davek od dobička iz kapitala - prenos poslovnega deleža - čas pridobitve kapitala - osnovni kapital in osnovni vložki - povečanje osnovnega kapitala - povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe - vrednost ob odsvojitvi
Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe družbeniki po pravilih ZGD-1 ne pridobijo novega in samostojnega poslovnega deleža, ampak se njihovi osnovni vložki (abstraktna korporacijsko-pravna kategorija) povečajo v sorazmerju z njihovimi poslovnimi deleži v dotedanjem osnovnem kapitalu. Osnovni kapital se realno ne poveča, ker se hkrati s povečanjem osnovnega kapitala zmanjšajo druge sestavine kapitala. Takšno preoblikovanje na družbenikov poslovni delež ne vpliva na način, da bi se spremenil delež njegovih pravic oziroma ekonomska vrednost družbenikovega deleža, do česar bi po presoji sodišča moralo priti, da bi se lahko štelo, da je družbenik z dokapitalizacijo iz sredstev družbe pridobil nov kapital v smislu 2. točke 93. člena ZDoh-2. Zato povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe na obdavčitev pri odsvojitvi kapitala ne učinikuje, saj je družbenik s takšnim povečanjem tako pravno kot ekonomsko gledano ohranil enak lastniški položaj.
orožje - osebni pogoji - pogoj zanesljivosti - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Tožnik ne ugovarja toženkini navedbi, zato se šteje na podlagi 214. člena ZPP za priznana, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike, zato se bo poslovanje tožeče stranke, kljub izdani izpodbijani odločbi, lahko nadaljevalo. Ker izvršitev izpodbijane odločbe, glede na to, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike (ne le A. A.), ne bo povzročilo prenehanje poslovanja tožnika, dokazovanje težko nadomestljive škode s temi navedbami ne more biti uspešno.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - strah pred preganjanjem - nedržavni subjekt preganjanja - varna izvorna država
Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami z dekletovimi sorodniki, v povezavi z občutkom diskriminacije med Arabci in Berberi.
Tudi, če bi držalo, da se dekletovi starši zaradi njegove narodnosti niso strinjali z njuno poroko, to še ne pomeni diskriminacije v smislu ZMZ-1, da tožnik zatrjevanih groženj ni nikoli prijavil na policijo in zato ni izkazal, da ga država ne bi želela ali zmogla zaščititi pred nedržavnimi subjekti (dekletovi bratje).
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - odvzem prostosti - nastanitev v centru za tujce - začasna odredba
Ključno pri presojanih kršitvah po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška. Dejstva (in okoliščine) morajo biti (le) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
javna dajatev - odjava vozila iz prometa - plačilni nalog - lastništvo motornega vozila - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Napačno je stališče toženke, da je za prenos lastninske pravice na vozilu v skladu z ZMV-1 potrebna tudi sprememba lastništva v javnopravnih evidencah. Glede na navedeno bi morala toženka ob (pri)tožnikovi trditvi, da ni (več) lastnik spornega vozila, ugotoviti, ali je do prenosa lastninske pravice v skladu s pravili stvarnega prava res prišlo in dajatev naložiti v plačilo pravemu lastniku.
posredovanje delovne sile - odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti - začasna odredba ZUS-1 - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - neprerekana dejstva - izdaja začasne odredbe
Upoštevna težko popravljiva škoda je podana, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval. Za izdajo začasne odredbe v takem primeru ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena. Zadostuje, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - nova dejstva - zdravstveni razlog
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - izredno pravno sredstvo - očitna napaka - napaka - odprava odločbe po 90. členu ZDavP-2 - zastaranje - delna zavrnitev tožbenega zahtevka - delna ugoditev zahtevku
Sodišče pritrjuje tožnici, da je toženka pretirano omejila uporabo izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, posledično ni pravilen zaključek, da v obravnavni zadevi ne gre za očitno napako v smislu te določbe. Sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako pač še ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška storitev - znižana nagrada - sklep o podaljšanju pripora - meritorna odločitev - ustavna pritožba
Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo.
Upravnosodna praksa se je že izrekla, da povečanje iz določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene. Sodišče meni, da je časovno ovrednotena tudi nagrada za pregled gradiva po tar št. 46/OT, saj ta določa, da pripada odvetniku za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, za vsake začete pol ure po 50 točk.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 29.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi - predaja Republiki Hrvaški - rok za predajo prosilca
Predpostavka za podaljšanje roka je izdan sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito in o predaji, in v njem določen začetek teka šestmesečnega roka. Da je bil tožnik odsoten iz azilnega doma od 10. 7. 2025 in se je vanj vrnil po skoraj mesecu dni, to je 4. 8. 2025, med strankama ni sporno. Tožnik se je v azilni dom torej vrnil 21 dni pred izdajo izpodbijanega sklepa. Toženka mu pri tem očita samovoljno zapustitev. Za take primere pa ZMZ-1 določa, da se prošnja prosilca v primeru več kot tri dnevne neopravičene odsotnosti iz azilnega doma, šteje za umaknjeno ter organ postopek ustavi.
Toženki IZS je za vodenje disciplinskih postopkov zoper pooblaščene arhitekte in inženirje podeljeno javno pooblastilo. To pomeni, da toženka pri tem nastopa kot nosilec javnega pooblastila, zato se določbe Zakona o splošnem upravnem postopku v celoti in subsidiarno uporabljajo tudi v disciplinskem postopku pred toženko.
Ker toženka ni konkretizirala disciplinske kršitve, ki se tožniku očita, je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva in ni v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP ter ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka.
neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči - vročanje - dolgotrajnost postopka
Ker je povprečni mesečni dohodek tožnika presegal z zakonom določen cenzus in se je tekom koriščenja pravice do BPP njegov finančni položaj in položaj družinskih članov spremenil, pa tožnik sodišča o spremenjenih okoliščinah ni obvestil, je toženka pravilno odločila, da je tožnik dolžan zaradi neupravičeno dodeljene BPP povrniti znesek, ki je bil na podlagi sklepa toženke izplačan iz sredstev BPP kot strošek zastopanja po odvetnici na podlagi predhodno dodeljene BPP.
Med strankama je nesporno, da je bila izpodbijana odločba izdana 13. 9. 2019, vendar pa je bila tožniku vročena šele 26. 5. 2025. Zato tudi drži, da navedena odločba v času vložitve tožnikove tožbe v upravnem sporu še ni postala pravnomočna, saj je tožnik zoper njo vložil tožbo v upravnem sporu. S tem pa je po presoji sodišča tožnik tudi dobil možnost učinkovitega pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo, s katero se je po vročitvi seznanil. Sodišče v zvezi z dolgotrajnostjo vročanja izpodbijane odločbe tožniku dodaja še, da s tem tožnik ni utrpel nobenih drugačnih stroškovnih posledic, kot bi ga zadele, če bi mu bila odločba vročena prej. Tožnik je namreč v skladu z II. točko izreka izpodbijane odločbe dolžan v plačilo naložen znesek poravnati v roku 30 dni od prejema odločbe, zato zanj pred vročitvijo izpodbijane odločbe in pred potekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz te odločbe tudi niso mogle nastati nobene škodljive posledice.
ZBPP člen 14, 14/1, 14/2, 14/3. ZSVarPre člen 27, 27/8.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - materialni pogoj - nepremično premoženje - hipoteka
Sodišče pritrjuje razlagi toženke, da vknjižena hipoteka, četudi gre za maksimalno hipoteko (sama po sebi) še ne pomeni, da prosilec s tem premoženjem ne more razpolagati. Poleg tega tudi dejstva o dejanskem stanju te nepremičnine, da gre za nedokončano hišo, z začasno streho, brez elektrike, z golimi stenami in začasno zasteklitvijo, še ne pomeni, da s takšno nepremičnino lastnik ne bi mogel razpolagati. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni uspel izkazati, da z nepremičnino, ki je ne uporablja, ne bi mogel razpolagati in jo je pravilno upoštevala kot tožnikovo premoženje pri presoji izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - zdravstveno stanje prosilca
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da bi šlo za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - ekonomski razlog - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito
Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar je razvidno tudi iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, ko se je skliceval na svoje izjave v upravnem postopku. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.
Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.
ZTuj-2 člen 68, 76, 76/1, 76/2, 76/11, 85. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 3, 3-7, 15, 15/1, 15/2. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ponovna prošnja - družinski spor - nedržavni subjekt preganjanja - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država
Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca.
Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.
Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Tožnik je z navedbami v odgovoru z dne 14. 3. 2022 smiselno ugovarjal zaključku organa, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev obveznosti z izrekom denarne kazni. Trdil je namreč, da je naložene obveznosti delno izpolnil, tako da je iz kmetijskih zemljišč, ki jih je imel v uporabi od lastnika teh zemljišč, odpeljal vsa vozila in stroje v njeni lasti ter odstranil ves deponiran material in poravnal površino, ni pa ozemljil in zatravil teh zemljišč, saj mu lastnik teh zemljišč A. A. teh dejanj ne dovoli izvesti, saj so bili obstoječ gramoziran plato in temelji objekta na navedenih zemljiščih že pred prihodom tožnika in teh lastnik A. A. ne dovoli odstraniti oz. jih nadomestiti z zemljo in travo, temveč je zemljišča ogradil z žico in tožniku zagrozil, da bo zoper njega uporabil vsa pravna sredstva, če bi brez njegovega soglasja posegal na njegove nepremičnine; čeprav je torej tožnik pripravljen ozemljiti in zatraviti navedeni nepremičnini, mu je to dejansko onemogočeno, saj mu lastnik ne dovoli posegati na zemljišča.
Tožnikovi ugovori, podani v predmetnem izvršilnem postopku, niso subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, ki pri tem niso pomembni, pač pa se po presoji sodišča ti ugovori nanašajo na samo izvrševanje ureditvene inšpekcijske odločbe in so torej lahko relevantni za odločitev v tej zadevi. Tožnik namreč zatrjuje ravno to, da izvršbo preprečujejo okoliščine, ki so izven njegove sfere in preprečujejo izpolnitev spornih obveznostih ozemljitve in zatravitve nepremičnin, ki so v lasti tretje osebe, ta pa nasprotuje oz. preprečuje posege na svojih nepremičninah. Ker pa, kot rečeno, organa obeh stopenj na te tožnikove navedbe nista argumentirano odgovorila, sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.
Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2025 (2025) člen 29, 47, 47/1, 47/1-21. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/4, 32, 36, 36/1, 36/1-4. ZZVZZ člen 63, 63/4
Uredba kot posamični akt - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - splošni akt vlade - neposredni učinek na položaj stranke - ni posamični akt - zavrženje tožbe
Izpodbijani določbi novele Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2025 sta po presoji sodišča splošen akt z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov. Izpodbijani določbi novele Uredbe zato nimata lastnosti posamičnega akta iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne učinkujeta le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb (tožnike), temveč vzpostavljata pravilo za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti (javne zavode in koncesionarje), ki izvajajo ambulanto družinske medicine in imajo znotraj teh ambulant tudi laboratorij. V opredelitvi naslovnikov 192. člena Uredba povsem očitno ni nobene specifične lastnosti, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost tožnikov kot povsem konkretno določenih osebe, na način, ki je lasten upravnim aktom, v katerih se naslovnika praviloma konkretizira z imenom in priimkom oziroma firmo gospodarske družbe. Dejstvo, da novela velja zgolj za leto 2025, navedenega ne spreminja.
Izpodbijani določbi novele Uredba po navedenem ne opredeljujeta pravic ali obveznosti zaključenega kroga oseb ob konkretnem življenjskem dogodku, zato njenih določb (konkretno 29. člena in 21. alineje prvega odstavka 47. člena) ni mogoče šteti za posamični upravni akt, izdan v obliki predpisa in kot tak akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
URS člen 53, 53/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 24. KOP člen 9. Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma člen 25, 25/2.
tujec - dovoljenje za stalno prebivanje - ukrep prepovedi vstopa - razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje - hudo kaznivo dejanje - pravica do zasebnega in družinskega življenja
Sama ugotovitev, da je bil tujec obsojen za hujše kaznivo dejanje, glede na določbe Konvencije za razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje tujcu ne zadošča. Pri odločanju o razveljavitvi tega dovoljenja je treba upoštevati tudi tujčeve osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi z RS ter posledice, ki bi jih tujcu povzročila razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je treba ugotoviti, ali v opisanem smislu obstajajo humanitarni ali drugi utemeljeni razlogi, ki preprečujejo razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje.