Upravno-sodna praksa je enotna v tem, da mladoletni učenec oziroma njegov zakoniti zastopnik nima(ta) dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu zoper oceno o vrednotenju znanja pri določenem predmetu, kakor tudi ne pri ocenjevanju praktičnega izobraževanja, seveda pod pogojem, da se spor omejuje izključno na učiteljevo ocenjevanje znanja učenca, in se ne razteza morebiti tudi na izkazano domnevo o diskriminaciji pri ocenjevanju na podlagi osebnih okoliščin ob ocenjevanju. Dosedanja sodna praksa pri omenjenem načelnem stališču ni razlikovala ali pa ni bilo priložnosti, da bi razlikovala med različnimi možnimi situacijam, ko gre na primer za oceno v posamičnem preizkusu znanja učenca v osnovni šoli med šolskim letom, in ko ne gre hkrati tudi za končno odločitev o (ne)napredovanju v višji razred, in med situacijo, ko gre za oceno (ne)znanja učenca, ki je hkrati negativna ocena tudi neposredna podlaga za končno odločitev o nenapredovanju učenca v prvem ali drugem izobraževalnem obdobju v osnovni šoli, ali ko je sporno, ali je srednja šola na zakonit način izvajala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami tudi v postopkih ocenjevanja znanja takega otroka.

Sodišče mora v vsakem posamičnem primeru preveriti, ali se pritožbeni ugovor oziroma tožbeni ugovor stranke nanaša na tisti del oziroma vidik izobraževanja, ki ni reguliran in je (še) ostal v avtonomni sferi učiteljske stroke, ali pa gre za regulirani del izobraževanja, ki je lahko – če gre za dokončen posamičen akt – predmet preizkusa zakonitosti, če pride do upravnega spora.

Varstvo pravic dijaka po 78. členu ZPSI-1 se lahko lahko prekriva z ugovorom na končno oceno po 81. členu ZPSI-1, če gre za situacijo, kot je obravnavana, v kateri je med strankama sporno, ali je šola izvrševala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami na zakonit način v smislu vprašanja, ali je otrok s posebnimi potrebami imel zagotovljeno strokovno pomoč in podporo, ki mu je bila dodeljena z odločbo o usmeritvi in z individualiziranim programom tudi tekom preverjanja znanja pri določenem predmetu. Na tej točki ne gre več samo za avtonomno in strokovno učiteljevo oceno o tem, ali ima otrok minimalno potrebno znanje, da dobi pozitivno (zaključno) oceno pri predmetu, ampak gre posredno, podrejeno oziroma posledično preko presoje o zakonitosti izvrševanja odločbe o usmeritvi, dejansko lahko tudi za vprašanje „zakonitega“ ocenjevanja znanja takšnega otroka s posebnimi potrebami.

Stopnja in obseg intenzivnosti sodniškega testa nadzora nad zakonitostjo tovrstnih odločitev, to je zlasti z vidika zadostne obrazloženosti odločitve in možnosti, da je stranka lahko uveljavljala svoje argumente v postopku pred izdajo dokončnega akta in se učinkovito branila, kar pomeni, da mora organ v dokončni odločitvi pretehtati in v dokazno oceno vključiti tudi argumente stranke (v smislu 146. člena ZUP), je pogojena s pomenom ustavne pravice dijaka iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Po tej določbi imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. To je iztožljiva človekova pravica, ki se povezuje s pravico staršev, da imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon (prvi odstavek 54. člena ustave). Tudi to je iztožljiva človekova pravica.

Načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.

V tovrstnih upravnih sporih pridejo v poštev obveznosti šolskih organov, da izdajo odločitve v obliki odločbe, da spoštujejo načelo zakonitosti, načelo zaslišanja stranke ter pravila o obrazložitvi odločitev, ki morajo vsebovati vse sestavine iz 214. člena ZUP. Ne zadošča, da ima šola vsebinske razloge za svojo dokončno odločitev, temveč mora tudi zagotoviti, da je le ta sprejeta v ustrezni obliki. V dokončnem posamičnem upravnem aktu mora biti odločitev konkretno utemeljeno, katere so vse tiste okoliščine, zaradi katerih je organ sprejel odločitev, ki jo stranka v nadaljevanju izpodbija. Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče sanirati s podajanjem navedb v odgovoru na tožbo.

V vsebinska vprašanja, to je o ustreznosti in primernosti izbire pripomočkov in prilagoditev, pa se sodišče v okviru presoje zakonitosti akta, kot je obravnavani, ne spušča, ker je to v avtonomni sferi Zavoda RS za šolstvo na podlagi mnenja strokovne komisije, če se v postopku očitno ne izpostavijo tudi vprašanja o pravočasnem preverjanju ustreznosti usmeritev v program po 39. členu ZUOPP-1. Enako se sodišče tudi ne spušča v samo kakovost konkretnega izvrševanja odločbe o usmeritvi oziroma v to poseže zgolj s testom očitne (ne)razumnosti. Sodišče se v okviru te presoje zakonitosti tudi ne spušča v samo ocenjevanje dijaka, vendar pa je že po naravi stvari logično, da ima ugotovitev sodišča o nezakonitem izvrševanju odločbe o usmeritvi lahko posledice na ocenjevanje dijaka.

