začasna odredba - dopustnost tožbe - procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe - kršitev ustavnih pravic - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda
Tožena stranka kot izvajalka osnovnošolskega izobraževanja sicer ni organ, ki izvaja javno oblast, niti ni nosilec javnega pooblastila, vendar po presoji sodišča ustavne pravice iz 157. člena URS ni mogoče zožiti samo na dejanja nosilca oblasti. V primeru tožbe za kršitev človekovih pravic s posameznimi dejanji torej ni pomembno kdo je tisti, ki posega v ustavne pravice, saj drugi odstavek 157. člena URS subjekta posega ne opredeljuje.
Tožeča stranka navaja, da dopuščanje ponavljajočih nezakonitih posegov v telo oziroma prepoved izobraževanja že sama po sebi predstavlja nenadomestljivo škodo. Sodišče se z navedenimi tožbenimi trditvami ne strinja, saj tožeča stranka opredeljuje zgolj bodočo morebitno škodo, v zvezi s katero pa ne predlaga nobenega dokaza. Pa tudi če bi se štelo, da je tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo oz. da se le-ta kaže v neustavnosti ureditve, na podlagi katere je bilo odrejeno šolanja na daljavo, je javna korist ostalih učencev, ki samotestiranje izvajajo v šoli in učiteljev, ki v pojavu pandemije zasledujejo pravico do javnega zdravja, večja od pravic tožnikov do izobraževanja v šoli brez testiranja in izkazovanja pogoja PCT.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - procesne predpostavke za upravni spor - dopustnost tožbe - subsidiarni upravni spor - težko popravljiva škoda - stroški postopka
Nevarnosti za nastanek težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe tožnika nista uspela izkazati. V zahtevi sta namreč zgolj pavšalno navajala, da od njiju ni mogoče zahtevati, da trpita grobe in nezakonite posege v telo in integriteto, ker bi se morala samotestirati v šoli ob pomoči učiteljev, ki sploh niso pooblaščeni izvajati teste in za to usposobljeni. Tožnika imata možnost, opraviti testiranje v zdravstvenih zavodih, kjer bris odvzame pooblaščeni zdravstveni delavec. V zahtevi sta zgolj pavšalno navajala, da ne moreta obiskovati pouka v šoli in škodo, ki naj bi jim s tem nastajala (glede napredovanja v naslednji razred, neprimerno pridobljenega znanja). Take navedbe o domnevnih posledicah šolanja na daljavo pa same po sebi še ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe, saj tožnika nista pojasnila, zakaj se šolanju na daljavo ne bi mogla izogniti z izpolnitvijo pogojev za obiskovanje šole, namreč pogoja PCT ali samotestiranja.
Škoda ni težko popravljiva, če obstajajo druge možnosti, s katerimi je škodo mogoče preprečiti za čas do pravnomočne odločitve o tožbi.
pandemija - COVID-19 - odlok - poseg v ustavne pravice posameznika - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - drugo sodno varstvo - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, ki ga izpodbijajo tožniki, ni akt v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja. Odlok namreč naslavlja splošen, nedoločljiv krog oseb in ne individualno določene osebe, ter ureja nedoločeno število bodočih primerov. Z določbo 8. člena Odloka in ostalimi akti se namreč na splošno ureja način izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa (obveznost in način testiranja na virus COVID-19 in posledice, če se to ne izvaja), to pa pomeni, da ima naravo splošnega akta, kar pomeni, da s tožbo, vloženo v upravnem sporu, po četrtem odstavku 5. člena njegovo izpodbijanje ni mogoče.
Po 4. členu ZUS-1 je mogoče le izpodbijanje posamičnih aktov oziroma dejanj, ki neposredno učinkujejo v posameznih primerih v razmerju do konkretno določenih ali določljivih oseb. V obravnavanem primeru za vsebinsko odločanje sodišča o tožbi na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva. Tožeča stranka ima zagotovljeno sodno varstvo zoper abstraktne pravne akte (akti, ki ne urejajo posamičnega pravnega razmerja) v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave RS, pred Ustavnim sodiščem.
