za obnovo postopka podala znotraj enomesečnega roka, odkar je zvedela za mnenje revizorja in tudi znotraj triletnega objektivnega roka. Gre tudi za novo dejstvo, katerega tožnica brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku in bi, če bi bilo upoštevano že v prejšnjem postopku, pripeljalo do drugačne odločbe. Novo dejstvo se nanaša na podatke o plačah, izplačanih iz naslova dobička iz leta 1992, za sporočanje in vnos teh podatkov v matično evidenco pa je bil pristojen tožničin delodajalec oz. toženec in že zato tožnica brez svoje krivde ni mogla vedeti, ali so vneseni v obrazce M4 in potem upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Ker je bila revizija podatkov pri delodajalcu opravljena v letu 2008, tožnica navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku.
Med istima pravdnima strankama že teče pravda o istem zahtevku v zadevi, ki se vodi pred istim sodiščem in v kateri je bila tožba vročena toženi stranki dne 23. 12. 2014. Po določbi tretjega odstavka 189. člena ZPP se, dokler pravda teče, o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami, če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo v tem sporu dne 23. 1. 2015, pravilno zavrglo.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 21, 36, 38. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 46.
starostna pokojnina - odmera - sporazum s Srbijo - zavarovalna doba
V predsodnem postopku je bila tožnici pravilno priznana starostna pokojnina, saj je z dopolnjeno starostjo 61 let in 7 mesecev in pokojninsko dobo 32 let, 5 mesecev in 8 dni na območju RS izpolnila pogoje iz 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Pri tem ji, obdobje za čas od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991, pravilno ni bilo všteto v zavarovalno dobo kot doba, prebita v zavarovanju pri toženi stranki oz. v Sloveniji.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - denarno nadomestilo - nejasen izrek sodbe - bistvena kršitev določb postopka
Izrek izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na nepopolno identificirana posamična upravna akta brez datumov (glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo bi lahko šlo za odločbi o začasni nezmožnosti za delo, izdani že leta 2009), ni jasen. Hkrati je takšen izrek v nasprotju z razlogi sodbe. Zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 32. ZDR-1 člen 9.
stroški za nastanitev - delo v tujini - javni uslužbenec - ničnost pogodbenega določila
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o delu v tujini za določen čas, v kateri je bilo določeno, da tožnik (javni uslužbenec) ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo, to je povračil stroškov za nastanitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnik s podpisom pogodbe povračilu stroškov za nastanitev odpovedal. V pogodbi o zaposlitvi ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic, kot jih določa zakon oziroma predpis. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi s področja delovnega prava. Uredba je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja tako za tožnika in toženo stranko. Če delodajalec kot močnejša stranka ravna v nasprotju z zakonsko določbo oziroma določbo predpisa, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Plačilo stroškov bivanja za čas dela v tujini predstavlja bistveni pogoj, da lahko javni uslužbenec delo v tujini sploh opravlja. Zato je takšno pogodbeno določilo nično.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolezen - invalidnost
Tožnica vse od nastanka invalidnosti dalje ni več zmožna opravljati dela na delovnem mestu fizioterapevt. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ne obstaja več delovna zmožnost za tožničino svoje delo, so izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavka 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje.
Pri odločanju o tem, kolikšen je uspeh posamezne stranke v pravdnem postopku je odločilno načelo končnega uspeha v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.
plačilo razlike plače - nov plačni sistem - nadzor - javni uslužbenci - prevedba plače - napredovanja
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 nepravilno dvakrat upoštevala napredovanje tožnice, in sicer je najprej upoštevala štiri napredovanja pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnice v 31. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela štiri napredovanja, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.
Tožena stranka ob prevedbi tožnice v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnico z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožničino delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnice v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve - pravica do dela s krajšim delovnim časom - delna invalidska pokojnina
Ker tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti ni več zmožna opravljati dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, zmožna pa je s krajšim delovnim časom od polnega v trajanju štiri ure dnevno opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, ji ni mogoče priznati pravice do premestitve po določbi 91. člena ZPIZ-1, pač pa na podlagi 93. člena ZPIZ-1 pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.
