tožba zaradi varstva človekovih pravic - varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin - procesne predpostavke za sodno varstvo - zavrženje tožbe
Z zakonom (4. člen ZUS-1), je skladno z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožba je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Po določbi 28. člena ZLS so organi občine občinski svet, župan in nadzorni odbor. Občinski svet lahko ustanovi tudi druge komisije in odbore kot svoja delovna telesa. Komisije in odbori občinskega sveta v okviru svojega delovnega področja v skladu s statutom občine in poslovnikom občinskega sveta obravnavajo zadeve iz pristojnosti občinskega sveta in dajejo občinskemu svetu mnenja in predloge (prvi odstavek 31. člena ZLS). Glede na določbe ZLS tako Odbor za urejanje prostora in varstvo okolja Občine Idrija nima položaja in pristojnosti organa toženke, zato po presoji sodišča tožba, s katero tožnik uveljavlja kršitev pravic zaradi v tožbi opredeljenega dejanja, ne izpolnjuje procesnih predpostavk za sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.
ZPP člen 224, 224/4. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 4/5 (e). Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 47, 51, 52. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 36, 36/1. ZNPPol člen 64. URS člen 18, 22, 23. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1.
varstvo človekovih pravic - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - dokazno breme - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - subsidiarno sodno varstvo - verodostojnost prosilca - pravo EU - javna listina - pravica do sodnega varstva
SEU je poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti). Podobno določa ZPP v 8. členu. Tudi ESČP upošteva specifične okoliščine, v katerih se znajdejo osebe, ki želijo zaščito, zaradi česar je treba pogosto v dvomu ocenjevati verodostojnost izjav izpovedbe in predloženih dokumentov v prid posamezniku. Če se ugotovijo "močni razlogi za dvom" v zanesljivost izjav in predloženih dokumentov, mora oseba dobiti možnost, da nekonsistentnosti pojasni, pri čemer je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi, torej pravno relevantnimi in nerelevantnimi. Po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi če pritožnik za svoje trditve nima listinskih dokazov in je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, sodišče upošteva, ali so pritožnikove trditve konsistentne s poročili mednarodnih organizacij.
Ugotovitev pomanjkljivosti v postopku je pomembna za ocenjevanje dokaznega bremena tožene stranke, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti v vodenju tovrstnega postopka zmanjšujejo možnost države, da dokaže svoje trditve glede vsebine dogajanja v postopku in z njimi izpodbije tožbeno trditev, da je tožnik, na strani katerega so podani upoštevni elementi za grozeče preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo, izrazil namero za azil".
Sodišče ne sledi argumentom tožene stranke, da naj bi tožnik v policijskem postopku izjavil, da je v iskanju boljšega življenja namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, in da torej za mednarodno zaščito ni zaprosil. Še posebej, ker je tožnik prihajal iz Sirije, kjer je splošno znano tedaj že več let potekala državljanska vojna. Tudi iz slovenske upravno-sodne prakse izhaja, da so bili mladi moški v tistem času ogroženi ne le zaradi same vojne (zaradi česar je tožena stranka osebam v tožnikovem položaju tedaj priznavala status subsidiarne oblike zaščite), pač pa zaradi nevarnosti, ki so polnoletnim moškim tedaj grozile zaradi novačenja oziroma vpoklica v vojsko, na kar se tožnik prav tako sklicuje. Že samo zaradi tega je manj verjetno, da bi v takšnih okoliščinah mlad moški iz Sirije leta 2019 izjavil zgolj to, da državo zapušča iz ekonomskih razlogov in da išče boljše življenje (v Italiji). Nenazadnje je med stranka nesporno, da je tožnik v Republiki Avstriji kasneje zaprosil za mednarodno zaščito, ki mu je bila priznana.
