Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 32. ZDR-1 člen 9.
stroški za nastanitev - delo v tujini - javni uslužbenec - ničnost pogodbenega določila
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o delu v tujini za določen čas, v kateri je bilo določeno, da tožnik (javni uslužbenec) ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo, to je povračil stroškov za nastanitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnik s podpisom pogodbe povračilu stroškov za nastanitev odpovedal. V pogodbi o zaposlitvi ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic, kot jih določa zakon oziroma predpis. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi s področja delovnega prava. Uredba je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja tako za tožnika in toženo stranko. Če delodajalec kot močnejša stranka ravna v nasprotju z zakonsko določbo oziroma določbo predpisa, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Plačilo stroškov bivanja za čas dela v tujini predstavlja bistveni pogoj, da lahko javni uslužbenec delo v tujini sploh opravlja. Zato je takšno pogodbeno določilo nično.
Sklenitev izvensodne poravnave ima enako naravo kot izpolnitev zahtevka. Ker je druga tožena stranka (zavarovalnica) s sklenitvijo izvensodne poravnave ravnala v imenu svojega zavarovanca, to je prve tožene stranke (tožnikov delodajalec), se šteje, da je izvensodno poravnavo sklenila prva tožena stranka sama. Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP tožnik, ki je tožbo umaknil takoj po sklenitvi izvensodne poravnave, ne bi bil dolžan povrniti prvi toženi stranki stroškov, če bi prva tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek. Ker pa je tožnik sklenil izvensodno poravnavo, v kateri se je dogovoril za delno plačilo vtoževane odškodnine, kar pomeni, da se je zadovoljil le z delno izpolnitvijo zahtevka, in v celoti umaknil tožbo, lahko prva tožena stranka kljub pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP od tožnika zahteva povrnitev pravdnih stroškov v obsegu, do katerega je upravičena v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP.
priznanje ločitvene pravice v stečajnem postopku - predhodna odredba - začetek stečajnega postopka - prerekanje ločitvene pravice v stečajnem postopku
Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Zato je posledica priznanja terjatve v stečajnem postopku (na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev), da preneha pravna korist (interes) upnika za vodenje (nadaljevanje) postopka, s katero se uveljavlja ta terjatev in pravdno sodišče zavrže tožbo, s katero se uveljavlja ta terjatev. To smiselno velja za ločitveno pravico, priznanje ločitvene pravice stečajnega upravitelja ima učinek pravnomočne odločbe o ugotovitvi njenega obstoja.
Priznanje terjatev oziroma ločitvenih pravic po prvem odstavku 61. člena ZFPPIPP ne more biti pogojno. Stečajni upravitelj je strokovnjak in če meni, da ima razloge za prerekanje ločitvene pravice, mora to jasno, nedvoumno izjaviti.
„Generalno” prerekanje v opombi ni določno prerekanje ločitvenih pravic. Z njim stečajni upravitelj, katerega zakonska dolžnost je določno se izjaviti o prijavljeni ločitveni pravici, ne more prevaliti te zakonske dolžnosti nazaj na sodišče, ki je odločalo v postopku zavarovanja. Če je ob preizkusu ločitvenih pravic menil, da ima argumente za prerekanje (sedaj jih navaja v pritožbi: teorija in sodna praksa, namen zakonodajalca že pred novelo ZFPPIPP-F), bi moral to že tedaj določno izjaviti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014153
ZDR člen 134, 134/2, 184. OZ člen 131, 131/1, 165, 174, 352, 352/2. ZPP člen 2, 2/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - premoženjska škoda - renta - zastaranje - izguba dohodka
Tožnik zaradi nezgode pri delu v tem sporu od prve toženke (zavarovalnice) in druge toženke (delodajalca) vtožuje premoženjsko škodo. Tožnik je zaradi istega škodnega dogodka zoper prvo toženko (zavarovalnico) vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pri sodišču splošne pristojnosti. V tamkajšnjem sporu je prva toženka temelj odškodninskega zahtevka v celoti priznala, zato je sodišče odločalo le o višini nepremoženjske škode. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo v konkretnem sporu upoštevati, da temelj tožbenega zahtevka med strankami ni sporen. Sodišče v tem sporu na odločitev glede temelja ni vezano, ker druga toženka v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti ni sodelovala, odgovornost prve toženke pa temelji na zavarovalni pogodbi med obema toženima strankama. Poleg tega sodišče v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato se pravnomočnost lahko nanaša le na zahtevke, ki jih je tožnik s tožbo uveljavljal, ne pa tudi na morebitne druge zahtevke, ki jih ni uveljavljal.