ovire za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - trenutek izdaje sodbe
Razlaga določila ZFPPIPP v smeri, da se pri odpustu obveznosti upoštevajo le sodbe, ki so postale pravnomočne pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, ker kasnejše izdane sodbe nanj ne vplivajo, je materialno pravno zmotna. V takem primeru bi namreč prišlo do izvotlitve namena določbe, ki odpusta obveznosti ne dovoljuje, če za to obstaja ovira. Namen zakonodajalca zagotovo ni bil v tem, da bi bil odpust obveznosti dovoljen, če ovira za odpust nastane po začetku stečajnega postopka, če ovira za odpust obveznosti nastopi prej, pa nedovoljen. Takšna razlaga je povsem nelogična in bi pripeljala do neenakega obravnavanja dolžnikov.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013786
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Tožnik je ob škodnem dogodku (tožnikovemu sodelavcu je z višine 2,17 m zdrsnil paket pene, težak približno 12 kg, in oplazil sklonjenega tožnika po levem boku oziroma levem delu hrbta) utrpel lažjo udarnino ledvenega, križničnega in trtičnega predela, ki se po zaključku sodnega izvedenca medicinske stroke pozdravi v dveh do treh tednih brez posledic. Pri tožniku so bile prisotne lažje bolečine, ki so bile prve 3 do 4 dni tudi bolečine srednje intenzitete. Tožnik je moral opraviti dva pregleda pri travmatologu in tri preglede pri osebni zdravnici. Opravljal je tudi fizioterapijo. Prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja pravično zadoščenje za nastalo škodo tožniku in ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.
ZP-1 člen 202e, 202e/2, 202e/5, ZP-1H člen 30, ZPrCP člen 23, 23/4.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - uporaba določb novejšega zakona - hujši prekršek
Sklep o ugoditvi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 26/2013 je prvostopenjsko sodišče izdalo 13. junija 2013, zato je pritožnikova trditev, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe zakona, veljavne pred uveljavitvijo novele ZP-1H, pravilna.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačilo odpravnine. Pritožba neutemeljeno navaja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
Tožeča stranka bi morala v predlogu za začasno odredbo podati potrebne trditve in dokaze o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje zaradi enakega varstva pravic pravdnih strank v škodo, oziroma korist ene stranke ne sme izvajati ukrepov po 108. členu ZPP, tožeča stranka pa ima možnost tudi tekom trajanja pravdnega postopka na podlagi zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov kadarkoli predlagati primerno začasno odredbo za zavarovanje svoje nedenarne terjatve ali pa predlagati zavarovanje po ZZK-1.
vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo
Sodna pošta, sploh če je v njej tožba s pozivom na pravočasen odgovor, je tako pomembna pošta, da je tožena stranka ne bi smela odložiti kjerkoli, še najmanj na mesto, kamor je očitno odlagala tudi druge kuverte. Odložiti bi jo morala na posebno mesto, ravno zato, da ne bi prišlo do založitve, če že ni poskrbela, da bi prišla do zakonitega zastopnika. Torej je sama zakrivila, da je prišlo do odtujitve pošte.
USTAVNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0075151
URS člen 22, 26. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 182, 182/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 121/1-a, 121/1-c, 121/1-g, 121/3, 121a. ZICPES člen 71. Uredba sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice člen 10, 13. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 4, 4/16, 4/16-a, 4/17, 4/18, 5, 5/2. Uredba Sveta ES št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 9, 9/1, 9/1-a, 9/1-b, 9/2.
kršitev pravic industrijske lastnine – pravice iz znamke – tožba zaradi kršitve pravic – konkretiziranost tožbenega zahtevka – ugotovitvena tožba – ugotovitveni zahtevek – restitucijski zahtevek – bistvene kršitve določb pravdnega postopka – objava sodbe – prepovedni zahtevek – prepoved bodočih kršitev – sodno varstvo imetnika znamke – osebnostne pravice – uporaba blaga v gospodarskem prometu – posredni carinski zastopnik – uničenje zaseženega blaga – zahtevek za uničenje – deklarant – sprostitev v prost promet – carinska deklaracija – skupnostno blago – bodoče kršitve znamke – obstoječe kršitve znamke – kolizija dveh blagovnih znamk Skupnosti – prednostno načelo – načelo pravne varnosti – prepoved retroaktivnosti – stroški skladiščenja – razlikovalni učinek – istovrstno blago – interpretacijske odločbe SEU
Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba pa je lahko katerakoli oseba, ki v gospodarskem sporu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikove znamke, pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev.
Z vložitvijo carinske deklaracije za carinski postopek sprostitve blaga v prost promet pridobi neskupnostno blago carinski status skupnostnega blaga in se sprosti v gospodarski promet. Ker je prvo tožena stranka vložila carinsko deklaracijo, so bile njene storitve v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo.
Ker za presojo, da je prišlo do kršitve pravic industrijske lastnine krivda povzročitelja ni pomembna, ampak zadošča obstoj objektivnega dejstva, tožena stranka tudi ne more uspeti s ponavljanjem navedb o tem, da s predmetnim blagom ni imela stika, ker se je blago nahajalo v zaprtem zabojniku, da iz fakture znamka tožeče stranke ne izhaja in na svojih dokumentih ni uporabljala znakov, ki so podobni ali enaki znakom tožeče stranke. Tudi z ugovorom, da ne razpolaga s strokovnim znanjem na področju presojanja o originalnosti izdelkov, tožena stranka ne more uspeti. Subjektivne okoliščine, ki jih navaja pritožnica na ugotovitev obstoja kršitve pravic iz znamke ne vplivajo.
ZICPES ne predstavlja specialnega predpisa v razmerju do ZIL-1, saj je naslovljen na carinske organe, ki nimajo pristojnosti odločati o sami pravici intelektualne lastnine. Prav tako tudi določilo tretjega odstavka 121. člena ZIL-1 nima narave specialnega določila, ki bi razširilo katalog zahtevkov, ki jih ima na voljo imetnik pravic po prvem odstavku 121. člena ZIL-1, temveč je treba to določbo razlagati v povezavi s prvim odstavkom citiranega člena tako, da imetnik pravic tudi proti tretjemu lahko uveljavlja le zahtevke določene v prvem odstavku citiranega člena.
Objava sodbe je po določilih ZIL-1 namenjena obveščanju in ozaveščanju javnosti o kršitvi, hkrati pa deluje še kot preventivno sredstvo odvračanja od kršitve pravic in odpravlja škodljive posledice kršitvenega dejanja pri osebah, ki so bile s kršitvijo seznanjene (restitucijski zahtevek).
Imetniku znamke nevarnosti bodočih kršitev v primeru, ko imetnik znamke dokaže, da je do kršitev pravice že prišlo, ni treba posebej izkazovati glede dejanj, ki so istovrstna s tistimi, ki so predmet že ugotovljenih kršitev.
Pri presoji obstoja kršitve znamke se opravita primerjava enakosti ali podobnosti blaga, zaseženega s spornim znakom in znamko ter primerjava enakosti ali podobnosti spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev.
ZPP člen 99, 99/2, 137, 137/1. ZDR-1 člen 7, 84, 84/1, 85, 85/1, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3.
pooblaščenec - pooblastilo - preklic pooblastila - odvetnik - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - rok za podajo odpovedi - zagovor - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Odpoved oziroma preklic pooblastila se mora po drugem odstavku 99. člena ZPP naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek bodisi pisno bodisi ustno na zapisnik, zato lahko preklic oziroma odpoved pooblastila učinkuje v razmerju do sodišča od dneva, ko je sodišče z njim seznanjeno. Ker sodišče prve stopnje, ko je poslalo pisni odpravek sodbe pooblaščencu tožnice, še ni bilo seznanjeno z odpovedjo oziroma preklicem pooblastila, je bila sodba pravilno vročena tožnici po odvetniku.
Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila ta kršitev storjena. Očitki v elektronskih sporočilih so povezani z domnevnimi nepravilnostmi, na katere je tožnica opozarjala. Komunikacija tožnice v elektronskih sporočilih ne zadeva sodelavke „ad personam“, saj se sporočila ne nanašajo na katero od njenih osebnih okoliščin, z učinkom ali namenom prizadeti njeno dostojanstvo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč se očitki nanašajo na nepravilnosti, za katere je po stališču tožnice sodelavka odgovorna kot vodja sektorja gradnje pri toženi stranki. Zato ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem izvajala mobbing nad delavko v smislu določbe 7. člena ZDR-1. Zato njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0069134
ZIZ člen 38, 38/5, 168, 239. OT tarifna številka 39, 39-5.
nagrada za pribavo zemljiškoknjižnega izpiska
Nagrada za pribavo zemljiškoknjižnih izpiskov na podlagi 5. točke tar. št. 39 OT se prizna le, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v okviru priprave predloga za izvršbo oziroma predloga za zavarovanje.