V trenutku, ko je tožnik zaprosil za azil oziroma, kakor to določa ZMZ-1, izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je postal prosilec za mednarodno zaščito v smislu 27. uvodne izjave Procesne direktive 2013/32, zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela izročiti Republiki Hrvaški. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zaradi nezakonite izročitve Republiki Hrvaški ni omogočila formalne vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je posegla v pravico do azila oziroma do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Načelo nevračanja se nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, zato se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znane ali bi jim morale biti znane. Svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi nečloveškega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Odgovornost države torej obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP.
Pravica posameznika do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno, predstavlja procesno-pravno komponento oziroma obveznost države v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP in posledično načelom nevračanja. Neizpolnitev teh obveznosti po sodni praksi Velikega senata ESČP že zadošča za ugotovitev kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena Listine, kar bo sodišče presojalo najprej.
V okoliščinah, ko tožnikova skupina ni namerno izkoristila svoje številčnosti za prečkanje meje in ni bila nasilna, kar bi povzročilo težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost, in ker je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi tožnik lahko mejo prečkal na mejnem prehodu, tožnik pa je življenjsko logično izpovedal, da prečkanje na mejnem prehodu ni prišlo v poštev, ker ni imel niti potnega lista niti vizuma, sodišče ne more sprejeti zaključka, da je tožena stranka uspela izkazati, da je imel tožnik na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, in še manj, da bi tožnik sam in po svoji krivdi ustvaril razmere, v katerih ne bi bilo mogoče izvesti individualne obravnave.
Tožnik pred izvršitvijo spornega dejanja že zaradi neustreznega in pomanjkljivo vodenega postopka ni mogel izkoristiti nobenega pravnega sredstva, tudi pred sodiščem ne, s katerim bi lahko učinkovito varoval svoj pravni položaj v zvezi z nevarnostjo zaradi vrnitve v Republiko Hrvaško, tj. v zvezi s pravicami iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter 18. člena Listine. S tem je bila izvotljena oziroma ni bila spoštovana bistvena vsebina pravice iz 47. člena Listine, kar pomeni, da je prišlo do njene kršitve (I. točka izreka).
Iz vseh ugotovljenih pomanjkljivosti v vodenju postopka po presoji sodišča izhaja, da tožniku dne 18. in 19. 10. 2019 ni bila dana možnost, da ustrezno in učinkovito sodeluje v postopku in poda svoje stališče glede vrnitve še pred sprejemom odločitve o njegovi predaji v Republiko Hrvaško, ki je negativno vplivala na njegove interese, ker je predaji nasprotoval. S tem mu je bilo poseženo v temeljno pravico do izjave.
diskriminacija - prepoved diskriminacije - pacientove pravice - diskriminacija na podlagi zdravstvenega stanja - pravica do enakega obravnavanja - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V konkretnem primeru tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe v upravnem postopku torej ni angažirala izvedenca s potrebnimi medicinskimi strokovnimi znanji z relevantnih strokovnih (pod)področij, kakršna sicer imajo zgolj medicinski izvedenci, za pridobitev strokovnega odgovora na vprašanje, ali je tožnikov protokol skladen s pravili stroke iz Priročnika Zdravniške zbornice Slovenije, saj vse do izdaje izpodbijane odločbe tožena stranka ni postavila izvedenca medicinske stroke v skladu s prvim odstavkom 190. člena ZUP za izdelavo ustreznega izvedeniškega izvida in mnenja iz prvega odstavka 191. člena ZUP. Opustitev izvedbe tega dokaza predstavlja bistveno kršitev določb postopka.
verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - darilna pogodba - izpolnjevanje pogojev - pravice in obveznosti po ZNISESČP
Tožeča stranka ne uveljavlja, da je pogoj evidentiranja prenosa terjatve stvarno neupravičen oziroma da je nesmiseln ali povsem nepotreben. Tožeča stranka torej ne utemeljuje in ne uveljavlja, da pogoj evidentiranja sploh ne bi smel biti predpisan, za katerega koli upravičenca, pri čemer ima z vidika EKČP zakonodajalec Republike Slovenije določeno polje proste presoje. Ne glede na to, da torej stvarna upravičenost pogoja evidentiranja ni sporna med strankama, sodišče dodaja, da zakon osebi, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla, ne nalaga konkretnega evidentiranja v bazi podatkov pri banki, temveč le, da o prenosu terjatve iz naslova hranilne vloge (ustrezno) obvesti banko in da to obvestilo izkaže v postopku.