COVID-19 - varstvo ustavnih pravic - drugo sodno varstvo - subsidiarni upravni spor - spor o zakonitosti akta
Upravni spor zoper predpis z učinkom upravnega akta izključuje upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki se uporabi le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Tožeča stranka s tožbo zoper prvo toženo stranko zahteva “dopustitev“ obiskovanja šole in pouka brez izpolnjevanja in preverjanja PCT. Pri tem ne navaja konkretnega dejanja prvo tožene stranke. Pavšalno zatrjevanje, da gre za dejanja javne oblasti, ki neposredno posegajo v človekove pravice, pa ne zadošča.
ZUS-1 člen 2, 4, 5, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 2, 2/1, 2/1-1, 3, 3/3, 3/3-1, 8, 8/1. ZZUOOP člen 104.
varstvo ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - pogoj PCT - šola - pravica do šolanja - osnovna šola - izobraževanje - upravni spor - subsidiarni upravni spor
Z določbo 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 in ostalimi izpodbijanimi akti se na splošno ureja način izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa (obveznost in način testiranja na virus COVID-19 in posledice, če se to ne izvaja), kar pa pomeni, da imajo naravo splošnega akta, v posledici česar s tožbo, vloženo v upravnem sporu, po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, še manj pa po 4. členu ZUS-1, njihovo izpodbijanje ni mogoče.
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 4, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
varstvo ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - šola
V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati sodnega varstva zoper abstraktne splošne akte. Slednje je v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave RS pridržano Ustavnemu sodišču RS.
URS člen 157. ZUS-1 člen 4, 4/1, 4/2, 36, 36/1, 36/1-4.
osnovna šola - pravica do šolanja - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - pogoj PCT - upravni spor - subsidiarni upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - zavrženje tožbe - začasna odredba
Sodišče v upravnem sporu ne more odločati o zakonitosti akta organa (Vlade), ki je bil izdan v obliki predpisa, saj je za presojo abstraktnih splošnih aktov na podlagi 3. alineje prvega odstavka 160. člena Ustave RS v zvezi z 21. členom ZUstS pristojno Ustavno sodišče.
Okrožnica ni upravni akt, ki ga za potrebe upravnega spora opredeljuje zakon, saj ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz področja upravnega prava in ne posega v javno pravno sfero, temveč gre za dopis, v katerem so, kot pravilno poudari toženka, navodila oziroma priporočila osnovnim šolam v zvezi z uporabo Odloka. Okrožnica ni niti posamičen akt, saj je naslovljena na vse osnovne šole, osnovne šole s prilagojenim programom, zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in glasbene šole. Ker okrožnica ni posamičen akt, z izdajo katerega naj bi bilo poseženo v tožnikove pravice, je sodišče že zato tožbo tudi na podlagi določbe 4. člena ZUS-1 zavrglo.
COVID-19 - osnovna šola - izobraževanje - varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke - pravni interes - začasna odredba
V upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, poleg tega pa tudi ne o tistih aktih, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo, kot tudi ne o tistih aktih, zoper katere je tožniku na razpolago drugo sodno varstvo. Pri tem se za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 šteje tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta. Upoštevaje določbo 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katero je povzeta določba 2. odstavka 157. člena Ustave, pa je predmet presoje sodišča v upravnem sporu tudi zakonitost posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi individualno posegajo v temeljne pravice in svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Sodišče, ki skladno s 1. odstavkom 40. člena ZUS-1 presoja izpodbijani akt v mejah tožbenega predloga, v konkretnem primeru ugotavlja, da iz vsebine tožbenega zahtevka kot iz tožbe kot celote nedvoumno izhaja, da tožnika zahtevata sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 157. člena Ustave, pri čemer iz tožbenih navedb izhaja, da je zanju spornih več v tožbenem zahtevku navedenih splošnih aktov in sicer Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 in 177/21), Sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) o izvajanju vzgojno izobraževalnega dela na daljavo (Uradni list RS, št. 138/21), Okrožnica MIZŠ z dne 12. 11. 2021 in Dodatna pojasnila k okrožnici MIZŠ z dne 16. 11. 2021. To pa že glede na njihovo poimenovanje, kot tudi glede na njihovo vsebino kaže na njihovo pravno naravo splošnih abstraktnih pravnih aktov, ne pa za individualno urejanje posamičnih razmerij.