Tožbeni zahtevek za plačilo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nadaljnje nezmožnosti za delo (v posledici škodnega dogodka) temelji na določbi 174. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je glede višine tožnikovega prikrajšanja pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo, ki je izračunala razliko med dohodkom, ki bi ga tožnik prejemal ob normalnem teku stvari in med njegovimi prejemki po škodnem dogodku ter odločilo, da je tožnik iz tega naslova upravičen do denarne rente v določenem znesku.
Med istima pravdnima strankama že teče pravda o istem zahtevku v zadevi, ki se vodi pred istim sodiščem in v kateri je bila tožba vročena toženi stranki dne 23. 12. 2014. Po določbi tretjega odstavka 189. člena ZPP se, dokler pravda teče, o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami, če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo v tem sporu dne 23. 1. 2015, pravilno zavrglo.
Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v dokazni oceni ni (zadostno) opredelilo do dokazov, ki jih je predložila tožena stranka in potrjujejo z njene strani zatrjevana dejstva. Prav tako ni zadostilo standardu skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Pomanjkljivosti izpodbijane sodbe pritožbenemu sodišču niso vzbudile le dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč izpodbijane sodbe zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je pomembno le, da so bili v času vročitve opomina že izpolnjeni pogoji iz 4. alineje 112. člena ZDR, torej da tožena stranka tožniku pred 19. 6. 2012 (plača bi morala biti tožniku izplačana najkasneje 18. dne v mesecu) trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob pogodbeno dogovorjenem roku, zato jo je imel tožnik od tega dne dalje pravico opomniti na izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 112. člena ZDR.
Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tožnik v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR upravičen do plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023322
KZ člen 7, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 16, 38, 240, 240/1, 240/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 25, 25-7. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 370, 370/1, 370/1-2, 372, 372-1, 402, 402/3.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti – zloraba položaja ali pravic – blanketna norma – tiha blanketa – opis kaznivega dejanja – konkretiziranost opisa v obtožnici – znaki kaznivega dejanja – vodenje gospodarske dejavnosti – poslovodja – družba z omejeno odgovornostjo – razpolaganje s tujim premoženjem – upravljanje podjetja – obstoj kaznivega dejanja – ustavitev kazenskega postopka – razveljavitev sklepa
Vloga obdolženca je v opisih kaznivih dejanj po obtožbi v zadostni meri opredeljena kot vloga poslovodje (direktorja) družbe z omejeno odgovornostjo, ki je zlorabil svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem in upravljanja podjetja s konkretizirano opisanim skupkom pravnih poslov. Nadaljnja konkretizacija pravnih norm ter pooblastil iz predpisov gospodarskega prava, ki naj bi jih obdolženi s svojim ravnanjem prekršil, pa glede na to, da v primeru 240. člena KZ-1 (244. člen KZ) ne gre za (pravo) blanketno normo, v opisu dejanja ni potrebna.
ZDP člen 1. DPR člen 3, 3/2. OT tarifna številka 39, 39-4.
plačilo nagrade in povračilo stroškov odvetnika - kratek dopis in obvestilo - odvetniška tarifa
Glede nagrade za kratke dopise in obvestila po 4. točki tarifne številke 39 OT se ta nagrada prizna le, če gre za samostojno storitev. V navedenih tarifnih številkah je namreč izrecno določeno, da odvetnik obračuna sestavo kratkega dopisa in obvestila le, če ta ni zajeta v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev.