Tožeča stranka v tožbi ni navedla nobenih prepričljivih argumentov, da iz razlogov, ki so bili izven njenega vpliva, ni mogla izpolniti zakonskega roka za izpolnitev svoje obveznosti. Pri uveljavljanju varstva pravic do mirnega uživanja imovine je namreč treba upoštevati tudi skrbnost ravnanja osebe, ki trdi, da ji je poseženo v to pravico iz 1. člena Protokola št. 1 h EKČP.
tujci - subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu - dejanje, ki posega v človekove pravice - ustavna pravica do osebne svobode - azil - omejitev gibanja - omejitev gibanja tujcu - omejitev gibanja na objekt azilnega doma - neobstoj podlage za omejitev gibanja - kršitev ustavnih pravic
Ustava RS za vsakršen poseg v pravico do osebne svobode predvideva zakonsko določene primere in zakonsko določen postopek odvzema prostosti. Da lahko državni organ zakonito poseže v osebno svobodo posameznika, mora biti zakonska podlaga za takšen poseg jasno in določno opredeljena. Podlaga zakonitega posega v pravico do osebne svobode tožnika tako ne morejo biti določbe Uredbe o hišnem redu azilnega doma in določbe Pravilnika o postopku s tujcem, na katere se sklicuje toženka, in niti ukrepi v zvezi z boleznijo COVID-19, na katere se prav tako (posplošeno) sklicuje, že iz osnovnega razloga, ker niso zakonska podlaga.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 157, 157/2.
varstvo ustavnih pravic - šolstvo - izobraževanje - osnovna šola - COVID-19 - pravni interes
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe. Torej vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.
ZCes-1 člen 95. ZUP člen 147, 147/1. ZVEtL-1 člen 44. URS člen 33.
občinska cesta - urejanje prometa - pripadajoče zemljišče - predhodno vprašanje - pravica do zasebne lastnine - test legitimnosti - test sorazmernosti
Vprašanje lastništva zemljišča, za katerega tožnik trdi, da je po določbah omenjenega zakona pripadajoče stavbi na ulici, in na katerem naj bi tožnik od nakupa stanovanja do vzpostavitve posebnega prometnega režima na ulici imel zagotovljen parkirni prostor, v postopku izdaje dovoljenja za vstop, vožnjo, ustavitev in parkiranje v varovanem območju skupnega prometnega prostora ključno za rešitev obravnavanega spora, saj predstavlja predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP.
Urejanje varnega in nemotenega poteka prometa po občinskih cestah je sicer ena od izvirnih pristojnosti občin, ki pa pri določanju prometnega režima na občinskih cestah ne smejo nedopustno (to je prekomerno) posegati v pravice posameznika, ki ga prometna ureditev zadeva.
Omejitev vstopa in vožnje ter možnosti ustavitve in parkiranja vozil lastnikov stanovanj v varovanem območju občinske ceste le na določene ure dneva po presoji sodišča pomeni poseg v pravico lastnikov stanovanj na tem območju (33. člen Ustave RS), saj jim Odlok s svojo ureditvijo rabo nepremičnin omejuje. Za presojo, ali je obravnavani poseg v človekovo pravico z vidika Ustave RS dopusten, pa mora organ v ponovljenem postopku v obrazložitvi svoje odločitve pojasniti, kateri ustavno dopusten cilj je zasledoval pri ureditvi prometnega režima na tem območju (test legitimnosti), pojasniti pa mora tudi, zakaj meni, da je poseg v pravico v skladu z načelom sorazmernosti (test sorazmernosti), kar pomeni, da mora obrazložiti, zakaj je z Odlokom vzpostavljeni prometni režim primeren in nujen za dosego želenega cilja, pa tudi sorazmeren v ožjem pomenu.
ZVOP-1 člen 9, 9/4, 32, 32/2, 32/3, 32/4. ZInfP člen 3, 3/3.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - izbris - napačen pravni pouk - pristojnost
Tožena stranka glede na vsebino tožnikove zahteve ni ravnala pravilno, ko je njegovo pritožbo odstopila v obravnavo organu, ki glede na jasna določila ZVOP-1 ni pristojen organ za odločanje na drugi stopnji. Napačen pravni pouk o pravici do pritožbe in napačno postopanje organa prve stopnje pa ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 19. ZKP člen 361, 361/6.
odvzem prostosti - predlog za odpravo pripora - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - podaljšanje pripora po izreku sodbe - drugo učinkovito sodno varstvo
Sodišče je tožbo zavrglo zato, ker ima tožnik, ki meni, da je od 20. 9. 2022 dalje nezakonito v priporu, zagotovljeno drugo sodno varstvo, konkretno v kazenskem postopku, in tako niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic v skladu s 4. členom ZUS-1.
Tožnik je v priporu na podlagi sklepa o podaljšanju pripora, ta pa na podlagi določbe šestega odstavka 361. člena ZKP traja do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Tožnik ima na podlagi četrtega odstavka istega člena ZKP možnost kadarkoli med trajanjem pripora vložiti predlog za odpravo pripora. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 10/2014 z dne 23. 1. 2014 že sprejelo stališče, da tak predlog za tožnika predstavlja učinkovito sodno varstvo.
COVID-19 - poseg v človekove pravice - posamičen akt - ugotovitvena tožba - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Sklepi, s katerimi je ministrica za izobraževanje začasno odredila šolanje na daljavo, po svoji vsebini ne predstavljajo posamičnih aktov v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj se omenjeni sklepi glede na svojo pravno naravo štejejo za predpise, torej za splošne in abstraktne pravne akte, zoper katere sodno varstvo ni zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem RS.
Podobno splošen in abstrakten učinek ima tudi sklep ministrice za izobraževanje o podaljšanju jesenskih počitnic v šolskem letu.
Posamičnega akta pa tudi ne predstavlja dopis Inšpektorata RS za šolstvo in šport - okrožnica v zvezi z izvajanjem nadzora po Zakonu o nalezljivih boleznih. Navedeni dopis ne predstavlja posamičnega akta, saj z njim ni bilo oblastno odločeno o kakšni materialnopravno priznani pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov ali drugih subjektov, kar je pogoj, da je akt mogoče šteti za posamičen v smislu določb ZUS-1.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 125. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 11.
subsidiarni upravni spor - pravica do šolanja - izobraževanje - šola - vzgojni ukrep - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Šola je zgolj izvrševala abstraktno pravno normo, vendar s to razliko, da je ni izvrševala neposredno, ampak je za vsak dan posebej izdala pisni sklep. Tudi v tem primeru, ko je šola tožniku izdajala posamezne sklepe, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS ni delovala kot oblastni organ. Zahtevo po tem je namreč vseboval odlok, ki se je nanašal na nedoločeno število subjektov.
Beleženje neupravičenih ur ter izrekanje disciplinskih ukrepov stvar vzgojnega delovanja šole, v kar sodišče ne more posegati, ker gre v tem primeru za strokovno odločitev, to je izvajanje vzgojnega procesa.
epidemija - COVID-19 - karantena - obrazložitev odločbe - nalezljive bolezni - legalitetno načelo - exceptio illegalis - denarna kazen za gospodarski prestopek - pravica do izjave stranke o odločilnih dejstvih
Pogoje za odreditev karantene določa ZNB v 19. členu, v skladu s katerim je treba razlagati Odlok Vlade RS, ki je bil sprejet na dovolj določni zakonski podlagi, to je na določbi drugega in četrtega odstavka 19. člena ter določbi 1. točke prve alineje 39. člena ZNB, Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 pa tudi ne presega okvirov, ki jih določa zakon (t.i. legalitetno načelo). Omenjeni Odlok namreč zgolj podrobneje razčlenjuje zakonske določbe, ko v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 19. člena ZNB, določa izjeme, ko se posamezniku, čeprav ta prihaja iz rizičnega območja, karantena ne odredi, bodisi zaradi izpolnjevanja PCT pogoja po prvem odstavku 6. člena Odloka bodisi zaradi izjem, ki jih Odlok določa v prvem odstavku 7. člena.
V obrazložitvi odločbe o odreditvi karantene niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je ministrstvo ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izrek karantene. Za odreditev karantene je namreč ključna ne le ugotovitev, iz katere države se vrača oseba, ki želi vstopiti v Republiko Slovenijo, pač pa tudi ugotovitev, kakšno je bilo epidemiološko stanje v tej državi v času pred vstopom osebe na ozemlje Republike Slovenije.
V primeru odsotnosti obrazložitve in navedbe dejstev in dokazov, ki utemeljujejo izdajo odločbe, namreč stranka v postopku nima možnosti podati izjave o upoštevanih dejstvih in tudi ni seznanjena z razlogi, zaradi katerih se je pristojni organ odločil, da karantensko odločbo izda.
naknadna razširitev tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - rok za vložitev tožbe - pravni interes (pravna korist) za tožbo - prepozno vložena tožba v upravnem sporu
Ker je tudi ugotovitvena tožba podvržena predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam iz 36. člena ZUS-1, se lahko ugotovitev nezakonitosti akta zahteva le, če je bilo s tem poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi, torej mora sodišče tudi v primeru ugotovitvene tožbe presoditi, ali tožnik pravni interes izkazuje.
Ugotovitveni tožbeni zahtevek je bil vložen s pripravljalno vlogo, po poteku tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe, zaradi česar je tožba glede tega zahtevka prepozna in zato nedopustna.
URS člen 157. ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - pogoj PCT - osnovna šola - izobraževanje - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo - zavrženje tožbe
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS morajo biti tudi za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Taka tožba je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi posegalo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi pa niti z vidika splošne opredelitve njenih nalog, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza opisanim značilnostim oblastvenega delovanja.
začasna odredba - dopustnost tožbe - procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe - kršitev ustavnih pravic - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda
Tožena stranka kot izvajalka osnovnošolskega izobraževanja sicer ni organ, ki izvaja javno oblast, niti ni nosilec javnega pooblastila, vendar po presoji sodišča ustavne pravice iz 157. člena URS ni mogoče zožiti samo na dejanja nosilca oblasti. V primeru tožbe za kršitev človekovih pravic s posameznimi dejanji torej ni pomembno kdo je tisti, ki posega v ustavne pravice, saj drugi odstavek 157. člena URS subjekta posega ne opredeljuje.
Tožeča stranka navaja, da dopuščanje ponavljajočih nezakonitih posegov v telo oziroma prepoved izobraževanja že sama po sebi predstavlja nenadomestljivo škodo. Sodišče se z navedenimi tožbenimi trditvami ne strinja, saj tožeča stranka opredeljuje zgolj bodočo morebitno škodo, v zvezi s katero pa ne predlaga nobenega dokaza. Pa tudi če bi se štelo, da je tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo oz. da se le-ta kaže v neustavnosti ureditve, na podlagi katere je bilo odrejeno šolanja na daljavo, je javna korist ostalih učencev, ki samotestiranje izvajajo v šoli in učiteljev, ki v pojavu pandemije zasledujejo pravico do javnega zdravja, večja od pravic tožnikov do izobraževanja v šoli brez testiranja in izkazovanja pogoja PCT.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - procesne predpostavke za upravni spor - dopustnost tožbe - subsidiarni upravni spor - težko popravljiva škoda - stroški postopka
Nevarnosti za nastanek težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe tožnika nista uspela izkazati. V zahtevi sta namreč zgolj pavšalno navajala, da od njiju ni mogoče zahtevati, da trpita grobe in nezakonite posege v telo in integriteto, ker bi se morala samotestirati v šoli ob pomoči učiteljev, ki sploh niso pooblaščeni izvajati teste in za to usposobljeni. Tožnika imata možnost, opraviti testiranje v zdravstvenih zavodih, kjer bris odvzame pooblaščeni zdravstveni delavec. V zahtevi sta zgolj pavšalno navajala, da ne moreta obiskovati pouka v šoli in škodo, ki naj bi jim s tem nastajala (glede napredovanja v naslednji razred, neprimerno pridobljenega znanja). Take navedbe o domnevnih posledicah šolanja na daljavo pa same po sebi še ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe, saj tožnika nista pojasnila, zakaj se šolanju na daljavo ne bi mogla izogniti z izpolnitvijo pogojev za obiskovanje šole, namreč pogoja PCT ali samotestiranja.
Škoda ni težko popravljiva, če obstajajo druge možnosti, s katerimi je škodo mogoče preprečiti za čas do pravnomočne odločitve o tožbi.
pandemija - COVID-19 - odlok - poseg v ustavne pravice posameznika - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - drugo sodno varstvo - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, ki ga izpodbijajo tožniki, ni akt v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja. Odlok namreč naslavlja splošen, nedoločljiv krog oseb in ne individualno določene osebe, ter ureja nedoločeno število bodočih primerov. Z določbo 8. člena Odloka in ostalimi akti se namreč na splošno ureja način izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa (obveznost in način testiranja na virus COVID-19 in posledice, če se to ne izvaja), to pa pomeni, da ima naravo splošnega akta, kar pomeni, da s tožbo, vloženo v upravnem sporu, po četrtem odstavku 5. člena njegovo izpodbijanje ni mogoče.
Po 4. členu ZUS-1 je mogoče le izpodbijanje posamičnih aktov oziroma dejanj, ki neposredno učinkujejo v posameznih primerih v razmerju do konkretno določenih ali določljivih oseb. V obravnavanem primeru za vsebinsko odločanje sodišča o tožbi na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva. Tožeča stranka ima zagotovljeno sodno varstvo zoper abstraktne pravne akte (akti, ki ne urejajo posamičnega pravnega razmerja) v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave RS, pred Ustavnim sodiščem.
COVID-19 - varstvo ustavnih pravic - drugo sodno varstvo - subsidiarni upravni spor - spor o zakonitosti akta
Upravni spor zoper predpis z učinkom upravnega akta izključuje upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki se uporabi le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Tožeča stranka s tožbo zoper prvo toženo stranko zahteva “dopustitev“ obiskovanja šole in pouka brez izpolnjevanja in preverjanja PCT. Pri tem ne navaja konkretnega dejanja prvo tožene stranke. Pavšalno zatrjevanje, da gre za dejanja javne oblasti, ki neposredno posegajo v človekove pravice, pa ne zadošča.
ZUS-1 člen 2, 4, 5, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 2, 2/1, 2/1-1, 3, 3/3, 3/3-1, 8, 8/1. ZZUOOP člen 104.
varstvo ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - pogoj PCT - šola - pravica do šolanja - osnovna šola - izobraževanje - upravni spor - subsidiarni upravni spor
Z določbo 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 in ostalimi izpodbijanimi akti se na splošno ureja način izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa (obveznost in način testiranja na virus COVID-19 in posledice, če se to ne izvaja), kar pa pomeni, da imajo naravo splošnega akta, v posledici česar s tožbo, vloženo v upravnem sporu, po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, še manj pa po 4. členu ZUS-1, njihovo izpodbijanje ni mogoče.
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 4, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
varstvo ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - šola
V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati sodnega varstva zoper abstraktne splošne akte. Slednje je v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave RS pridržano Ustavnemu sodišču RS.