varstvo ustavnih pravic - odlok - upravni akt - upravni spor - tožba v upravnem sporu - ni posamični akt
Sodišče je presodilo, da izpodbijani Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 ni akt v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja. Izpodbijani akti namreč naslavljajo splošen, nedoločljiv krog oseb in ne individualno določene osebe, ter urejajo nedoločeno število bodočih primerov, to pa pomeni, da imajo naravo splošnega akta, kar pomeni, da s tožbo, vloženo v upravnem sporu, po četrtem odstavku 5. člena njihovo izpodbijanje ni mogoče.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 11, 12. Sklep o uporabi ukrepov, ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih, pri nalezljivi bolezni COVID-19 (2020) člen 1.
kršitev ustavnih pravic - pravica do izobraževanja - zaščitna maska - odlok - splošni akt vlade - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu
Iz določb prvega, drugega in četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 po mnenju sodišča izhaja, da celotnega odloka Vlade RS, in sicer v konkretnem primeru Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 in Sklepa o uporabi ukrepov, ki jih določa ZNB pri nalezljivi bolezni COVID-19, ni mogoče šteti za posamična akta, ki bi bila lahko dopusten predmet spora, še najmanj pa, da bi Upravno sodišče tak celoten podzakonski predpis lahko izreklo za nezakonit in ga odpravilo, kot to zahtevajo tožeče stranke.
Tožbe ni mogoče vložiti zoper zgolj hipotetične, še neizvršene primere nezakonitih dejanj oblastnih organov (grožnja z inšpekcijo, prekrškovnim postopkom ali morebitno izključitvijo iz šole).
Kolikor bi tožnici bili izdani inšpekcijska in prekrškovna odločba, ima na voljo ustrezno sodno varstvo, zaradi česar okoliščina zagotovljenega drugega sodnega varstva izključuje vodenje subsidiarnega upravnega spora.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - učinkovito primarno sodno varstvo - nezakonito delo policije - kumulacija zahtevkov - zavrženje tožbe - razdružitev postopka - motenje posesti - posestno varstvo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Prva toženka je sicer (mestna) občina in kot taka v skladu s 1. členom ZUS-1 lahko nastopa kot tožena stranka v upravnem sporu, vendar le, kot pojasnjeno, če izpodbijani akt oziroma dejanje predstavlja oblastno ravnanje. Zgolj ugotovitev, da je toženka lokalna skupnost, torej še ne pomeni, da (vsako) njeno delovanje do drugih subjektov pomeni oblastno delovanje. Sporna dejanja toženke po presoji sodišča predstavljajo način upravljanja z njenim lastnim premoženjem in da takšna dejanja niso oblastna ravnanja, temveč ravnanje stranke kot vsakega drugega lastnika. Sodno varstvo v upravnem sporu zato ni dopustno.
Tožniki ne morejo doseči sodnega varstva v upravnem sporu zgolj zato, ker zaradi dejanskih okoliščin primera posestno varstvo morebiti ne bi bilo več smiselno niti mogoče.
Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 11, 11/1. ZUS-1 člen 4. ZPSI-1 člen 56, 79, 79/1, 80, 80/1, 83, 83/5, 83/6.
varstvo ustavnih pravic - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - nosilec javnih pooblastil - sodno varstvo pred bodočimi ravnanji - nošenje mask - zavrženje tožbe - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1
Toženka nastopa pri odločanju o pravicah in dolžnostih učenca v vlogi nosilke javnih pooblastil in bi morala po presoji sodišča, poleg specialne določbe desetega odstavka 56. člena ZPSI-1, ki ji nalaga za ukrep, ki ga je tožnikom izrekla, izdajo pisnega sklepa, v postopku uporabljati tudi določbe ZUP.
Toženka ni izdala konkretnega, posamičnega akta v pisni obliki kljub temu, da bi ga morala. Tožniki imajo po presoji sodišča glede na obrazloženo zagotovljeno sodno varstvo zaradi molka toženke v pritožbenem postopku oziroma v upravnem sporu. Sodno varstvo zaradi molka organa v pritožbenem postopku oziroma v upravnem sporu, izključuje upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki se uporabi le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ugotovitev, da imajo tožniki drugo sodno varstvo narekuje odločitev, da ta upravni spor ni dovoljen.
Izključitev tožnikov iz šole ni ravnanje, ki bi ga tožniki izpodbijali v tem upravnem sporu.
verifikacija stare devizne vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - neizplačane devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun
Vrhovno sodišče RS je drugače kot Upravno sodišče RS odločilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, nepotrebna.
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/2. URS člen 23. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 1.
zahteva za izdajo začasne odredbe - varstvo osebnih podatkov - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pogoji za izdajo začasne odredbe
Tudi če bi v upravnem sporu tožeča stranka uspela in bi bila odločba odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločanje, si s tem stranka svojega položaja ne bi mogla več izboljšati, ker bi bili zahtevani podatki že razkriti, sodno varstvo pa bi bilo brez pomena, s čemer bi bila kršena pravica tožeča stranke do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije. Da je treba v pravnih postopkih, v katerih se presojajo pravno zavezujoče odločitve nadzornega organa (po slovenskem pravnem redu je to Informacijski pooblaščenec), vsaki fizični in pravni osebi (torej tudi upravljavcu osebnih podatkov) zagotoviti pravico do učinkovitega pravnega sredstva, izrecno določa tudi 1. točka 78. člena Uredba št. 2016/679.
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 4, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
varstvo ustavnih pravic - tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - splošni upravni postopek
V upravnem sporu ni možno uveljavljati sodnega varstva zoper abstraktne splošne akte, saj je slednje v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 160. člena URS pridržano Ustavnemu sodišču Republike Slovenije.
URS člen 157. ZUS-1 člen 1, 4, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
osnovna šola - oblastno ravnanje - varstvo ustavnih pravic - tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Tožba je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil.
Delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi niti z vidika splošne opredelitve njenih nalog po ZOsn, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru očitno ne ustreza tem značilnostim oblastvenega delovanja. Njeno (sporno) dejanje je bilo namreč neformalizirano, usmerjeno v opozorilo glede spoštovanja pogoja PCT, brez predvidenih posledic njegove kršitve in opredelitve s tem povezanega nadzora. Že navedeno zadošča za sklep, da tožena stranka tožnici ni naložila nobene javnopravne obveznosti.
verifikacija stare devizne vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - rok za vložitev zahteve - prekluzivni rok - zavrženje zahteve
Tožnik ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa tožnikovo zahtevo s sklepom pravilno zavrgla na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
verifikacija stare devizne vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - neizplačane devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun
Bistvo predmetnega spora je v tem, da tožnik ne izpodbija dejstva, ki ga je ugotovila in upoštevala tožena stranka, in sicer, da je do prenosa sredstev na JPR v konkretnem primeru prišlo, ampak ugovarja, da podružnica Ljubljanske banke v Sarajevu za morebiten prenos ni imela nobenega pooblastila, da je bil prenos neverodostojen oziroma, da bi tožena stranka morala dokazati, da je tožnik sam kot varčevalec podružnice Ljubljanske banke v Sarajevu prenesel sredstva na JPR, kar pa se ni zgodilo, saj listina o stanju na računu dokazuje, da ni bilo nobenega prometa.
Drugačna sodna odločitev kot zavrnitev tožbe v navedenih pravnih okoliščinah bi tožeči stranki samo zmanjšala možnosti za učinkovito uveljavljanje pravic v morebitnih nadaljnjih sodnih postopkih, zato je Upravno sodišče, sklicujoč se na revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča, odločilo, da je tožba neutemeljena na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
verifikacija stare devizne vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - prepozna vloga - rok za vložitev zahteve - prekluzivni rok - zavrženje zahteve - pravni prednik
Kasnejše pravno nasledstvo na zaključen postopek, ki je tekel na zahtevo pravnega prednika, ne vpliva. Tožeča stranka namreč ni vstopila v postopek pravnega prednika kot njegova naslednica, temveč je do pravnega nasledstva prišlo šele po že zaključenem postopku. V takšnem primeru zahteva tožeče stranke ne predstavlja „dopolnitve“ zahteve pravnega prednika, ampak se kot samostojno vložena vloga glede pravočasnosti in (utemeljenosti) presoja samostojno.
Petindvajsetmesečno obdobje predstavlja razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo. Slednje potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri toženi stranki. Navedeni rok niti ni predstavljal zahteve, ki bi toženi stranki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi.