Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala zaračunani ceni za dobavljeno razrezano steklo po vtoževanem računu. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče sprejelo zaračunano ceno za dobavo stekla in opravljeno storitev razreza le-tega, ker tožena stranka ni verjetno izkazala pravočasnosti reklamacije računa in s tem reklamacije v računu določene cene. Tako sklepanje o pravilnosti cene je pravno zmotno, saj izhaja iz materialnopravnih pravil o reklamaciji kvalitete opravljenega dela (614. do 621. člen ZOR), ki jih ni mogoče uporabiti za ugotovitev dogovorjene cene za delo.
Da bi imetnik vendarle imel posestno varstvo, bi moral dokazati, da je v takšnem ekonomskem razmerju do te stvari, ki se na zunaj manifestira kot dejanskost ene od oblik uporabe. Ta mora biti taka, da ima od nje določene koristi in da je zaradi ohranitve takšnega svojega položaja upravičen do posestnega varstva. Zakon nudi posestno varstvo vsaki zadnji posesti (1. odstavek 78. člena ZTLR), ne glede na to, koliko časa je trajala.
Po določbi 1. odst. 6. člena zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih nastane pravica imetnika iz nematerializiranega vrednostnega papirja z vpisom vrednostnega papirja v centralni register.
Tožena stranka je imela možnost na glavni obravnavi izraziti svoj dvom v pravilnost izvedeniškega mnenja pa tega ni storila. Le tako bi lahko dosegla pravočasno, da se izvede še dokaz z drugim izvedencem. Zato pritožbena trditev, da zaradi pomanjkanja časa tožena stranka ni uspela pravočasno preveriti izvedeniškega mnenja ni upoštevna.
Tožena stranka je bila na podlagi 1. odst. 620. čl. ZOR dolžna tožeči stranki dovoliti, da napako, v kolikor je res obstajala, odpravi. Tega pa, kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka tožeči ni omogočila.
izvršba na premičnine - obvestilo o rubežu - brezuspešen poskus rubeža - ponovni rubež - ustavitev izvršbe
Obveščanje upnika o neuspešnem rubežu v ZIZ ni predvideno, zato je potrebno dikcijo zakona razlagati tako, da takšno obvestilo ni potrebno, še posebej glede na nedvoumno obveznost upnika po 3. odst. 82. čl. ZIZ, da se rubeža udeleži.
spor majhne vrednosti - pritožba - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pritožbene trditve, da je sodišče svoje ugotovitve oprlo na izpovedi prič, ki pri dogovorih pravdnih strank neposredno niso sodelovale, da ni upoštevalo celotne izpovedi zastopnika tožene stranke in tudi ne drugih okoliščin, so dejanske narave in zato v sporu majhne vrednosti neupoštevne.
ZOR člen 277, 277/1, 277, 277/1. ZIZ člen 53, 53/2, 53, 53/2.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor - račun - izdaja računa - zapadlost terjatve
Prejetje računa ni pogoj za obstoj in/ali iztožljivost terjatve. Dolžnik v ugovoru ne zatrjuje, da bi bilo z upnikom dogovorjeno, da je izstavitev računa pogoj za dospelost terjatve. Zato je dolžnik dolžan svojo terjatev, ki po temelju in višini očitno ni sporna, poravnati ob njeni dospelosti.
Tožba na motenje posesti pa se lahko uperi ne le proti tistemu, ki je posest odvzel oziroma motil, ampak tudi proti tistemu, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno in ki ima stvar v posesti namesto deposediranega.
Ker je upnik izkazal pravnomočni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine proti podjetju, katerega ustanovitelj je dolžnik, družba pa je bila izbrisana po 35. čl. ZFPP, je dokazal prehod obveznosti po 24. čl. ZIZ. Dolžnik po 580. čl. ZGD odgovarja za obveznosti družbe.
vrnitev v prejšnje stanje - vrnitev v prejšnje stanje
Ostane izjava enega od toženca o prevzemu krivde za dolg, ki so prepričale drugega toženca, da v roku ni odgovoril na tožbo, niso upravičeni vzrok za vrnitev v prejšnje stanje.
Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih tehtnih razlogov v smislu 217. čl. ZPP, zakaj naj bi se dokaz z zaslišanjem prič izvedel posredno in to z vpogledom v drug pravdni spis (česar niti ni mogoče šteti kot izvedbo dokaza pred zaprošenim sodnikom), poleg tega pa drugostopno sodišče ugotavlja, da takih razlogov sploh ni, zato je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti (4. čl. ZPP) kot eno temeljnih načel pravdnega postopka. V postopku X Pg 251/94 tožnik sploh ni nastopal kot pravdna stranka in ni imel možnosti sodelovati pri izvajanju dokazov v zgoraj citiranem postopku, zato mu je bilo z opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje v tem postopku nedvomno onemogočeno izjaviti se o dokazih, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti (prim. 5. čl. ZPP).
Tožba, s katero oporočna dedinja po kasneje najdeni oporoki, od zakonite dedinje zahteva izročitev zapuščine, mora poleg dajatvenega vsebovati tudi zahtevek na ugotovitev, da je tožnica zapustnikova oporočna dedinja.
Sodišče prve stopnje je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo izrečeno denarno kazen po odločbi sodnika za prekrške, v izrečeno stransko kazen pa z isto odločbo izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila. Ker iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bil obtožencu izrečen varstveni ukrep tudi izvršen, je sodišče prve stopnje z odločitvijo o vštetju kazni in varstvenega ukrepa po določbi 49. člena KZ, prekršilo kazenski zakon.
prepozna pritožba - nepopolna pritožba - potek prekluzivnega roka
Če je nepopolna pritožba, v kateri je napovedana dopolnitev, ki je vložena po preteku roka za pritožbo, vložena prepozno, se obe pritožbi zavržeta kot prepozni.
Če ugotovi sodišče 2. stopnje, ko odloča o pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper oprostilno sodbo, da je sodišče dejstvo iz izvedenskega mnenja zmotno presodilo in je na to dejstvo oprlo oprostilno sodbo, sme sodišče 2. stopnje na seji senata ob drugačni presoji tega dejstva spremeniti izpodbijano oprostilno sodbo v obsodilno.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - skladnost izpoved
Dejansko stanje ni zmotno ugotovljeno, če je sodišče prve stopnje oprlo izpovedbo na skladno izpovedbo oškodovanke in njenega moža, ki sta obtožbo v celoti potrdila.
Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze ocenilo in nato svojo odločitev, s katero je spoznalo obtoženko za krivo očitanega kaznivega dejanja, temeljito obrazložilo. Zato je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, ne pa nepopolno, kot je očitala obtoženka v pritožbi.