PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0063748
ZASP člen 130, 146, 146/1, 146/1-6, 153, 153/1, 157, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 185, 185/1, 185/1-2. Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk člen 2. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov člen 1, 1/2.
javna priobčitev fonogramov – sorodne pravice – absolutne pravice – dolžnost obveščanja – civilnopravne sankcije – bodoče terjatve – neupravičena pridobitev – civilna kazen – reprezentativno združenje uporabnikov – poslovna dejavnost – pristop k podpisu individualne pogodbe – vezanost na skupni sporazum – odmena za uporabo fonogramov – povzročitev škode – zahtevek iz civilnega delikta – odškodnina – stroški poslovanja
Dolžnost mesečnega poročanja uporabnika tožnik ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter civilne kazni).
Če uporabnik (kot v predmetni zadevi) ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve.
Stroški odkrivanja avtorske pravice so tožniku nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Zaradi tega jih tožeča stranka ne more prevaliti na toženo stranko.
vračunanje daril - nujni dedič - napotitev na pravdo - manj verjetna pravica
Kadar sodediči nujnemu dediču ne priznavajo nujnega dednega deleža, ker ga naj bi že v celoti prejel z darili, nujni dedič pa daril ne priznava, so sodediči tisti, ki morajo dokazati, da je nujni dedič v celoti dedno odpravljen na račun prejetih daril.
lastninjenje kmetijskih zemljišč – pridobitev lastninske pravice po samem zakonu - sklad kmetijskih zemljišč in gozdov
Na podlagi določbe čl. 14 ZSKZ in čl. 5 ZLPP, pridobi Republika Slovenija lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih po samem zakonu (ex lege). Tožeča stranka je zatrjevala, da je lastninsko pravico na obeh nepremičninah pridobila na originarni pridobitni način RS, in bi torej moral za vknjižbo lastninske pravice na njo zadostovati že ugotovitveni zahtevek, kakor ga je podala tožeča stranka pod točko 1 svojega zahtevka. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ve, da je vpis v zemljiško knjigo zato le deklaratorne narave. Na te trditve pa sodišče prve stopnje ni dalo adekvatne obrazložitve in v tej zvezi ni sprejelo pravilne materialnopravne odločitve, glede potrebnosti izdaje t.i. listine za vknjižbo lastninske pravice.
Glede na določbo 2. odstavka 36. člena ZKP le v primeru, če okrožno sodišče med glavno obravnavo ugotovi, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, ne pošlje zadeve temu sodišču, temveč izvede postopek samo in izda odločbo. V obravnavani zadevi se glavna obravnava še ni začela (opravljen je bil le predobravnavni narok), zato je bil predlog predsednika senata za odločitev o stvarni nepristojnosti okrožnega sodišča pravočasen, čeprav sklep o stvarni nepristojnosti ni bil sprejet hkrati s sklepom o izločitvi kazenskega postopka zoper obtoženega.
Ni dejanske nevarnosti, da bi farmacevt v lekarni izdal za zdravljenje GIST namesto predpisanega G. drugo zdravilo, namreč M.. Opustitev uvrstitve M.-a na seznam medsebojno zamenljivih zdravil za zdravljenje GIST je razlog, ki preprečuje, da bi farmacevt izdajal M. za zdravljenje GIST.
Upnik lahko zahteva od dolžnika, da ne povzroča nevarnosti za kršitev patenta, in da v tem oziru ne ustvarja razmer, ki bi k kršitvi patenta „kar klicale“. Opisana upravnopravna ureditev predpisovanja in izdajanja M. je v Republiki Sloveniji sedaj takšna, da takšne dejanske nevarnosti ni. Morebitni kršilec upnikovega patenta bi lahko bil kvečjemu zdravnik, in ne dolžnik.
ZDPra člen 43. ZSS člen 45. ZPos člen 24. ZZDODP člen 2.
plačilo razlike plače - plača državnega pravobranilca - znižanje plače - osnova za obračun plače
Tožnik (državni pravobranilec) v tem sporu uveljavlja, da je bil v spornem obdobju nezakonito prikrajšan pri plači, ker mu je bila plača obračunana od 20 % znižane osnove. Osnova za obračun plače tožnika je bila v spornem obdobju, določena z ZZDODP. Z uveljavitvijo tega zakona je prišlo do spremembe pravnega položaja glede določanja osnov za obračun tako sodniških plač, kot tudi plač državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca, saj je bila z uveljavitvijo tega zakona osnova za obračun tožnikove plače določena z zakonom. Tudi če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, je bila ta sanirana z uveljavitvijo tega zakona. Zaradi tega tožnikov tožbeni zahtevek na vtoževane razlike v plači ni utemeljen.
Med tožnikom in tožencem ni bil sklenjen ustni dogovor o višji urni postavki za določitev tožnikove plače. Toženec je tožniku plačo obračunaval in izplačeval v višini, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače med pogodbeno in ustno dogovorjeno višino plače ni utemeljen.
Tožnik po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki nima nobenih denarnih prejemkov. Iz predloženega izpisa stanja na transakcijskem računu izhaja negativno stanje na računu, poleg tega pa je tožnik zavezanec za plačilo preživnine za dva otroka. Zato so v tožnikovem primeru izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila taks v smislu določbe 2. odstavka 11. člena ZST-1, saj bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sam ali se preživljajo njegovi družinski člani.
POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC0003838
ZOZP člen 7. ZPP člen 72, 286, 286b. OZ člen 131, 179.
regres zavarovalnice - izguba zavarovalnih pravic - kršitev zavarovalne pogodbe - odhod s kraja prometne nezgode - izvedba dokazov
Toženec ni zanikal,da je vozil brez vozniškega dovoljenja. Sodišče pa je nadalje pravilno ugotovilo, da po nezgodi, ki jo je povzročil, ni ostal na kraju dogodka do prihoda policije in ni posredoval svojih podatkov ter podatkov o obveznem zavarovanju, zato je pravilno zaključilo, da je kršil 3. člen Splošnih pogojev AO-04 in 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.
Če ZST-1 ali taksa tarifa ne določa drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka 1. odstavka 5. člena ZST-1). Drugi odstavek 5. člena ZST-1 pa določa, da je (razen v zakonsko določenih primerih) treba takso plačati najpozneje v roku, določenem v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena tega zakona. Sodne takse se plačujejo v gotovini, z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi sredstvi (1. odstavek 6. člena ZST-1). Če je plačilo sodne takse opravljeno z referenco, ki je taksnemu zavezancu dodeljena predhodno ali je navedena v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena tega zakona, taksni zavezanec po opravljenem plačilu sodne takse ni dolžan dostavljati sodišču nikakršnih dokazil o plačilu, razen če ta zakon ne določa drugače. Če pa je sodna taksa plačana brez ustrezne reference, mora taksni zavezanec predložiti sodišču potrdilo o opravljenem plačilu (3. odstavek 6. člena ZST-1).
Tožnica je sodno takso za tožbo plačala v roku in na račun ter sklic, ki so določeni v plačilnem nalogu, torej pravočasno in pravilno, zato ni bilo podlage za ustavitev postopka zaradi neplačila sodne takse.
ZDR člen 112. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-4. ZPIZ/92 člen 125, 126.
obnova postopka - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu - pokojninska osnova
Tožena stranka je odločala o priznanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot je bila ta pravica urejena v določbah ZPIZ/92. Ugotavljanje pokojninske osnove je bilo v pristojnosti tožene stranke, s tem da ugotovljena pokojninska osnova ne pomeni neke samostojne pravice, temveč služi le kot podlaga pri odločanju o odmeri pravic, ki gredo zavarovancem. Za predhodno vprašanje v smislu ZUP gre, kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje, sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni zadevi, odločanje o tem vprašanju pa je v pristojnosti sodišča ali kakšnega drugega organa, če o obstoju oziroma neobstoju takšne pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja še ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba, v zvezi s katero je bila predlagana obnova postopka, je bila izdana s strani pristojnega organa tožene stranke, ki je bil pristojen, da odloči o pravici do nadomestila plače, kot tudi o sami višini tega nadomestila. V zadevi torej ni šlo za neko vprašanje, o katerem bi bil pristojen odločati kakšen drug organ ali sodišče. Zato ni podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP (po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil).
Za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, temveč je termin pripisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je bila kasneje v sodnem postopku razveljavljena kot nezakonita, bi bila podana le, če bi bilo ugotovljeno, da je tožena stranka pri svojem odločanju zavestno ali iz hude malomarnosti ravnala zoper predpise. Ker to v tem sporu ni bilo ugotovljeno, tožnikov odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Nad toženo stranko je bil po vročitvi tožbe in pred iztekom 30-dnevnega roka za odgovor na tožbo začet stečajni postopek. Zato bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 205. člena ZPP postopek v tem individualnem delovnem sporu prekiniti z dnem začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, po prvem odstavku 208. člena ZPP pa bi se ta postopek lahko nadaljeval šele, ko bi ga stečajni upravitelj prevzel oziroma ko bi ga sodnik povabil naj to stori. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, temveč je izdalo zamudno sodbo (čeprav za izdajo takšne sodbe niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz člena 318 ZPP), je bistveno kršilo določbe postopka po 7. točki člena 339/2 ZPP.
gradbena pogodba – pravočasno grajanje napak – začetek teka roka – napake v solidnosti zgradbe – normalna funkcija objekta – pogodbena vrednost del – cena na enoto
Kot napake po 662. členu OZ ne štejejo le napake, ki ogrožajo obstoj zgradbe (da bi se ta zaradi njih lahko porušila), pač pa tudi napake, zaradi katerih je onemogočena oziroma okrnjena normalna funkcija objekta.
Napake, kot jih zatrjuje tožena stranka, predstavljajo takšne napake, da jih ob prevzemu del ni bilo mogoče opaziti, ampak so se pojavile kasneje (ob pojavu meteorne vode). Skladno z navedenim zato ni mogoče od tožene stranke terjati grajanja napak ob prevzemu del oziroma podpisu primopredajnega zapisnika.
ZZVZZ člen 80, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZDSS-1 člen 63.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje dela tožbe - preuranjena tožba - sodno varstvo
Tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo, zato je njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil v spornem obdobju zaradi bolezni začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času, utemeljen.
Tožena stranka v predsodnem postopku o odmeri in izplačevanju nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo še ni odločila ne s prvostopno, še manj pa z drugostopno odločbo, zoper katero bi tožeča stranka glede na 63. člen ZDSS-1 šele lahko uveljavljala sodno varstvo. Zato je bilo potrebno tožnikovo tožbo v delu, s katero uveljavlja, da se mu za sporno obdobje obračuna in izplača nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo, zavreči.
Ker so upravičenci še pred podržavljanjem na predmetnih zemljiščih pridelovali hmelj in je bilo zemljišče ob uveljavitvi ZDen hmeljišče, je potrebno pri ugotavljanju izgubljene koristi izhajati iz pridelave hmelja.
razvrstitev v plačni razred - plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - medicinska sestra - javni uslužbenci - plačilo za delo - obveznost plačila
Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če opravlja vsa dela določenega delovnega mesta (torej delovnega mesta, ki je različno od tistega, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi).
Tožnica je v vtoževanem obdobju opravljala dela in naloge, ki so spadale v opis del in nalog delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (zdravstveni tehnik informator) in ni opravljala vseh del, ki so spadala v opis del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta (diplomirane medicinske sestre). Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače iz naslova dejansko opravljenega dela na zahtevnejšem delovnem mestu ni utemeljen.
Tožnica je revizijo vložila sama in ni zatrjevala niti dokazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je bilo potrebno njeno revizijo kot nedovoljeno zavreči (1. odst. 374. člena ZPP).
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - sporazum z Bosno - zavarovalna doba
Ker je na podlagi zavarovalnih dob tako v BIH, kot v Sloveniji nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do pokojnine na podlagi Sporazuma med BIH in Republiko Avstrijo, so podani pogoji v smislu določbe 3. odstavka 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (po katerem se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov sklenjenih med državami nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega sporazuma), zaradi tega po uveljavitvi Sporazuma tožnik ni bil upravičen do odmere starostne pokojnine na podlagi določb tega Sporazuma pri toženi stranki, ne glede na to, da je tožnik del zavarovalne dobe dopolnil v Sloveniji.