Če zaradi vrste pripomočka in narave primanjkljaja ali motnje dijaka ni mogoče od dijaka pričakovati, da bo pripomoček, ki je opredeljen v individualiziranem programu, pripravil sam, mu mora pri tem pomagati učitelj tega predmeta in ni dovolj, če učitelj zgolj preveri, ali je predložen pripomoček, ki ga je pripravil otrok sam, sprejemljiv in ustrezen, in tudi ni stvar avtonomije učitelja, da lahko (sam) oceni, da bi bilo bolj vzgojno ali v skladu z izobraževalnimi cilji, če bi si otrok pripomoček izdelal sam.

Za razčiščevanje, ali je res dijak dobil možnost(i), da mu učitelj pomaga pri izdelavi kartončka, če ga sam ni zmožen pripraviti na ustrezen način, bi dijak skupaj z njegovo zakonito zastopnico moral dobiti priložnost, da se glede tega izjasni in da tožena stranka to razčisti preden, je odločila o zahtevah.

Satrost dijaka je taka, da aktivira pravico do izjave dijaka, ki tako postane subjekt in ne zgolj objekt pravnega postopka še posebej, ker bi o ključni sporni okoliščini vedel povedati ravno on, kakor tudi učitelja pri predmetu matematika in naravoslovje.

Ker med strankama ni sporno, da je kartonček s koraki za reševanje nalog bila določena metoda oziroma strategija za pomoč dijaku tudi pri izkazovanju znanja pri predmetih matematika in naravoslovje pri pisnih testih, in ker tožena stranka tudi ni oporekala tožnici, da so vsa pisna ocenjevanja znanja dijaka pri predmetu matematika in tudi pri naravoslovju bila izvedena brez uporabe omenjenega kartončka s koraki za reševanje nalog, to posledično pomeni, da sta nezakoniti tudi tretja in četrta točka izreka izpodbijanega sklepa, s katerima je bila zahteva za razveljavitev pisno pridobljenih ocen pri matematiki oziroma zahteva za določitev zaključne ocene pri matematiki izključno na podlagi ustno pridobljene ocene zavrnjena, in s katero je bila zavrnjena zahteva za ponovno preverjanje znanja pri matematiki.

Iz pravnih dejstev, da je zakonodajalec v ZTuj-2 uredil opredelitev žrtve trgovine z ljudmi, da je določil, da policija bodisi na prošnjo ali po uradni dolžnosti dovoli zadrževanje za čas 90 dni žrtvi trgovine z ljudmi, da se odloči, ali bo sodelovala kot priča v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, da žrtvi trgovine z ljudmi policija na njeno prošnjo dovoli zadrževanje tudi v primeru, ko žrtev izkaže obstoj osebnih okoliščin, ki utemeljujejo njeno prebivanje v Sloveniji in da žrtev trgovine z ljudmi lahko poda prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje pred potekom dovoljenega bivanja, če žrtev trgovine z ljudmi prebiva v Sloveniji na drugi podlagi, kot je dovolitev zadrževanja iz prvega odstavka 50. člena ZTuj-2, je treba izpeljati, da je v okoliščinah, kot so izkazane v konkretnem primeru, ko je policija zbrala določena dejstva o domnevnem kaznivem dejanju in je potencialno žrtev tudi zaslišala v predkazenskem postopku, ta bila dolžna, na zahtevo oziroma prošnjo tujca in ob uporabi določb ZUP ter ob izvajanju sporazuma o strokovnem sodelovanju z nevladno organizacijo s predmetnega področja, odločiti o prošnji za identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi v (u)pravnem postopku in z (u)pravnim aktom. To interpretacijo ZTuj-2 namreč potrjujejo obveznosti Republike Slovenije na podlagi mednarodnega prava v zvezi s pravno naravo pomoči in podpore (domnevni) žrtvi trgovine z ljudmi.

Prag, ko osebi pripada pomoč in podpora v skladu z Direktivo o preprečevanju trgovine z ljudmi 2011/36 je obstoj "utemeljenega suma", da je bilo zoper osebo storjeno katero koli izmed dejanj iz členov 2 in 3 te direktive. Sodišče EU pravi, da mora organ odločati, "utemeljen sum" iz direktive pa je treba razlagati in uporabiti v smislu "utemeljenega razloga za domnevo".

Ustrezni mehanizem za zgodnje odkrivanje žrtev ter zagotavljanje pomoči in podpore žrtvam je brez dvoma identifikacijski postopek na predlog tujca ali po uradni dolžnosti.

Varstvo pred trgovino z ljudmi spada v okvir iztožljive pravice iz člena 4 EKČP. Glede statusa pravice iz 4. člena EKČP je ESČP odločilo, da so pravice iz 4. člena EKČP absolutno zavarovane.

Pravico do zaščite pred trgovino z ljudmi iz 4. člena EKČP po interpretaciji ESČP sestavljajo tri pravne komponente. Za obravnavani upravni spor je bistvena druga komponenta, to so t.i. "operativni ukrepi za zaščito žrtev in potencialnih žrtev trgovine z ljudmi." Ključen standard z vidika varstva človekove pravice iz 4. člena EKČP v zvezi s trgovino z ljudmi je, ali je v okoliščinah določenega primera mogoče ugotoviti, da je nastala pozitivna obveznost sprejetja operativnih ukrepov, ker so se državni organi zavedali ali bi se morali zavedati okoliščin, ki so vzbujale verodostojen sum, da je posameznik že bil ali pa da (je) obstaja(lo) resnično in neposredno tveganje, da bo žrtev trgovine z ljudmi ali izkoriščanja v smislu 3.a člena Palermskega protokola in 4.a člena Konvencije Sveta Evrope o boju proti trgovini z ljudmi. Če so takšne okoliščine bile znane oziroma bi organom morale biti poznane, pride do kršitve 4. člena EKČP, če organi oblasti ne sprejmejo ustreznih ukrepov v okviru svojih pooblastil, da bi posameznika odstranili iz takega položaja ali tveganja.

ESČP izpeljuje, da "upravnega priznanja statusa potencialne žrtve trgovine z ljudmi" ni mogoče razumeti tudi kot, da so (bili) elementi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi dokazani. Dejansko (potencialne) žrtve potrebujejo podporo še preden je kaznivo dejanje trgovine z ljudmi formalno ugotovljeno; sicer bi bilo to v nasprotju s celotnim namenom zaščite žrtev v primerih trgovine z ljudmi.

V postopku identifikacije pristojni organ strokovno ni vezan na usmeritve tožilca, ampak mora biti avtonomen v strokovni oceni o obstoju oziroma nevarnosti trgovine z ljudmi.

Ker nobena izmed direktiv EU ne ureja na specifičen način pravne narave in garancij v postopku identifikacije domnevne žrtve trgovine z ljudmi in pravnih sredstev, je to vprašanje v sferi procesne avtonomije držav članic EU.

Z vidika načela enakovrednosti je relevanten pravni institut odredbe policije o prepovedi približevanja iz 60. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije. V tem primeru gre za formalno-pravno odločitev, ki se izda v obliki pravnega akta, ki zavezuje kršitelja in varuje žrtev. Načelo enakovrednosti govori v prid temu, da je treba tudi tretji stavek prvega odstavka v povezavi s šestim odstavkom 50. člena ZTuj-2 razlagati tako, da mora policija tudi na predlog domnevne žrtve trgovine z ljudmi ali po uradni dolžnosti izdati (u)pravni akt o tem, ali je izkazan verodostojen sum oziroma utemeljeni razlogi za domnevo, da je posameznik žrtev trgovine z ljudmi, ali pa to ni izkazano.

Kar zadeva preizkus z vidika načela učinkovitosti obravnavani primer kaže na to, da domnevna žrtev trgovine z ljudmi ne more učinkovito zavarovati sicer iztožljivih pravic do pomoči in podpore, ki posamezniku sicer lahko pripadajo na podlagi tretjega odstavka 5. člena Listine v zvezi z omenjenimi direktivami, če policija zgolj meni in v dopisu ugotovi, da ne obstaja verodostojen sum oziroma utemeljeni razlogi za domnevo, da je oseba žrtev trgovine z ljudmi. Zato je treba določbo tretjega stavka iz prvega odstavka v povezavi s šestim odstavkom 50. člena ZTuj-2 razlagati tako, da mora policija, v sodelovanju oziroma v koordinaciji s strokovnjaki s področja trgovine z ljudmi na prošnjo posameznika ali po uradni dolžnosti izdati (u)pravni akt v identifikacijskem postopku.

Tožena stranka vloge v primeru, če upravičenec ne predloži zahtevanih listinskih dokazil, ne sme zavreči, kar bi moral v primerljivi situaciji storiti v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP, temveč mora o vlogi vsebinsko odločiti na podlagi podatkov in dokazil, s katerimi razpolaga. Že na podlagi jezikovne razlage drugega odstavka 12. člena ZNISESČP v primerjavi z drugim odstavkom 67. člena ZUP je mogoče brez dvoma ugotoviti, da ZNISESČP v enaki procesni situaciji določa drugačno postopanje upravnega organa kot ZUP.

Dejstvo, da je tožnica ta dokument predložila po poteku roka, ki ji ga je tožena stranka postavila v predhodnem postopku ne pomeni, da tožena stranka te listine v ponovljenem postopku ne bi smela ali mogla upoštevati. Nasprotno, po razveljavitvi prvotnega sklepa o zavrženju je bil upravni postopek odločanja o tožničini zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge ponovno odprt in tožena stranka bi morala v tem ponovljenem postopku odločiti v skladu s procesnimi pravili iz 12. člena ZNISESČP.