Sporni pravni posel predstavlja le zadnje zadnje dejanje v pravnem razmerju med tožencema, s katerim je prvi toženec poplačal dolg do druge toženke, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine izpodbijanega posla, kjer je zapisano da prvi toženec drugi toženki prenaša lastninsko pravico na nepremičninah zaradi poplačila dolga. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za neodplačni pravni posel, je torej pravilen, posledično pa je pravilno uporabljeno materialno pravo, saj je rok za vložitev paulijanske tožbe v takem primeru eno leto. Predmetna tožba je tako vložena prepozno.
Pritožbeno sodišče meni, da je pritožbeni razlog podan, saj 142. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da je treba tudi nalog za plačilo sodne takse vročati osebno stranki v skladu s kriteriji, zapisanimi v 142. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 9. 2014 z dovolitvijo obročnega plačila smiselno spremenilo plačilni nalog, zato bi moralo tudi sklep z dne 19. 9. 2014 vročati osebno.
Pri odločanju o tem, kolikšen je uspeh posamezne stranke v pravdnem postopku je odločilno načelo končnega uspeha v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.
plačilo razlike v plači - razporeditev v plačni razred - dejansko opravljanje dela - dodatek k plači - vojak
Tožnik uveljavlja, da ni opravljal dela na delovnem mestu, za katerega sta mu bila izdana ukaz in izpodbijana odločba o razporeditvi v plačni razred, temveč da opravlja delo na drugem delovnem mestu. Sodišče pri presoji zakonitosti odločbe, s katero je na podlagi ukaza določena plača, ne presoja zakonitosti ukaza in njegove vsebinske pravilnosti. V takšnem primeru se odločba o razporeditvi v plačni razred in določitvi dodatkov ne razveljavi, temveč se delavcu dosodi le razlika med pripadajočo plačo na delovnem mestu, ki ga je delavec dejansko opravljal in plačo za delovno mesto, za katerega mu je bila izdana odločba. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o razporeditvi v plačni razred.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi sklepa Vlade RS, zato ker je takšen dodatek prejemal tudi na prejšnjem delovnem mestu, kjer naj bi opravljal enako delo. Merilo za priznanje uvrstitve v plačni razred in priznanje dodatkov ni to, kakšno plačo in dodatke je tožnik prejemal pred spornim obdobjem, temveč to, koliko znaša plača in dodatki za delovno mesto, ki ga je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal. Ker se delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju, ni opravljalo kot delo na formacijski dolžnosti, tožnik za takšno delo ni upravičen do 20 % dodatka po sklepu Vlade RS.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni izkazano tolikšno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, da ne bi bil več sposoben za organizirano pridobitno delo. Zato tožbeni zahtevek za njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/2.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu poleg nagrade za ustno podajanje izvida in mnenja v višini 105,00 EUR, priznalo nagrado za pripravo manj zahtevnega mnenja v višini 138,00 EUR na podlagi 2. točke prvega odstavka 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, namesto 92,00 EUR, kot je določena nagrada v 1. točki prvega odstavka 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih za manj zahtevno mnenje.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0069134
ZIZ člen 38, 38/5, 168, 239. OT tarifna številka 39, 39-5.
nagrada za pribavo zemljiškoknjižnega izpiska
Nagrada za pribavo zemljiškoknjižnih izpiskov na podlagi 5. točke tar. št. 39 OT se prizna le, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v okviru priprave predloga za izvršbo oziroma predloga za zavarovanje.
ZDR člen 42, 130, 130/1, 131, 142, 142/1,143, 143/1, 147, 147/6, 147/7. Uredba o povračilu stroškov za službeno potovanje v tujino. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti člen 12, 16, 18, 19. Kolektivna pogodba o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 člen 2, 2/1, 21, 21/2. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo člen 45, 45/1. ZPP člen 213, 213/2, 254, 254/3, 287.
dnevnice - regres za letni dopust - stroški prevoza na delo in z dela - prikrajšanje pri plači - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas
Zmotno je stališče tožene stranke, da mora tožnik zaradi neizpolnjevanja potnih nalogov sam trpeti posledice neplačevanja dnevnic in dodatka za nadurno delo. Delodajalec ima po določbah ZEPDSV obveznost voditi evidenco delovnega časa. Delodajalec mora zato, če je potrebno, od delavcev zahtevati posredovanje podatkov o opravljenem dnevnem delovnem času. V primeru, da mu delavci podatkov nočejo posredovati, ima v okviru delovnega razmerja ustrezne ukrepe nasproti njim, ne morejo pa delavci zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti trpeti bremena neizplačanega plačila za opravljeno delo. Navedeno pomeni, da bi tožnik lahko zahteval plačilo dnevnic in dodatka za nadurno delo tudi, če toženi stranki sploh ne bi posredoval podatkov v zvezi z izrabo delovnega časa.
Tudi v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa je nadurno delo delo prek polnega delovnega časa (prvi odstavek 143. člena ZDR), to je delo prek 40 ur na teden in ne prek 56 ur na teden, kot znaša tedenska omejitev delovnega časa pri neenakomerni razporeditvi (šesti odstavek 147. člena ZDR).
Napačno je stališče tožene stranke, da tožnik do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ni upravičen, ker jih toženi stranki ni ustrezno priglasil. Tožena stranka je tista, ki je v skladu z določbami ZEPDSV dolžna dosledno voditi za tožnika evidenco o stroških dela, med katere je potrebno šteti tudi stroške prevoza na delo in z dela. Tožnik je zato do povračila stroškov prevoza na delo iz z dela upravičen, ne glede na to, ali jih je toženi stranki (pravočasno) priglasil ali ne.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081019
OZ člen 33, 33/1, 87, 87/1, 190, 190/3, 440, 1035, 1037, 1037/1. SPZ člen 49. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12.
predpogodba – ničnost pogodbe – prodaja tuje stvari – nakazilo – kondikcijski zahtevki – dvakratno odločanje o istem zahtevku - podrejeni zahtevek - ne bis in idem
Tožeča stranka je bila ob sklenitvi Predpogodbe seznanjena, da nepremičnine niso v lasti prvotožene stranke kot prodajalca. Sama okoliščina, da prvotožena stranka ni bila lastnik nepremičnin, ne bi izključevala veljavnosti kupoprodajne pogodbe kot obligacijskopravnega posla, v kolikor bi bila sklenjena. Takšna pogodba bi ustvarjala zavezo prvotožene stranke, da na tožečo stranko prenese v last predmetne nepremičnine, kar bi lahko storila le s sklenitvijo ustrezne pogodbe z dejanskim lastnikom nepremičnin, ki je vpisan v zemljiški knjigi.
Sodišče prve stopnje je dopustilo tožbo glede istovrstnega tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko in v okviru točke II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, je s tem v okviru iste sodbe dvakrat odločilo o istem tožbenem zahtevku. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
URS člen 32. OZ člen 6, 141, 141/1, 141/2, 180, 180/3. ZDZdr člen 2, 2-17, 74, 74/1, 74/1-3.
objektivna odgovornost zavoda za protipravno ravnanje varovanca - zavrnitev tožbenega zahtevka - pričakovano ravnanje dobrega strokovnjaka - strožja presoja ravnanja zavoda - omejitev svobode gibanja - nepredvidljivo ravnanje duševno prizadetih - škoda ob izgubi bližnjega - trajna življenjska skupnost
Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je zavod odgovoren za tožnici nastalo škodo, ker je bil dolžan pričakovati in preprečiti ravnanje L.P., ki je s svojim vedenjem in značilno hitro hojo s specifičnimi kretnjami okončin izstopala med varovanci. Res je, da je potrebno ravnanje zavoda presojati strožje in da mora njegovo ravnanje ustrezati pričakovanemu ravnanju dobrega strokovnjaka, vendar pa je ravnanje duševno prizadetih velikokrat nepredvidljivo, vsakega takšnega protipravnega ravnanja varovanca pa zavod tudi kot dober strokovnjak ne more preprečiti ali se mu izogniti. Odgovornost zavoda za ravnanje duševno prizadetih oseb ni objektivna. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da zavod dolžnega nadzorstva nad varovanko v predmetni zadevi ni opustil, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženko.